te (7.855-7.954)

7855. duhǫ̑vnica, * f. 1) die Priesterin, Cig., Jan., C.; — 2) = duhovščnica, C.
7856. duhovnı̑ja, f. der einem Geistlichen unterstehende Sprengel, die Pfarre, Cig., Jan., nk.
7857. duhǫ́vnik, m. der Geistliche, der Priester.
7858. duhovníšče, n. das Presbyterium, Cig., Jan., Vrt.
7859. duhǫ́vniški, adj. = duhovski, priesterlich, nk.
7860. duhǫ́vski, adj. geistlich, priesterlich, Priester-; d. stan, der Priesterstand.
7861. duhǫ̑vstvọ, n. 1) das Priesteramt, Mur., Cig., Jan.; — 2) = duhovščina, Mur., Cig., Jan.
7862. duhovstvováti, -ȗjem, vb. impf. das Priesteramt ausüben, vzhŠt.- C.
7863. duhǫ̑vščnica, * f. = duhovsko semenišče, das Priesterseminar, Mur., Cig., Jan., Slom., ZgD., nk.
7864. dukāt, m. der Ducaten, Cig., Jan.
7865. dúkəlj, -klja, m. hoher, oben verengter Topf (Milchtopf), Mur., vzhŠt., ogr.- C., Raič ( Let.); großer Trinkbecher, ein Humpen, vzhŠt.- C.; — "kar nima pravilne oblike, bodi si posoda, bodi si človek", Valj. (Rad).
7866. dȗləc, -lca, m. 1) das Mundstück an Blasinstrumenten, Mur., Jan.; — 2) der Gießschnabel an Gefäßen, Cig., M., SlGor.; — das Ende des Flaschenhalses, Dol., jvzhŠt.; — 3) der vor Unwillen zusammengezogene Mund: d. delati, na d. se držati, C., Z., jvzhŠt.; (l se ne izgovarja kakor ł).
7867. dȗležnica, f. eine Art Hirtenflöte, vzhŠt.- C.
7868. dúliti, -im, vb. impf. röhrenförmig machen, C.; klobuk d., dulo delati klobuku, den Hut fäusten, Cig.; — d. se, anschwellen: kruh se duli, Št.- C.; — deska se duli, das Brett wirft sich, Mariborska ok.- C.; — slive se dulijo (kadar v roge gredo), Fr.- C.; — d. se = dulec delati, C.; prim. dulec 3).
7869. duplína, f. die Höhlung, Mur., Cig.; telesna d., die Leibeshöhle, LjZv.; prebavna d., der Verdauungscanal, predzobna d., die Backenhöhle, prsna d., die Brusthöhle, trebušna d., die Bauchhöhle, ustna d., die Mundhöhle, bobničeva d., die Trommelhöhle, Erj. (Som.).
7870. duplínast, adj. Höhlungen enthaltend, Cig.; — höhlenartig: duplinasta jama, Zora.
7871. dȗplja, f. die Höhlung: die Baumhöhle, Mur., Cig., Jan., Mik.; — die Felsenhöhle, die Grotte, Jan., BlKr., vzhŠt.; — das Ofenloch, C.; — prim. duplo.
7872. dȗpljica, f. dem. duplja; kleine Höhle: die Zelle des Hornisnestes, Tolm.
7873. dúplọ, n. die Höhlung, Cig. (T.); die Baumhöhle, Cig., Rib.- Mik., Št., Gor.; drugi ptiči so po duplih skriti, Zv.; — die Erd- oder Felsenhöhle, C.; d. v pečevju, Dict.; — das Aschenloch unter dem Herde, Mariborska ok.- C.
7874. dȗrak, m. ein Kartenspiel: duraka igrati; — der in diesem Spiel Verlierende, C., Št.; — iz hs.; — prim. rus., češ. durak, = neumnež.
7875. duráncəlj, -clja, (-cəljna), m. nicht vom Kerne gehende Pfirsich, der Härtling, SlGor.- C., jvzhŠt.; — prim. it. duracine, hart und fest ( v. Früchten).
7876. dúrce, f. pl. dem. duri; 1) kleine Thüre, das Pförtchen; — die Gatterthür, C.; — 2) der Hosenlatz, Gor.
7877. durè, -ę́ta, m. ein blöder Mensch, der Trottel, Tolm.- Erj. (Torb.).
7878. duríti, -ím, vb. impf. 1) verhasst, ekelhaft machen: d. koga komu, Hal.- C.; — d. se, ekeln, ekelhaft sein: jed se mu duri, ogr.- C., kajk.- Valj. (Rad); — 2) verabscheuen, verachten, C.; Koga (= kogar) sem najbolj durila, Toga (= tega) sem si dnes dobila, Npes.-Vraz.
7879. dȗrkanje, n. das Stoßen, das Rütteln: d. kol, ogr.- C.
7880. dȗrkati, -am, vb. impf. stoßen, rütteln (o kolih), ogr.- C.; proč d. koga, fortstoßen, BlKr.; — prim. durniti.
7881. dȗrnik, m. der Thürhüter, Mur.; — prim. dvernik.
7882. dúrniti, dȗrnem, vb. pf. stechen, stoßen, C.; — prim. hs. turiti.
7883. dúša, * f. 1) die Seele; človek je iz duše in telesa; pri moji duši! bei meiner Seele! tudi: pri moji krščeni duši! Št.; na mojo dušo, LjZv.; v dušo ginjen, innig gerührt, Cig.; iz vse duše, aus dem Grunde des Herzens, Cig.; — duša moja! ljuba duša! mein Herzchen! mein Lieber, meine Liebe! živa d. ne ve, keine Seele weiß es; vsaka živa (ali: krščena) d., jedermann, Št.- C.; dobra d., eine gute Seele; poštena duša, eine ehrliche Haut; dober je, kakor duša, Notr.; duša je, er hat Gemüth, Cig. (T.); — mesto šteje 30.000 duš (= Einwohner); — 2) der Lampendocht; — 3) die eingenähte Knopfform, Cig., Tolm.- C., Dol.; — 4) die Nadel in dem Schützen der Weber und Tuchmacher, Cig., BlKr.- M.; — 5) der Dorn im Schlüsselloch, Cig.; — 6) die Federseele, h. t.- Cig. (T.); — 7) das Mark in den Früchten, Jan.; — 8) der Bügeleisenstahl, Štrek., Goriš.; — 9) krompir za saditev, kateremu so tiste dele obrezali, ki imajo klice, pokvarjen (zadušen), Dol.; — 10) babja duša = babja dušica, der Quendel, der Thymian (thymus serpyllum), Fr., vzhŠt.- C.
7884. dȗščev, adj. = dušikov: duščeva okislina ( chem.), die Untersalpetersäure, Cig. (T.).
7885. dȗšəc, -šca, m. 1) der üble Geruch, der Nebengeruch, Cig., M.; sod ima dušec, Z.; — der Beigeschmack, Cig.; — 2) der Stickstoff, Jan., Cig. (T.); — 3) der Herzliebste, Valj. (Rad).
7886. dȗšək, -ška, m. 1) der Athemzug, Cig., Jan., M.; d. mi jemlje, zapira, es benimmt mir den Athem, Z.; — der Zug: na en d., na dva duška (izpiti), in einem Zuge, in zwei Zügen; tudi: v enem dušku, Z.; — 2) eine Oeffnung zum Ausströmen der Luft, der Gase: sod nima duška, das Fass hat keine Luft; sodu duška dati, t. j. veho mu odbiti; — das Luftloch, das Zugloch, Mur., Cig.; kletni dušek, Nov.; — der Ventilator, Cig.; das Dampfloch, Cig.; — dež se je ulil, kakor bi mu bili vsi duški odprti, (als wenn alle Schleusen des Himmels geöffnet wären), Vrt., na vse duške delati, mit aller Kraft, SlN.; vlekel je na vse duške iz pipice, Jurč.; začel je piti na vse duške, Jurč.; d. dati krvi, dem Blute Luft machen (= puščati), V.-Cig.; duška dati nevolji, jezi itd., dem Unwillen, dem Zorne freien Lauf lassen, nk.; dušek bolesti odpreti, Zv.; — 3) der Einschlag im Weine, V.-Cig.; — 4) = rilec, V.-Cig.; — 5) materini d. = materina dušica, (materni d.) Cig., Jan.
7887. dúšən, -šna, adj. 1) Seelen-, Geistes-, geistig; dušna paša; — 2) na dušno, o dušnem, zu Allerseelen, C.; na večer pred dušnim, Pjk. (Črt.).
7888. dušę́vən, -vna, adj. Seelen-, Geistes-, geistig, Cig., Jan., C., nk.; duševno delo, duševne zmožnosti, duševna revščina, nk.; — hs., stsl.
7889. dušę́vnost, f. die Seeleneigenschaften, der geistige Zustand, C.
7890. dúšica, f. I. dem. duša; 1) die Seele; dobra dušica; dušica moja! mein Herzchen! — 2) der Lampendocht, Dol.; — 3) materina (materna) d., der Feldthymian, der Quendel, (thymus serpyllum); tudi: babja d., jvzhŠt.; — svinjska d., der Stechapfel (datura stramonium), Tuš. (R.); — II. dušíca, 1) schwerer Athem, das Asthma, Fr.- C., Z.; — der Stickfluss, Jan.; — 2) der innere Ochsenjochsprießel, vzhŠt.- C.
7891. dušı̑čnat, adj. stickstoffhältig, Sen. (Fiz.), Erj. (Som.); dušičnate spojine, Stickstoffverbindungen, Erj. (Som.).
7892. dušíti, -ím, vb. impf. 1) den Athem benehmen, dem Ersticken nahe bringen, Mur., Cig., Jan.; sapo mu je dušilo, Jurč.; to me duši, das benimmt mir den Athem, Cig.; — 2) dämpfen: ogenj d., Cig., Jan.; pren. zu unterdrücken suchen, Cig., Jan.; d. vstajo, nk.; — 3) dünsten, C.; jed se v pokriti posodi duši, Vod. (Izb. sp.).
7893. dȗška, f. 1) der Athem, C., Mik.; nemam duške ( n. pr. po hitrem teku), človek smrdljive duške, vzhŠt.- C.; — der Zug: na eno duško izpiti, in einem Athem austrinken, vzhŠt.- C.; — 2) das Luftloch, Mur., Cig., C.; — 3) pl. duške, die Geburtswehen, C., Mik., Valj. (Rad); — 4) duška, neka hruška, Ip.- Erj. (Torb.).
7894. dušljìv, -íva, adj. den Athem beengend, erstickend: dušljivi kašelj, der Keuchhusten, Cig.
7895. dúti, dújem, vb. impf. 1) wehen, blasen, Valj. (Rad); veter duje, Z.; — auf dem Horn blasen, Mur.; — 2) d. se, anschwellen, aufgehen ( n. pr. o testu, mehurju), SlGor.- C., Z.
7896. dvȃjseti, num. der zwanzigste.
7897. dvȃjsetič, adv. zwanzigstens, zum zwanzigstenmale.
7898. dvajsetína, f. der zwanzigste Theil, das Zwanzigstel.
7899. dvajsetı̑nka, f. das Zwanzigstel.
7900. dvanajstíca, f. 1) die Zwölf, Cig.; — 2) = dvanajsterica, Cig.
7901. dvanájstič, adv. zum zwölftenmale, zwölftens.
7902. dvanajstı̑ja, f. gospodarstvo dvanajsterih v občini, ker šteje občinski zbor dvanajst udov, Ljubušnje- Štrek. (Let.).
7903. dvanajstína, f. der zwölfte Theil, das Zwölftel.
7904. dvanajstı̑nka, f. das Zwölftel.
7905. dvanájstlja, f. der Aposteltag, (dvanajstla), Meg.- Mik.
7906. dvanajščák, m. = občinski svetovavec (ker šteje občinski zbor dvanajst udov), Kras- Štrek. (Let.).
7907. dvę̑rnik, m. 1) durnik, der Thürsteher, Mur.; prim. stsl. dvьrьnik; — 2) der Thürhaken, auf den die Narbe gelegt wird, Hal.- C.
7908. dvẹstǫ̑tni, num. der zweihundertste, Cig., Jan.
7909. dvı̑gljaj, m. der Zug (in der Lotterie), Cig.
7910. dvígniti, dvı̑gnem, vb. pf. = vzdigniti, heben; d. mačke, die Anker lichten, Cig.; d. oči, in die Höhe blicken, Cig.
7911. dvocẹ̑vka, f. die Doppelflinte, Cig., Jan., C., nk.
7912. dvočelàt, -áta, adj. mit doppelter Stirn, Let.
7913. dvọ̑j, num. distr. 1) zwei; pri substantivih, ki se ali sploh, ali v kakem posebnem pomenu le v pluralu rabijo: dvoje vilice, zwei Gabeln; dvoje škornje si dati napraviti, zwei Paar Stiefel; tudi substantivno: dvoje; dvoje vilic; — pri substantivih, pri katerih si mislimo kako pripadajoče mnoštvo: dvoje snubce je imela (vsak snubec je imel svoje spremljevavce); — 2) die zwei; o določenih skupaj spadajočih osebah ali rečeh: pet hlebcev kruha sem prinesel, dvoje manjših daj otrokom, die zwei kleineren Laibe; dvoje volov, das Ochsenpaar, C.; — 3) zwei; ako hočemo povedati, da sta predmeta različna po spolu, starosti itd.: vzel je v ladjo vsake živali dvoje, von jeder Thiergattung ein Männchen und ein Weibchen; dvoje telet ( n. pr. teliček in telica); dvoje Judov (mož in žena, mož in otrok ali žena in otrok, toda: dva Juda, zwei jüdische Männer); — 4) zweierlei; dvoji otroci (od dveh očetov ali dveh mater); dvoje vino; — 5) zwei, zweifach, pri abstraktnih substantivih: dvojo krivico dela, er begeht ein zweifaches Unrecht; dvoja žalost, Dalm.; — 6) ako šteti predmet ni imenovan: zwei Dinge, Theile u. dgl.; dvoje h krati loviti, nach zwei Dingen zugleich streben, Cig.; na dvoje razdeliti, in zwei Theile theilen; na dvoje iti, auseinander gehen, Z.; eno uro sva na dvoje, wir sind eine Stunde von einander entfernt, M.; bila sta uže dolgo na dvoje, sie hatten sich schon vor langer Zeit zertragen, Jurč.; — 7) dvoje = dva, dve; Se dvoje kit mu dol' obes', Npes.-K.; — prim. četver.
7914. dvojáčən, -čna, adj. zwitterhaft, doppelartig, Cig., Jan.; — prim. dvojak 2).
7915. dvojáčnost, f. das Zwitterwesen, Cig.
7916. dvoják, m. 1) der Zweier (als Geldstück), Cig., Jan., ogr.- Cig.; — 2) der Zwitter, Cig., Jan., M.
7917. dvǫ̑jčič, m. der Zwilling, Mur., Cig., Jan., C., Krelj; Tomas, kateri je imenovan dvojčič, Dalm.
7918. dvǫ̑jčnat, adj. doppelt, Zwillings-: trs ima dvojčnate rozge, Hal.- C.
7919. dvọ̑jən, -jna, adj. 1) zweifach, doppelt, Doppel-; dvojna vrata, die Doppelthür; dvojno vprašanje, die Doppelfrage, Cig. (T.); dvojne korenike, gepaarte Radicale ( chem.), Cig. (T.); tudi: dvójən; — 2) zweifelhaft, ogr.- C., nk.
7920. dvojíca, f. 1) das Paar, Guts., Cig., Jan.; lepa d. je to! Jurč.; — die Ambe, Cig., Cel. (Ar.); — die Zweiheit, M.; za dvojico, um das Doppelte, Boh.; — 2) der Zweifel: brez dvojice, ogr.- C.; — 3) svinja v drugem letu, Dol.
7921. dvojína, f. 1) das Doppelte, Cig., Jan., Cig. (T.), Hal.- C.; — 2) der Dual ( gramm.), Cig., Jan., Cig. (T.), nk.; — 3) na dvojini stati, im Zweifel sein, Krelj.
7922. dvojíti, -ím, vb. impf. 1) verdoppeln, Cig., Jan., C.; — vse, kar parklje dvoji, "alles, was gespaltene Klauen hat", Dalm.; — 2) zweifeln, Habd., Guts., Jarn., Jan., kajk.- Valj. (Rad), nk.; d. o čem, nk.; dvojimo, ali ne zdvojimo, ogr.- Mik.; d. na ( nam. o) Kristusovem vstajenju, Krelj; d. v čem, ogr.- C., kajk.- Valj. (Rad); = d. se (po stsl.), Cig. (T.); ni se dvojiti, es ist nicht zu bezweifeln, Levst. ( LjZv.).
7923. dvǫ̑jka, f. 1) die Zwei, der Zweier; — 2) = dvojina (die Zweizahl, das Paar), Cig., C.; — 3) die Zwillingsschwester, Mur., C.; — 4) = dvocevka, Cig.
7924. dvǫ̑jnica, f. 1) die Doublette, Jan.; — 2) die Ambe, h. t.- Cig. (T.); — 3) črta d., die Doppellinie, DZ.
7925. dvojnomrẹ́žən, -žna, adj. doppelt vergittert, Zora.
7926. dvǫ̑jstvən, -stvəna, adj. dvojstveno število, der Dual, C.
7927. dvokápən, -pna, adj. dvokapna streha, das Satteldach, Cig.; — prim. kap m.
7928. dvokrı̑łəc, -łca, m., pl. dvokrilci, Zweiflügler (diptera), Cig. (T.), Jan., Erj. (Ž.).
7929. dvolìh, -líha, adj. dvoliho število, ungerad ungerade, doppelt ungerade Zahl ( math.), Cig. (T.).
7930. dvomèr, -mę́ra, m. v metriki: der Dimeter, Jan., Cig. (T.).
7931. dvoobrázən, -zna, adj. mit doppeltem Gesicht: dvoobrazni Janus, Let.
7932. dvòr, dvóra, m. der Hof; gospodski dvor, der Herrenhof, Jan.; — cesarski dvor, der kaiserliche Hof; — sodni dvor, der Gerichtshof, DZ.; upravni sodni d., der Verwaltungsgerichtshof, DZ.; — nebeški dvor, neko zvezdje, v katerem so zvezde v krog postavljene, Pjk. (Črt. 259.).
7933. dvórəc, -rca, m. dem. dvor; 1) das Gehöfte, Jan.; der Palast, nk.; biskupov letni d., Zv.; — 2) der Griff am Bohrer, ogr.- C.
7934. dvoríti, -ím, vb. impf. bedienen, aufwarten, Cig., Jan.; prijatelju d., den Freund bedienen, ogr.- C.; d. koga, Cig.; — hs.
7935. dvorjániti, -ȃnim, vb. impf. Hofdienste leisten, C.; — d. si dati, sich den Hof machen lassen, Jurč.
7936. dvorjȃnstvọ, n. der Hofstaat, die Hofleute, Mur., Jan.; dvorjanstvo velikega kralja nebeškega, Cv.
7937. dvǫ̑rnik, m. 1) der Höfling, der Hofdienstmann, Cig.; kralj in njegovi dvorniki, vse svoje dvornike je povabil, Ravn.; — 2) der Hofmeister, der Haushälter, Meg., Dict., Dalm.; kraljevski d., Krelj; kraljev d., Ravn.; — der Oberknecht: kadar veliko hlapcev imajo, ednega izmej njih izvole in postave za dvornika ali "šafarja", Krelj; — 3) der Bediener, ogr.- C., — tudi: dvorník, Dict., pos. v poslednjem pomenu, Valj. (Rad).
7938. dvorováti, -ȗjem, vb. impf. das Hoflager halten, Cig. (T.), Zora.
7939. dvǫ̑rski, adj. Hof-; dvorska služba, Trub.; d. običaj, die Hofetiquette, Cig. (T.); dvorska šega, Cig.; d. zvezdar, der Hofastrolog, Zora.
7940. dvosòd, -sǫ́da, adj. dvosodo število, gerad gerade Zahl ( math.), Cig. (T.).
7941. dvospȏłnik, m. der Zwitter, der Hermaphrodit, Cig. (T.); — rus.
7942. dvostȏłpje, n. = dvostebrje, Cig. (T.).
7943. dvozvẹ̑zdje, n. der Doppelstern, Cig., Jan., Cig. (T.), C.
7944. dvožíčən, -čna, adj. zweidrähtig: dvožični magnetomer, das Bifilarmagnetometer, Cig. (T.).
7945. džòk, interj. plumps! BlKr.
7946. è, interj. vzklik, ki izraža nevoljo: e, pusti me!
7947. ēbehtnica, f. das Fest Maria Verkündigung, Guts.; — prim. tirol. ebnachten = Maria Verkündigung, C.; srvn. ebennaht, Tag- und Nachtgleiche, Mik. (Et.).
7948. édən, (pred substantivi: èn, Mik., Levst. [Sl. Spr.]), éna, éno, gen. énega, éne, num. 1) einer, ein; eden izmed vas, vas eden, einer von euch; eden čita, drugi piše, tretji spi; dvoje škornje imam, pa le en klobuk; ene škarje, ene rokavice, eine Schere, ein Paar Handschuhe; šteje se: eden, dva, tri itd., ali: ena, dve, tri itd., eins, zwei, drei u. s. w.; po eden, je einer; eden za drugim, einer nach dem andern; oba eno godeta, beide sind von einem Schlage, Met.; ob enem, zugleich; v eno mer, in einemfort (tudi: v enomer); prim. ona ne spi vse v eno, Hip. (Orb.); — 2) pl. eni, einige, etliche; eni ter eni, hie und da einige; eni pravijo da, drugi da ne; ena dva, enih pet = kaka dva, kakih pet, etliche zwei, fünf; ene krate (krati), etlichemale; — 3) kot nedoločen členek (ein); en volovski voz, en duhovni, Cv.; (novejša književna slovenščina se ga ogiblje); — edna, edno, Mur., Jan. (Slovn.) in tu in tam v knjigah, starejših in novejših; poudarjeno tudi "eden" pred substantivi: pred Bogom je tisoče let kakor eden dan, Krelj; ena vera, eden krst, Schönl.; eden krivičen vinar deset pravičnih sne, Npreg.- Jan. (Slovn.); — prim. jeden.
7949. edín, adj. 1) einzig; edini sin, der einzige Sohn; edina tolažba, der einzige Trost; edino, einzig, ausschließlich; — vsak edin, jeder einzelne, C.; — 2) edino število = edinstvo (die Einzahl), Cig.; — 3) verlassen, elend, armselig, Dict., C., Mik.; edino živeti, Z.; jaz sem edin (jedin) in reven, Dalm.; — 4) einig, Cig., Jan., nk.
7950. edı̑nəc, -nca, m. 1) der Einzige: der einzige Sohn, V.-Cig.; božji edinec je za mizo pri njih, Ravn.; v tem je e., hierin ist ihm niemand zu vergleichen, Cig.; — 2) = poedinec, das Individuum, Cig.; — 3) der Verlassene, der Arme, C.
7951. edı̑nica, f. 1) die Einzige, C.; die einzige Tochter, C.; Vida jima je bila edinica, Jurč.; prim. hs. jedinica; — 2) = edinka 3), Cig.
7952. edíniti, -ı̑nim, vb. impf. einig machen, einigen, vereinigen, Cig., Jan., nk.; duše se bodo edinile s telesi, Guts. (Res.).
7953. edı̑nka, f. 1) die einzige Tochter, Cig.; — 2) die Einheit (Zahl), Slom.- C.; — 3) die Eins (Zahlzeichen), Cig., Jan., Cig. (T.).
7954. edinogúbən, -bna, adj. = enoteren, C.

   7.355 7.455 7.555 7.655 7.755 7.855 7.955 8.055 8.155 8.255  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani