Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

te (7.901-8.000)

dvanájstič, adv. zum zwölftenmale, zwölftens.
dvanajstı̑ja, f. gospodarstvo dvanajsterih v občini, ker šteje občinski zbor dvanajst udov, Ljubušnje- Štrek. (Let.).
dvanajstína, f. der zwölfte Theil, das Zwölftel.
dvanajstı̑nka, f. das Zwölftel.
dvanájstlja, f. der Aposteltag, (dvanajstla), Meg.- Mik.
dvanajščák, m. = občinski svetovavec (ker šteje občinski zbor dvanajst udov), Kras- Štrek. (Let.).
dvę̑rnik, m. 1) durnik, der Thürsteher, Mur.; prim. stsl. dvьrьnik; — 2) der Thürhaken, auf den die Narbe gelegt wird, Hal.- C.
dvẹstǫ̑tni, num. der zweihundertste, Cig., Jan.
dvı̑gljaj, m. der Zug (in der Lotterie), Cig.
dvígniti, dvı̑gnem, vb. pf. = vzdigniti, heben; d. mačke, die Anker lichten, Cig.; d. oči, in die Höhe blicken, Cig.
dvocẹ̑vka, f. die Doppelflinte, Cig., Jan., C., nk.
dvočelàt, -áta, adj. mit doppelter Stirn, Let.
dvọ̑j, num. distr. 1) zwei; pri substantivih, ki se ali sploh, ali v kakem posebnem pomenu le v pluralu rabijo: dvoje vilice, zwei Gabeln; dvoje škornje si dati napraviti, zwei Paar Stiefel; tudi substantivno: dvoje; dvoje vilic; — pri substantivih, pri katerih si mislimo kako pripadajoče mnoštvo: dvoje snubce je imela (vsak snubec je imel svoje spremljevavce); — 2) die zwei; o določenih skupaj spadajočih osebah ali rečeh: pet hlebcev kruha sem prinesel, dvoje manjših daj otrokom, die zwei kleineren Laibe; dvoje volov, das Ochsenpaar, C.; — 3) zwei; ako hočemo povedati, da sta predmeta različna po spolu, starosti itd.: vzel je v ladjo vsake živali dvoje, von jeder Thiergattung ein Männchen und ein Weibchen; dvoje telet ( n. pr. teliček in telica); dvoje Judov (mož in žena, mož in otrok ali žena in otrok, toda: dva Juda, zwei jüdische Männer); — 4) zweierlei; dvoji otroci (od dveh očetov ali dveh mater); dvoje vino; — 5) zwei, zweifach, pri abstraktnih substantivih: dvojo krivico dela, er begeht ein zweifaches Unrecht; dvoja žalost, Dalm.; — 6) ako šteti predmet ni imenovan: zwei Dinge, Theile u. dgl.; dvoje h krati loviti, nach zwei Dingen zugleich streben, Cig.; na dvoje razdeliti, in zwei Theile theilen; na dvoje iti, auseinander gehen, Z.; eno uro sva na dvoje, wir sind eine Stunde von einander entfernt, M.; bila sta uže dolgo na dvoje, sie hatten sich schon vor langer Zeit zertragen, Jurč.; — 7) dvoje = dva, dve; Se dvoje kit mu dol' obes', Npes.-K.; — prim. četver.
dvojáčən, -čna, adj. zwitterhaft, doppelartig, Cig., Jan.; — prim. dvojak 2).
dvojáčnost, f. das Zwitterwesen, Cig.
dvoják, m. 1) der Zweier (als Geldstück), Cig., Jan., ogr.- Cig.; — 2) der Zwitter, Cig., Jan., M.
dvǫ̑jčič, m. der Zwilling, Mur., Cig., Jan., C., Krelj; Tomas, kateri je imenovan dvojčič, Dalm.
dvǫ̑jčnat, adj. doppelt, Zwillings-: trs ima dvojčnate rozge, Hal.- C.
dvọ̑jən, -jna, adj. 1) zweifach, doppelt, Doppel-; dvojna vrata, die Doppelthür; dvojno vprašanje, die Doppelfrage, Cig. (T.); dvojne korenike, gepaarte Radicale ( chem.), Cig. (T.); tudi: dvójən; — 2) zweifelhaft, ogr.- C., nk.
dvojíca, f. 1) das Paar, Guts., Cig., Jan.; lepa d. je to! Jurč.; — die Ambe, Cig., Cel. (Ar.); — die Zweiheit, M.; za dvojico, um das Doppelte, Boh.; — 2) der Zweifel: brez dvojice, ogr.- C.; — 3) svinja v drugem letu, Dol.
dvojína, f. 1) das Doppelte, Cig., Jan., Cig. (T.), Hal.- C.; — 2) der Dual ( gramm.), Cig., Jan., Cig. (T.), nk.; — 3) na dvojini stati, im Zweifel sein, Krelj.
dvojíti, -ím, vb. impf. 1) verdoppeln, Cig., Jan., C.; — vse, kar parklje dvoji, "alles, was gespaltene Klauen hat", Dalm.; — 2) zweifeln, Habd., Guts., Jarn., Jan., kajk.- Valj. (Rad), nk.; d. o čem, nk.; dvojimo, ali ne zdvojimo, ogr.- Mik.; d. na ( nam. o) Kristusovem vstajenju, Krelj; d. v čem, ogr.- C., kajk.- Valj. (Rad); = d. se (po stsl.), Cig. (T.); ni se dvojiti, es ist nicht zu bezweifeln, Levst. ( LjZv.).
dvǫ̑jka, f. 1) die Zwei, der Zweier; — 2) = dvojina (die Zweizahl, das Paar), Cig., C.; — 3) die Zwillingsschwester, Mur., C.; — 4) = dvocevka, Cig.
dvǫ̑jnica, f. 1) die Doublette, Jan.; — 2) die Ambe, h. t.- Cig. (T.); — 3) črta d., die Doppellinie, DZ.
dvojnomrẹ́žən, -žna, adj. doppelt vergittert, Zora.
dvǫ̑jstvən, -stvəna, adj. dvojstveno število, der Dual, C.
dvokápən, -pna, adj. dvokapna streha, das Satteldach, Cig.; — prim. kap m.
dvokrı̑łəc, -łca, m., pl. dvokrilci, Zweiflügler (diptera), Cig. (T.), Jan., Erj. (Ž.).
dvolìh, -líha, adj. dvoliho število, ungerad ungerade, doppelt ungerade Zahl ( math.), Cig. (T.).
dvomèr, -mę́ra, m. v metriki: der Dimeter, Jan., Cig. (T.).
dvoobrázən, -zna, adj. mit doppeltem Gesicht: dvoobrazni Janus, Let.
dvòr, dvóra, m. der Hof; gospodski dvor, der Herrenhof, Jan.; — cesarski dvor, der kaiserliche Hof; — sodni dvor, der Gerichtshof, DZ.; upravni sodni d., der Verwaltungsgerichtshof, DZ.; — nebeški dvor, neko zvezdje, v katerem so zvezde v krog postavljene, Pjk. (Črt. 259.).
dvórəc, -rca, m. dem. dvor; 1) das Gehöfte, Jan.; der Palast, nk.; biskupov letni d., Zv.; — 2) der Griff am Bohrer, ogr.- C.
dvoríti, -ím, vb. impf. bedienen, aufwarten, Cig., Jan.; prijatelju d., den Freund bedienen, ogr.- C.; d. koga, Cig.; — hs.
dvorjániti, -ȃnim, vb. impf. Hofdienste leisten, C.; — d. si dati, sich den Hof machen lassen, Jurč.
dvorjȃnstvọ, n. der Hofstaat, die Hofleute, Mur., Jan.; dvorjanstvo velikega kralja nebeškega, Cv.
dvǫ̑rnik, m. 1) der Höfling, der Hofdienstmann, Cig.; kralj in njegovi dvorniki, vse svoje dvornike je povabil, Ravn.; — 2) der Hofmeister, der Haushälter, Meg., Dict., Dalm.; kraljevski d., Krelj; kraljev d., Ravn.; — der Oberknecht: kadar veliko hlapcev imajo, ednega izmej njih izvole in postave za dvornika ali "šafarja", Krelj; — 3) der Bediener, ogr.- C., — tudi: dvorník, Dict., pos. v poslednjem pomenu, Valj. (Rad).
dvorováti, -ȗjem, vb. impf. das Hoflager halten, Cig. (T.), Zora.
dvǫ̑rski, adj. Hof-; dvorska služba, Trub.; d. običaj, die Hofetiquette, Cig. (T.); dvorska šega, Cig.; d. zvezdar, der Hofastrolog, Zora.
dvosòd, -sǫ́da, adj. dvosodo število, gerad gerade Zahl ( math.), Cig. (T.).
dvospȏłnik, m. der Zwitter, der Hermaphrodit, Cig. (T.); — rus.
dvostȏłpje, n. = dvostebrje, Cig. (T.).
dvozvẹ̑zdje, n. der Doppelstern, Cig., Jan., Cig. (T.), C.
dvožíčən, -čna, adj. zweidrähtig: dvožični magnetomer, das Bifilarmagnetometer, Cig. (T.).
džòk, interj. plumps! BlKr.
è, interj. vzklik, ki izraža nevoljo: e, pusti me!
ēbehtnica, f. das Fest Maria Verkündigung, Guts.; — prim. tirol. ebnachten = Maria Verkündigung, C.; srvn. ebennaht, Tag- und Nachtgleiche, Mik. (Et.).
édən, (pred substantivi: èn, Mik., Levst. [Sl. Spr.]), éna, éno, gen. énega, éne, num. 1) einer, ein; eden izmed vas, vas eden, einer von euch; eden čita, drugi piše, tretji spi; dvoje škornje imam, pa le en klobuk; ene škarje, ene rokavice, eine Schere, ein Paar Handschuhe; šteje se: eden, dva, tri itd., ali: ena, dve, tri itd., eins, zwei, drei u. s. w.; po eden, je einer; eden za drugim, einer nach dem andern; oba eno godeta, beide sind von einem Schlage, Met.; ob enem, zugleich; v eno mer, in einemfort (tudi: v enomer); prim. ona ne spi vse v eno, Hip. (Orb.); — 2) pl. eni, einige, etliche; eni ter eni, hie und da einige; eni pravijo da, drugi da ne; ena dva, enih pet = kaka dva, kakih pet, etliche zwei, fünf; ene krate (krati), etlichemale; — 3) kot nedoločen členek (ein); en volovski voz, en duhovni, Cv.; (novejša književna slovenščina se ga ogiblje); — edna, edno, Mur., Jan. (Slovn.) in tu in tam v knjigah, starejših in novejših; poudarjeno tudi "eden" pred substantivi: pred Bogom je tisoče let kakor eden dan, Krelj; ena vera, eden krst, Schönl.; eden krivičen vinar deset pravičnih sne, Npreg.- Jan. (Slovn.); — prim. jeden.
edín, adj. 1) einzig; edini sin, der einzige Sohn; edina tolažba, der einzige Trost; edino, einzig, ausschließlich; — vsak edin, jeder einzelne, C.; — 2) edino število = edinstvo (die Einzahl), Cig.; — 3) verlassen, elend, armselig, Dict., C., Mik.; edino živeti, Z.; jaz sem edin (jedin) in reven, Dalm.; — 4) einig, Cig., Jan., nk.
edı̑nəc, -nca, m. 1) der Einzige: der einzige Sohn, V.-Cig.; božji edinec je za mizo pri njih, Ravn.; v tem je e., hierin ist ihm niemand zu vergleichen, Cig.; — 2) = poedinec, das Individuum, Cig.; — 3) der Verlassene, der Arme, C.
edı̑nica, f. 1) die Einzige, C.; die einzige Tochter, C.; Vida jima je bila edinica, Jurč.; prim. hs. jedinica; — 2) = edinka 3), Cig.
edíniti, -ı̑nim, vb. impf. einig machen, einigen, vereinigen, Cig., Jan., nk.; duše se bodo edinile s telesi, Guts. (Res.).
edı̑nka, f. 1) die einzige Tochter, Cig.; — 2) die Einheit (Zahl), Slom.- C.; — 3) die Eins (Zahlzeichen), Cig., Jan., Cig. (T.).
edinogúbən, -bna, adj. = enoteren, C.
edinoosę́bən, -bna, adj. edinoosebna sodišča, Einzelgerichte, DZ.
edníca, f. 1) der Einser, Mur., Jan.; der Einer, (jednica) Cel. (Ar.); — 2) ednice, die Unionen ( math.), Cig. (T.); — die Einheit: dolgostna e., die Längeneinheit, Cig. (T.); davkovna, colna e., die Steuer-, Verzollungseinheit, DZ.
èh, interj. vzklik, ki izraža nevoljo: eh, pusti me!
èj, interj. = eh: ej, vrag, pa že blodi kdo tu okoli, LjZv.; ej, saj je dejal doktor, da se ni bati, LjZv.; traun: ej, da je res, es ist traun wahr! Cig.; ej res! traun! Jan.; — ei! Cig., Jan.
eklekticīzəm, -zma, m. izbiranje raznih modroslovnih naukov iz raznih sistem, der Eklekticismus ( phil.), Cig. (T.).
elēktrika, f. die Elektricität (als Materie), Cig., Jan., Cig. (T.); e. vzbujena z dotikanjem (po dotiku), Berührungselektricität, e. vzbujena z drgnjenjem, Reibungselektricität, e. vzbujena s toploto, Thermoelektricität, razdelbna e., die Vertheilungselektricität, Cig. (T.).
elementārən, -rna, adj. začeten, Elementar-, Cig. (T.), nk.
elipsoīd, m. pakrožno telo, das Ellipsoid.
enáčenje, n. die Gleichstellung, die Gleichmachung, Cig.
enáčica, f. das Pendant, das Seitenstück, Cig. (T.).
enáčiti, -ȃčim, vb. impf. gleichstellen: e. koga komu, Cig., Jan., Cig. (T.); — gleichmachen, Cig. (T.); smrt nas vse enači, Cig.; — e. se komu, sich jemandem gleichstellen, gleichdünken, Cig.
enájsti, num. der eilfte.
enájstič, adv. zum eilftenmale, eilftens.
enajstína, f. der eilfte Theil.
enajstı̑nka, f. das Eilftel.
enakocẹ̀n, -cẹ́na, adj. von gleichem Werte (al pari), Cig. (T.).
enakosı̑lje, n. das Gleichgewicht der Kräfte, Cig. (T.).
enakoslǫ́vən, -vna, adj. gleichlautend, DZ.
enákšən, -šna, adj. von gleicher Beschaffenheit, gleichartig, gleichförmig, Mur., DZ.; gleichlautend, Cig. (T.); e. spis, ein Pare, DZ.
enciklopedı̑ja, f. delo, ki obsega jedro vseh znanstev, die Encyklopädie.
eneagōn, m. deveterokotnik, das Enneagon, Cig. (T.).
enodǫ́bən, -bna, adj. contemporär, synchronistisch, Cig. (T.).
enojadrı̑łnica, f. der Einmaster, Cig.
enojámbornica, f. der Einmaster, Cig., Jan.
enomę̑rəc, -rca, m. das Monometer (in der Metrik), Cig. (T.).
enosòd, -sǫ́da, adj. enosodo število, ungerad gerade Zahl, Cig. (T.).
enostràn, -strána, adj. 1) einseitig, Jan., C.; — 2) parteiisch, Cig., C.
enostrȃnəc, -nca, m. 1) der Einseitige, C.; — 2) der Parteinehmer, Cig.
enostránost, f. 1) die Einseitigkeit, Cig., Jan., Cig. (T.), C., nk.; — 2) die Parteilichkeit, Cig., C., nk.
enostrȃnstvọ, n. die Parteilichkeit, C., nk.
enovr̀st, -vŕsta, adj. = enovrsten, Jan.
epizōda, f. manjše postransko dejanje vpleteno v glavno (pri epičnih in dramatičnih delih), die Episode.
etikēta, f. die Etikette: šege in navade pri ljudeh visokega stanu; — tudi: napisek na blagu, kažoč ceno, kakovost i. t. d.
eventuālən, -lna, adj. (o tem, kar bi se utegnilo zgoditi), eventuell, Cig. (T.); eventualna prememba, DZkr.
evfemīzəm, -zma, m. lepši, blažji izraz namestu pravega, pa ostrega, spotekljivega, der Euphemismus, Cig.
èvo, interj. sieh da! Prip.- Mik., nk.; — hs.
fābričan, m. der Fabriksarbeiter, Ljub.
fābričanka, f. die Fabriksarbeiterin, Ljub.
facalẹ́g, m. = facanetelj, ogr.- Valj. (Rad).
fácəlj, -clja, (-cəljna), m. 1) ein Pfropf Charpie, Dict.; — f. snega, eine Schneeflocke, Blc.-C.; — 2) die Schoppnudel, Guts., C.; testo se ugnete, narede se faceljni, s katerimi se žival vsak dan pita, Vod. (Izb. sp.); — prim. it. fazzuolo (fazzoletto), Mik.
fȃflja, f. = perotnica, Valj. (Rad); čebele sicer nimajo nobenega druzega glasu, kakor tistega s svojimi fafljami, Gol.
fafljáti, -ȃm, vb. impf. 1) lodern: ogenj, plamen faflja, C.; — voda faflja, wallt, Hip.- C.; — 2) fliegen, flattern, Hip.- C., Krelj- M.
fāktor, -rja, m. 1) opravnik, poslovodja, der Factor ( z. B. einer Buchdruckerei); — 2) činitelj, der Factor ( math.), Cig., Cel. (Ar.).
falānga, f. težko oborožena vojaška truma pri starih Grkih, die Phalanx, Cig.
falȃtčəc, -čəca, m. dem. falatec; das Stückchen, ogr.- C.
falȃtček, -čka, m. dem. falatec; das Stückchen, (-laček), Mur., Vest., ogr.- Valj. (Rad).

7.401 7.501 7.601 7.701 7.801 7.901 8.001 8.101 8.201 8.301

Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani

Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU

Iskalnik: NEVA