Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

te (26.001-26.100)

  1. vekšína, f. = večina, C.; — z vekšino (zvekšino) = z večine, größtentheils, meistens, Jan., C.
  2. 1. vèł, vę́la, adj. welk; vele rože, velo listje; — velo telo, Jap.; velo lice, nk.; — verwaschen, nicht markig, Cig. (T.); — schwach, C.; — faul, C.
  3. velblodíca, f. die Kameelstute, Cig., Jan.
  4. veleplǫ́čast, adj. großblätterig, Erj. (Min.).
  5. velerı̑łəc, -łca, m. der Taubenschwanz o. Seekrautschwärmer (macroglossa stellatarum), Erj. (Ž.).
  6. velẹ́ti, -ím, vb. impf. 1) befehlen, auftragen, heißen; kaj pak Bog veli? Trub.; takovega Kristus ne veli, Trub.; Ta veli mi: poj sonete, Preš.; treba delati, kakor veli dvorni dekret, Levst. (Nauk); — tudi: vb. pf., Mur., nk., Mrliča djati v grob vele, Preš.; Krpan veli urno pognati, Levst. (Zb. sp.); — 2) sagen, ogr.- kajk.- Valj. (Rad), BlKr., jvzhŠt.; velijo = pravijo, man sagt, es heißt, BlKr., jvzhŠt.; kaj ti veli? was sagt er dir? BlKr., jvzhŠt.
  7. velezanimìv, -íva, adj. hochinteressant, nk.
  8. veličȃstvọ, n. die Herrlichkeit, die Glorie, die Majestät, Meg., Dict., Mur., Cig., Jan.; božje v., Krelj, Trub., Kast.; čast ino veličastvo je pred njim, Dalm.; — = Veličanstvo, Cv.; molite tudi za cesarsko Veličastvo! Trub.; (veličę̑stvọ, Mur., Jan., Danj.- Valj. [Rad]).
  9. velíčav, adj. = prevzeten, Vrt.
  10. velı̑čka, f. der Frühling, die Osterzeit, Marenberg, Luče ( Št.)- C., nad Mariborom- SlGosp.; — prim. vlička, valička.
  11. velíčnost, f. die Großartigkeit, Cig. (T.); — die Herrlichkeit, die Pracht, die Majestät, C.; veličnost božja, die Majestät Gottes, Krelj; z veličnostjo kraljevati, Krelj.
  12. vélik, velíka ( določno: vę̑liki, vę̑lika), adj. groß; — velik dan je že, es ist schon voller Tag; — velik sneg, tief gefallener Schnee; — Groß-, Haupt-, Erz-, General-, Ober-, Hoch-; velika cesta, die Hauptstraße; veliki hlapec, der Oberknecht; velika dekla; veliki starejšina (pri svatovščini); veliki vojvoda, der Großherzog; veliki knez; veliki altar, der Hochaltar; velika maša, das Hochamt; veliki zbor, die Generalversammlung; velika izpoved, die Generalbeichte, Dol.; velika občina, die Hauptgemeinde, Levst. (Nauk); veliki trg, der Hauptplatz; velika država, der Großstaat, die Großmacht, Cig. (T.); veliki obrt, das Großgewerbe, Cig. (T.); veliki trgovec, der Großhändler; veliko gorovje, das Hochgebirge, Cig. (T.); velika pismena, die Majuskelschrift, Cig. (T.); veliki traven, der Mai, veliki srpan, der August; velika mati, die Schwiegermutter, C.; — veliki teden, die Charwoche; veliki četrtek, petek; velika nedelja, veliki ponedeljek, der Ostersonntag, der Ostermontag; velika (-íka, Dol.) noč, Ostern; Peter Veliki, Peter der Große; — (velìk, določno: velı̑ki, Tolm., Rez.); — velíkọ (redkeje vẹ̑likọ), viel; veliko dela; veliko lepši, viel schöner; viele: veliko delavcev, z veliko delavci; — odprite vrata na vę̑lici ("na velci = široko")! Mik.
  13. velikáški, adj. Magnaten-, nk.
  14. velikokrı̑žnik, m. der Großkreuzritter, Cig., Jan., DZ.
  15. velikolìst, -lísta, adj. großblätterig, Jan., Vrt.
  16. vę̑likoma, adv. größtentheils, C.; oft, C.
  17. velikomẹščàn, -ána, m. der Großstädter, Cig., Jan., nk.
  18. velikonóčən, -čna, adj. Oster-, österlich.
  19. velikonóčnica, f. 1) das Ostermahl, Cig., Jan.; velikonočnico jesti, das Ostermahl halten, V.-Cig.; — 2) das Osterlied, Mur.; — 3) die Küchenschelle, das Windröschen (anemone pulsatilla), Cig., Jan., Mik., Tuš. (R.); — = pljučnica 2), das Lungenkraut, Strp.
  20. velják, m. ein angesehener Mann, der Magnat; ljuba gospoda, to je, vi veljaki! Dalm.; oblastniki in veljaki, Trub.; cerkovni veljaki, die Prälaten der Kirche, Krelj; — der Machthaber, Nov.; — die Autorität, Levst. (Močv.).
  21. veljȃnje, n. die Geltung; — das Ansehen, Mur., C.; biti pri ljudeh v veljanju, C.; gospod ne bo na obenega človeka veljanje gledal, Dalm.; velikega veljanja, von großem Werte, Bas.
  22. veljȃštvọ, n. das Magnatenthum, Cig., nk.
  23. veljáti, -ȃm, vb. impf. 1) gelten; denar, bankovec, prepoved, zakon ne velja več; že velja, es gilt schon; že velja, kamor srce pelja, es gilt, wohin das Herz zielt, (tako se komu napija), Met., Mur., Jan.; njegova beseda velja vselej; on veliko velja pri ljudeh; v. za kaj, für etwas gelten, angesehen werden; za bogatina veljati; te bukvice veljajo za izkazno pismo, Levst. (Nauk); — einen Wert haben, taugen; to ne velja nič; Sem videl, — Da človek toliko velja, kar plača, Preš.; že velja, es geht schon an; ne velja, es taugt nicht, es ist nicht angezeigt; prepovedanih reči obetati ne velja (geht nicht an), Ravn.; — 2) kosten; koliko velja kilogram soli?
  24. veljȃvka, f. = številka, ki ni ničla, C.
  25. vę́nahti, f. pl. = božič, Rez.- C.; — iz nem. Weihnachten.
  26. vẹ̑nčanəc, -nca, m. der Bekränzte, Jan. (H.); — der Kronenträger, Cig.
  27. vẹ̑nčar, -rja, m. der Kranzhändler, der Kranzflechter, Cig.
  28. vẹ̑nčarica, f. die Kranzflechterin, Cig.
  29. vẹ̀ndar, conj. 1) dennoch; = v. le; dasi — vendar, obgleich — dennoch; — doch; bodi vendar pameten! — 2) adv. = venda 1), vzhŠt.- Mik.; — iz: vem da že, Mik.; prim. Škrab. (Cv. I. 6.).
  30. vendríca, f. = mendrica, die Weinraute (ruta graveolens), vzhŠt.; ( prim. vendrut, vendrit, ogr.- C.; iz nem. "Weinraute").
  31. vẹ́nəc, -nca, m. 1) der Kranz; vence plesti; — venec čebule; — rožni v., der Rosenkranz, das Paternoster; — 2) die Krone; — zobov v., die Zahnkrone, Erj. (Som.); — 3) pl. venci, das Gesimse, C.
  32. vę̑nge, f. pl. 1) = veriga, na kateri visi kotel nad ognjiščem, die Kesselkette, Rihenberk, Goriška ok.- Erj. (Torb.); — 2) nekaka železna "vez", jeziku podobna, služeča v zapor na vnanji strani vrat pri kakem poslopju, die Thürnarbe (hinter dem Vorlegeschloss), die Thürklammer, die Anlege, Z., Lašče- Erj. (Torb.); na venge dejati vrata, Dol.; — prim. linga.
  33. vę́ntanje, n. das Abwehren: bolehali so, pa zmerno življenje in modro ventanje jim je pomagalo težave prenašati, Slom.
  34. 2. vę́ntati, -am, vb. pf. = fentati (zugrunde richten), Gor.
  35. ventíti, -ím, vb. impf. hudo v. proti komu, jemandem scharf entgegentreten, Rib.
  36. ventováti, -ȗjem, vb. impf. abwehren: ker je lakoto in žejo do resnice in do dobrosti v nas dejal, ji ne bo hotel ventovati, Ravn.; — abhelfen, Mur.
  37. vę́ra, f. 1) das Fürwahrhalten, der Glaube; vero dati komu, Glauben schenken; nihče mu ne da več vere; meni gre vera, ich verdiene Glauben, Cig., M., C.; vere dostojen, glaubwürdig, nk.; deti koga na vero = pripraviti ga do tega, da veruje: pol ure sem govoril, predno sem ga del na vero, Koborid- Erj. (Torb.); — 2) der Glaube, die Religion; brez vere, ohne Religion; kriva v., der Irrglaube; — prazna v., der Wahnglaube; babja v., der Aberglaube; — spraviti koga na drugo vero, jemanden zu anderen Grundsätzen bringen, C.; preobrniti koga na svojo vero, C.; — die Glaubensformel: vero moliti, den Glauben beten; — 3) der Credit; na vero dati, vzeti, auf Credit geben, nehmen; Bom dal dober kup, na vero, Dobro vago, dobro mero, Zora; — 4) die Treue, Meg., Cig., M.; na vero, auf Treue und Glauben, Cig.; na mojo vero! nk.; nav.: pri moji veri! bei meiner Treu! vera, dragocen spomin! wahrlich, ein theueres Andenken! BlKr.- Navr. (Let.); — pasja vera! sapperment! — 5) das gegebene Wort: vere ne držati, Dalm.; za svetejše imajo poroštvo, kakor vero, Kast.; — na veri živeti, im Concubinat leben, Gor., Dol.; — 6) babja v., die Mondviole (lunaria), Tuš. (B.), Medv. (Rok.); — moška v., eine Hauhechel (ononis spinosa), C.
  38. verẹ́ja, f. 1) die Thürpfoste (bei einem hölzernen Hofthor), Cig., Jan., C.; velika in mala v., die Pfoste, an welcher die Thüre hängt und diejenige, an welche sie anschlägt, Cig.; — 2) der Zaunpfahl mit Löchern, in welche Latten gesteckt werden, Cig., Kranj- M., C., Z., Mik., Gor.; Čuk sedi na veji, Sova na vereji, Npes. ( Kr.)- Valj. (Rad); — 3) der Pflock am Brückenjoche, Z., Gor.- Burg. (Rok.); — 4) pl. vereje, die Kesselkette, Soška dol.- Erj. (Torb.).
  39. veríga, f. 1) die Kette, Mur., Kras- Cig., Jan., nk., Dol.; — 2) der Kettenring, das Kettenglied, V. ( Rib.)- Cig., C., Ig (Dol.); — 3) die Thürklammer, die Thürnarbe, die Anlege hinter dem Vorlegeschlosse, Mur., C.; — 4) der Schlossriegel, der Thürschieber, C.; — 5) der Weinpressriegel (ein Weinpresspflock, der auf die Treber drückt), vzhŠt.- C.
  40. veríle, f. pl. hlodi, v katerih se žagi pri žaganju jarem gori in doli pomika, Poh.
  41. verı̑žar, -rja, m. der Kettenschmied, Cig., Jan.
  42. verížast, adj. kettenförmig, Cig.; — gewunden, Zora.
  43. verížən, -žna, adj. Ketten-: verı̑žni oklep, der Kettenpanzer, Cig.; — verižni račun, die Kettenrechnung, Cel. (Ar.); verižna zveza, die Kettenverbindung, Cel. (Ar.); verižno pravilo, der Kettensatz, Cig. (T.).
  44. verížiti, -ı̑žim, vb. impf. 1) mit Ketten binden, verbinden, Mur., Cig., C.; — 2) verkrümmen, Cig.; v. se, sich kettenartig winden, SlN.- C.; — začel je verižiti, er begann sein Unwesen zu treiben, Svet. (Rok.); neumno v. = neumno govoriti, Levst. (Zb. sp.); — pesni v., Gedichte schmieden, nk.; — 3) den Weinpressriegel einlegen, vzhŠt.- C.
  45. verı̑žnica, f. 1) das Kettenwerk, DZ.; v. na bet, das Kolbenkettenwerk, DZ.; v. na skledico, das Becherkettenwerk, DZ.; v. na zavoj, das Schneckenkettenwerk, DZ.; — 2) die Kettenlinie, Cig. (T.).
  46. verı̑žnjak, m. 1) = verižnik, C.; — 2) (sklep) verižnjak, der Schluss Sorites ( phil.), Cig. (T.).
  47. verosǫ̑dnik, m. der Glaubensrichter, Jan. (H.).
  48. veroùk, -úka, m. die Religionslehre, der Religionsunterricht, Cig. (T.), nk.
  49. vę́rovati, vę́rujem, vb. impf. glauben; v. v Boga, an Gott glauben; vse v., kar cerkev uči; — auf etwas halten: samo v vino veruje, BlKr.- M.
  50. verovẹ̑stnik, m. der Glaubensbote, ZgD., Cv.
  51. veroznȃnski, adj. religionswissenschaftlich: v. učitelj, der Religionslehrer, nk.
  52. verúga, f. = veriga: 1) die Kette, Habd.- Mik., Guts., Mur., Ravn.; — 2) der Kettenring, kajk.- Valj. (Rad); — 3) der Thürriegel, Habd.- Mik.; = pl. veruge, Valj. (Rad).
  53. vę́ruh, m. 1) der Weihrauch, Dalm., Trub., Goriš.- Kres; — 2) die Haselwurz (asarum europaeum), (to zelišče devljejo na cvetno nedeljo med les, ki ga nesejo blagoslovit, in služi potem o božičih za kadilo), Kres; — iz nem.; prim. srvn. wîrouch.
  54. vẹ̑s, f. stegnjena, skrčena v., der Streckhang, der Klimmhang, Telov.
  55. və̀s, vsà, vsè, adj. all, gesammt, ganz; ves svet; vsi ljudje; vso noč, die ganze Nacht hindurch; vse leto; ves teden; — po vsej sili, mit aller Gewalt; na ves glas, na vse grlo, hellaut; na vsa usta povedati, etwas geradeweg, ohne Beschönigung sagen; — ves nedolžen je, er ist ganz, völlig unschuldig; ves vesel mi pravi; zdaj je ves drugačen; — ves oče je, ves oče gleda iz njega, er ist das leibhafte Bild des Vaters, Cig.; — na vse zgodaj, in aller Frühe; — vse, ganz, völlig: vsa sama je, sie ist ganz allein, Levst. (M.); vse tako, kakor ona leta, Levst. (Nauk); vse prezgodaj, ganz und gar zu früh; — vse skoz, immer, durchwegs; vse sploh (in allen Stücken) komu pokoren biti, V.-Cig.; — immer: vse bolj in bolj, immer mehr, Cig.; — po vsem, ganz; po vse piti, ganz austrinken, Ljubljanska ok.
  56. veselíca, f. 1) die Vergnügung, die Unterhaltung; — 2) = narodna erotična pesem, Gor.
  57. veselíti, -ím, vb. impf. freuen, Freude machen; to me veseli; veseli me, da si prišel; nič ga ne veseli nauk; — v. se, sich freuen; ne veseli se vselej ta, kateri se smeja, Kast.; v. se česa, sich auf etwas freuen; Bliža se železna cesta, Nje se, ljub'ca, veselim, Preš.; v. se nad čim, sich über etwas freuen: nad drugih veseljem se veseliti, Ravn.
  58. 1. vesełník, m. der Erfreuer, der Tröster, C.
  59. veselováti se, -ȗjem se, vb. impf. fröhlich sein, sich unterhalten, C.
  60. vẹ́sən, -sna, adj. vesne vaje, Hangübungen, Telov.
  61. vẹ̑skati, -am, vb. impf. hangeln, Telov.
  62. vę́slica, f. 1) eine einem Ruder ähnliche Schaufel, bes. die Kohlenschaufel; tudi: véslica, Valj. (Rad); — 2) lopatica, s katero se žganci mešajo, Valj. (Rad); — 3) veslice so pri vinski preši tista brunca, katera se nad slemenom vtikajo, jvzhŠt.
  63. vę́sličnik, m. der Ofenzeugwinkel, in den man Kohlenschaufeln, Ofengabeln, Schürhaken u. dgl. Küchengeräthe zu stellen pflegt, Mur.
  64. veslonǫ̑žəc, -žca, m. veslonožci, die Ruderfüßer (steganopodes), Cig. (T.), Erj. (Z.).
  65. vẹ̑sna, f. 1) bajeslovno žensko bitje (vesne črčijo ali hreščijo, kadar po noči gredo, t. j. nekako govore): "hreščiš, kakor vesne", tako govore človeku, kateri ima hud kašelj, Vas Krn- Erj. (Torb.); — 2) der Frühling, nk.; (po drugih slov. jezikih).
  66. vẹ̑snik, m. o Jurjevem zeleno opleten mladenič, Ščav.- Pjk. (Črt.).
  67. vẹ̑st, -ı̑, f. 1) das Wissen: brez vesti, ohne Vorwissen, z našo vestjo, mit unserem Vorwissen, Rec.; na vest dati, zur Kenntnis geben, Jan., C., Trub.; vest imam, ich weiß, C.; na vest mi je prišlo, ich habe es erfahren, es ist mir bekannt geworden, Dalm.; — die Kunde, die Nachricht, Jan., nk.; (v tem pomenu po drugih slov. jez.); — 2) das Gewissen; v. me peče, das Gewissen drückt mich; tanka, rahla v., ein zartes Gewissen; kosmata v., ein grobes Gewissen; ta človek nima vesti, das ist ein gewissenloser Mensch.
  68. vésti, védem, vb. impf. 1) führen, Jan., Ravn., nk.; (po drugih slov. jez.); z močjo ga vedeš na svoje sveto domovje, Ravn.; — 2) vede me, es gelingt mir: vse jo vede, kar ona hoče, Levst. (Rok.); — reč mi vede, die Sache schlägt zu meinem Vortheil aus, Cig.; ne bo jim vedlo, es wird ihnen nicht gelingen, C.; — 3) nützen, helfen: vede, es hilft, V.-Cig.; nič ne vede, Cig.; malo vede, C.; nič ti ne vede moje govorjenje, Vas Krn- Erj. (Torb.); — 4) blago dobro vede, die Ware findet Abnahme, ne vede, findet keine Abnahme, Cig., Svet. (Rok.); — 5) za denar me trdo vede, es geht mir knapp mit dem Gelde, LjZv.; — 6) v. se, Ravn.; sich aufführen, sich betragen; vedel je, kako nesramno se vedeta sinova, Ravn.; — 7) kako se ti vede? wie geht es dir? Cig.; — kupčija se mu dobro vede, seine Ware findet einen guten Absatz, Cig.; delo se nam po sreči vede (geht glücklich vonstatten), Ravn.; ni se mu vedlo, kakor je sam hotel, LjZv.; — 8) v. se za kaj, sich um etwas handeln, C.
  69. vẹ̑stnik, m. der Verkünder, ZgD.; — der Bote, nk.; — po drugih slov. jezikih.
  70. və̀š, interj. husch! Preš.
  71. vẹ́šalọ, n. 1) tako se imenuje vse kuhinjsko orodje, kar se ga da na steno obesiti, n. pr. razne pokrovače, kuhalnice, penenice itd.: "gospodinja se lahko ponaša s svojim vešalom", Rihenberk- Erj. (Torb.); — 2) pl. vẹšála, der Galgen, Cig., Jan., C., nk.; ( hs.).
  72. vẹ́šča, f. 1) ein vielwissendes Weib, Notr.- Levst. (Rok.), Jurč. (Tug.); — die Zauberin, die Hexe, Meg., Habd., Dict., Mur., Cig.; coprnice ino vešče se na gromadi sežgo, Hip. (Orb.); žensko dete, katero se rodi po zadnjem koncu, bode vešča, Tolm.- Erj. (Torb.); vešče hodijo človeka tlačit ter pijo tudi kri, Volče ( Tolm.)- Erj. (Torb.); — 2) das Irrlicht, Mur., Cig., Dol.- M., Notr.; — 3) der Nachtfalter; übhpt. der Schmetterling, (veša) Mur., C.; — prosena v., der Hirsezünsler (pyralis silacealis), Erj. (Ž.).
  73. vẹ́ščəc, -čəca, m. 1) der Weissager, Jan., Vest.; — der Zauberer, Habd.- Mik., ogr.- C.; — 2) der Abendfalter, veščeci (crepuscularia), Cig. (T.).
  74. vẹ̑ščka, f. 1) die Hexe, ogr.- C.; — = ženska, katera bi rada bila coprnica, pa ne more, kajk.- Valj. (Rad); — 2) der Nachtfalter, C.
  75. vẹšèlj, -ę́lja, m. ein abstehendes Krautblatt, Notr.
  76. vẹ́ševje, n. coll. die Kohlblätter, Dol.
  77. vę̑tčina, f. altes Zeug, C.; — prim. vetek.
  78. vẹ́ti, vẹ̑jem, vb. impf. 1) wehen; — veter veje s snegom, Vrt.; — 2) = vejati, (Getreide) worfeln, Cig., Jan., C.
  79. vẹ̑trast, adj. flatterhaft, schwankend, unbeständig.
  80. vẹ̑trc, m. dem. veter; das Windchen.
  81. vẹtreník, m. der Windkessel, der Windkasten, Cig., Cig. (T.), DZ., Sen. (Fiz.).
  82. vẹtrenják, m. ein unbeständiger Mensch, der Windbeutel, Cig., Cig. (T.), nk.; — hs.
  83. vẹtrenjȃštvọ, n. die Windbeutelei, nk.
  84. vẹ̑trič, m. dem. veter; das Windchen.
  85. 2. vẹ̑trih, m. = hud duh, ki dela veter, Poh.- Pjk. (Črt.).
  86. vẹ́triti, -im, vb. impf. lüften, Mur., Cig., Jan., DSv.; kje se bode moj žamet vetril? Glas.
  87. vẹ̑trnica, f. 1) die Windfahne, Cig., Jan., Cig. (T.), Hip. (Orb.); der Wetterhahn, Jan.; — 2) der Fächer, Dict., Mur., Cig., C., nk.; — 3) das Segel, ogr.- C.; — 4) der Flügel an einer Windmühle, Mur., Cig., Jan.; vetrnice suhega mlina, ogr.- Valj. (Rad); an einer Klappermühle (klopotec), Valj. (Rad); — die Windmühle selbst, Jarn., V.-Cig.; — die Getreidereinigungsmaschine: na vetrnico žito usipati, Ravn. (Abc.); — der Windfang, bes. der Windfang am Blasbalg, Cig.; — 5) das Ventil, V.-Cig.; — 6) der Fensterladen, Koborid- Erj. (Torb.); pl. vetrnice, die Jalousien, Cig.; = vetrnice na faflje, Gor.; — 7) die Klappe am Taubenschlage, Cig.; — 8) vetrnice, die Strohflechten an den Eckfirsten des Strohdaches, Cig., C., Dol.; — 9) ein besonderer Schmerz in den Gelenken, eine Art Rheumatismus, Mur., C.; — 10) die Windpocke, die Windblatter, C.; — 11) das Windröschen (anemone), Jan., Erj. (Ž.), Vrt., Nkol.; — der Backenklee (dorycnium herbaceum), Rodik- Erj. (Torb.).
  88. vẹ̑trnik, m. 1) die Wetterfahne, Mur., Cig.; der Wetterhahn, Jarn.; — 2) der Windfächer, Mur., Cig.; — 3) die Windmühle, Mur., Cig., Jan., Levst. (Zb. sp.); — 4) der Windfang, Cig., Jan.; — 5) = glavni steber pri strešnem odru ali pri stogu, die Stuhlsäule, Vas Krn- Erj. (Torb.); — 6) die Flockenblume (centaurea iacea), Vrsno ( Tolm.)- Erj. (Torb.); — die Galgantwurzel (galanga), Dict., C.; — (piše se tudi: vetrenik).
  89. vẹ̑trnost, f. 1) die Windigkeit, Cig.; — 2) die Unbeständigkeit, die Windbeutelei, die Flatterhaftigkeit, Cig., Jan., nk.
  90. vẹtromèr, -mę́ra, m. der Windmesser, das Anemometer, Cig., Cig. (T.).
  91. vẹtrovȃnje, n. das Lüften, ogr.- C.
  92. vẹtrováti, -ȗjem, vb. impf. lüften, ogr.- C.
  93. vẹtrǫ́vən, -vna, adj. windig; vetrovno je; vetrovno vreme; — der Blähsucht unterworfen, ( prim. vetrovnost 2)).
  94. vẹtrovı̑t, adj. 1) windig, Mur., Cig. (T.); — 2) wetterlaunisch, Jan.; flatterhaft, C.
  95. vẹ̑trovka, f. die Wiesenraute (thalictrum aquilegifolium), C.; — das Maßliebchen (bellis perennis), C.
  96. vę̑tšati se, -am se, vb. impf. alt werden, altern, C.
  97. vę̑z, -ı̑, f. 1) das Band, das Bindemittel, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.), C., Mik., Erj. (Som.), Dol.; vezi, das Bindholz bei den Zimmerleuten, Cig.; vezi (die Bänder) vežejo oplen in podvoz, Št. Peter pri Gorici- Erj. (Torb.); — das Satzband, die Copula ( gramm.), Cig., Cig. (T.); — 2) die Masche beim Stricken, C.; — 3) das Binden (der Weinreben an die Pfähle), Cig.; — 4) der Einband, Cig.
  98. vezálọ, n. das Bindemittel, das Band, Mur., Cig., Jan., ogr.- Valj. (Rad).
  99. vę́zati, vę́žem, vb. impf. binden, verbinden; v. snopje; v. trte h kolom; v. lonce, Töpfe mit Draht binden; v. les (pri tesarjih); vezan kozolec, die Doppelharfe, Cig., Dol.; v. knjige, Bücher einbinden; — ta sad veže usta, diese Frucht hat einen unangenehm herben u. zusammenziehenden Geschmack, Kras, Ist., Goriška ok.- Erj. (Torb.); — otrobe v., govoriti, kakor bi otrobe vezal, unzusammenhangendes Zeug sprechen; ljudem jezike v., den Leuten die Mäuler stopfen; v. koga na koga, na kaj (binden, fesseln), Cig., nk.; Vendar na mene še nekaj te veže, Preš.; Tretja njih je Neža, Ki moje srdce veže, Npes.-K.; verpflichten: dolžnost me veže, ich bin verpflichtet, Levst. (Nauk), nk.; beseda, obljuba, prisega me veže, Cig., nk.; postava veže vse ljudi, Cig.; zapoved me veže, kajk.- Valj. (Rad); — v. se, in einer Verbindung, im Einklang stehen, zusammenklappen, Cig., nk.
  100. və̀zəm, -zma, m. = vazem, vuzem, Ostern, die Osterzeit, C., BlKr.

   25.501 25.601 25.701 25.801 25.901 26.001 26.101 26.201 26.301 26.401  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA