Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

te (2.601-2.700)

  1. odštẹ̑tva, f. = odštetev, C.
  2. odštẹ̑va, f. die Subtraction, C.
  3. odštẹ́vanəc, -nca, m. der Subtrahend ( math.), Cig. (T.), Cel. (Ar.).
  4. odštẹ́vanje, n. 1) das Abrechnen, das Subtrahieren; die Subtraction, Cig. (T.), Cel. (Ar.); — 2) das Ab-, das Aufzählen.
  5. odštẹ́vati, -am, vb. impf. ad odšteti; 1) abziehen, subtrahieren; — 2) ab-, aufzählen; kupci prodajalcem gotov denar odštevajo za kupljeno blago.
  6. odštẹ̑vək, -vka, m. der Abzug, Jan.; der Disconto, Cig., Jan.
  7. odštẹ́vən, -vna, adj. subtractiv, Cig. (T.).
  8. odtec, adv. = odtod (iz: od ted-c), ogr.- Mik.
  9. odtéči, -téčem, vb. pf. 1) weglaufen, Cig.; — 2) gänzlich abfließen, abrinnen; voda je odtekla; kri mu je odtekla, er ist verblutet; = o. se, Cig.; voda se je kmalu po dežju odtekla, jvzhŠt.
  10. odtę̑ga, f. die Entziehung, C.
  11. odtę́gniti, -nem, vb. pf. 1) wegziehen, Cig., Jan.; — entziehen, Mur., Cig., Jan.; o. komu svojo pomoč, Cig.; — o. se, entweichen, C.; sich entziehen; kazni se o., Cig.; — 2) in Abrechnung bringen, abziehen; pri plači komu kaj o.; — 3) o. od kraja, sich vom Ufer entfernen, absegeln, Cig., C.; V barko je stopila, Od kraja odtegnila, Npes.-K.; — o. jo, davon laufen, Cig.; po smrti vse od nas odtegne, Z.
  12. odtę́gnjenje, n. die Entziehung.
  13. odtegovȃnje, n. das Entziehen; — das Abziehen.
  14. odtegováti, -ȗjem, vb. impf. ad odtegniti; 1) wegziehen; — entziehen; dolžnosti se o., C.; — 2) abziehen.
  15. odtę̑htati, -am, vb. pf. 1) abwägen, zuwägen: o. komu kaj, Cig.; — 2) an Gewicht übertreffen, Mur.; — aufwiegen, Let., Jurč.
  16. odtehtováti, -ȗjem, vb. impf. ad odtehtati, Mur.
  17. odtèk, -tę́ka, m. = odtok, der Abfluss, Mur., Cig.; o. in pritek, Ebbe und Flut, C.
  18. odtę̑ka, f. = odtek, C.
  19. odtẹ́kati, -tẹ̑kam, -čem, vb. impf. ad odteči; weg-, dahinlaufen, Cig.; — weg-, abfließen; voda odteka, das Wasser verliert sich nach und nach; = o. se, abfließen: voda se nima kam o., das Wasser hat keinen Abfluss, Cig.
  20. odtəkníti, -táknem, vb. pf. o., kar je zataknjeno; entstöpseln, Jan., C.; aufriegeln: dveri o., Cig.; die geflochtene Thüre einer Hürde o. ein Fenster öffnen, Cig.
  21. odtelegrafováti, -ȗjem, vb. pf. abtelegraphieren, DZ.
  22. odtẹ̑nək, -nka, m. die Nuance, C., Let.; — rus.
  23. odtèp, -tę́pa, m. der Abfall der Knospen, der Rebenaugen, M.; — prim. otep 1).
  24. odtẹ́pati, -tẹ̑pam, -pljem, vb. impf. ad odtepsti, Z.
  25. odtépsti, -tépem, vb. pf. 1) durch Prügeln entfernen, davonprügeln, C.; — 2) abschlagen, Z.; o. trtam očesa, jvzhŠt.
  26. odteptáti, * -ȃm, vb. pf. losstampfen, Cig.
  27. odterína, f. das Weggebrochene, C.; — prim. odtreti.
  28. odtę̑rjati, -am, vb. pf. (einen Theil einer Schuld) durch Fordern abdringen, Mur., Z.
  29. odtésati, -tę́šem, vb. pf. wegzimmern, weghauen.
  30. odtəščáti se, -ȃm se, vb. pf. auf nüchternen Magen etwas genießen.
  31. odteščiti se, -im se, vb. pf. = odteščati se, C., Pjk. (Črt.).
  32. odtę́vsniti, -tę̑vsnem, vb. pf. = nerodno odrezati: kos kruha o. od hleba, Gor.
  33. odtę̑za, f. die Entziehung, Jan. (H.).
  34. odtę́zanje, n. = odtegovanje, DZ.
  35. odtę́zati, -am, vb. impf. = odtegovati, Z.; o. se svetu, Jurč.
  36. odtę̑znica, f. der Abzieher (ein Muskel), Cig. (T.), Erj. (Som.).
  37. odtę́žati, -am, vb. pf. entlasten, V.-Cig.; — o. se, sich entleeren, Cig.
  38. odvẹ̑tək, -tka, m. 1) die Nachkommenschaft, ogr.- Mik.; ni mu porodila odvetka, Navr. (Let.); — der Erbe, Mur., ogr.- M., kajk.- Valj. (Rad); — 2) das Erbe, Jan.; reče tedaj očetu: dajte mi, kolikor se vam zdi, da je moj odvetek, Npr.-Krek.
  39. odvrátən, -tna, adj. abwendbar, nk.
  40. odvrnı̑telj, m. der Abwender, C.
  41. odvrnı̑təv, -tve, f. die Abwendung; — die Verweigerung: o. prisege, Cig.
  42. odvzę̑tək, -tka, m. 1) die Wegnahme, Z.; o. vseh stroškov, der Abzug aller Kosten, Cig.; — 2) = narejenec, der Kunstschwarm, Gol.
  43. ogátən, -tna, adj. herb, Cig., Jan., Dol., jvzhŠt.
  44. oglası̑telj, m. der Verkünder, Jan. (H.).
  45. oglası̑təv, -tve, f. die Meldung, die Anmeldung, Cig., Jan., DZ.
  46. oglenı̑təv, -tve, f. die Verkohlung, Erj. (Min.).
  47. ognȇtək, -tka, m. = ognet, C.; der Leichdorn, Fr.- C.
  48. ognjemę́tən, -tna, adj. feuerspeiend, Cig., Jan.; ognjemetne gore, Cv.
  49. ogółtən, -tna, adj. = lakoten, gierig, habgierig, Fr.- C.
  50. ogovorı̑telj, m. = ogovarjavec, kajk.- Valj. (Rad).
  51. ohlátən, -tna, adj. = ohlapen, Mur., V.-Cig., Jan., M.
  52. ohrabótən, -tna, adj. weit (von Kleidern), C.
  53. ohranı̑telj, m. der Erhalter, der Conservator, DZ.
  54. ohranı̑təv, -tve, f. die Erhaltung; o. življenja, Cig.; o. v dobrem stanu, die Instandhaltung, Jan. (H.).
  55. ohvátən, -tna, adj. lax, Cig.; — prim. ohlaten, ohlapen.
  56. oklẹ̑stək, -stka, m. der Prügel, Cig., SlN.- C.; oklestki, das Knüttel- o. Prügelholz, Cig., Jan.
  57. oklútən, -tna, adj. abscheulich, C.; — prim. neskluten.
  58. okosmatẹ́ti, -ím, vb. pf. rauh, behaart werden, Jan.
  59. okostenẹ́ti, -ím, vb. pf. verknöchern, Cig., Jan.
  60. okrajnocẹ́stən, -stna, adj. okrajnocẹ̑stni zaklad, der Bezirksstraßenfond, Levst. (Pril.).
  61. 1. okrę́tən, -tna, adj. regsam, flink, gewandt, Cig., Jan., C., DZ.; — rotatorisch, h. t.- Cig. (T.).
  62. 2. okrę́tən, -tna, adj. = nemaren, gnusen, Temljine ( Tolm.)- Štrek. (Let.); menda nam. ohreten; prim. 1. hretiti se.
  63. okrǫ́tən, -tna, adj. wild, barsch, C.; grausam: najokrotnejši tujci, LjZv.; okrotni gospodarji, Slovan.
  64. okrožı̑təv, -tve, f. die Abrundung, Jan. (H.).
  65. okrútən, -tna, adj. grausam, Jan., nk.; — pogl. okroten.
  66. oletẹ́ti se, -ím se, vb. pf. ablaufen (o vodi), C.; — = obleteti se (o listju), abfallen, C.
  67. ǫ́łšpetəlj, -tlja, m. = ošpetelj, Cv.
  68. omástən, -stna, adj. etwas fett, C.
  69. omȃternica, f. ein Weib, das schon einmal o. mehreremale geboren hat, Vod. (Bab.); — die Wöchnerin, Mur.
  70. omečı̑təv, -tve, f. die Erweichung, Cig., Jan.
  71. omejı̑təv, -tve, f. die Begrenzung, Cig. (T.); — die Einschränkung, die Beschränkung, Cig., Jan., nk.; biti pod neko omejitvijo, gewissen Beschränkungen unterliegen, DZ.; s to omejitvijo, mit dieser Einschränkung, DZkr.
  72. omẹnı̑təv, -tve, f. die Erwähnung, nk.
  73. omẹ̑tək, -tka, m. der Pinsel: malarski ometki, ogr.- Valj. (Rad).
  74. omę́tən, -tna, adj. omę̑tni dvor = kasacijski d., DZ.
  75. omislı̑təv, -tve, f. die Anschaffung, DZ.
  76. omǫ̑tək, -tka, m. das Herumgewundene, C.; voščeni o., das Wachsstöckel, C.
  77. omǫ́tən, -tna, adj. 1) schwindelig, Mur., Jan., C.; — kollerig, Jan. (H.); — 2) betäubend, Cig.; — omotna moka, (durch Lolch) verdorbenes Mehl, C.; — 3) = moten, trübe: omotno steklo, Cig.; omotno videti, undeutlich sehen, Cig.
  78. omožı̑təv, -tve, f. die Verheiratung (eines Weibes).
  79. ondǫ́tən, -tna, adj. von jener Gegend, dortig, Mur., Cig., Jan., Mik.; od vseh ondotnih mest, Ravn.; — prim. ondod.
  80. onečastı̑təv, -tve, f. die Verunehrung, der Insult, Jan.
  81. onẹ̑gastən, -stna, adj. = onegast, Cig., Notr.- Levst. (Rok.).
  82. oneprijateljiti, -im, vb. pf. verfeinden: o. koga s kom, Cig. (T.).
  83. onǫ́tən, -tna, adj. in jener Gegend befindlich, jenseitig, Mur.
  84. operatér, -rja, m. ranorezec, der Operateur, Jan.
  85. opetę́če, f. pl. = peteče, das Fleckfieber (die Peteschen), Cig.
  86. opę̑tək, -tka, m. das Hinterleder am Schuh, Z.; der Schuhabsatz, Jan.
  87. opisȃtelj, m. der Beschreiber, Jan. (H.).
  88. opisovȃtelj, m. der Beschreiber, der Schilderer, nk.
  89. oplátən, -tna, adj. einseitig: oplatna ženska, katera le na eno stran doji otroka, Savinska dol.
  90. oplatẹ́ti, -ím, vb. pf. o. od koga, von jemandem verhext werden = uročen postati: tele, otrok oplati, C.
  91. oplę̑tək, -tka, m. 1) das Haarband, Jan.; der Haarschmuck, Z.; die Coiffure, SlN.; tudi pl. opletki, der Haarschmuck, C.; — 2) die Umkränzung, der Schmuck: opletki po cerkvi, C.
  92. opletẹ̑la, f. der Haarzopf, Meg.- Mik.
  93. opletę́nəc, -nca, m. = slak, die Ackerwinde, C.
  94. opletę́nka, f. die Kranzeljungfer, Cig., Ip.- M.
  95. 1. opočı̑tək, -tka, m. = očitek, der Vorwurf, die Bemängelung, Jan.
  96. 2. opočı̑tək, -tka, m. die Rast, Jan.
  97. opomnı̑təv, -tve, f. = opomin 1), Jan.
  98. opopnatẹ́ti, -ím, vb. pf. Knospen ansetzen, C.
  99. opošténiti, -im, vb. pf. s tem si je opoštenil ime, das gereicht ihm zur Ehre, Cig. (T.).
  100. opotèč, -ę́ča, adj. = opotočen, unstet, Jan.; v pregovoru: sreča je opoteča = das Glück ist kugelrund, Šaleška dol.- C., Kres I. 215.; — wankend: z opotečimi koraki, Zv.

   2.101 2.201 2.301 2.401 2.501 2.601 2.701 2.801 2.901 3.001  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA