te (28.301-28.400)

28301. zvijáčən, -čna, adj. listig, M.; pfiffig, spitzfindig, Cig.; — hinterlistig, arglistig, Cig., Jan.; verfänglich, Cig., Jan.
28302. zvijáčnost, f. die Listigkeit, die Schelmerei, Cig.; die Hinterlistigkeit, Cig.
28303. zvijáški, adj. listig, Mur., Cig., Jan.; — hinterlistig, Cig., Jan.; — tückisch, ränkevoll, Cig., Jan.
28304. zvı̑k, m. der Gebrauch, die Sitte, Kor.- M., Mik.
28305. zvı̑šək, -ška, m. etwas Erhöhtes: die Erhöhung, die Erhabenheit, Cig.; — ( nam. vzv-).
28306. zvı̑tčək, -čka, m. dem. zvitek; das Gewinde: z. niti, ein Gewinde von Fäden, C.
28307. zvíti, zvíjem, vb. pf. zusammenwickeln, zusammenrollen, zusammendrehen; z. rep; z. polo papirja; lase v kodre z., das Haar locken, Cig.; kača se je zvila v klobček, Cig.; iz trte z. ( n. pr. izgovor), (einen Vorwand) vom Zaun brechen, Cig., Nov.; izgovor je dober, če je iz bukove trte zvit, Npreg.- Glas.; Rada bi ga imela, Pa ga ni; 'Z trte bi ga zvila, Se ne st'ri, Npes.-K.; — verdrehen, verkrümmen; krč ga je zvil, er bekam einen Krampfanfall, Cig.; ključ z., einen Schlüssel verdrehen, Cig.; — deska se je zvila (hat sich geworfen), Cig.; — pravico z., das Recht verdrehen, Cig.; — beugen, Cig.; žalost ga je zvila, die Trauer hat ihn niedergebeugt, Cig.; — überwältigen: spanje ga je zvilo, trud ga je zvil, Cig.; sovražnik me je zvil, Cig.; — z. koga, jemandem eine wächserne Nase drehen, Cig.; — z. kaj, etwas durchsetzen, Cig.; prekanjeno jo z., etwas listig ausführen, C.; — zvit, listig, schlau, verschlagen; zvita buča, ein Schlaukopf; zvito odgovarjati; zvito narediti kaj; z. je kakor grča, kača, kozji rog, lisica, Cig.; z. kakor ovnov rog, Levst. (Zb. sp.); arglistig, tückisch, Cig., Jan.
28308. zvı̑tkarica, f. die Skarnitzel- oder Dütelblume (Richardtia aethiopica), Tuš. (R.).
28309. zvı̑tnik, m. = zvitec, SlN.
28310. zvočílọ, n. das Schallmittel, der Schallerreger, Cig. (T.), Sen. (Fiz.), Zora.
28311. zvóditi, -vǫ́dim, vb. pf. 1) verführen, Mur., Cig., Jan.; — 2) anführen, hintergehen, betrügen, Cig., Jan., C.; o goljuf, dvakrat me je že zvodil! Ravn.
28312. zvokovòd, -vǫ́da, m. der Schalleiter, Cig. (T.), Sen. (Fiz.).
28313. zvokovǫ́dən, -dna, adj. schalleitend, Cig. (T.).
28314. zvọ̑n, zvọ̑na, zvonȃ, m. 1) die Glocke; veliki, srednji, mali z. (v zvoniku, če so trije); z. poje, je zapel, die Glocke tönt, hat zu läuten angefangen; (v) plat zvona biti, die Feuer- oder Sturmglocke läuten; — pod našim zvonom, in unserem Pfarrsprengel, LjZv.; pod enim zvonom biti, zu einer Pfarre gehören, Jan.; izpod domačega zvona iti, die Heimatpfarre verlassen, C.; — 2) der Klang: pisker, sod ima lep z., C.; — 3) pl. zvoni, die Glockenakelei (aquilegia vulgaris), C.
28315. zvonárnica, f. die Glockengießerei (Werkstätte), Cig., Jan., nk.
28316. zvoncenǫ̑səc, -sca, m. = človek, kateri zvonec nosi ( pren.), (šaljiva beseda), Levst. (Zb. sp.).
28317. zvončkȃnje, n. das Geklingel, das Schellengeläute, Cig., Jan.
28318. zvončkáti, -ȃm, vb. impf. mit einem Glöckchen läuten, klingeln, schellen, Cig., Jan.
28319. zvónəc, -nca, m. dem. zvon; 1) das Glöckchen; bes. das Messnerglöckchen; die Klingel; die Viehglocke: krava, oven, ovca zvonec nosi; z. nositi, ( z. B. in einer Gesellschaft) excellieren, den Ton angeben, Cig., Jan., Nov.; (preprost izraz); — 2) der Eiszapfen, SlGor.- C.; — der Halszapfen des Schweines, C.; — 3) črni ali rjavi z., die Quakente, die Schellente (anas clangula), Cig., Frey. (F.); — 4) gajev z., der Kuhweizen (melampyrum silvaticum), Cig., Medv. (Rok.).
28320. zvoníca, f. die Glockenstube, Mur., Jan.; (lončeno blago) poje kakor zvon v zvonici, Jurč.; pred cerkvijo pod zvonico so stala dekleta, LjZv.; prostor pod zvonikom, kjer se zvoni, potezajoč za vrv, Podkrnci- Erj. (Torb.), SlGor.- C.
28321. zvonìč, -íča, m. der Läuter, Cig.
28322. zvonikár, -rja, m. der Glöckner, der Küster, der Thürmer, Cig., Jan.
28323. zvonikaríca, f. die Glöcknerin, die Küsterin, Cig.
28324. zvonílọ, n. 1) das Läutwerk: die Glockensignalvorrichtung, DZ.; — die Thurmglocken, Jan.; — das Schlagwerk in der Uhr, Cig.; — 2) das Geläute; tu imate lepo zvonilo; to je bilo zvonila, ko se je škof pripeljal! Polj.; veter z. odnaša, da se nič ne sliši, Polj.; mrliško z., das Todtengeläute, Cig.; ob jutranjem zvonilu, C.; soglasno z., C.; s petjem in zvonilom koga pokopati, Cig.
28325. zvoníti, -ím, vb. impf. 1) läuten; cerkovnik je začel zvoniti; zvoni, es läutet; z vsemi zvonovi z.; dan, sedem, devet, poldan, avemarijo zvoni, es läutet die Morgenglocke, sieben Uhr, neun Uhr, Mittag, Ave Maria; mrliču z., einen Todten ausläuten; k maši z.; vkup z. (= z vsemi zvonovi poslednjič k božji službi z.); vor einem Gewitter läuten: pod oblak z., = z. k hudi uri, Rihenberk, Ip.- Erj. (Torb.); hudemu vremenu, toči z., das Ungewitter, den Hagel verläuten, Cig.; po toči z. = zu spät etwas thun; — 2) einen Klang von sich geben, tönen, klingen; železo lepo zvoni, C.; v ušesih, po ušesih mi zvoni es klingen mir die Ohren.
28326. zvonı̑vəc, -vca, m. der Läuter.
28327. zvonjénje, n. das Läuten; (zvonjenję́, Cv.).
28328. zvonkljáti, -ȃm, vb. impf. mit einem Glöckchen läuten, klingeln, Jan., M., C.; Skakala bom, zvonkljala bom, Npes.-K.
28329. zvozláti, -ȃm, vb. pf. durch einen Knoten verbinden, zusammenknüpfen.
28330. zvrȃt, -ı̑, f. die Pflugwende, Rib.- Mik.; die Querfurche am Ende des Ackers, V.-Cig.; nav. pl. zvratı̑ (in zvráti), Cig., Valj. (Rad), Dol.; na zvrati priti, na zvratih, zvrati so trde za oral, Lašče- Levst. (Rok.); der Ackerwiesfleck, Cig.; na zvrateh, vzhŠt.; — nam. vzvrati.
28331. zvrẹ́ti, -vrèm, vb. pf. verdrehen: oči proti nebu zvrte, Zv.; z. se, sich verdrehen: zvrl se je voz, t. j. zadnji del se je nagnil na stran, Gor.; sich verkrümmen: žrebelj se je zvrl, Jurč.; — prim. svreti se.
28332. zvȓh, praep. c. gen. oberhalb, über, Mur., C.; z. zvezd, über den Sternen, Mur.; z. zemlje, über der Erde, C.; pismo zvrh pisma je hodilo (Brief auf Brief), Svet. (Rok.); — ( nam. vzv-?).
28333. zvŕhati, -vȓham, vb. pf. häufen: z. mero, Slom., C.; dati komu zvrhano skledo moke, eine gehäufte (gegupfte) Schüssel voll Mehl, Gor., jvzhŠt.
28334. zvȓhoma, adv. gehäuft, gegupft; z. mi namerite! Mur.; z. napolniti vaganico, jvzhŠt.
28335. zvrhovátiti, -ȃtim, vb. pf. ordnungslos zusammenlegen, Cig.; zusammenhudeln, zusammenstoppeln: niso hoteli samo za nekaj časa kako kaj z., Levst. (Močv.); kar se v prenaglici zvrhovati, rado slabo ostaje, Levst. (Zb. sp.).
28336. zvrstíti, -ím, vb. pf. in eine Reihe bringen, reihen; naj se pisma vsacega leta zvrste po številih vložnega zapisnika, Levst. (Nauk); — z. se, sich reihen; dolgo je trpelo, da smo se zvrstili (v procesiji), jvzhŠt.
28337. zvršíti, -ím, vb. pf. 1) aufhäufen, Cig., C.; — 2) verrichten, vollenden, Cig., Jan., M., ogr.- C.; z. pridigo, Kast.; — vollziehen, vollstrecken, Cig., Jan.; z. sodbo, Cig.; z. postavo, dem Gesetze genug thun, Cig.; — 3) = izvršiti, beenden, Levst. (Zb. sp.) i. dr.
28338. zvùn, praep. c. gen. außer: z. tega, C.; žetva z. čakanja (über Erwartung) dobra, ogr.- Mik.
28339. zžrẹ́bən, -bna, adj. mit dem Füllen: zžrebna kobila, die trächtige Stute, oder eine Stute, die geworfen hat, Danj.- C., Mik.
28340. žába, f. 1) der Frosch; zelena ž., der grüne Wasserfrosch (rana esculenta), Erj. (Ž.); morska ž., der gemeine Seeteufel o. Froschfisch (lophius piscatorius), Erj. (Ž.); groba ž. = krastavica, C.; žaba se reka malim otrokom: oj ti žaba mala ti! ta žaba (= der Fratz) že hodi! — 2) = žabica 6), das Anhängeschloss, Cig., C.; — 3) der Reiber (ein um einen starken Stift bewegliches Stück Holz an den Fenstern, um es zuzuhalten), Pot.- Cig.; — 4) die Spule, durch welche der Strick geht, der den Wiesbaum aufs Heu drückt, Z.; — 5) eine Maulkrankheit der Pferde, C.; — pl. žabe, = želve, die Scropheln, Bleiw.- Cig.
28341. žábica, f. dem. žaba; 1) das Fröschlein; božja ž., der grüne Laubfrosch (hyla viridis), Cig., Jan., Erj. (Ž.); = bogčeva ž., C.; = zelena ž., Cig., Jan., C.; — 2) großes Löwenmaul (antirrhinum maius), Jan., Tuš. (R.); — 3) neka rdečkasta, mnogonoga žuželka, M.; ako jo kako živinče ( nav. ovca) s travo požre, napuhne se ter postane žabičavo, žabičasto, BlKr.; kravo je ž. napela, Z.; suha ž. ali ledovna ž., das Rückenblut, eine Krankheit der Rinder und Schafe, V.-Cig., Strp.; = krvava ž., Bleiw.- Cig.; žabico tepsti, dreti, das Rückenblut brechen, Cig.; žabico rezati = puščati živini pod repom ali na ušesih, Strp.; — sploh nekaka bolezen živinska, pri kateri živinče napenja, Strp.; — 4) žabico metati, sekati, flache Steinchen schräg auf die Fläche des Wassers werfen, so dass sie abprallen und über dem Wasser hinhüpfen, Cig.; = žabice izpodbijati, M.; — 5) der Hufstollen, vzhŠt.- C.; — 6) das Anhängeschloss, Cig., C., Štrek., Rez.- C.; — die Klammer, Cig. (T.); — das Handeisen, die Handschraube, Cig.; v žabico dejati, žabico privijati, Z.; verige na nogah in žabice na rokah, Cv.; — die Pfanne ( mech.), h. t.- Cig. (T.); — ž. pride pri vpreganju v luknjo ojnic, Mik.
28342. žábiti se, -im se, vb. impf. brunften ( v. Fröschen), Cig.
28343. žȃbna, f. 1) neka bolezen govedine med parklji, Notr.; — 2) der Ackerschachtelhalm (equisetum arvense), Notr.
28344. žȃbnica, f. 1) die Froschlache, Cig., C.; — 2) = žaba 2), žabica 6), das Anhängeschloss, Cig., Vrt., Temljine ( Tolm.)- Štrek. (Let.); — 3) die Anlege, die Thürklammer, Cig.; — 4) der Hahnenfuß (ranunculus), C., Valj. (Rad).
28345. žȃbnik, m. 1) der Froschlaich, Mur., Cig., Jan.; — 2) die stinkende Afterkamille (anthemis cotula), Vrtojba- Erj. (Torb.); — der Wasserfroschlöffel (alisma), Cig.
28346. žabogòłt, -gółta, m. der weiße Storch (ciconia alba), Erj. (Ž.); — der große Silberreiher (ardea argentea [alba]), Cig., Frey. (F.).
28347. žȃčka, f. der Tabakbeutel, ogr.- Valj. (Rad); — usnjena vreča, v kateri imajo klamfe, kadar drva vozijo, Lašče- Levst. (Rok.); — eine kleine Geldbörse, vzhŠt.; — prim. nem. Sack.
28348. žafrȃn, m. der Safran; pravi ž., echter Safran (crocus sativus), Tuš. (B.); — divji ž., der Florsafran, der Saflor (carthamus tinctorius), Cig.
28349. žȃganica, f. das durch die Säge geschnittene Brett; pos. široka, bolj tenka deska.
28350. žagíšče, n. = kraj, kamor pokladajo hlode, katere žagajo, Zora.
28351. žȃgovəc, -vca, m. der Sägebaum, der Blockbaum, aus dem Bretter gesägt werden, Cig., Jan.
28352. žágrad, m. die Sacristei; (žagred, Mik.; na vzhodu tudi: žagreb, Mik.).
28353. žájbəlj, -blja, (-bəljna), m. der Salbei (salvia); bes. der Gartensalbei; — tudi: žájbelj, -belja, jvzhŠt.
28354. žájdičən, -čna, adj. teigicht, speckig ( v. Obst), SlGor.- C.
28355. žàł, žȃli, f. 1) das Leid, der Schmerz, V.-Cig., Jan., C.; nobena žal bi se mu ne bila zgodila, Ravn.; zakaj moriti Davida, ki vam ni nobene žali storil? Ravn.; ne delajte nikomur nobene žali! füget niemandem ein Leid zu! Cig., C.; kako žal zadeti komu, jemandem ein Leid zufügen, C.; na žal reči komu kaj, jemandem Leides sagen, BlKr.- DSv.; — pl. žali, die Schmerzen, C.; — 2) žal mi je, es thut mir leid; žal mi je, da se nisva videla; ž. mi je koga, česa, es thut mir leid um jemanden, etwas; Žal mu je gospe, Npes.-K.; žal mu je denarja; ni mi žal te mrve pisanja, Levst. (Nauk); založniku ni bilo žal ni dela ni troškov, Levst. (Nauk); = žal mi de, dene, C., Z., Jsvkr.; žal mi je za kaj, za koga; — žal! leider! nk.
28356. žálibog, interj. leider! Cig., Jan., C., nk.; (= žali Bog! = smili se Bogu! C.); — prim. hs. žalibože (in nem. leider Gottes!).
28357. žálik-žéna, f. "žalikžene, den serbischen Vilen entsprechend, in Unterkärnten; dagegen svete, bele, čestljive žene in Oberkärnten; ahd. sālīg: salige frauen", Mik. (Et.).
28358. žáliti, -im, vb. impf. 1) kränken, beleidigen, verletzen; to me žali! to žali moje poštenje, moje pravice; — 2) = obžalovati: bedauern: žalim, da ..., SlN.; moj pot Bog žali! Kast.- C.; ( hs.); — 3) žali se mi česa = žal mi je česa: ni se mu žalilo ne potov, ne težav, ne gotovine, Str.
28359. žalı̑tva, f. = žalitev, Mur.
28360. žáłta, f. 1) die Herbe (des Speckes, Fettes), der ranzige Geschmack, C.; — 2) ein widerwärtiger Mensch, Cig., M.; psovka: žalta človečja! Cig.; — 3) die Sommersprosse, kajk.- Valj. (Rad).
28361. žáłtav, adj. ranzig; žaltava mast, Cig.; žaltavo olje, C.; — ( pren.) missmuthig, Cig.; — misslich, Kr.; to bi bilo žaltavo! Jurč.; danes je žaltava, heute geht es schlecht, Kr.
28362. žámanje, n. = kar pri tesanju (žamanju) odpada, KrGora.
28363. 2. žámar, -rja, m. = tesar, KrGora.
28364. žámetast, adj. sammtartig, Cig., Jan.; — sammten.
28365. žámetnica, f. 1) die sammtene Kopfborte der Mädchen, vzhŠt.- C.; — 2) die Sammtblume (tagetes patula), Št.- C.
28366. žámetnik, m. die Sammtblume (tagetes patula), Cig.
28367. žámetov, adj. aus Sammt, sammten; žametova kapa.
28368. žánjəc, -njca, m. = ženjec, der Schnitter, Cig., M.
28369. 1. žára, f. die Art, der Charakter, C., Z.; po očini žari ali šegi, Boh.; neumno žaro imeti, Notr.; sin očetovo žaro goni, der Sohn artet nach seinem Vater, Dol.- Cig.; ženske žare, weibisch, Meg.; mnogotere žare človeki, Dict.; bil sem dete dobre žare, Dalm.; izkušam vašo ljubezen, ako je prave žare, Dalm.; — prim. 1. šara 2).
28370. žárək, -rka, adj. 1) glühend, Habd.- Mik.; žarki ogenj, žarko solnce, nebo, ogr.- C.; — žarko gledati, einen feurigen Blick haben, C., Z.; žarka barva, eine brennende Farbe, Cig.; — žarka bolečina, brennender Schmerz, Cig.; — 2) = žerek, von scharfem, bitterem Geschmack, ranzig, Cig., Jan., vzhŠt.- C., jvzhŠt.; žarko maslo, Cig., BlKr.; — herbe, Jan., Danj.- Mik.; Pelin, pelinkovec, Ti si žarko cvetje, Npes.-K.; — unfreundlich, bitter: žarke besede, Z.; komu žarke praviti, jemandem bittere Wahrheiten sagen, C.; žarko gledati koga, unfreundlich anblicken, vzhŠt.; žarko = bridko, Npes.-Vraz.
28371. žarẹ́ti, -ím, vb. impf. 1) glühen, Jan., Cig. (T.); solnce, pesek žari, glüht, brennt, Cig.; — strahlen, Jan.; vse iz njega žari, Lašče- Levst. (M.); — feuern (von der See), Cig. (T.); — 2) brennen (wie Brennesseln), Cig.; — = žereti 2), einen bitterscharfen, ranzigen Geschmack haben, Jan.
28372. žarı̑n, m. der ausgebrannte, glühende Docht in der Lichtflamme, die Lichtschnuppe, Fr.- C.; — der glühende Abfall beim Kienspan, Fr.- C.
28373. žaríščən, -ščna, adj. zum Brennpunkt gehörig: žariščna dalja, die Brennweite, Žnid.
28374. žaríti, -ím, vb. impf. 1) glühend machen, Mur., Cig., Jan., Mik., Cig. (T.); kos gobe ž., Zora; — glühendroth machen, röthen, Cig.; večerno solnce žari hribe, Cig.; — ž. se, glühen, sich röthen; nebo se žari, es ist ein Schein am Himmel zu sehen, der Himmel röthet sich; oblaki se žarijo, Z.; nocoj se žari, jutri bo lepo; — žareč, glühend, glutstrahlend, feuerroth; žareč ogenj, žareče lice, žareč pogled; — 2) ž. (se), strahlen, Cig. (T.); žareča toplota, strahlend Wärme, Cig. (T.); — 3) an der Glut braten: žari se jed nad žarjavico, Vod. (Izb. sp.).
28375. žarkomèr, -mę́ra, m. das Aktinometer ( phys.), Cig. (T.).
28376. žaromèr, -mę́ra, m. der Glutmesser, Cig.; das Pyrometer, Cig. (T.); ( češ.).
28377. žátlaka, f. die kurzstielige Handaxt der Zimmerleute, die Bartaxt, Cig.; — ( "soll 'Schlachthacke' sein", Mik. (V. Gr. I. 357.)); (žatloga, Dict.; žatloka, Kras, Gor.).
28378. ždẹ̑nje, n. das Hinbrüten, Cig.
28379. ždẹ́ti, -ím, vb. impf. unbeweglich, vor sich hinbrütend dasitzen, hocken oder liegen, kauern; tiho sem za-se ždel, Jurč.; mi drugi smo tiho ždeli vsak v svojem kotu, Erj. (Izb. sp.); — warten, lauern, C.; — kümmerlich leben, vegetieren, Jan., Notr.- C.
28380. ždìč, -íča, m. = naslonjač ob peči, kjer sede posebno stari ljudje, der Sorgenstuhl, Tolm.- Erj. (Torb.); — rak čemi v svojem ždiču (in seinem Versteck), Erj. (Izb. sp.); — prim. zdič.
28381. žebrȃnje, n. das Plappern, das Murmeln, Z., M.; — das Beten, Guts., Gor.- Cig.
28382. žebráti, -ȃm, vb. impf. herplappern, M., C.; žebrali so njemu na čast svoje molitve, LjZv.; — beten, Guts., Mur., Cig., Slom., Kor., Gor., Št.
28383. žebrȃvəc, -vca, m. der Beter, Mur., Cig.
28384. žebrȃvka, f. die Beterin, die Betschwester, Mur.
28385. žę́gən, -gna, m. der Segen; — der Ostersegen; žegna komu dati pokusiti; — iz nem.; pogl. blagoslov.
28386. žę́gnanje, n. 1) das Segnen; — 2) das Kirchweihfest; danes je ž. pri tej cerkvi.
28387. žę́hək, -hka, adj. von bitter brennendem, ranzigem Geschmack, C., Z.; žehko maslo, BlKr.; herbe, V.-Cig., C.
28388. žèht, žę́hta, m. der Dunst vom Weine im Fasse, Cig.; — prim. žehteti.
28389. žę̑hta, f. das Einweichen der Wäsche in Lauge, die Beuche (die "Sechtel"); danes imamo žehto; v žehto dejati.
28390. žę̑htanje, n. das Beuchen, das Sechteln.
28391. žę̑htar, -rja, m. posoda, v katero se molze, die Melkgelte; — prim. nem. der Sechter; stvn. sehtari, lat. sextarius, Mik. (Et.).
28392. žę̑htarəc, -rca, m. dem. žehtar; die Melkgelte, Meg.
28393. žehtȃrka, f. = žehtar, die Melkgelte, jvzhŠt.
28394. 2. žę̑htati, -am, vb. impf. in der Lauge beizen, beuchen, sechteln; — ( fig.) ž. ga, gehörig zechen; — prim. žehtar in nem. sechteln.
28395. žę̑htnica, f. 1) = žehtnik, Cig., Kras, Poh.; — 2) das Sechtelwasser, Z., Štrek.
28396. žę̑htnjak, m. das Sechtelfass, der Sechtelzuber.
28397. žę̑jati, -am, vb. impf. 1) dürsten, ogr.- Valj. (Rad); — 2) žeja me, es dürstet mich; — mojo dušo žeja po močnem, živem Bogu, Ravn.- Valj. (Rad); žeja me česa, ogr., kajk.- Valj. (Rad).
28398. žę́jav, adj. dursterregend: žejava jed, C.
28399. žə̀knọ, n. eine kleine Öffnung: das Luftloch über dem Ofenloch, Ravn.- M., Burg. (Rok.); — das Ofenloch, Ip.- Mik.; žrelo pri peči, pri apnenici, opekarnici, das Feuerloch, na ognjišču jama za pepel, Goriška ok., Črni Vrh pri Idriji- Erj. (Torb.); das Floßloch bei den Floßöfen, das Schürloch bei Kalköfen, Cig.; das Ofenloch bei der Dörrgrube, Polj.; — das Flugloch am Bienenstock, Polj.; — der Krater, Cig., Erj. (Min.); — nam. žvokno; prim. bav. schwalg, Öffnung des Schmelzofens, Štrek. (Arch.).
28400. žę̑ł, -ı̑, f. die Getreideernte, der Schnitt, Mur., Met., Mik., Valj. (Rad).

   27.601 27.701 27.801 27.901 28.001 28.101 28.201 28.301 28.401 28.501  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani