te (6.755-6.854)

6755. cȗrkoma, adv. im Strahl, stromweise; kri c. teče; solze curkoma teko.
6756. curljáti, -ȃm, vb. impf. schwach rinnen; sintern, Cig. (T.).
6757. cúsra, f. ein zerlumptes Frauenzimmer, C.
6758. cúsrav, adj. zerrissen, zerlumpt, SlGor.; cusrav je, kakor bi se bil z vetrom tepel, Glas.
6759. cúsravəc, -vca, m. zerlumpter Mensch, Valj. (Rad).
6760. cúza, f. 1) die Zitze, die Mutterbrust, C., Kr.- Valj. (Rad); — 2) das Stutenfüllen, Mur., Št.- Valj. (Rad).
6761. 1. cuzálọ, n. die Kinderdutte, Cig.
6762. 2. cúzalọ, n. langsamer Arbeiter, Lašče- Levst. (Rok.).
6763. 1. cúzati, -am, vb. impf. aus der Mutterbrust trinken, saugen; hruško c., aus der Birne den Saft saugen, Z.
6764. 2. cȗzati, -am, vb. impf. schaukeln, Cig., M.; — 2) auf- und niederwärts sich bewegend, nickend einhergehen, Lašče- Levst. (Rok.); — 3) langsam arbeiten, Lašče- Levst. (Rok.).
6765. cȗzək, -zka, m. 1) die Zitze, die Mutterbrust; — 2) das Hengstfüllen, M., Št.
6766. cȗzika, f. das Stutenfüllen, M., Valj. (Rad).
6767. cvȃmplja, f. grda, široka noga, BlKr.; — prim. it. zampa, Pfote.
6768. cvážiti, cvȃžim, vb. impf. langsam, schlecht kochen o. braten, M., Z.; — prim. cmažiti.
6769. cvèk, cvéka, m. 1) der Schusternagel, der Zweck; übhpt. ein kleiner Nagel aus Metall oder Holz; — 2) ein starker Mann, Cig.; — iz nem.
6770. cvẹ́liti, cvẹ̑lim, vb. impf. weinen machen, quälen, betrüben, Notr.- Levst. (Rok.); ne cveli me, quäle mich nicht, Z.; mar bi raje bil ostal doma za pečjo, da bi ne cvelil svoje stare matere, Levst. (Zb. sp.).
6771. cvę̑nga, f. = podvalek, das Holzstück, das bei Fässern zum Unterlegen dient, C., Št.; menda iz nem. Zwinge.
6772. cvésti, * cvétem in cvəstì, cvətèm, vb. impf. blühen; Ptičice pojo, Rožice cveto, Npes.; — Stoji Moravški trg Lesce, Več lepih deklic v njem cvete, Preš.; kupčija cvete, Cig.; cvetočih lic, von blühendem Aussehen; — obraz mu cvete, er hat ein Kupfergesicht, Cig.; — nohet mi cvete = bele pege dobiva, Št.
6773. cvẹ̑t, * cvẹ̑ta, cvẹtȗ, m. 1) die Blüte (als Zustand); drevo v cvetu; rožni cvet, der Monat Juni: (postalo menda iz: režni c., Mur.; rženi c., Vod. [Pes.]); tudi: bobov cvet, rokopis iz 15. stoletja, Let. 1879. 13.; — lični c., die blühende Gesichtsfarbe, Ravn., M.; — ženski c., die Weiberzeit (Menstruation), Cig., Hal.- C.; — beli c., der weiße Fluss, C. ^*; — sukna nagiblje na cvet = se že trga, LjZv.; — 2) die Blüte (als Pflanzentheil); popolni, nepopolni cveti, vollkommene, unvollkommene Blüten, Tuš. (R.); — 3) vodni c., die Eintagsfliege (ephemera vulgata), Erj. (Ž.); — 4) železni c., die Eisenblüte, Z., Erj. (Min.); žvepleni c., der Schwefeleinschlag für Fässer, C.; — črni c., der Kienruß, Cig.; — c. na vinu, der Kahm, Notr.; — 5) der Ausbund, die Elite, das Beste, Feinste seiner Art: c. vojaštva, vojske, die Blüte des Heeres, die Kerntruppen, Cig.; cvet = bela, čista moka, das Auszugmehl, Cig., Notr.; vinski c., der Weingeist, Cig. (T.), nk.; beli c., was bei der zweiten Destillation des Brantweins zuerst übergeht, der Vorlauf, ( dagegen, was bläulich ist, zeleni cvet), V.-Cig.
6774. cvẹtȃn, * -tnà, adj. = cveten: cvetna nedelja, Cv.
6775. cvẹtína, f. der Butzen, das Ueberbleibsel von der Blüte am Obst, ogr.- C.
6776. cvẹtíšče, n. 1) der Fruchtboden bei der Blüte, C.; — 2) das Blumenbeet, Jan., Šol.
6777. cvẹ́tje, n. 1) coll. die Blüten; v cvetji biti, in der Blüte stehen, florieren, Cig., Jan., nk.; — das Blumenwerk, Cig.; — živo cvetje, Blumenthiere, Korallenthiere ( zool.), Cig. (T.); — 2) die Blütezeit; o cvetju.
6778. cvətlı̑čar, -rja, m. der Blumenzüchter, der Blumengärtner, Cig., C.; — der Blumist, Cig.
6779. cvətlı̑čnik, m. der Blumengarten, Nov.
6780. cvətličnják, m. der Blumengarten, Jan.; das Glashaus, Nov., nk.
6781. cvẹ̑tnat, adj. blütenreich, blumenreich, Cig., Jan.; ob cvetnatih vrteh, LjZv.; — geblumt, Jan.
6782. cvẹ̑tnik, m. 1) der Blumenstrauß, C., der Palmbusch, Guts.; — 2) der Blumengarten, LjZv.; — 3) die Anthologie, Cig. (T.), nk.; — 4) der Wonnemonat, Jan.
6783. cvẹtnják, m. 1) der Blumengarten, Cig., Jan.; — das Blumenhaus, LjZv.; — 2) pl. cvetnjaki = živo cvetje, Thierkorallen (anthozoa), Cig. (T.).
6784. cvẹ̑tstvọ, n. der Blütenstand, die Inflorescenz, Cig. (T.).
6785. cvíliti, -im, vb. impf. quieken, winseln: pes, prase cvili; veter cvili, der Wind pfeift, Cig.; jammern, Cig.
6786. cvírati, * -ı̑ram, vb. impf. prägeln, rösten, Jarn.
6787. cvokáti, -ȃm, vb. impf. schmatzen, C.; patschen, im Koth herumsteigen, fallen (von einem weichen Gegenstande), C.; tudi: trans. fallen lassen, C.; — prim. cmokati.
6788. cvrẹ́ti, cvrèm, vb. impf. 1) im Fett backen oder braten, prägeln, rösten; zerlassen: maslo cvreti, Mur., Cig.; — c. se, kröschen: sirova drva se na ognju c(v)ro, Gor.; — 3) hervorsickern: smola iz drevesa cvre ("cvere"), SlGor.; — 3) to sta jo cvrla, die sind gelaufen! C., UčT.
6789. 2. cvŕkati, cvȓkam, vb. impf. rösten, sengen, Z.; — runzeln: starost me grbi in cvrka, C.; kräuseln, Cig.; c. se, einschrumpfen, C.; — prim. cvreti.
6790. 1. cvŕkniti, cvȓknem, vb. pf. 1) einen Zwitscherlaut von sich geben, C.; — aufkreischen: sveča cvrkne, Bes.; — 2) mit einer Ruthe einen leichten Schlag versetzen, Cig., Štrek.; za uho koga c., jemandem eine Ohrfeige geben, C., Z., Notr.; c. koga po zobeh, Dict.
6791. cvrlína, f. Zusammengeschrumpftes, Fr.- C.; — Knoppern, Ptuj- C.
6792. cvrzúkati, -am, vb. impf. knarren (in Folge der Reibung zweier Holzstücke), Mik.; z vrati c. (ako niso tečaji namazani), BlKr.
6793. čá, interj. tako se reče volu, kadar ima od sebe (na desno) iti, BlKr., Št.
6794. 1. čáča, -e, m. hyp. = ata, atej, BlKr., kajk.- Valj. (Rad); — prim. hrv. ćaća.
6795. 2. čáča, f. das Spielzeug, der Kindertand, Guts., Mur., Cig., ogr.- C.; — prim. češ. čača, rus. caca (cjacja), v istem pomenu; prim. tudi: čeča.
6796. čȃda, f. 1) schwärzliche oder schwarze Kuh; — 2) schwarzer Fleck im Gesichte, M., Notr.
6797. čadíti, -ím, vb. impf. Dunst erzeugen, Cig.; č. se, dampfen: po hribih se čadi, es steht der Höhenrauch, Cig., UčT.
6798. čȃjmati se, -am se, vb. impf. allmälig zum Bewusstsein gelangen, zu sich kommen ( z. B. aus dem Schlafe, aus der Ohnmacht), Cig., Jan., C.; — gescheit werden, Celjska ok.; sich erinnern, Celjska ok.; — č. se po sv. veri, sich richten, C.; — nastalo menda iz: izčajmati se; prim. to in čama.
6799. čák, m. das Warten, Cig., M.; die Lauer: na čak iti, na čaku biti, C.
6800. čakalíšče, n. der Warteort, Cig., Jan.; der Jägerstand, Z., Jurč.; der Hinterhalt, M.
6801. čakȃłnica, f. das Wartezimmer, der Wartesaal ( z. B. an den Bahnhöfen), Cig. (T.), Nov., nk.
6802. čákanje, n. das Warten; — der Anstand (bei Jägern), Cig.
6803. čakarína, f. das Wartegeld, Levst. (Nauk); — s čakarino na dopustu, mit Wartegebür beurlaubt, DZ.
6804. čákati, * -am, vb. impf. warten: kdor čaka, ta dočaka, Geduld bringt Rosen, Cig.; le čakaj! warte nur! (grozé); čakam, da mi kdo odpre; — č. koga, česa, auf jemanden, etwas warten, jemanden, etwas erwarten; sestre čakam, Met.- Mik.; č. smrti, Krelj; Toman komaj čaka tega, Npes.-K.; prave prilike č., Cig.; Al' čakaš, da pade zvezda z nebes, Al', da bi k nji zletel, čakaš peres? Preš.; tudi z ak.: č. koga; sestro čakam, da pojdeva vkup; č. na koga, kaj; poroka nanj'ga čaka, Preš.; gospod je samo pri teh, kateri — potrpežljivo na njega čakajo, Škrinj.; — lauern; za plotom koga č.; lisico ali lisice č.; — č. koga ( ak., pa tudi gen.), bevorstehen: še ne veš, kakšna sreča te čaka; hlapce še nocoj dosti dela čaka; Oko ni vid'lo, slišala ušesa Veselja, ki izvoljene (izvoljenih, 2. izd.) tam čaka, Preš.
6805. čákəlj, -klja, m. der Wartende: šaliva beseda v uganki: "čakelj čaka, viselj visi, viselj pade, čakelj ga pobere" (svinja in želod), Vrt.
6806. čalárən, -rna, adj. trügerisch, ogr.- Mik.; čalarni svet, ogr.- Let.; eitel, garstig, übel, Luče ( Št.)- Erj. (Torb.).
6807. čaları̑ja, f. der Trug, ogr.- Valj. (Rad); die Eitelkeit, Mur.
6808. čápniti, čȃpnem, vb. pf. nach etwas schnappen; pes čapne kost, C.; — prim. it. chiappare istega pomena.
6809. čaróbən, -bna, adj. Zauber-: čarobna svetilnica, die Zauberlaterne, Žnid.; čarobni vrč, der Zauberkrug, Cig. (T.); — magisch, Cig. (T.); — zauberisch, bezaubernd: čarobna krasota, nk.
6810. čàs, čása, m. die Zeit; čas beži; s časom, mit der Zeit; po času bo naše ime pozabljeno, mit der Zeit, Dalm.; dolgo časa je žaloval, lange Zeit; malo časa je pri nas stanoval; črez malo časa, über eine kleine Weile, Cig.; za malo časa, nach einer kleinen Weile; pred malo časom, vor einer kleinen Weile, Cig.; ta čas (tačas), mittlerweile; ta čas (tačas), ko smo igrali, indessen wir spielten; do časa, einstweilen; za čas, ad interim, Cig., Jan.; na čase, bisweilen, Dol.; v časih, v časi, bisweilen; pogl. včasih, včasi; čas prodajati, faulenzen, müßig sein, C.; nimam časa (po nem.) = ne utegnem; dolg čas, die Langeweile, kratek čas, die Kurzweile (po nem.); dolg čas mi je bilo; od dolgega časa ne vem kaj početi; kratek čas delati komu, jemanden unterhalten; — za božji čas! um Gottes Willen! za božji čas, kaj ti je? Jurč.; dober čas! (to se reče pri napivanju), Rib.- Cig.; — ein Zeitabschnitt: jesenski, zimski čas, die Herbst-, Winterzeit; jutrnji čas zlat čas, Morgenstunde hat Gold im Munde, Cig.; božični čas, die Weihnachtszeit; vmesni čas, die Zwischenzeit, das Intercalare, DZ.; nekdanji, stari časi, das Alterthum; to so bili zlati časi, das waren goldene Zeiten; za njegovega časa, zu seiner Zeit, Dalm.; — v slovnici: pretekli, sedanji, prihodnji čas; — die bestimmte Zeit, der Zeitpunkt; zadnji čas je, da začnemo, es ist die höchste Zeit anzufangen; čas je bilo, denar jemati, Ravn.- Mik.; o pravem času, zur rechten Zeit; o svojem času, seinerzeit; tudi: svoj čas; otrokom (dota) prav pride svoj čas, Jurč.; za časa, so lange es noch Zeit ist; Met.; rechtzeitig, Nov.; tudi: frühzeitig; varneje je zjutraj za časa hoditi z Gorjancev, Jurč.; na času je, sie ist hochschwanger; Cig.; ona ima svoj čas, sie hat die monatliche Reinigung, Cig., C.; — der Augenblick; vsak čas bo prišel, jeden Augenblick muss er kommen; — k času, sogleich, Z., (h časi, Mur.), = v časi, vzhŠt.; — (= -krat: petčas = petkrat, C.; sih čas, jetzt, Fr.- C.).
6811. čȃsar, -rja, m. kdor čas prodaja, der Pflastertreter, Kr.; — tudi: človek, ki je počasen, ki mečka, Gor.
6812. čȃsək, -ska, m. das Weilchen, Mur., Cig., ogr.- Valj. (Rad); — der Augenblick, tako je vsak časek vedel prav obrniti, Ravn.; ure so tekle, kakor časki, Zora.
6813. čásən, -sna, adj. 1) nur eine Zeit dauernd, temporär, zeitlich; časno in večno življenje; — 2) = počasen, BlKr.- DSv.
6814. čȃsi, adv. bisweilen, Cig., Jan., Trub., Dalm., Levst. (Zb. sp.), nk.; časi ter časi, dann und wann, Cig.
6815. čȃsnikarski, adj. Journalisten-, journalistisch, Jan., nk.
6816. časomèr, -mę́ra, m. der Zeitmesser, das Chronometer, Cig. (T.).
6817. časopı̑sje, n. das Zeitschriftenwesen, die Zeitschriften.
6818. čȃst, -ı̑, f. 1) die Ehre; čast, komur čast (gre), Ehre, wem Ehre gebürt; na (v) čast biti komu, jemandem zur Ehre gereichen; časti iskati, ehrgeizig sein; časti lakomen, ehrgeizig; — die Verherrlichung, die Ehre; vse za božjo čast! na čast njegovega rojstnega dne; čast dajati komu, jemanden verherrlichen, preisen; čast bodi Bogu! Gott sei gepriesen! — 2) die Würde: kraljeva čast, die königliche Würde, generalska čast, die Generalswürde; odpovedati se poveljniški časti, die Feldherrnwürde niederlegen; — 3) die persönliche Ehre, der gute Name; čast komu jemati, krasti, die Ehre abschneiden; časti mu je mar, er hat Ehre im Leibe; hišna čast, die Hausehre.
6819. častı̑t, adj. 1) ehrenvoll; č. stan; ehrwürdig; č. starček; geehrt (v naslovih): častiti gospod! častita družba! — 2) častite žene = žalik žene, Jarn.; — 3) častite so te oči, selig sind diese Augen, Krelj; nam. "čestite"; prim. 2. čestit.
6820. čȃstniški, adj. Officiers-: č. namestnik, der Officiersstellvertreter, Navr. (Let.).
6821. čáša, f. der Trinkbecher, Habd.- Mik., Mur., Cig., Jan.; das Trinkglas, nk.; der Kelch, Mur., Cig., Jan.; leseno torilce z ročem, s katerim se pije voda, Hrušica v Istri- Erj. (Torb.); — der Becher (ein Sternbild), Cig. (T.); — der Kelch ( bot.), Cig. (T.), Tuš. (R.).
6822. čášən, -šna, adj. Becher-; — Kelch-: čašni listi, die Kelchblätter, Tuš. (R.).
6823. čȃšnik, m. das Kelchfutteral, Cig.
6824. čȃta, f. der Hinterhalt: na čatah umoriti, ogr.- Valj. (Rad); na čatah posedavati, C.; — prim. madž. csata, der Kampf, in slov. četa.
6825. čè, conj. 1) v pogojnih stavkih: wenn; če ni druzega, ko to, ni se nam treba bati, wenn es (wirklich) nichts Aergeres ist, als dies, so brauchen wir nichts zu fürchten; če bo dež jutri, ne pojdemo na semenj; če bi bil moral koga srečati v gozdu, umeknil se je, Erj. (Izb. sp.); — pos. pred imperativom: če nečeš, pa pusti; če imaš, daj; — če ne, wo nicht, sonst; stori, kar ti velevam, če ne, bo druga pela, thue, was ich dir befehle, sonst werde ich andere Saiten aufziehen; — poleg komparativa: je; če sem se bolj branil, bolj je v mene silil; "če dalje" poleg komparativa = immer: če dalje bolj, immer mehr; če dalje vekši šum, Krelj; — če bi (v odvisnih pogojnih stavkih): oče so rekli, če bi hoteli zdaj priti, da bi zdaj lehko prišli (neodvisno: če hočete zdaj priti, zdaj lehko pridete); prim. Mik. (V. Gr. IV. 811.); (v irealnih pogojnih stavkih): če bi živine ne drli, ljudje ne mrli, svet bi podrli, C.; — če tudi, če prav, če ravno (v koncesivnih stavkih) = dasi, wenn auch, obwohl; če si ravno, Cig., C.; če prem, Prip.- Mik.; — 2) (v indirektnem vprašanju): ob; poglej, če je že prišel hlapec; ne vem, če bi znal pravo pogoditi; razmišljevanje, če morebiti barju povodnji prete, Levst. (Močv.).
6826. čəbę̑la, f. 1) die Biene; die Honigbiene (apis mellifica); č. delavka, die Arbeits- oder Flugbiene, Cig.; čebele gredo na zbir (biro), die Bienen fliegen aus, Cig.; čebele zajemati, nalagati, die Bienen fassen, in den Stock bringen, Cig.; čebele izpodrezavati, die Bienen fegen, Cig.; č. piči, sticht; čebele mrejo, sterben; č. grebačica (andrena), die Grabbiene, č. krajačica (megachile), die Tapezierbiene, č. zidarica, die Mauerbiene (anthophora), Erj. (Z.); divja č., die Forst-, Feld- o. Holzbiene, Cig.; — 2) das Fruchtauge an der Weinrebe, C.; prim. muha, obad.
6827. čebelár, -rja, m. 1) der Bienenzüchter; tudi: čebę̑lar; — 2) der Wespenbussard (astur apivorus), Cig.; — 3) der Bienenschwärmer (sesia apiformis), Erj. (Ž.).
6828. čəbelárčək, -čka, m. der kleine Bienenzüchter.
6829. čəbelaríca, f. die Bienenzüchterin.
6830. čəbelárski, adj. die Bienenzüchter, die Bienenzucht betreffend; čebelarsko orodje.
6831. čəbełnják, m. das Bienenhaus, die Bienenhütte.
6832. čəbljáti, -ȃm, vb. impf. flüstern, lispeln, schwatzen, Guts., Jarn., Mur., Cig., Jan.; Tri pure, tri race, Tri bele gosi, So vkupi čebljale Tri cele noči, Npes.- Vod. (Pes.); — morda nam. čubljati; prim. čuba.
6833. čebúla, f. 1) die Zwiebel; navadna č., gemeine Zwiebel (alium cepa); morska č., die Meerzwiebel, die Bifolie (scilla bifolia), Tuš. (R.); — 2) čebulasto podzemno steblo, die Zwiebel (cepa, bot.), Cig. (T.), Tuš. (R.); — prim. it. cipolla.
6834. čebȗłnik, m. 1) der Zwiebelgarten, C.; — 2) = čebulinka, C.
6835. čéča, f. 1) die Puppe, Cig., Jan., Rož.- Kres; — 2) ein Kind weiblichen Geschlechtes in den Windeln, M.; — 3) das Mädchen, Cig., Gorenja Soška dol.- Erj. (Torb.); — prim. čača.
6836. čę́dən, -dna, adj. 1) sauber, reinlich; čedna posoda, obleka; — nett, hübsch, wohlgestaltet; čedno dekle; — 2) sittsam, wohlanständig, höflich; čedno vedenje; — klug, gescheit, Habd., Mur., Jan., vzhŠt.; čedna glavica, Trst. (Let.); čédən, SlGor.
6837. čę̑dnica, f. deska, na kateri urezane deske čedijo, ob gornji Dravi ( Št.).
6838. čegáv, pron. poss. interr. = čigav, Levst. (Sl. Spr.).
6839. 2. čèh, m. svinjski č., eine Distelart, C.; — prim. 1. čehati.
6840. 1. čéhəlj, -hlja, m. kleiner, corpulenter Mann, C.; — prim. 1. čeh.
6841. čéhinja, f. corpulentes Weib, C.; — prim. 1. čeh.
6842. čekljáti, -ȃm, vb. impf. 1) = čeketati: kraljič čeklja okoli hiše, Zv.; plappern, C.; — 2) beim Sprechen mit der Zunge anstoßen, stottern, Cig., Zora, Kres.
6843. čéłən, -łna, adj. "kar je na čelu": čelni list, das Titelblatt, Cig., DZ.; čelna postaja, die Kopfstation (einer Eisenbahn), Cig. (T.).
6844. čelę̑snik, m. eiserner Holzspanleuchter auf hölzernem Fußgestell, Rib.- M., BlKr.
6845. čelę̑šnjak, m. 1) die Ecksäule des Ofengeländers, Kr.- Valj. (Rad); č. stoji ob oglu peči, spodnji del mu tiči v podu, gornji del pa ne sega do stropa, Gor.; — das Ofengeländer selbst, Guts., Cig., Jan., M., Gor.; po čelešnjaku perilo obešajo, Gor.; — die Ecke des Ofengesimses, Dict., Polj.; — 2) ein am Ofengeländer angebrachter Sitz, C., Železniki ( Gor.); — 3) der Holzspanleuchter, Notr., Dol., BlKr.; — 4) psovka: ti čelešnjak ti! = tepec, Ljubljanska ok.; — (govori in piše se največ: čelešnik); prim. stsl. čelesьnъ, praecipuus, od čelo, gen. nekdaj: čelese, Mik. (Et.); rus. čelesnikъ = čelo peči.
6846. čéliti, * -im, vb. impf. winkelrecht abplatten, z. B. einen Baumstamm, Z., C.; č. snop, den Schaub an der untern Seite glatt abschneiden, Ptuj- C.; — palico č., an den Enden abplatten, Cig., M.
6847. čeljȗst, f. 1) der Kiefer; gornja, spodnja č., der Ober-, der Unterkiefer, Erj. (Som.); — 2) čeljusti podobne stvari: derjenige Theil des Rechens, in welchem die Zähne stecken, tudi pl. čeljusti, Ip., Lašče- Erj. (Torb.); der Kleiderrechen, C.; — pri garah stranski les, v katerem tiči os, Poh.; — die Hahnenlippe am Flintenschloss, Cig.; — pl. čeljusti, die Kluppe, h. t.- Cig. (T.); — die Wagenschere, Kr.; — 3) = čeljustač: kaj ta neumna čeljust ve! Lašče- Levst. (Rok.).
6848. čeljȗstnik, m. 1) der Nagel an der Wagenschere, M.; — 2) velikanski č., der Kieferwurm (eunice gigantea), Erj. (Z.).
6849. čélọ, n. 1) die Stirn; č. grbati, = č. grbančiti, die Stirn rümpfen, Meg.; nikomur ni na čelu zapisano, kar ima v srcu, man kann niemandem ins Herz sehen; — 2) die hervorstehende Seite eines Gegenstandes: die Giebelseite des Daches oder Hauses, Cig., Jan.; — sprednje čelo, die Vorderfronte, Cig., DZ., Levst. (Pril.); — der Vorsprung eines Berges, Cig., C.; — die Bahn, die Schlagfläche beim Hammer, beim Amboß, Cig. (T.); bei der Axt, vzhŠt., C.; — die Hirnfläche des Holzes, Cig. (T.); — der Hagelfleck ( bot., chalaza), ( n. pr. pri kostanju), Tolm.- Erj. (Torb.); — der Titel einer Schrift, Cig.; — 3) na čelu (vojske, zarotnikov itd.) biti, an der Spitze (des Heeres, der Verschwörer u. s. w.) stehen; na čelu vseh vprašanj, an der Spitze aller Fragen, Levst. (Močv.).
6850. čemę́r, m. 1) das Gift, Habd., Dict., ogr.- Mik.; — der Eiter in der Wunde, C.; etwas sehr Bitteres, Valj. (Rad); die Galle: dali so mu piti s čemerom zmešan jesih, ogr.- Valj. (Rad); — v vzklikih: oj čemer! oj grdi čemer! BlKr.; — 2) heftiger Unwille, der Zorn, Danj.- Mik., ogr.- C.; der Verdruss, Cig., Jan.; tudi pl. čemeri, C.; od čemerov zobe vkup stisniti, ogr.- Valj. (Rad); šla si je čemerov odganjat, Pjk. (Črt.); — 3) die Gänsehaut, Habd.; čemer mi leti, n. pr., če kdo zamaške (iz plute) reže, jvzhŠt.
6851. čemę́rən, -rna, adj. 1) giftig, Habd., C.; pren. čemerni jezik, die giftige Zunge, Vrt.; — herbe, bitter, ogr.- C.; pren. čemerno življenje, Meg.- Mik.; — 2) zornig, M.; übelgelaunt, griesgrämig, Habd., Jan., Cig. (T.), C., Kr.; star, čemeren ukazovavec, Jurč.
6852. čemerı̑t, adj. bitter, Jurč.
6853. čemeríti, -ím, vb. impf. 1) č. se, eitern (o ranah), C.; — 2) čemeriti = jeziti, Cig.; deca čemeri puro, ogr.- Valj. (Rad); čmeriti, Gor.; — č. se = jeziti se, Cig., M.; zakaj se čemerite na mene? ogr.- Valj. (Rad); ein griesgrämiges Gesicht machen, (čmę́riti se) BlKr.; vreme se čemerí ("čmeri"), es ist trübes Wetter, Kr.
6854. čəmẹ́ti, -ím, vb. impf. hinbrütend hocken, warten: čemeti kje v kakem kotu brez dela, Cig., C.; rak čemi v svojem ždiči, Erj. (Izb. sp.); — prim. 2) čumeti.

   6.255 6.355 6.455 6.555 6.655 6.755 6.855 6.955 7.055 7.155  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani