Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

te (26.401-26.500)

  1. vpíčən, -čna, adj. = navpičen: vpična lestva, senkrechte Leiter, Telov.
  2. vpíčiti, -pı̑čim, vb. pf. 1) in etwas stecken machen; vpičiti sekiro v čok, Slovan; — 2) v. se, stecken bleiben; — stocken: kupčija z lesom se je vpičila, Koborid- Erj. (Torb.).
  3. vpikovȃvka, f. die Stetigkeit der Pferde, Burg. (Rok.).
  4. vpı̑rati, -am, vb. impf. ad vpreti; hindern, Telov., DZ.; v. starcem, poznikom, (da ne roje), Levst. (Beč.); — prim. upirati.
  5. vpı̑snik, m. das Eintragebuch, das Register, Cig. (T.), DZ.; — glasovni v., die Stimmliste, DZkr.
  6. vplésti, -plétem, vb. pf. einflechten; einstricken; — einfügen; v. koga v kaj, jemanden in eine Sache verwickeln; — v. se v kaj, sich in etwas mischen.
  7. vplèt, -plę́ta, m. die Einflechtung, Cig.; — eine eingeflochtene Arbeit, C.
  8. vplẹ́tati, -plẹ̑tam, vb. impf. ad vplesti; einflechten; — einstricken; — einfügen; — verwickeln: v. koga v kaj; v. se v kaj, sich in etwas einmengen, Ingerenz nehmen, Cig. (T.).
  9. vpolọ̑žək, -žka, m. das Eingereichte, DZ.
  10. vpósrẹd, praep. c. gen. = sredi, mitten unter, C.; Kristus je stopil vposred njih, v templu je sedel v. učenikov, na križu je visel v. razbojnikov, Krelj.
  11. vprašȃnje, n. die Frage; odgovoriti na v.; odgovarjajo, če jih je vprašanje, sie geben auf Verlangen Auskünfte, Levst. (Nauk).
  12. vprášati, -am, I. vb. pf. fragen; vprašaj teh, kateri so slišali, Schönl.; gospe sem vprašal, Levst. ( LjZv.); bobnar vpraša žene mlade, Npes.-K.; Vpraša lepe Vide, Npes.-K.; nav. v. koga ( acc.); — v. česa, um etwas fragen, Levst. (Nauk); svẹ́ta v., Dalm.; tudi: v. za kaj, um etwas fragen; v. po kom, nach jemandem fragen; — II. vb. impf. bitten: v. česa, um etwas bitten, Goriška ok., Ip.- Erj. (Torb.).
  13. vpraševáti, -ȗjem, vb. impf. Fragen stellen, fragen; v. svẹ́ta, um Rath fragen, Levst. (Zb. sp.).
  14. vpraševȃvəc, -vca, m. der Fragesteller.
  15. vprẹčnják, m. = vprečnik: vgozdil je v zemljo štiri stebre pokončnike, prevezal te z vprečnjaki, Jurč.
  16. vprẹ̑k, adv. quer, querüber, in die Quere; proti Jerihu v., Dalm.; v. priti, in die Quere kommen, Cig.; — vse vprek, alles durcheinander, kunterbunt; vprek kupiti, in Bausch und Bogen kaufen, Cig.; v. besedovati, nur im allgemeinen sprechen, LjZv.; — überhaupt: dela kakor vprek pijanci, vzhŠt.; — entgegen: zgodovini, resnici v., Levst. (Zb. sp.); v. biti zakonu, gegen das Gesetz verstoßen, DZ.
  17. vrábəc, -bca, m. der Sperling; — skalni v., die Steindrossel, C.; — ima vrabca pod klobukom = neče se odkrivati, Vrt.
  18. vráčati, -am, vb. impf. ad vrniti; 1) umkehren machen, abtreiben, zurücktreiben, abwenden; v. živino na paši; učitelj deco vrača od hudega, ogr.- Valj. (Rad); — 2) zurückerstatten, zurückgeben, rückzahlen; kadar prosi, zlata usta nosi, kadar vrača, hrbet obrača, Mur.; — vergelten, erwidern; v. sovraštvo, ljubezen; — 3) v. se, umkehren, zurückkehren, wiederkehren.
  19. vračȃvka, f. palica v., t. j. palica, s katero vrača pastir ovce, Ravn.
  20. 1. vračeváti, -ȗjem, vb. impf. = vračati, zurückerstatten; vergelten; kakor se posojuje, tako se vračuje, Npreg.- Jan. (Slovn.).
  21. vračevȃvəc, -vca, m. der Vergelter, Cig., Škrinj.- Valj. (Rad).
  22. vračevȃvka, f. die Vergelterin, Cig.
  23. 2. vračílọ, n. das Heilmittel, die Arznei, Mur., Cig.
  24. vračı̑tnik, m. = vračitelj, Kremp.- M.
  25. vrȃčka, f. = proga med njivama, na kateri vračajo orjočo živino, das Angewende, Poh.
  26. 1. vračníca, f. die Vergelterin, Cig.
  27. 1. vračník, m. der Vergelter, Cig.
  28. 2. vračník, m. der Arzt, Mur., ZgD., Slom., vzhŠt.; Naj kdo po vračnika teče, Npes.-Vraz.
  29. vrȃg, m. der Teufel (posebno v kletvicah); — ni je cerkvice, kjer bi vrag ne imel kapelice = der Teufel hat überall sein Spiel, Cig.
  30. vrȃginja, f. die Teufelsmutter, C.
  31. vragováti, -ȗjem, vb. impf. den Teufel im Munde führen, mit dem Worte vrag fluchen, Mik.
  32. vragúlja, f. 1) das Teufelsweib, Valj. (Rad); — 2) die Teufelsbosheit, Habd.- Mik.
  33. vrȃnov, adj. verteufelt, C.; — prim. vran 2).
  34. vrȃpa, f. die Runzel der Haut, Meg., Guts.- Cig., Mur., Jan., Mik.; rakaste vrape ('rape') po deblu z dletom izdolbsti, Pirc; vrape, der Misswuchs (etwas fehlerhaft Gewachsenes), V.-Cig.
  35. vrápav, adj. runzelig, Dict.- Mik., Guts., Mur., Jan.; vrapava repa, redkev, Mur., SlGor.; mit Misswuchs behaftet, Cig.; pšenica je vrapava, če je zrnje jamasto in mršavo, ne polno, jvzhŠt.; — uneben, rauh, (rapav) Gor.
  36. vrásti, vrástem, vb. pf. einwachsen, Cig.; nav.: v. se; vrastel, eingewachsen, Cig. (T.); vrasla oblica, eingewachsene Kugel, Erj. (Min.).
  37. 2. vrȃštvọ, n. 1) die Arznei, das Heilmittel, Mur., Cig., kajk.- Valj. (Rad), Slom., BlKr., jvzhŠt.; — 2) die Heilkunde, Cig., Jan.
  38. vrȃt, vrȃta, vratȗ, m. 1) der Hals; — 2) der Griffel ( bot.), Cig. (T.); — 3) der Griff an der Violine, V.-Cig.; — 4) = kos zemlje konci njive, (ker se ondukaj orač s plugom obrača nazaj), die Ackerwende, der Rasenrain, Z., Temljine ( Tolm.)- Štrek. (Let.), Tolm.- Erj. (Torb.), BlKr.; = pl. vrati, Cig., C.
  39. vráta, n. pl. 1) die Thür, das Thor; velika v., das Hauptthor; med vrati, in der Thür; eden drugemu vrata podajejo, sie kommen nacheinander; — der Engpass, Jes.; — 2) der Quandelcanal im Kohlenmeiler, Mune v Čičih- Erj. (Torb.); — 3) der Zettelrahmen bei den Webern, V.-Cig.
  40. vratár, -rja, m. der Thürwärter, der Portier; — der Pförtner beim Magen, Erj. (Som.).
  41. vrataríca, f. die Thürhüterin, die Thürwärterin, Krelj, Trub., Dalm., Jap. (Sv. p.).
  42. vratáriti, -ȃrim, vb. impf. Thürwärter, Portier sein, Cig.
  43. vratárnica, f. die Thürwärter- oder Portierstube, Ravn.- M., Savinska dol.
  44. vratárski, adj. Thürwärter-, Portier-.
  45. vratȃrstvọ, n. das Amt, die Stelle eines Thürwärters, Cig.
  46. vrátca, -təc, n. pl. dem. vrata; das Thürchen, das Pförtchen; — das Fassthürlein, C., Št.; — das Thürlein am Taubenschlag, Cig.; — das Flugloch am Bienenstock, Cig., Jan.; — das Hosenthürl, der Hosenlatz, Dol.
  47. vrȃtnica, f. 1) der Thürflügel, Mur., Cig., Jan.; duri na vratnice, die Flügelthür, Levst. (Pril.); — pl. vratnice, die verschiebbare Tennenthür, C.; — 2) die Pfortader, Erj. (Som.).
  48. 1. vratník, m. 1) der Kragen, Cig., Hip. (Orb.), UčT.; bes. der Mantelkragen, C.; — 2) der Einschnitt am Ende eines Balkens: debla imajo na konceh vratnike vrezane, da se dobro sklepajo, Zv.; — 3) die Ackerwende, C.; — 4) das Halskraut (campanula trachelium), C.; — tudi: vrȃtnik.
  49. vráža, f. der Aberglaube; vraže, abergläubische Vorstellungen oder Gebräuche.
  50. vražìč, -íča, m. dem. vrag; das Teufelchen, Volk.- M., Prip.- Mik., Valj. (Rad); — ein Teufelskerl (von einem Buben), Valj. (Rad).
  51. vrȃžjak, m. der Teufelskerl: ta vražjak zavidljivi! Levst. (Zb. sp.).
  52. vrȃžji, adj. Teufels-, teuflisch ( bes. in Flüchen); vražji človek; vražje delo.
  53. vrbáča, f. der Weidenbaum, Mur., ogr.- C., vzhŠt.; ( eig. ein schlechter Weidenbaum, Z.).
  54. vŕbica, f. dem. vrba; eine kleine Weide; — der Vogelknöterich (polygonum aviculare), Tuš. (B.).
  55. vrẹ̑čar, -rja, m. 1) der Säckler, Cig.; — 2) das Beutelthier, Jan., Cig. (T.), Erj. (Ž.).
  56. vrẹ́če, n. der Sack, Meg., Mur., C., Dalm., Danj.- M., ogr.- Mik., Obloke- Erj. (Torb.); žimnasto vreče, Kast.; v vreču se maste oljike, kadar se dela olje ("samo v tem pomenu se je vzdržala stara beseda; vsaka druga podobna sprava je: žakelj"), Malhinje na Krasu- Erj. (Torb.); langer Getreidesack, C.; — der Hodenbeutel, Rez.- C.
  57. vrẹ́či, vȓžem, vb. pf. 1) werfen; kamen v koga v.; v. kaj na tla; — snega je vrglo (= padlo), C.; — v. kaj na koga, jemanden einer Sache beschuldigen, C.; — 2) ausmachen, abwerfen; Gewinn eintragen, sich auszahlen; dobro mu vrže, Jap. (Prid.); iz svinca ločijo, če vrže, srebro, Vrtov. (Km. k.); ne vrže, es ist nicht der Mühe wert, Zv.; — 3) v. se po kom, jemandem nachgerathen, nacharten, Cig., C.; ne vrzite se po tem svetu! C.; v. se po žlahti, Dict.; = v. se v koga, Cig., C.; vrgel se je ves v svojega očeta, LjZv.; — 4) werfen, gebären (von Thieren), Cig., Dol.
  58. 1. vrẹ̀d, vrẹ́da, m. 1) die Verletzung: kožo braniti vsakovrstnih vredov, Erj. (Som.); — pos. neka bolezen, katero dobode človek črez pas od velikega truda ali sedeža, C., GBrda, Goriška ok.- Erj. (Torb.), Dol.; vred sem dobil, ich habe mich überhoben, Cig.; — der Leibschaden, Štrek., DSv.; — die Milz- o. Leberverhärtung, C.; — 2) das Geschwür, die Eiterbeule, Met., Mur., Jan., C.; dotikati se vredov gobavih, Cv.; der Karbunkel, C.
  59. 2. vrẹ̑d, m. za vred imeti, würdig achten, Guts.- Cig., Kor.- Mik.
  60. vrèd, adv. 1) zu gleicher Zeit, zugleich, C.; pri tebi in pri njem vred, C.; — 2) sogleich, Habd.- Mik., C.; — 3) sammt; s kom, s čim vred; oče s sinom vred; z nočjo, z dnevom vred, mit Anbruch der Nacht, des Tages; — drugemu vred, wie ein anderer, C.
  61. 1. vrẹ́dən, -dna, adj. 1) verletzt, Štrek.; kadar človek od velicega truda ali sedeža otoče okoli pasa, vele, da je vreden (vrẹdȃn), Rodik na Krasu, Lašče- Erj. (Torb.), Dol.; — 2) geschwürig, Cig.; — 3) schwach, klein: naši otroci so še vredni, Čatež ( Dol.)- Erj. (Torb.).
  62. 2. vrẹ́dən, -dna, adj. 1) würdig, wert; časti, spoštovanja vreden; nič vreden človek; ni piškavega oreha v.; mož moža vreden, ein Ehrenmann, C.; v. biti, verdienen: v. je kazni, da bi ga kaznovali; ni vreden, da ga zemlja nosi; to je vredno, da se razglasi; — vredno je, es ist der Mühe wert, es lohnt sich; ni vredno, da bi se trudil za to; to vino je vredno svojega denarja; reč je več vredna, nego si dal za njo; fant je vseh vreden, kar jih je v vasi (kann sich mit allen messen); — 2) fähig, imstande, C., Temljine ( Tolm.)- Štrek. (Let.).
  63. vrẹ́diti, -im, vb. impf. ( pf.?) verletzen, Dict.; bes. an einer wunden Stelle verletzen, wehe thun: v. koga, v. se, C., BlKr., Notr.- M.; "kako si me vredil!" (ako si me namreč pograbil za boleč prst, za bolno nogo), Vreme- Erj. (Torb.); — vredil sem se, ich habe mich überhoben, Cig., Notr.; (dovršna oblika pravilneje: uvrediti).
  64. vrẹ́dnost, f. die Würdigkeit; po vrednosti, nach der Würdigkeit, nach Verdienst; — der Wert, die Güte; die Preiswürdigkeit; po vrednosti kupiti, C.; — die Währung, die Valuta; avstrijska v.; — tudi: vrẹdnọ̑st.
  65. vrẹ̑łəc, -łca, m. 1) eine hervorsprudelnde Quelle, Meg.- Mik., Guts.- Cig., Jarn., Jan., Cig. (T.); vrelce zovejo male izvirke, ki se po deževju pokažejo po gorskih senožetih, Bolc, Staro Sedlo- Erj. (Torb.); — 2) človek, zlasti otrok, ki neprestano govori, Bolc, Staro Sedlo- Erj. (Torb.); — 3) der Eifrige, ogr.- C.; — 4) der Sprudelstein, Cig. (T.).
  66. vrẹ̑łnik, m. der Sprudelstein, Jan. (H.).
  67. vrẹ́lovəc, -vca, m. der Sprudelstein, h. t.- Cig. (T.), Erj. (Min.).
  68. vréme, -ę́na, n. 1) das Wetter, die Witterung; — lepo, grdo, slabo v. je; hudo v., das Ungewitter; — schönes Wetter: v. se je naredilo; ali je v.? — 2) die Ursache, C., M.; vreme ti je jokati se, M.; — (tudi: vrẹ́me, jvzhŠt.; vrẹ́men, vzhŠt., ogr.- C.).
  69. vrẹmeník, m. das Wetterglas, das Barometer, Guts., Jarn., Mur., Cig., Jan., nk.
  70. vrẹmenı̑t, adj. = vremeniten, ogr.- C.
  71. vrẹmeníti, -ím, vb. impf. wittern, C.; ves mesec tako vremeni, V.-Cig.; Kakor Jernej vremeni, Jesen cela se drži, Vod. (Pes.); — v. se: tako se vremeni, es ist ein solches Wetter, Vod. (Izb. sp.); — vremeni se, es ist schönes, heiteres Wetter, Cig., BlKr., Mik.; (vremę́niti se, BlKr.- Let.).
  72. vrẹmenokàz, -káza, m. der Wetteranzeiger, Sen. (Fiz.).
  73. vrẹmenoslǫ̑vje, n. die Meteorologie, Jes.
  74. vrẹmenoznȃnstvọ, n. die Witterungskunde, die Meteorologie, Cig., Cig. (T.).
  75. vrẹmę́nski, adj. Wetter-, Witterungs-; vremenski prerok.
  76. vrẹmę̑nstvọ, n. die Witterungsverhältnisse, Cig., Jan.
  77. vrẹ́skniti, vrẹ̑sknem, vb. pf. krachend brechen, zerspringen: lonec vreskne, Dol.- Mik.; — eine Ritze bekommen, knacken, bersten, Cig., Jan.
  78. vrẹ̑snica, f. 1) = grič z vresjem porasten, Kras; — 2) vresnice, die Heiden (ericaceae), Jan., Cig. (T.), Tuš. (R.).
  79. vrẹsnják, m. die Heideflechte, Cig.
  80. vrētica, f. eine Art Wiesel, C.; das Frettchen (mustela furo), Erj. (Z.); — menda iz nem.
  81. vȓh, vȓha, vrhȃ, m. 1) das obere Ende, der Gipfel, na vrhu visoke gore; drevesu vrh odtrgati; der Scheitel ( geom.), Cig., Cig. (T.), Cel. (Geom.); der Höhepunkt, Cig. (T.); do vrha priti, die größte Höhe erreichen, Cig.; do vrha dorasti, vzrasti, vrha dorasti, erwachsen; sin je vrha dorastel, Npr.-Krek; = vrha velik vzrasti, Npes.-Vraz; = pod vrh priti, C.; = svoj vrh dorasti, Prip.- Mik.; — 2) = gorica, vinograd, der Weinberg, SlGor.- Mur., Cig., C.; v vrh iti, Mur., C.; Jaz pa imam vrha dva, Polna vina sladkega, Danj. (Posv. p.); — 3) der Obertheil, das Oben; po vrhu plavati, obenan schwimmen; na vrhu ležati, oben liegen; od vrha do tal, von oben bis unten; do vrha napolniti, bis obenan füllen = pod vrh napolniti, Cig.; — do vrha, völlig, Cig.; na vrh priti, nach oben kommen, auftauchen, zum Vorschein kommen; ( pren.) na vrhu biti, die Oberhand haben, Cig.; na vrh iti komu, sich jemandem widersetzen, Fr.- C.; na vrh priti komu, jemanden zu Paaren treiben, überweisen, C.; — po vrhu, obenhin, oberflächlich; — po vrhu kupiti, in Bausch u. Bogen kaufen; — po vrhu dati, obendrein (als Zugabe) geben; — z vrhom, gehäuft voll; z vrhom nameriti; z vrhom, im Überflusse, Cig.; vsega je z vrhom v domu, Vrt.; vsega z vrhom imeti, Levst. (Zb. sp.).
  82. vr̀h, praep. c. gen. = vrhu, oben auf; vrh drevesa, gore; vrh česa položiti; — vrh tega, obendrein, überdies.
  83. vrhnják, m. 1) der obere Mühlstein, der Laufer, Cig., BlKr.- M.; — 2) der Helm des Brantweinkessels, der Brennhelm, Cig.; — 3) vȓhnjak, die obere Fensterleiste, ogr.- C., Valj. (Rad).
  84. vrholíka, f. das Doldengras, die Spurre (holosteum umbellatum), Cig., Medv. (Rok.).
  85. vrhovátiti, -ȃtim, vb. impf. häufen, aufhäufen, Jan., C., Svet. (Rok.), Bes.; anlagern, Erj. (Min.); in Haufen schichten, häufen: na kupe devati in v. gramoz, Levst. (Cest.); v. gomilo na gomilo, Levst. (Zb. sp.).
  86. vrhǫ̑vnik, m. 1) der Bewohner eines Berggipfels, der Kogelbauer, Jarn.; — 2) der Obere, der Obmann, der Vorgesetzte, C., UčT.; — der Souverän, Cig. (T.), DZ.; — 3) = veči ploščat kamen, kakršne na zideh devajo po vrhu, Malhinje na Krasu- Erj. (Torb.); — 4) = hudournik, der Wildbach, Cig.; — 5) neki hrast z drobnim želodom in trdim lesom, rastoč po vrhovih, C.
  87. vȓhu, I. adv. oberhalb, darüber, darauf; vrhu položiti, dejati, Dol.; — Kristusa vrhu ( namr. na osla) posadijo, Krelj, Dalm.; razdejal je mesto ino je vrhu sol sejal, Dalm.; — II. praep. c. gen. oberhalb, über, Hip. (Orb.), nk., Dol.; en kamen vrhu drugega, Trub.; vrhu njega, Dalm.; gre vrhu morja, Trub.; vrhu groba, Dict.; — vrhu tega, obendrein, überdies, nk.
  88. vrhȗnəc, -nca, m. der Berggipfel; — ( fig.) der Gipfel, der höchste Punkt, der Höhepunkt: na vrhuncu svoje slave biti, nk.
  89. vrı̑j, m. = tolmun, globodnica, eine tiefe Stelle im Wasser, GBrda- Erj. (Torb.); — prim. verij.
  90. vríniti, -rı̑nem, vb. pf. hineindrängen, hineinschieben; — v. komu kaj, jemandem etwas aufdringen, aufzwingen; — v. se, sich hineindrängen, sich einschieben; v krdelo lepih pavov se vrine sraka, Met.; — sich aufdringen; — pomota se je vrinila, ein Irrthum ist unterlaufen.
  91. vriskáč, m. 1) der Jauchzer, Cig.; — 2) rjavi v., rother Brüllaffe (mycetes seniculus), Erj. (Ž.).
  92. vrívati, -am, vb. impf. ad vriniti; hineinschieben, hineindrängen; — v. komu kaj, jemandem etwas aufzudringen suchen; — v. se, sich hineindrängen; — sich eindrängen, sich aufdrängen; — misli se vrivajo, Gedanken drängen sich auf, steigen auf.
  93. vȓkla, f. = otka, die Pflugreute, Jan., Poh.- Glas.
  94. vrklìn, -ína, m. = pletena vrša v ribjo lov, der Garnsack, ( nam. brklin, prim. burkla?) Srpenica ( Goriš.)- Erj. (Torb.).
  95. 2. vrlína, f. 1) die Zaunöffnung, Mik., BlKr.; (črez vrlino vozijo na njivo, na vrt; tam napravijo leso ali pa zagrade z vejevjem, BlKr.); sploh veča luknja v ograji ali steni, zidani in leseni, Dol.; — 2) aus Brettern gemachtes Gartenthor, M.; = lesa, vrnila, Levst. (Pril.).
  96. vŕniti, -nem, vb. pf. 1) umkehren machen, zurücktreiben, abwenden, C.; v. živinče na paši; grešnika vrniti od greha, Jap. (Sv. p.); v. vedomca = gredočega vedomca ogovoriti in s tem vzdramiti, Tržaška ok.- LjZv.; — 2) v. se, zurückkehren, zurückkommen; domov se v.; — 3) zurückerstatten, zurückgeben; zurückzahlen, dolg v.; — erwidern; v. pozdrav; — vergelten, v. komu, kar mu je hudega storil.
  97. vrnję́kati, -am, vb. impf. zanken, zwisten, C.; — prim. vrnčati.
  98. vrǫ́čati, -am, vb. impf. ad vročiti; einhändigen, zustellen, Cig., Levst. (Nauk), nk.
  99. vrǫ̑čba, f. die Zustellung, Cig., C., Levst. (Nauk).
  100. vročbarína, f. die Zustellungsgebür, Levst. (Nauk).

   25.901 26.001 26.101 26.201 26.301 26.401 26.501 26.601 26.701 26.801  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA