Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

te (9.201-9.300)

  1. izbósti, -bódem, vb. pf. ausstechen; oči komu i.
  2. izbrȃnəc, -nca, m. der Auserwählte, Cig., Jan., Let.
  3. izbrȃnka, f. die Auserwählte, Cig.
  4. izbráti, -bérem, vb. pf. 1) auswählen, aussuchen, eine Wahl treffen; slabo sem si izbral, ich habe eine schlechte Wahl getroffen; — erwählen, wählen; i. koga za poveljnika, Cig.; i. v kneza, Vrt.; — 2) mit dem Ausklauben fertig werden; ali si že izbrala lečo? — 3) zu Ende lesen, auslesen: i. knjigo, povest.
  5. izbrę̑nkati, -am, vb. pf. (auf einem Saiteninstrument) ausspielen, ausklimpern, Cig.
  6. izbrı̑s, m. die Löschung, die Abschreibung, Cig., DZ.; — izbris prizadete razžalitve, die Tilgung einer verursachten Beleidigung, DZ.
  7. izcẹjenína, f. das Abgeseihte, C.
  8. izcẹ̑pati, -pam, -pljem, vb. pf. fertig spalten, zerspalten, Mur.
  9. izcẹ́piti, -im, vb. pf. herausspalten: i. kaj iz česa, Cig.
  10. izcigániti, -ȃnim, vb. pf. abgaunern, Cig.; od koga kaj i., von jemandem durch zudringliches Bitten etwas erlangen, jvzhŠt.
  11. izcímiti se, -cı̑mim se, vb. pf. 1) hervorkeimen, Cig., Jan.; — pren. hervorgehen, sich entspinnen, Cig., Jan., nk.; iz tega se je pravda izcimila, das rief einen Rechtsstreit hervor, Cig.; — 2) auskeimen: repa, krompir se izcimi, Cig.
  12. izcimováti se, -ȗjem se, vb. impf. ad izcimiti se; sich entwickeln: izcimuje se največ gorkote v životu, Let.; (pravilneje: izcimljevati se).
  13. izčákati, -čȃkam, vb. pf. abwarten, auswarten, Mur., Cig.; ni ga izčakati, er läßt lange auf sich warten, Z.
  14. izčakovȃnəc, -nca, m. der sehnlich Erwartete, Ravn.
  15. izčakovȃnje, n. das langwierige Erwarten: kako sitno je to izčakovanje! jvzhŠt.
  16. izčakováti, -ȗjem, vb. impf. ad izčakati; (lange, sehnlich) erwarten, Mur., Cig.; i. lista, Vrt.; (Kristus), ki so ga Abraham, Mozes, David izčakovali, Ravn.; tudi: i. se: lena družina se izčakuje, (sčak-) Levst. (Zb. sp.).
  17. izčę́diti, -čę̑dim, vb. pf. ausputzen, Z.; reinigend entfernen: žitu bilke in klase (na rešetih) do čistega izčediti, Ravn. (Abc.).
  18. izčepẹ́ti se, -ím se, vb. pf. das Hocken beendigen: čakaj, da se mače izčepi, = warte, bis ihm das Schmollen, der Eigensinn vergeht, Dol., Z.
  19. izčı̑nək, -nka, m., Z.; nav. pl. izčinki, was beim Reitern des Getreides abfällt, die Spreu, (Kaff), SlGor.- C., Z.
  20. izčíniti, -čı̑nim, vb. pf. (durch Reitern) reinigen, žito i., Z.; pesek i., vzhŠt.
  21. izčínjati, -am, vb. impf. ad izčiniti; 1) ausreitern, durch Reitern reinigen, Št.- C.; — 2) schimpfen, vzhŠt.- C.
  22. izčístiti, -čı̑stim, vb. pf. reinigen, ausputzen, purificieren: vino i., klären; i. se, rein werden; vino se je izčistilo, der Wein ist klar geworden; — purgieren (durch Abführmittel), Cig.
  23. izdȃčək, -čka, m. 1) = izdatek, C.; — 2) die Ergiebigkeit, ogr.- C.
  24. izdȃja, f. 1) die Herausgabe: druga izdaja, die zweite Ausgabe, Auflage (eines Schriftwerkes), nk.; prim. izdava; die Verausgabung, die Emission, Cig., nk.; — 2) der Verrath, Mur., Cig., Jan.; velika i., der Hochverrath, DZ.; prim. veleizdaja; — 3) die Ausgiebigkeit (Wirksamkeit), V.-Cig.
  25. izdajȃvəc, -vca, m. 1) = izdajatelj, der Herausgeber, Jan.; — 2) der Verräther, Guts., Mur., Cig., Jan., Jap., nk.
  26. izdȃjnik, m. 1) der Herausgeber, Cig., Jan.; der Aussteller (einer Urkunde), Cig., Jan.; — 2) der Verräther, Cig., Jan., (tudi hs.).
  27. izdáleč, adv. von weitem, Z., jvzhŠt.
  28. izdáleča, adv. von weitem, aus der Ferne, Mur.; ( prim. "izdalč'ga", Poh., Hal.- C.).
  29. izdȃljšati, -am, vb. pf. auslängern, verlängern, erweitern, Cig., Jan.
  30. izdaljšȃva, f. die Verlängerung, die Erweiterung, Cig., Jan.
  31. izdáti, -dám, vb. pf. 1) verausgaben, eine Auslage thun; — 2) herausgeben: i. knjigo, Cig., Jan., nk.; erlassen: ukaz, uredbo i., Cig., Jan., nk.; emittieren, Cig.; i. menico za koga, trassatieren, Cig.; — 3) überantworten, Mur., Cig.; i. koga sodniku, trinogom, Jap., Ravn.- Valj. (Rad); hudemu koga i., verwünschen, C.; telo in dušo i. v smrt, Guts. (Res.); izdan, verwünscht: izdana kraljična, izdan grad, Npr.- nk.; — 4) verrathen, Mur., Cig., Jan., nk.; — 5) "ausgeben", ergiebig sein; taka jed kaj izda, beseda nič ne izda več pri njem, Worte verfangen nichts mehr bei ihm (po nem.).
  32. izdȃtnik, m. der Aussteller (einer Urkunde), DZ.
  33. izdebelíti, -im, vb. pf. dick, fett machen, mästen, Cig.
  34. izdedíniti, -ı̑nim, vb. pf. enterben, Cig., Jan.; pogl. razdediniti.
  35. izdedínjenje, n. die Enterbung, Jan.
  36. izdẹ́lati, -dẹ̑lam, vb. pf. 1) fertig ausarbeiten, verfertigen; zvesto i. posodo, Škrinj.- Valj. (Rad); durchführen ( z. B. ein Bild), Cig. (T.); z barvami i., colorieren, Cig. (T.); na pol izdelan, halb geformt, Cig. (T.); učenec letos ni izdelal (šole), der Schüler ist nicht durchgekommen, er hat das Jahr verloren; izdelavši (zdelavši) šesto šolo, LjZv.; — 2) abmatten, hernehmen; mrzlica ga je hudo izdelala; i. se, sich abarbeiten; ves izdelan, ganz abgemattet.
  37. izdẹ̑łək, -łka, m. das Ausgearbeitete, das Product, das Industrieerzeugnis, Cig., Jan., Cig. (T.), C., DZ.; modrosti čudni izdelki, Škrinj.- Valj. (Rad); — das Elaborat, Cig.
  38. izdẹlovalíšče, n. die Erzeugungsstätte, DZ.
  39. izdẹlováti, -ȗjem, vb. impf. ad izdelati: ausarbeiten, fabricieren; — auskommen: v dveh mesecih so se hrvaški toliko naučili, da so izdelovali, Slovan.
  40. izdelovȃvəc, -vca, m. der Ausarbeiter, der Verfertiger, der Erzeuger, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.
  41. izdẹlovȃvka, f. die Ausarbeiterin, die Erzeugerin, Cig.
  42. izdežę́łən, -łna, adj. deželnim zakonom ne podvržen, exterritorial, Cig., Jan.
  43. izdežę̑lje, n. die Exterritorialität, Cig. (T.), DZ.
  44. izdı̑hljaj, m. der Hauch (beim Athmen), der Lebenshauch, Cig.; do zadnjega izdihljaja, bis zum letzten Athemzug, Cig.
  45. izdı̑rati, -am, vb. impf. ad izdreti; 1) herausreißen; meč i., das Schwert zu ziehen pflegen, Trub., Dalm.; kdor meč izdira, pod mečem umira, wer mit dem Schwerte umgeht, wird durch das Schwert umkommen, Cig.; — 2) i. se, schreien, Mik.
  46. izdíšati se, -ím se, vb. pf. aufhören zu riechen, zu duften, verduften; vijolice so se izdišale, jvzhŠt.
  47. izdı̑šək, -ška, m. 1) die Ausathmung, M.; kužne bolezni se zanesejo tudi po izdišku, Vrtov. (Km. k.); — 2) eine duftende Ausdünstung, Cig.
  48. izdíti, -díjem, vb. pf. 1) aufhören zu duften, ausduften, Jan. (H.); — 2) ausathmen, Z., Jan. (H.).
  49. izdlẹ́titi, -im, vb. pf. mit dem Stemmeisen herausbringen, ausstemmen, Cig.; — ausmeißeln, Z.
  50. izdȏłbati, -dȏłbam, -bljem, vb. impf. ad izdolbsti; ausstemmen, ausmeißeln, Cig.
  51. izdȏłbək, -bka, m. die ausgemeißelte Höhlung, Cig. (T.); izdolbki, die Stemmscharten, Z.
  52. izdołbenína, f. eine (ausgehöhlte) Vertiefung, Cig., Šol., C.
  53. izdółbsti, -bem, vb. pf. ausstemmen, ausmeißeln; i. globino, Cig.; i. podobo, Cig.
  54. izdrę́gati, -drę̑gam, vb. pf. durch Stoßen, Stechen herausbringen, Cig.
  55. izdrẹ́ti, -dérem, vb. pf. 1) herausreißen; zob i. komu, jemandem einen Zahn reißen; meč i., das Schwert aus der Scheide reißen, entblößen; nož iz rok komu i., jemandem das Messer aus der Hand entreißen; — 2) aufreißen: voda je breg izdrla; izdrt breg, zerrissene Küste, Cig. (T.).
  56. izdŕkniti, -dȓknem, vb. pf. herausgleiten, entgleiten, herausschlüpfen, Cig.
  57. izdrúženəc, -nca, m. der Excommunicierte, Cig., C.
  58. izdúliti, -im, vb. pf. i. klobuk, den Hut ausfäusten, Cig.
  59. izdȗškati, -am, vb. pf. 1) lüften: i. sod, Cig.; — 2) i. se, verduften, Cig.
  60. izenȃčba, f. die Gleichstellung, DZ.
  61. izę́ti, * ízmem, vb. pf. herausnehmen: izmi poprej bruno iz svojega oka, Dalm.; drži, da tebi izmem troho iz tvojega oka, Trub.
  62. izfrfráti, -ȃm, vb. pf. herausflattern, Cig.
  63. izgȃnjanje, n. das Austreiben; i. hudičev, die Teufelsbannerei, Cig.
  64. izganjȃvəc, -vca, m. der Austreiber, Cig.; i. hudičev, der Teufelsbanner, Cig., Jan.; — der Verbanner, Cig.
  65. 1. izgláditi, -glȃdim, vb. pf. glatt machen, ausglätten; i. grbe, gube, Cig.; i. smreke, bis zu den Gipfelästen abästen, Kor.- Mur.
  66. izglájenost, f. die Glätte, Cig. (T.).
  67. izglǫ́bati, -bam, -bljem, vb. pf. 1) aushöhlen, ogr.- C.; ceste so izglobane od vode, SlN.; — 2) ausgrübeln, Cig.
  68. izgnȃnəc, * -nca, m. 1) der Vertriebene, der Verbannte, Cig., Jan.; — 2) der Auswuchs bei Pflanzen (ogrbec, šiška), Bes.
  69. izgnȃnka, * f. die Verbannte, Cig.
  70. izgnáti, -žénem, vb. pf. heraustreiben, herausjagen; (živino) na pašo i., das Vieh auf die Weide austreiben, Cig.; koga iz dežele i., jemanden des Landes verweisen, Cig.; iz postelje i., aus den Federn jagen, Cig.
  71. izgnésti, -gnétem, vb. pf. herausdrücken, herausdrängen; ausquetschen: i. kaj iz česa, Cig.; — i. se, sich herausdrängen; pren. durchkommen, aus einer Verlegenheit herauskommen, Cig.
  72. izgnojíti se, -ím se, vb. pf. aufhören zu eitern, auseitern, ausschwüren, Cig.
  73. izgółtati, -am, vb. pf. s težavo dopovedati, Gor.
  74. izgóniti, -gǫ́nim, vb. pf. 1) abhetzen: izgonjena živina, Kr.; — 2) i. se, das Brunften beenden, Z.; — 3) i. se, sich durch Schwärmen schwächen, Z.; izgonjen, verbuhlt, ausgemergelt, Cig., C., Gor.; — 4) izgonjen, läufig, Cig.; — geil, Cig.; — ausgelassen, muthwillig, Cig.; izgonjeni otroci, Polj.
  75. izgotǫ́viti, -ǫ̑vim, vb. pf. fertig machen, vollenden; i. kako delo; danes še nismo izgotovili, heute sind wir noch nicht mit der Arbeit fertig geworden.
  76. izgovȃrjati, -am, vb. impf. ad izgovoriti; 1) aussprechen; besede dobro i., eine gute Aussprache haben; — 2) entschuldigen; — i. se, sich entschuldigen, Ausflüchte machen; izgovarjaje se, unter dem Vorwande, Cig.; i. se s čim, etwas vorschützen; z bratom se izgovarja, er schiebt die Schuld auf den Bruder, UčT.; — 3) i. komu kaj, jemandem etwas auszureden suchen, Jurč.; — 4) i. si kaj, sich etwas bedingen, vorbehalten; — 5) beschwören, besprechen: i. bolezen, Cig.
  77. izgọ̑vor, m. 1) = izgovarjanje 1), die Aussprache, Jan.; — 2) die Ausrede, die Entschuldigung; izgovore delati, Ausreden vorbringen, Svet. (Rok.); prazni izgovori, leere Ausflüchte; z izgovorom, unter dem Vorwande, Cig.; izgovor je dober, če je iz trte zvit, Npreg.; — 3) der Vorbehalt, Cig.; das Ausgedinge, der Auszug, vzhŠt.
  78. izgovorílọ, n. 1) der Entschuldigungsgrund, Cig., DZ.; — 2) das Vorbehaltene (was z. B. in einem Testamente jemandem vorbehalten wird), Cig.
  79. izgovoríti, -ím, vb. pf. 1) aussprechen: napačno besedo i., ein Wort falsch aussprechen; — 2) eine Rede zuende bringen, ausreden; pusti ga, naj izgovori; — 3) i. se, sich durch Reden erschöpfen, Cig.; — 4) (mit Erfolg) entschuldigen; izgovori nas pri gospodu, Jap. (Prid.); — 5) ausbedingen, vorbehalten; izgovorjeni užitek, das Ausgedinge, Cig.; i. je treba, es muss als Bedingung gestellt werden, Levst. (Nauk); — 6) beschwören ( z. B. einen Schlangenbiss), M.; — 7) (po nem.) i. komu kaj, jemandem etwas ausreden, Cig.
  80. izgredljìv, -íva, adj. ausschreitend, excessiv, Jan. (H.).
  81. izgrmẹ́ti, -ím, vb. pf. ausdonnern, auswettern; tudi i. se: izgrmelo (se) je, es hat ausgewettert, Cig.
  82. izgublję́nəc, -nca, m. der Verlorene, C.; izgubljenec se je spet našel, Ravn.; — tavali so sem ter tja kakor izgubljenci, LjZv.
  83. izgúgati, -am, vb. pf. herausschaukeln, Cig.; — auswackeln: i. zob, Cig.; iz spanja i., entrütteln, Cig.
  84. izgúliti, -im, vb. pf. abwetzen, Cig.; i. obleko, Cig.; i. se, sich entfasern, Cig.; — abnützen, abarbeiten, Cig.
  85. izgúrati, ** -am, vb. pf. = izguliti: izgurano kljuse, ein abgearbeitetes Pferd, Cig., Kr.
  86. izhȃjati, -am, vb. impf. ad iziti, izhoditi; 1) heraus-, hervorkommen: solnce izhaja, die Sonne geht auf ( nam. v knjigah nav. vzhajati, prim. Cv. VIII. 4.); — erscheinen: časniki izhajajo vsak dan; — abstammen, Cig., Jan.; iz kakega rodu, od Davida i., Cig.; — iz česa i., aus etwas hervorgehen, die Folge sein, Cig., Jan., nk.; to izhaja iz tega, das hat seinen Grund darin, Cig.; — 2) (po nem.) auskommen, sein Auskommen finden; težko i., z malim i., sich mit Wenigem behelfen; ali boš izhajal z denarjem? dobro i. s kom; ni i. ž njim; — 3) i. se (dobro, slabo), ausschlagen, ausfallen, Cig.
  87. izhlȃpək, -pka, m. das Verdunstete, der Verdunstungsabgang, DZ.
  88. izhlapẹ́ti, -ím, vb. pf. verdunsten, verdampfen, sich verflüchtigen, Cig., Jan., Cig. (T.).
  89. izhlapẹ́vanje, n. das Verdunsten ( nam. -ivanje, nk.).
  90. izhlapíšče, n. die Ausdünstungsstätte: močvirje — izhlapišče nezdravja in pustobe, Jurč.
  91. izhlapljìv, -íva, adj. leichtverdunstend, flüchtig ( chem.), Cig., Jan., C.; izhlapljive kisline, Bleiw. ( Let.).
  92. izhòd, ** -hǫ́da, m. 1) die Handlung des Ausgehens: der Auszug, der Ausmarsch, Mur., Cig.; družni izhodi, Ausflüge, Str.; — i. blaga, der Austritt der Waren, DZ.; — der Aufgang: solnčni izhod, Dict., Dalm., Cv.; der Osten, Jan. (H.); ( nam. vzhod; prim. izhajati); — 2) der Ort des Hinausgehens: der Ausgang, Cig., nk.; i. sklada, das Schichtenende, Cig. (T.); — die Kathode, Sen. (Fiz.); — 3) der Ausfluss, die Emanation, Cig., Jan., C.; — 4) der Erfolg, das Resultat, C., DZ., Zora; i. glasovanja, DZ.
  93. izhodíšče, n. der Ausgangspunkt, der Anfangspunkt, Cig., Cig. (T.), C., DZ., Cel. (Geom.); pojdite na izhodišča cest, Jap. (Sv. p.); vseh rev izhodišče, Bas.
  94. izhóditi, -hǫ́dim, vb. pf. 1) durch Gehen bahnen, austreten; izhojena pot; — 2) durch gemachte Wege erlangen, erlaufen, Cig.; dolg i., die Schuld eintreiben, BlKr.- Mik.; durch Fürsprache erwirken, C.; i. komu obilno pripomoč, Navr. (Let.); peneze i. od koga, jemandem Geld entlocken, Fr.- C.; — 3) i. se, sich müde gehen; izhojen, vom Gehen matt, C.; — 4) auskommen: z drvi i., C.; ali boš izhodil s tem denarjem? vzhŠt.; prim. izhajati 2).
  95. izigráti, -ȃm, vb. pf. 1) ausspielen; karto i., Cig., Jan.; — kako blago i. (po loteriji), Cig., (po nem.); — 2) zuende spielen, ausspielen.
  96. iziskȃva, f. die Untersuchung, C.; — prim. iziskati.
  97. iziskovȃnje, n. die Untersuchung, die Forschung, Cig.
  98. iziskováti, -ȗjem, vb. impf. ad iziskati; untersuchen, forschen, Mur., Cig.
  99. izíti, izídem, izšə̀ł (izášəl, Krelj, izə̀šəł, C.), vb. pf. 1) herausgehen, hervorkommen, Cig., Jan.; kadar nečisti duh od človeka izide, Krelj; aufgehen, Cig.; solnce je izešlo, Dalm.; prim. Cv. VIII. 4.; — erscheinen, (o knjigi), ergehen (o ukazu), Cig., Jan., nk.; izešel je drugi zvezek, Cv.; — 2) i. se, einen Ausgang nehmen, ausfallen; i. se po sreči, gut, glücklich enden; geschehen, in Erfüllung gehen; izidi se volja tvoja; kako se je izašlo ("zašlo") ali zgodilo? Krelj; izešlo se je, es ist in Erfüllung gegangen, C.; v tem pomenu tudi: iziti, Cig.; — 3) i., ausreichen: ravno je izešlo, jvzhŠt., (po nem. "ausgehen").
  100. izjȃhati, -ham, -šem, vb. pf. 1) herausreiten, Cig., Jan.; — 2) zum Reiten abrichten, bereiten, Cig.; — 3) durch Reiten schwächen, Cig.

   8.701 8.801 8.901 9.001 9.101 9.201 9.301 9.401 9.501 9.601  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA