te (9.355-9.454)

9355. izkȗstvən, -stvəna, adj. Erfahrungs-, empirisch; i. dokaz, ein Erfahrungsbeweis; izkustveno znanstvo, die Erfahrungswissenschaft, Cig. (T.); izkustvena verjetnost, die Wahrscheinlichkeit a posteriori ( opp. umstvena v., a priori), h. t.- Cig. (T.); — prim. izkustvo.
9356. izkušáłən, -łna, adj. Probier-: izkušȃłni papir, das Reagenzpapier, Cig. (T.); izkušalni kamen, der Probierstein, C.
9357. izkúšanje, n. 1) das Versuchen; — das Prüfen, das Erproben; i. rude, die Erzprobe, Cig. (T.); — 2) der Wetteifer, Cig.
9358. izkúšati, -am, vb. impf. ad izkusiti; 1) Versuche machen, versuchen; Pesni sem izkušal peti, Levst. (Zb. sp.); izkušal sem, če bi mogel sam vzdigniti kamen; vse sem izkušal, ich habe alle möglichen Versuche gemacht; suchen: izkušali ga bomo prehiteti: wir werden ihm zuvorzukommen suchen; — 2) prüfen, auf die Probe stellen; i. koga, kaj; saj ga le izkušam; hudič človeka izkuša; — 3) Erfahrungen machen, erfahren; jaz sem to izkušal, ich weiß ein Lied davon zu singen, Cig.; — 4) i. se s kom, sich mit jemandem messen, mit ihm wetteifern; i. se za junaštvo, Dict.
9359. izkušávati, -am, vb. impf. Versuche anstellen; prüfen: uho izkušava govorjenje, Dalm.; ti, pravični Bog, izkušavaš srca in obisti, Dalm.
9360. izkuševáti, -ȗjem, vb. impf. Versuche anstellen; prüfen, versuchen; Boga i., Trub.
9361. izlagȃłnica, f. der Auslagekasten, Cig., Nov.
9362. izlȃganje, n. 1) das Herauslegen; — das Ausladen, Cig.; — 2) = razlaganje: po izlaganju sv. Gregorja, Bas.; i. teoretičnih in zgodovinskih razdelkov pravoznanstva, Navr. (Kop. sp.).
9363. izlȃgati, -am, vb. impf. ad izložiti; 1) herauslegen; auspacken, ausladen; — 2) = razlagati, auslegen, deuten, Mur., Cig.; i. besede, Trub., Jap. (Sv. p.).
9364. izlȃgavəc, -vca, m. der Ausleger, der Deuter, Valj. (Rad), Jap. (Sv. p.).
9365. izlȃjšati, -am, vb. pf. erleichtern.
9366. izlajševáti, -ȗjem, vb. impf. erleichtern.
9367. izlásiti, -im, vb. pf. i. koga, olajšati komu delo, storiti delo za druzega; "Čakaj, da te izlasim", (zl-) Podkrnci- Erj. (Torb.); — ablösen, (bei der Arbeit) Koborid, BlKr.- Erj. (Torb.).
9368. izlę́cati se, -am se, vb. pf. sich zur Genüge strecken ( z. B. beim Aufstehen), vollständig munter werden, Tolm.
9369. izlę́či, -lę̑žem, vb. pf. 1) ausbrüten; ptica svoje mlade v gnezdu izleže, Dalm.; — i. se, aus dem Ei kriechen; tudi: geboren werden; (preprosto): kje si se izlegel? Z.; geworfen werden; tele se je izleglo, vzhŠt.; — 2) aushecken, ersinnen, Jan.; — i. se, entstehen: greh se izleže in redi v naročju lenobe, Jap. (Prid.); — 3) i. se, aufhören zu brüten, ausbrüten, Cig.
9370. izləhkotíti, -ím, vb. pf. erleichtern, Cig., Jan.
9371. izlẹ́sti, -lẹ̑zem, vb. pf. hervorkriechen, auskriechen; i. iz lupine, aus dem Ei hervorkriechen; toliko da je izlezel iz lupine, = er ist noch nicht trocken hinter den Ohren, Cig.; še le je iz gnezda izlezel, pa uže hoče črez glave drugim letati, C.
9372. izlẹ́tati, * -am, I. vb. impf. ad izleteti; hervorfliegen, ausfliegen; — II. vb. pf. erlaufen (= z letanjem doseči), Cig.
9373. izlẹtováti, -ȗjem, vb. impf. ad izleteti, = izletavati.
9374. izlẹvíti se, -ím se, vb. pf. sich häuten, sich schuppen, Jan.; — sich entpuppen ( fig.), nk.; — entstehen, Jan. (H.).
9375. izlę̑ž, m. das Gebrüte, Cig.
9376. izlı̑kati, -am, vb. pf. ausglätten, Cig., Jan.; auspolieren, Z.; izlikani in nabrušeni meči, Jap.- C.; izlikani predalniki, politierte Kästen, LjZv.; — i. perilo, plätten, Cig.; i. sukno, appretieren, Cig.; putzen, Jan.; — durchbilden, Cig.; = olikan, fein, Cig.
9377. izlíliti se, -im se, vb. pf. sich häuten, vzhŠt.
9378. izlíti, -líjem, vb. pf. 1) ausgießen, weggießen; vino iz kupice i.; — 2) i. se, überlaufen, überströmen, Cig.; Sava se je izlila, ist ausgetreten, Cig.; sich ergießen, Cig.; žolč se mu je izlil, = die Galle läuft ihm über, Cig.; prim. razliti; — 3) i. se, aufhören zu gießen, (zu regnen), ausregnen: izlilo se je, Cig.
9379. izlivalíšče, n. die Ausgussstätte, Mur.
9380. izlívati, -am, vb. impf. ad izliti; 1) ausgießen, weggießen; vodo iz škafa i.; i. se, sich ergießen, münden, Mur., Cig., Jan., nk.; — 2) (unwillkürlich) vergießen, verschütten, Cig.; kaj tako izlivaš! lepo nesi posodo! — i. se, austreten (o rekah), Cig.
9381. izlízati, -žem, vb. pf. 1) durch Lecken herausbringen, herauslecken; med i. iz skodelice; — i. se, sich heilen, genesen; sich herausarbeiten, sich durchschmiegen; — 2) zerlecken, Cig.; — abwetzen, abnützen; izlizan denar, izlizano sukno, Cig.; i. se, sich abwetzen, sich abnützen; lemeži se v peskasti prsti zelo izližejo, Vrtov. (Km. k.); — 3) i. kaj iz koga, jemandem etwas abschmeicheln, Cig.
9382. izlọ̑čək, -čka, m. das Abgesonderte, Cig. (T.); — kleiner Abschnitt im Buche, (zloček) Valj. (Rad); — der Vorbehalt, Cig.
9383. izločeváti, -ȗjem, vb. impf. = izločati; ausscheiden, absondern, Cig. (T.), nk.; — ausschließen, fern halten, Cig. (T.), Nov.- C.
9384. izlòg, -lǫ́ga, m. die Geschichte ("historia"), Alas.
9385. izlǫ̑žba, f. = razstava, die Ausstellung, Jan., nk.; — hs.
9386. izložíti, -ím, vb. pf. 1) herauslegen, auspacken, ausladen; — = razstaviti, ausstellen, Jan., nk.; — 2) = razložiti, auslegen, deuten, erklären, Mur., Cig., Jap. (Sv. p.).
9387. izložníca, f. die Ausstellerin, Jan. (H.).
9388. izložník, m. der Aussteller, Jan. (H.), C.
9389. izlúčati, -am, vb. pf. mit dem Werfen fertig werden: vse kamenje i., alle Steine geworfen haben; = i. se, sich verwerfen, Cig.
9390. izlúženəc, -nca, m. die ausgelaugte Asche, Cig., Nov.
9391. izluževȃłnica, f. die Laughütte, Cig.
9392. izlúžiti, -im, vb. pf. 1) auslaugen; dež bode pepel izlužil, Nov.; izlužen pepel, ausgelaugte Asche, Cig.; — durch die Lauge herausbringen: i. madež iz perila, Cig.; — 2) in der Lauge ausbeizen, Cig.; kože se v lužnici izlužijo, Vrt.
9393. izmáhati se, -am se, vb. pf. sich durchschlagen, sich herausarbeiten, Cig.
9394. izmámiti, -mȃmim, vb. pf. durch Bethörung herauslocken, erschwindeln: i. iz koga kaj, Cig., Jan.; izmamil je iz njega marsikatero skrivnost, Cv.; tudi: i. koga za kaj, Cig.
9395. izmȃnjšati, -am, vb. pf. = zmanjšati, verkleinern, vermindern, Levst. (Nauk); — prim. rus. izmalitь, verkleinern.
9396. izmastíti, -ím, vb. pf. ausquetschen, auskeltern, Šol.; vse grozdje i., C.; — prim. zmastiti, mestiti.
9397. izmȃzək, -zka, m. der Rest eines Schmiermittels (eines Fettes, einer Salbe), Lašče- Erj. (Torb.); — = izvržek, der Abschaum, Cig.
9398. izmẹ̑čək, -čka, m. das Ausgeworfene, der Auswurf; i. tega sveta, Pohl.- Valj. (Rad).
9399. izmèd, praep. c. gen. zwischen (zwei oder mehreren Dingen), mitten aus (einer Menge) hervor; popeljem Izraelce izmed njih, Ravn.- Mik.; eden izmed vas, einer aus eurer Mitte; najstarši izmed bratov, der Aelteste unter den Brüdern.
9400. izməkníti, -máknem, vb. pf. 1) ausreißen: i. zob, C., vzhŠt.; — ausrupfen, Mur., C.; — 2) entrücken; blazinico komu izpod glave, stolček izpod nog i.; i. se, aus seiner Lage weichen; entgleiten, Cig.; glava se mu izmakne na roke, Zv.; — i. se, sich entziehen, M.; entweichen, Cig.; — i. si nogo, kolk, verrenken, Cig.; — 3) = zmekniti, entwenden, Jan.
9401. izməktáti, -ȃm, vb. pf. gehörig rütteln, Dol.
9402. izmẹ̑na, f. 1) die Verwechslung, Cig. (T.); — die Abwechslung: po izmeni, wechselweise ( math.), Cig. (T.); zemljo na izmeno pali solnce in pustoši burja, Zv.; — 2) die Ausartung, der Ausbund (im schlimmen Sinne), der Wechselbalg, Cig.; die Unform: izmene in izpake, Hip. (Orb.); kdo bi slutil pod tacimi izmenami (= popačenimi priimki) naše tri rojake? Navr. (Let.); ein Monstrum, Dict.; — der Zwitter, Dol.- M., Brdo ( Gor.)- Svet. (Rok.).
9403. izməncáti, -ȃm, vb. pf. 1) durch Reiben herausbringen; zrna iz klasu i.; — 2) mit dem Zerreiben fertig werden: i. proso, das Austreten der Hirse beenden, jvzhŠt.
9404. izmenı̑t, adj. Wechsel-, i. kot, ein Wechselwinkel, izmenite rime, Wechselreime, h. t.- Cig. (T.); izmenito, abwechselnd, SlN.; — hs.
9405. izmẹ́niti, * -im, vb. pf. 1) auswechseln, Mur., Jan.; verwechseln, Cig. (T.); — ablösen: nova straža staro izmeni, Navr. (Let.); — 2) i. se, sich ändern, Mur.; Izmene se kače v zvezdice, Npes.- Kres; — ausarten, Cig.
9406. izmẹnję́nec, -nca, m. der Zwitter, Hip. (Orb.).
9407. izmẹnję́nik, m. 1) der Wechselbalg, Cig.; — 2) der Zwitter, Poh.
9408. izmẹ̑noma, adv. abwechselnd: vstajal je in pletel koš, potem spet molil, in tako dalje izmenoma, Cv.
9409. izmę́riti, -mę̑rim, vb. pf. ausmessen; i. dolgost in širokost; posodo i.; i. kaj na sežnje, abklaftern, Cig.; na stopinje i., abschreiten, Cig.; i. na oko, nach dem Augenmaß abmessen; i. cesto, traçieren, Cig.; i. kraj, eine Gegend aufnehmen, Cig. (T.).
9410. 1. izmésti, -métem, vb. pf. 1) herausfegen; i. smeti iz kota; — 2) ausfegen; i. kot; — i. se (o nebu), auswittern, Šol.
9411. 2. izmę́sti, -mę́tem, vb. pf. ausbuttern, Jan. (H.).
9412. 1. izmétati, -mę́čem, I. vb. pf. 1) das Herauswerfen beenden; i. kamenje iz jame; veliko krvi iz sebe i.; — i. zobe, ausbrechen, die letzten Lamm- oder Füllenzähne verlieren (o ovcah in konjih), Cig.; — 2) i. se, in die Kolben schießen: sirek se je izmetal, Vrsno- Erj. (Torb.); — II. izmẹ́tati, -mẹ̑tam, -čem, vb. impf. ad izvreči, izmetati I., 1) auswerfen, Cig., Mik.; ausschließen: izmetajoč vzrok, ein Ausschließungsgrund, Levst. (Pril.); — 2) i. se, Aehren ansetzen: ječmen se je izmetal, Dalm.; — tvor se izmeče, bildet sich, Z.; — žužki se izmečejo, kriechen aus, Vrt.
9413. izmetávati, -am, vb. impf. ad izvreči, izmetati I.; 1) herauswerfen; (werfend) ausladen; vrage i., die Teufel austreiben, ogr.- Valj. (Rad); — 2) zobe i., daran sein, die Lamm- oder Füllenzähne zu verlieren, ausbrechen (o ovcah in konjih), Cig.; — 3) i. se, in Aehren schießen, Aehren ansetzen; pšenica se izmetava, vzhŠt.- C.; — tvor se izmetava, bildet sich, Z.; — 4) i. se po kom, jemandem nachgerathen, Ravn.
9414. izmę́ti, -mánem, vb. pf. 1) durch Reiben herausbringen; i. se, infolge des Schüttelns und Reibens herausfallen, sich ausrühren (o žitu), Cig.; — 2) das Reiben beenden; i. proso: austreten, Cig., M., Kr.
9415. izmetína, f. = 2. izmetek, das Kehricht, Z.
9416. izmíkati, -mı̑kam, -čem, I. vb. impf. ad izmekniti; 1) ausreißen: kokolj i., ausjäten, vzhŠt.- C.; — 2) entrücken, wegrücken; — i. se, entgleiten, aus seiner Lage weichen, Cig.; sich fortstehlen, Cig.; — II. vb. pf. 1) izmı̑kati, -am, das Hecheln beenden, aushecheln, fertig hecheln; vse predivo i.; — 2) ausbilden: Vodnik je prvi izmikal glasove slovenski liri, Glas.
9417. izmírati, * -ı̑ram, vb. impf. ad izmreti; im Aussterben begriffen sein, aussterben, Cig. (T.), nk.
9418. izmísliti, -mı̑slim, vb. pf. ersinnen, erdichten, erfinden; i. (si) kaj; to si (si) ti izmislil, das ist deine Erfindung; izmišljen, ersonnen, erdichtet; izmišljene pripovedke; fingiert, Cig. (T.); izmišljeno ime.
9419. izmíšljanje, n. das Ersinnen, das Erdichten; i. besed, Cig.
9420. izmíšljati, -am, vb. impf. ad izmisliti; ersinnen, erdichten, erfinden.
9421. izmišljȃvəc, -vca, m. der Erdichter, der Ersinner, Meg., Cig., C.
9422. izmišljȃvka, f. die Erdichterin, Ravn.- Valj. (Rad).
9423. izmíšljenka, f. ein ersonnenes Wort, nk.; eine erdichtete Erzählung, Bes.
9424. izmišljevȃnje, n. das Ersinnen, das Erdichten, das Erfinden.
9425. izmišljeváti, -ȗjem, vb. impf. aussinnen, ersinnen, erdichten, erfinden; kaj si vse izmišljujejo ljudje!
9426. izmišljevȃvəc, -vca, m. der Ersinner, der Erdichter.
9427. izmišljevȃvka, f. die Ersinnerin, die Erdichterin.
9428. izmı̑vək, -vka, m. mesto, katero je voda izmila, predrla, C.
9429. izmodrováti, -ȗjem, vb. pf. ausklügeln, ergrübeln, Cig., M.; teorije i., Zora; ni zadovoleval s tem, kar je izmodroval sam, Navr. (Spom.); ergründen: celega neba zvezde i., Preš.; hotel sem moža izmodrovati, Glas.
9430. izmolẹ̑dovati, -ujem, vb. pf. durch zudringliches Bitten erlangen, erbetteln.
9431. izmóliti, -mǫ́lim, vb. pf. 1) durch Beten erlangen, erflehen, erbeten; i. komu blagoslov iz nebes, Cig.; — 2) mit dem Beten fertig werden, ausbeten; še enega očenaša nisem mogla i.
9432. izmółsti, -mółzem, vb. pf. 1) i. iz koga kaj, jemandem etwas entpressen, Cig.; vse denarje je iz mene izmolzel, Z.; — 2) ausmelken; do dobrega i., Cig.; — erschöpfen, Cig., Jan.; izmolzena njiva, magerer Acker, Cig.; i. koga, i. komu mošnjo, jemandem den Beutel leeren, Cig.; aussaugen ( fig.), Cig., Jan., Cig. (T.); izmolzena okolica, Zora; — izmolzen, entnervt, Cig.
9433. izmotáti, -ȃm, vb. pf. 1) herauswinden, loswickeln; i. se, sich herauswinden, sich loswickeln; sich herausarbeiten; i. se iz pravde, Z.; — sich entspinnen, sich entwickeln: vojska se bo izmotala iz tega, Cig.; — 2) mit dem Haspeln fertig werden, ausspulen.
9434. izmráziti, -mrȃzim, vb. pf. auskälten, Cig.
9435. izmrcváriti, -ȃrim, vb. pf. durch Misshandlung entkräften, Z.
9436. izmrẹ́ti, -mrèm, (-mŕjem), vb. pf. = odmreti, pomreti, aussterben, Cig. (T.), C., nk.
9437. izmrtváčiti, -ȃčim, vb. pf. abtödten, Jan. (H.); i. svoje želje, Z.
9438. izmúčiti, -mȗčim, vb. pf. abmartern, abquälen, Cig., nk.
9439. izmúliti, -im, vb. pf. ausjäten, ausraufen, Cig., C.; — ausgrasen: travnik i., Cig.
9440. izmȗzək, -zka, m. die Entgleitung, C.; ti izmuzki, ti izpolzki nature iz svojih modrih tečajev, Ravn.
9441. izmúzniti, -mȗznem, vb. pf. 1) die Rinde abstreifen, entrinden, C.; mladico, vejico i., Dict.; — 2) schnipfen, entwenden, Cig.; — 3) i. se, entgleiten, entschlüpfen; — sich wegstehlen: i. se iz hiše, C.; sich entziehen: i. se iz svoje dolžnosti, Jap.- C.; — 4) intr. entschlüpfen: iz rok mi izmuzne kaj, C., jvzhŠt.
9442. iznȃjdək, -dka, m. die Erfindung, Cig., C.; — die Ermittelung, Cig., Jan.
9443. iznájti, -nájdem, vb. pf. 1) ausfindig machen, Cig., Jan.; erfinden, Dict., Guts., Mur., Cig., Jan., Cig. (T.), nk.; — 2) i. se v čem, sich zurecht finden, sich orientieren, Cig. (T.); sich auskennen, Cig.; — iznajden, klug, gescheit, Cig., Jan., Gor., Savinska dol.; iznajdeni in premeteni, Jap. (Prid.); Prelepa 'znajdena mladenka, Npes.-K.
9444. iznebíti se, -ím se, (-bǫ̑m se, -bǫ̑dem se, Mik., Trub., Levst.), vb. pf. loswerden, sich entäußern, befreit werden; i. se koga, česa; i. se dolgov; da smo se le tega sitneža iznebili! — otroka se i., abortieren, Jan.; — etwas von sich geben: do bedakov se ni nikoli nepotrebne besede iznebil, Ravn.; i. se kake neumne, etwas Dummes aussprechen, Nov.
9445. iznebı̑tva, f. = iznebitev, C.
9446. iznemóči, -mǫ́rem, vb. pf. = obnemoči, kraftlos werden, erliegen, Cig., Jan.; Ali vedi, kakor se je brzo porodila, Hitro zopet iznemore in ugasne (jeza), Levst. (Zb. sp.); ohnmächtig werden, C.; iznemǫ́gəł, -mógla, entkräftet, abgespannt, Jan., C.
9447. iznenádən, -dna, adj. unerwartet, Jan.; iznenadna novica, Jurč.; — aus dem Stegreif, Cig. (T.).
9448. iznésti, -nésem, vb. pf. 1) heraustragen, Mur., Cig., Jan.; na solnce i. kaj, Dol.; — 2) das Gerücht verbreiten: ljudje so iznesli, Z.; prim. raznesti; — 3) ( germ.) betragen, ausmachen, Jan. ( nav. znesti; prim. nem. "austragen" = betragen).
9449. iznę́ti, -námem, vb. pf. herausnehmen: bruno, troho iz očesa i., Krelj; izname dva desetaka, Trub. (Post.); oči i. iz glave, Levst. (Zb. sp.); iznemi sekiro iz tega teplja, Npr.- Erj. (Torb.); — iznet, ausgenommen, DZ.; iznemši, mit Ausnahme, C., Raič (Slov.).
9450. iznevę́rjati, -am, vb. impf. ad izneveriti; i. se, abtrünnig werden: izneverjali so se mu prijatelji in znanci, Navr. (Kop. sp.).
9451. izneverljìv, -íva, adj. zur Untreu verleitend, verführerisch, C.
9452. iznevǫ́ljiti, -vǫ̑ljim, vb. pf. unwillig machen: iznevoljen, entrüstet, Bleiw. ( Let.).
9453. iznẹ̑ženəc, -nca, m. der Verzärtelte, das Zärtelkind, (zn-) Ravn.- Cig.
9454. iznẹ̑ženost, f. die Verzärtelung: posvetna i., Cv.

   8.855 8.955 9.055 9.155 9.255 9.355 9.455 9.555 9.655 9.755  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani