Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

te (26.101-26.200)

  1. vezẹ́ti, -ím, vb. impf. stecken ( z. B. im Morast), Jan.
  2. vezíłən, -łna, adj. 1) zum Binden gehörig, Bind-: vezı̑łnọ ličje, der Bindbast, Cig.; — 2) zum Sticken gehörig, Stick-: vezilni vzorec, das Stickmuster, Cig.
  3. vezílọ, n. 1) das Bindemittel, das Band, Mur., Cig., Jan., Mik., DZ.; Vezilo vseh polkov, Po mokrem ti bom, Vod. (Pes.); — 2) das Angebinde, das Geschenk zum Geburts- oder Namenstage; dati komu kaj za vezilo; — 3) der Kopfputz der Braut, Cig., Rib.- M.; — 4) die Stickerei, Cig., Jan.
  4. vəzmováti, -ȗjem, vb. impf. das Osterfest feiern, BlKr.
  5. vę̑znik, m. 1) das Bindewort, Mur., Cig., Levst. (Sl. Spr.); — 2) das Gebinde (bei Zimmerleuten), Cig. ( Jan.); tudi: vezník.
  6. 1. vę́zniti, vę̑znem, vb. pf. stecken bleiben, Mur., Jan., Mik., C.; ( z. B. in einem Moraste), Mur.; v blatu sem veznil, vzhŠt.; = v. se, M.; svinja se je veznila, n. pr. noga ji je kje obtičala, da ne more z mesta, jvzhŠt.; jed se je veznila = zastala je v grlu, da ne more ni naprej ni nazaj, BlKr.
  7. véža, f. der Hausflur, das Vorhaus; — božja v., das Gotteshaus.
  8. vgnésti, vgnétem, vb. pf. hineinkneten, ( fig.) einbleuen: v. komu kaj, C.
  9. vgnẹ́zditi se, -im se, vb. pf. sich einnisten, Mur., Cig., Jan., nk.; (po nem.).
  10. vgozdíti, -ím, vb. pf. einkeilen; vgozdil je v zemljo štiri stebre pokončnike, Jurč.; — einschieben, M.; v. stavek, Levst. (Zb. sp.).
  11. vhòd, -hǫ́da, m. 1) der Eingang, Mur., Cig., Jan., nk.; — 2) der Einzug, der Einmarsch, Mur., Cig., Jan., nk.; v. imeti v mesto, den Einzug in die Stadt halten, Cig.; — der Introitus, Cig., Jan.
  12. vhodíšče, n. die Eingangsstätte, Mur., Cig.; der Eintrittspunkt, Cig. (T.).
  13. vhǫ̑dnica, f. = vstopnica, die Eintrittskarte, Jan., C.
  14. vı̑, pron. ihr; Vi, Sie; Vi ste krivi, Sie sind schuld.
  15. vibrínja, f. die Falte, Valj. (Rad).
  16. vı̑cati, -am, vb. impf. 1) plagen, quälen, martern; žene može vicajo na zemlji, Gor.- DSv.; — v. se, eig. im Fegefeuer leiden, Cig.; sich plagen, sich martern; — 2) neka otročja igra, = nebeškati, Gor.; — prim. vice.
  17. vídẹti, vı̑dim, vb. impf. ( pf.) 1) das Augenlicht haben, sehen; — na desno oko ne vidi; — 2) mit den Augen wahrnehmen, sehen, merken; gledajo, pa ne vidijo; težko ga vidim, ne morem ga videti = črtim ga; v. česa: žalostno je takih otrok videti, Ravn.- Mik.; od tod vidiš (je videti) planine, na planine; — uže je videti, uže se vidi, es ist bereits hell; — o svetem Vidi se skoz noč vidi, Lašče- Levst. (M.); kjer ni videti, ni vzeti, Cig.; — ansehen: videti mu je (man sieht es ihm an), da ni zdrav; vidi se mu, da ne misli tako; — videti je zdrav, bolan, er sieht gesund, krank aus; reč je videti lepa, bela, črna; mož je boljši, nego je videti; — 3) meni se vidi, es dünkt mir, es scheint mir; — v. se, gefallen, vzhŠt.; — 4) hodil sem, sam ne vidi, kod, ich ging herum, ohne selbst zu sehen, wo herum, Dol.- Levst. (Sl. Spr.); — 5) (videč, sichtbar, Trub., Krelj, Dalm.).
  18. vı̑dez, m. 1) die Sicht, Jan.; sivec je že malo preveč rebra na očiten videz stavil, Jurč.; na v. postaviti, ersichtlich machen, DZ.; obrazne kosti so stale posebno na videz, Jurč.; — das Aussehen: slab v. imeti, Jurč.; — 2) der Schein, der Anschein, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.), Mik.; ne sodim po videzu, Ravn.; na videz, zum Schein.
  19. vı̑dež, m. 1) = oko (v uganki): štirje noseži, dva vileža, dva videža, dva slišeža, štirje streljajo, eden pometa, (= krava), Sv. Peter pri Gorici- Erj. (Torb.); — 2) mesto, na katerem se kaj lepo in lehko vidi: "na lepem videžu je (kaka stvar), ali ti je vendar ne vidiš", Soška dol.- Erj. (Torb.); — 3) die Sicht, Jan.; dolgo ni bilo nobenega na videž, LjZv.; pesem peti o prvem videžu (a vista), DZ.; to je vsem ljudem na videžu, rekše, vsi ljudje morejo to videti, Senožeče ( Notr.)- Erj. (Torb.); vsem ljudem na videž postaviti = tako postaviti, da vidijo vsi ljudje, Senožeče- Levst. (Nauk); na v. razgrniti, zur Einsicht auflegen, Levst. (Cest., Pril.); na v. razgrnjen biti, aufliegen, Levst. (Nauk); na videž obešena tarifa (ausgehängt), DZ.; resnica mora na videž (ans Tageslicht), LjZv.; preiskovanje dene na videž (ergibt), DZ.; — 4) der Schein; na videž = na videz, LjZv.; — grdo na v., hässlich anzusehen, Jarn. (Sadj.); lepši na v., schöner anzusehen, Ljub.
  20. vidomèr, -mę́ra, m. das Optometer, Cig. (T.), Žnid.
  21. vı̑dra, f. 1) die Fischotter (lutra vulgaris); — 2) kozje ime, Erj. (Torb.).
  22. vı̑drar, -rja, m. 1) der Otterhund, Cig.; — 2) der Otterfänger, Cig.; der Otterverkäufer, Cig.
  23. vı̑drica, f. dem. vidra; eine kleine Otter; — die Krebsotter, Cig.
  24. vidrolǫ̑vski, adj. zum Fischotterfang gehörig: v. pes, der Otterhund, der Bachhund, Cig.
  25. vídrov, adj. Fischotter-, Jan. (H.).
  26. vidrovína, f. die Fischotterhaut, Cig.; — das Fischotterfleisch, Jan.
  27. vídrovka, f. die Fischottermütze, Jan., Kr.
  28. vígənj, -gnja, m. die Esse, die Schmiedehütte, die Nagelschmiede, Jan., Cig. (T.), C., Mik., Gor., Tolm.; der Eisenhammer, Ravn.- M., Valj. (Rad); — prim. cigansko: vigna, Herd, vignja, Esse, Schmiede, madž. vihnye, vinnye, Schmiede, Mik. (Et.).
  29. vígnjəc, -gnjəca, m. die Schmiedehütte, die Esse, Jan., C., Kropa ( Gor.).
  30. víha, f. der Sturmwind, der Sturm, das Gewitter, Mur., C., Št.
  31. vihȃlast, adj. gestülpt: vihalaste škornje, Bes.
  32. viháriti, -ȃrim, vb. impf. stürmen, wettern, Jan., Zora; piš vihari, Levst. (Zb. sp.).
  33. víhati, -ham, -šem, vb. impf. 1) aufwärts biegen o. drehen; lase v.; v. si brke, sich den Schnurbart drehen; - zurückschlagen, aufstülpen; v. si hlače, rokave; — nos v., die Nase rümpfen; — v. se, sich zurückbiegen; obutal se viha, če je predolga; — 2) schwingen: mlatiči vihajo cepce na kvišku, Ravn.; — 3) stürmen: burja viha, veter je vihati jel, C.
  34. vihel, m., V.-Cig., pogl. vihtelj.
  35. 1. víhər, -hra, m. 1) der Sturmwind, der Sturm, Jan., Cig. (T.), C., Mik., Trub., Vrt., jvzhŠt.; — v viher iti, stürmen, aufbrausen, C.; čebele gredo v viher (sind unruhig), C.; tudi (redkoma): vihə̀r, -hrà, Dalm., Kast. (N. c.)- Valj. (Rad); — 2) der Haarwirbel, Jan., C., Gor.; der Haarschopf, M.; — der erhabene Theil am Halse der Pferde zwischen Mähne und Schulter, der Widerrist, V.-Cig., Jan., DZ.
  36. vı̑hljast, adj. flatterhaft, Levst. (Rok.).
  37. vihljáti, -ȃm, vb. impf. sanft wehen, C.; — flattern (von Büscheln, Bändern, Fahnen), C.
  38. vı̑hra, f. 1) = vihar, der Sturmwind, der Sturm, Cig., Jan., Vrt., Dol.; — v nagli vihri, in der Hast, Jurč.; — vihro so imeli, sie hatten einen Auftritt, vzhŠt.; — 2) = vihrav človek: ti vihra ti! Dol., vzhŠt.; — 3) der Wirbel am Kopfe, C.
  39. vihrálast, adj. überhastet, oberflächlich: vihralasto podkovilo, Levst. (Podk.).
  40. vihrȃnje, n. das Flattern; — das Stürmen.
  41. vihráti, -ȃm, vb. impf. 1) flattern; zastava vihra; s perutnicami po zraku v.; — sich ungestüm bewegen, mit Hast etwas thun; kam vihraš? wohin stürmst du? — od jeze v., toben, Cig.; — obenhin thun, schleudern, schleuderisch arbeiten; — 2) schnell aufschießen u. lose wachsen (von Pflanzen): zelje vihra, Cig., Dol.; — 3) schränken: žago v., Cig.; koso v., die Schneide der Sense verbiegen, C., Dol.
  42. vihràv, -áva, adj. 1) stürmisch, ungestüm, hastig; vihrav človek; vihravo delati, t. j. naglo pa površno; — 2) vihravo zelje, das Flatterkraut, Cig.
  43. vihrávast, adj. stürmisch, ungestüm, Mur.; pesniki se nam zde večkrat nekako vihravasti, ki več lete po zraku, nego hodijo po trdi zemlji, Erj. (Izb. sp.).
  44. vı̑hta, f. = nevihta, der Sturm, stürmisches Wetter, Mur., Cig., Jan., Mik., Danj. (Posv. p.), jvzhŠt.
  45. vihtíti, -ím, vb. impf. = vihteti, Dict.; Vihtil je bridki meč, Str.; — v. se nad kom, sich jemandem gegenüber wichtig machen, Levst. (Rok.).
  46. vijáč, m. = jama, kjer se voda steka, posebno v vinogradih, Dol.
  47. vijȃčnica, f. = voda, ki se steka po jamah v vinogradih, Dol.; — prim. vijač.
  48. vijátina, f. = pletenina: košek, verbas ali druga v., Vod. (Izb. sp.).
  49. vijúgavica, f. eine geschlängelte Linie, die Serpentine, h. t.- Cig. (T.), DZ.
  50. vı̑kšati, -am, vb. impf. = višati, höher stellen, erhöhen.
  51. vı̑lež, m. = rog (v uganki): štirje noseži, dva vileža, dva videža, dva slišeža, štirje streljajo, eden pometa t. j. krava, Sv. Peter pri Gorici- Erj. (Torb.).
  52. vilẹ̑žaj, m. 1) der Aufgang der Sonne, des Mondes, C.; — 2) der Frühling (viležej), Rez.- Cig., Jan., C.; — 3) Ostern, C.
  53. vı̑lja, f. die Vigilie: velikonočna v., der Osterabend, Cig.; — das Todtenamt, Štrek.; nav. pl. vilje, die Vigilien, das Todtenamt, V.-Cig.; — prim. bilje.
  54. vı̑łnica, f. = enoletna ovca, Temljine ( Tolm.)- Štrek. (LjZv.).
  55. víme, -ena, n. das Euter.
  56. vímenat, adj. großeuterig, Mur., Cig., Jan.; vimenata krava, Ig (Dol.).
  57. vímence, n. dem. vime; das Euterchen.
  58. vímenice, f. pl. die Kuhblattern, die Schutzblattern, Cig., C.
  59. vimenjáti, -ȃm, vb. impf. volle Euter bekommen: krava vimenja (vimnja), Mur.
  60. vímič, m. das Euterchen, C.
  61. 1. vı̑nək, -nka, m. der Bug, die Krümmung, Jan., C., Valj. (Rad); v vinke tekati = sem in tja tekati, C.; — der Umweg, Guts.- Cig., Jan.; — der Umschweif, der Kunstgriff, Cig., Jan., C.; — prim. ovinek.
  62. vìni, conj. ( adv.) = vendar, doch: ali ti si vini moj glas uslišal, Trub.; da so vini otroci božji, Trub.; ali ste vini ("bini") prišli? Zilj.- Jarn. (Rok.).
  63. viníčiti se, -ı̑čim se, vb. impf. nach der wilden Weinrebe ausarten, trs se viniči, die Rebe macht kleine Beeren, Cig.
  64. vinı̑čje, n. coll. 1) wilde Weinreben, M., Valj. (Rad); — 2) die Rebenschösslinge, die abgeschnitten werden, das Rebenholz, ogr.- C.
  65. vı̑njak, m. 1) das krumme Rebenmesser; — = klestilnik, das am Ende gekrümmte Astmesser, jvzhŠt.; — 2) vinják, der Winzer, Habd.- Mik.
  66. vı̑njenəc, -nca, m. die gefleckte Taubnessel (lamium maculatum), Koborid- Erj. (Torb.).
  67. vinjēta, f. sličica služeča v okras, die Vignette.
  68. vinǫ́grad, m. der Weingarten.
  69. vinǫ́gradən, -dna, adj. Weingarten-.
  70. vinǫ́gradina, f. die Weingartenpflanzung, Jurč.
  71. vinǫ́gradnik, m. der Weingärtner, der Winzer, Mur., Cig., Jan., Ravn.; — der Weingartenbesitzer, nk.
  72. vinǫ́gradski, adj. Weingarten-: v. zakon, die Weingartenordnung, Levst. (Nauk).
  73. vinǫ́gradščina, f. die Weingartenfechsung, C., DZ.
  74. vínovlje, n. die gefleckte Taubnessel (lamium maculatum), Vrsno- Erj. (Torb.).
  75. vínski, adj. 1) Wein-; vinska trta; vinske gorice, vinski kraji; vinska posoda; vinski ocet; v. bratec, der Zechbruder; — 2) weintrunken, berauscht; ves vinski in težak, Jurč.
  76. vı̑nstvọ, n. der Weinbau, die Weincultur, Cig., Jan., Cig. (T.), Nov., DZ., Dol.; v teh krajih je dosti vinstva, iz vinstva kaj dobiti, Dol.
  77. vínščak, m. 1) der Weinbauer, Jan., C., Jurč., LjZv., SlN., Dol.; — der Weinhändler, Cig., M.; — 2) der Weinstein, C.; — 3) der Monat October, C.
  78. vínščina, f. der Weingartenboden, C.
  79. vı̑ntati, -am, vb. impf. mittelst der Winde in die Höhe heben.
  80. 2. vı̑r, m. die große Ohreule, der Uhu (strix bubo), Erj. (Ž.), Levst. (Nauk); — prim. češ. vyr (istega pomena).
  81. vı̑rant, m. die Mauerraute (asplenium ruta muraria), Z.
  82. virẹ́ti, -ím, vb. impf. 1) ragen, C.; — 2) mit unverwandten Augen ansehen: v. v koga, C.
  83. vírja, f. 1) = pri vozu ono železo, ki sklepa sovro in zadnjo trap, tudi: železen obroček ali okov pri šilu, nožu i. t. d., Sveti Peter pri Gorici, Dutovlje- Erj. (Torb.); — 2) pl. virje = verile, Poh.
  84. visẹ́ti, -ím, vb. impf. hangen; v. na čem; v. na vislicah; v. ob niti; ob bedru mu meč visi, Mik.; v jamo v., dem Grabe (Tode) nahe sein, Dict.; — schweben; v. v zraku; — geneigt, abhängig sein; svet visi; cesta je tu malo visela, Jurč.; — abhängen: na le-tem kratkem času visi ali večno živenje ali večna smrt, Kast.; v. o čem, Cig. (T.); ( hs.); — tudi: vísẹti ( nav. vísiti) vı̑sim, Dol., Št., kajk.- Valj. (Rad).
  85. visòk, -óka, adj. hoch; — visoko leteti, meriti, hoch hinaus wollen, Cig.; — hochmüthig, vornehm; tako visok je; visoka glava, ein hochmüthiger Mensch; nekateri človek je visok, kakor bi svet na njem stal, M.; — tudi: vísok, -óka; compar. višji, visokejši, tudi: visočji, Cv.; adv. više.
  86. visokoplèč, -plę́ča, adj. hochschulterig, Jan.
  87. visokóta, f. 1) die Höhe, die Anhöhe, Dalm.; hočem vaše visokote zatreti, Dalm.; — 2) der Stolz, C.; — tudi visokọ̑ta, Valj. (Rad).
  88. 2. vı̑š, m. = viš, f., Cig., C.; psa nista mogla race izvleči iz gostega viša, Bes.; — das Schilfrohr, C.
  89. vı̑šək, -ška, m. die Höhe: na višek, in die Höhe: na v. vzdigniti, na v. hiteti, Trub.; na v. kamen lučiti, Dalm.; ogenj na višek sili, Skal.- Let.; na v. gledati, Levst. (Sl. Spr.), SlGor.- C.; ( pren.) na v. povzdigniti obrazne umetnosti, Navr. (Let.); = v višek: lasje v višek gredo, Dalm.; v višek je strmel star stolp, Jurč.; z viška pasti, Levst. (M.); z viška laže razvideti, kje je kdo, Jurč.; iz viška padati, LjZv.; k višku (kvišku), in die Höhe, empor; (k viški zleteti, Npr.- Kres, vzhŠt.); v viške, in die Höhe, C., vzhŠt.; (z viškega, von der Höhe, Ravn., LjZv.); — der Höhepunkt, der Culminationspunkt ( fig.), Jan., nk.
  90. vı̑šən, -šna, adj. vom Riedgras; — Schilfrohr-: višne piščali, Hirtenrohrflöten, C.; — prim. 2. viš in viš f.
  91. vı̑šešnji, adj. höher sich befindend, höher gelegen, C.; višešnji ljudje najprej solnce vidijo (die Leute in den höher gelegenen Gegenden), C.
  92. višína, f. 1) die Höhe (als Dimension); nadmorska v., die absolute Höhe, nk.; višino meriti; barometrova višina, Sen. (Fiz.); — 2) die Anhöhe, Cig., Jan.
  93. vı̑šji, adj. compar. ad visok; höher; — der Würde nach höher gestellt, Ober-; višje oblastvo, nk.; višji nadzornik, der Oberaufseher, Cig., Jan., nk.; višji, der Vorgesetzte.
  94. vı̑škati, -am, vb. impf. = bezljati, biesen, springen (o živini): teleta, junci viškajo, Z., BlKr.- Mik., Dol.
  95. víšnjev, adj. 1) Weichsel-; v. les; — 2) weichselfarbig, Jan.; dunkelfarbig, Meg.; — röthlichblau, violett, Mur., Cig.; višnjevi podlesek, Erj. (Izb. sp.); — blau, Cig., Jan., Kr.; vse višnjevo je Francozov, Cig.; tako so ga natepli, da je ves višnjev po životu, Gor.; — višnję́v, Mur.
  96. víšnjevəc, -vca, m. 1) der Weichselbrantwein, Cig., Dol.; — 2) die Kornblume, C.; — der Wachtelweizen (melampyrum nemorosum), (-avec) Zemon (Notr.)- Erj. (Torb.).
  97. vı̑šnji, adj. der höchste, nk.; za Boga višnjega, Levst. (Zb. sp.).
  98. vitȃł, -ȃla, m. = vitel 4), Jan., Nov.
  99. 1. víti, víjem, vb. impf. 1) winden; prejo v klopčič v.; venec v.; trte v.; piščali v. (iz muževnih šib); v. roke, mit den Händen ringen; krč me vije, ich habe Krämpfe; vije me po trebuhu, ich habe die Kolik, Cig., LjZv.; — Windungen machen: brezen, če z rilcem ne rije, pa z repom vije, Npreg.- Jan. (Slovn.); Na pragu je stala, Je vila z glavo (wendete den Kopf nach allen Seiten), Npes.-K.; — v. se, sich winden, sich schlängeln; potok, pot se vije; — od bolečin se viti; — 2) bedrängen, quälen, Cig.; skušnjava nas vije, Škrinj.- Valj. (Rad).
  100. vítičar, -rja, m. die Ringelraupenmotte, Cig.

   25.601 25.701 25.801 25.901 26.001 26.101 26.201 26.301 26.401 26.501  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA