te (25.955-26.054)

25955. vdrúžiti, -drȗžim, vb. pf. 1) einverleiben, Mur., Cig., Cig. (T.); — 2) v. se, sich gesellen, als Mitglied in eine Gesellschaft eintreten, C.
25956. vẹ́ča, f. 1) die Steuer, Meg.- Mik., Guts.- Cig., Jan.; die alte Giebigkeit ( opp. novice, die neuen Auflagen), Kor.- Jarn.; na večo iti, Steuern zahlen gehen, Jarn.; — 2) pl. veče, der Rechtsstreit, C.
25957. vẹ̑čən, -čna, adj. 1) kräftig, stark, C., Rib.- Mik.; — kräftigend; večna jed, C.; — 2) ewig; večno življenje; — večne maše, gestiftete Messen, M., Z.; — večna luč, das Abendgeläute: večno luč zvoni, Št.; tudi vę̑čən, Dol.
25958. večę̑r, m. 1) der Abend; dober večer! guten Abend! za večera, während der Abendzeit, des Abends, Mik.; z večera, abends, Guts. (Res.)- Mik., LjZv., Vrt.; na večer, am Abend, proti večeru, gegen Abend; sveti večer zvoni = na delopust zvoni, Goriška ok., Ip.- Erj. (Torb.); sveti večer, der Christabend; — živi večer, die Abendversammlung zum Gebete für einen Todten innerhalb der Octave nach dem Begräbnisse, Bohinj ( Gor.)- Cig., M.; — 2) die Abendseite, der Westen.
25959. večę̑rən, -rna, adj. 1) Abend-; večerna molitev; — 2) West-.
25960. večę́rnica, f. 1) der Abendstern; — 2) der nachmittägige Gottesdienst an Sonn- u. Feiertagen, die Vesper, Mur., Cig., C., Ščav.; nav. pl. večernice; k večernicam iti; — 3) das Abendlied, Mur.; — 4) das Abendgeläute, M.; — das Abendgebet, C.
25961. večę̑rnik, m. 1) der Westwind, Mur., Cig., Jes., Gor.; — 2) = somračnik, der Abendfalter, Jan. (H.).
25962. vę̑či, adj. compar. ad velik; größer; po večem, a) zum größeren Theile, größtentheils; b) oberflächlich, Z., Lašče- Erj. (Torb.), Savinska dol., Tolm.; iz večega, a) zum größeren Theile, größtentheils, Cig., C., Vest.; b) oberflächlich, noch nicht vollständig, C., Z.; hlod iz večega obtesati, jvzhŠt.; k večemu, höchstens; veči del (večidel) = z večine, zum größeren Theile, größtentheils; — (pravilneje od "večji", Cv.).
25963. večína, f. die Mehrheit, die Mehrzahl; die Majorität; — z večine, größtentheils, C., nk.
25964. večínoma, adv. größtentheils.
25965. vèčkrat, adv. mehrmals, öfter.
25966. 1. vẹ́dən, -dna, adj. kundig, erfahren, bewandert, Mur., Jan., C.; sachkundig, Svet. (Rok.); veden mož, Pohl. (Km.); nisem v. česa, ich kenne etwas nicht, Levst. (Zb. sp.); v kateri reči je kdo veden, o tej naj piše, Glas.
25967. 2. vę́dən, -dna, adj. immerwährend, beständig, ununterbrochen, Mur., Cig., Jan.; vedni uspeh, das stetige Gedeihen, Levst. (Močv.); (narejeno iz: vedno).
25968. vę́dər, védra, vedrọ̑, adj. regenfrei; vedro je; vedro vreme; solnce na vę̑drem vzhaja, Pjk. (Črt.); pod vedrim nebom, unter freiem Himmel, C.
25969. vẹ́dẹti, vẹ́m, vb. impf. 1) wissen; vẹdę́, vẹdèč, wissentlich; vedeč ali ne vedeč, Alas.; vede, selbstverständlich, Erj. (Torb.); v. kaj, veliko v.; vedi! wisse! — v. komu, čemu ime, den Namen jemandes, einer Sache wissen, zu nennen wissen; — v. kaki reči glas, etwas verstehen, sich auskennen, Bescheid wissen, kundig sein, Cig., Jan., nk.; ta človek vsaki reči glas ve, Mik.; kdor glumi ne ve glas, naj ne hodi k ljudem v vas, wer keinen Spass versteht, soll nicht unter Leute gehen, Mik.; — v. komu katero dolgo časa, jemandem etwas lange nachtragen o. zum Vorwurfe machen, Cig.; to mu bom vedel, das will ich ihm merken, Cig.; — v. si mero, sich mäßigen: ne ve si mere, er weiß sich nicht zu mäßigen, Cig.; vedi ga Bog! der Himmel mag es wissen! vedi si ga čuk (vran, vrag)! — to se ve da, se ve da (seveda), freilich; — kdo ve kaj, überaus viel, Cig., Bohinj ( Gor.); ni kdo ve kako bogat, er ist nicht gar so reich, jvzhŠt.; — ne vẹ́di, ohne zu wissen; govoriš ne vedi kaj, du sprichst ohne zu wissen, was du sprichst, Dol.- Levst. (Sl. Spr.); gre sam ne vedi kam, Vrt.; — 2) vem = saj, ja, doch, ogr.- C., Dol.; vem sem mu dal, ich habe ihm ja gegeben, Mik.; vem razumete, ihr versteht ja, C.; vem si bolan, C.; vem si moj, du bist ja mein, C.; vem nisi neumen, du bist doch nicht dumm, Dol.; — vem — ali, zwar — aber, ogr.- C.
25970. vẹ̑dež, m. 1) das Wissen, die Kenntnis, Jan., C.; z vedežem, mit Wissen, vorsätzlich, Jan.; po mojem vedežu, soviel ich weiß, C.; na vedež dati, bekannt geben, C., Mik., Gor.; na vedež priti, bekannt werden, C.; vedež imeti, wissen, erfahren haben; vedeže kupovati, Maulaffen feil haben, C.; — 2) der Vielwisser, Mur., V.-Cig., Jan., C., Štrek.; imel je vrana, ki je bil vedež in mu je vse povedal, ko je domov prišel, (iz neke bajke) Mur.; v vasi so ga imeli za vedeža, Erj. (Izb. sp.); — der Wahrsager, Mur., Cig., Jan.; der Kartenaufschlager, Dol.
25971. vẹ́doməc, -mca, m. 1) der Vielwisser, Jan., C.; ein erfahrener, gescheiter Mann, C.; — 2) der Wahrsager, C.; — der Wetterprophet, Gor.- M.; — 3) der Zauberer, der Hexenmeister, Mik., C.; — der Hexenkenner, C.; — 4) neko bajeslovno bitje, ki se v razne živali zna izpreminjati, Rib.- M.; vedomci se s treskilniki na razpotju bijejo, hodijo ljudi tlačit itd., Erj. (Torb. = Let. 1883, 335.); — = človek, ki se povampiri, volkodlak, vampir, Ljubljansko barje- Erj. (Torb.), LjZv.; — 5) das Irrlicht, M., LjZv. 1883, 565.
25972. vẹ́domka, f. die Vielwisserin, ein gescheites Frauenzimmer, C.
25973. vedrẹ́ti, -ím, vb. impf. heiter werden (vom Himmel), C., Z.
25974. vẹdríca, f. das Wasserschaff, Guts.- Cig., Jan., C., Poh., Kor.; der Schöpfeimer ( z. B. bei Cisternen), Dol.
25975. vedrílọ, n. das Erheiterungsmittel, Let.; — die Erheiterung, ZgD.
25976. vedrína, f. die Heitre, Mur., Cig., Jan.; solnce na vedrini vzhaja, die Sonne geht bei heiterem Wetter auf, vzhŠt.- Kres; — na vedrini, unter freiem Himmel, C.
25977. vedríti, -ím, vb. impf. 1) aufheitern, Cig., Jan.; — v. se, sich aufheitern: že se vedri; nebo se vedri; — heiter stimmen, erheitern, Cig., Jan.; one same nam glave vedre, Preš.; — 2) = kje pod streho čakati, da neha dež; — 3) vedri me = mudim se, ko čakam, da bi nehal dež, Mik.
25978. vedrọ̑st, f. die Heiterkeit.
25979. vedróta, f. regenloses Wetter, M.
25980. 1. vẹ́gati, -am, vb. impf. 1) schwanken, nicht gerade stehen, nach einer Seite hin das Übergewicht haben, Z., Ip.- Mik., BlKr.; skleda vega, kadar ne stoji trdno, ker ima takšno dno, ki se ne dotika povsod svojega stališča, Lašče- Erj. (Torb.); vegati na dve strani, hin und her schwanken, Levst. (Zb. sp.); — tudi: v. se, C.; voz se vega po slabem potu, a tudi vinjen človek se vega, rekše, omahuje zdaj na to, zdaj na ono stran, Rihenberk- Erj. (Torb.); — ta stvar se še vega, t. j. ni še trdno določena, Rihenberk- Erj. (Torb.); — 2) sich werfen (o deskah), Cig.
25981. vẹ́grati, -am, vb. impf. 1) v. denar, eine Geldmünze abschlagen, ihren Wert vermindern, C.; — 2) außer Brauch setzen, abstellen: denar, praznik v., zapŠt.- C.
25982. 2. vẹ́ha, f. 1) das wegstehende Krautblatt, das nicht einen Bestandtheil des Krautkopfes bildet; — 2) ein breitkrämpiger Hut: širokokrajna v., Str.; — ein Filter aus Filz, Rib., Notr.; — 3) das Wirtshauszeichen, C.; — 4) der Schmetterling, Celovška ok.; bes. der Nachtschmetterling, Lašče- Levst. (Rok.); — 5) ein unbeständiger Mensch, ein nicht fester Charakter: prava veha je, vsak ga pregovori, Gor.; Zbali so se, vehe, zbali! Levst. (Zb. sp.).
25983. vẹ́hast, adj. 1) mit abstehenden Blättern: vehasto zelje; — 2) schwankend: vehast slamnik, ein Strohhut mit breiter, schwankender Krämpe, Andr.; — 3) schwach, C., Z.; — 4) leer: nejeklen klas je vehast, C.
25984. vẹ́hati, -am, vb. impf. 1) wehen, Jan., C.; veter veha, Trub.; — 2) schwanken, Jan., C.; pijan je bil, da je kar vehal, Dol.
25985. vẹ́hovje, n. coll. Krautblätter: kapusovo vehovje, Kres.
25986. vę̑htra, f. 1) die Schilfmatte, Pohl., Mur., Jan.; ličnata v., C.; — 2) die Wanne, Pohl., Mur., Št.- Cig.; die Butte, Jan.; Pehtrababa v rokah drži ali zlato ročko ali vehtro, Trst. ( Glas.); — prim. vehter.
25987. vẹhȗra, f. = vehast klobuk, ein schlechter Hut mit breiter, schwankender Krämpe, Glas.
25988. 1. vẹ̑ja, f. 1) der Ast, der Zweig; v veje iti, Zweige treiben, Rib.- C.; — 2) die Seitenlinie der Anverwandten, Z.; v veji četrtega člena smo že, zato se lehko ženimo, C.; — 3) ( das Blatt [svrž = Ast], coll. das Laub, ob spodnji Dravi- C., Valj. [Rad]).
25989. vẹjalíšče, n. die Worfeltenne, Jan. (H.).
25990. vẹ̑jati, -jam, -jem, vb. impf. 1) v. žito, das Getreide worfeln, auswinden; — 2) wehen, Jarn., Levst. (Sl. Spr.); pridi jug in vejaj skozi moj vrt! Dalm.; veja ino piha na vseh straneh, Trub.; veter veje s snegom, burja je vejala s snegom, Dol.
25991. vẹ̑je, n. coll. 1) die Äste, das Gezweige, Trub., Krelj, Dalm., Dol., Gor.; — 2) ( das Laub, ob spodnji Dravi- C.).
25992. vẹ̑jnat, adj. zweigig, voll Äste.
25993. 1. vẹ̑jnik, m. 1) das am Ende gekrümmte Astmesser, Mur., Cig., C., Dol., Poh.; — 2) = zveženj vej s še zelenim perjem, katero je posušeno ovcam in kozam v pičo po zimi; — der Laubbuschen, in den Weingärten zur Düngung verwendet, Mur.; — vejniki, das Faschinenwerk, BlKr.- Cig.; — der Palmbusch, Črni Vrh ( Notr.); — 3) vẹjník, der Laubfrosch (hyla arborea), Frey. (F.).
25994. vẹ̑jnikar, -rja, m. hrast, od katerega vej delajo vejnike, Gor.
25995. 1. vę̑k, m. das Geschrei, lautes Weinen, der Jammer, Mur., Cig., M., C., Polj.; velik vek bo po vsem Egiptu, Ravn.; vek zagnati, zu schreien anfangen, M.; veliko veka, malo teka = viel Geschrei, wenig Wolle, Z.
25996. 2. vẹ̑k, m. 1) die Kraft, Meg., Dict., V.-Cig., Jan., C.; on bo ljudem moč ino vek dal, Trub.; ti si moj vek! Dalm.; k veku pripraviti, erquicken, Dict.; človek na stare dni ali bolnik nima veka, BlKr.; sol vek izgubi, Trub.; iz hlebca bo ves vek prešel, Dol.- Mik.; — 2) das Lebensalter, Mik., Erj. (Som.); — 3) das Zeitalter, Mur., Cig., Jan., nk.; Zlati vek zdaj Muzam kranjskim pride, Preš.; — stari, srednji, novi v., das Alterthum, das Mittelalter, die Neuzeit, Jan., nk.; — das Jahrhundert, Mur., Cig., Jan., nk.; — na veke, na vse veke, in alle Ewigkeit; od veka, von Ewigkeit her, Cig.; iz veka v vek, C.; na vek in veke, immerdar, = na vek veka, C.
25997. vẹ́ka, f. 1) der Deckel, Jan., Mik.; — der Ofendeckel, Mur., Jan., C., Vest.; — 2) die Fallthüre, Jan., Mik.; — 3) die Fassbodendaube, C., jvzhŠt.; — 4) der Mantelkragen, C.; — 5) das Augenlid, Mik.
25998. vę́kanje, n. lautes Weinen, das Schreien; tudi: vekȃnje.
25999. vekàv, -áva, adj. 1) schreierisch, weinerlich, Cig.; vekavo dete, Cig.; — 2) schreiend, grell: vekava barva, Podkrnci- Erj. (Torb.).
26000. vę̑kši, adj. compar. = veči; — po vekšem, oberflächlich, C.; — najvekše, höchstens, C.
26001. vekšína, f. = večina, C.; — z vekšino (zvekšino) = z večine, größtentheils, meistens, Jan., C.
26002. 1. vèł, vę́la, adj. welk; vele rože, velo listje; — velo telo, Jap.; velo lice, nk.; — verwaschen, nicht markig, Cig. (T.); — schwach, C.; — faul, C.
26003. velblodíca, f. die Kameelstute, Cig., Jan.
26004. veleplǫ́čast, adj. großblätterig, Erj. (Min.).
26005. velerı̑łəc, -łca, m. der Taubenschwanz o. Seekrautschwärmer (macroglossa stellatarum), Erj. (Ž.).
26006. velẹ́ti, -ím, vb. impf. 1) befehlen, auftragen, heißen; kaj pak Bog veli? Trub.; takovega Kristus ne veli, Trub.; Ta veli mi: poj sonete, Preš.; treba delati, kakor veli dvorni dekret, Levst. (Nauk); — tudi: vb. pf., Mur., nk., Mrliča djati v grob vele, Preš.; Krpan veli urno pognati, Levst. (Zb. sp.); — 2) sagen, ogr.- kajk.- Valj. (Rad), BlKr., jvzhŠt.; velijo = pravijo, man sagt, es heißt, BlKr., jvzhŠt.; kaj ti veli? was sagt er dir? BlKr., jvzhŠt.
26007. velezanimìv, -íva, adj. hochinteressant, nk.
26008. veličȃstvọ, n. die Herrlichkeit, die Glorie, die Majestät, Meg., Dict., Mur., Cig., Jan.; božje v., Krelj, Trub., Kast.; čast ino veličastvo je pred njim, Dalm.; — = Veličanstvo, Cv.; molite tudi za cesarsko Veličastvo! Trub.; (veličę̑stvọ, Mur., Jan., Danj.- Valj. [Rad]).
26009. velíčav, adj. = prevzeten, Vrt.
26010. velı̑čka, f. der Frühling, die Osterzeit, Marenberg, Luče ( Št.)- C., nad Mariborom- SlGosp.; — prim. vlička, valička.
26011. velíčnost, f. die Großartigkeit, Cig. (T.); — die Herrlichkeit, die Pracht, die Majestät, C.; veličnost božja, die Majestät Gottes, Krelj; z veličnostjo kraljevati, Krelj.
26012. vélik, velíka ( določno: vę̑liki, vę̑lika), adj. groß; — velik dan je že, es ist schon voller Tag; — velik sneg, tief gefallener Schnee; — Groß-, Haupt-, Erz-, General-, Ober-, Hoch-; velika cesta, die Hauptstraße; veliki hlapec, der Oberknecht; velika dekla; veliki starejšina (pri svatovščini); veliki vojvoda, der Großherzog; veliki knez; veliki altar, der Hochaltar; velika maša, das Hochamt; veliki zbor, die Generalversammlung; velika izpoved, die Generalbeichte, Dol.; velika občina, die Hauptgemeinde, Levst. (Nauk); veliki trg, der Hauptplatz; velika država, der Großstaat, die Großmacht, Cig. (T.); veliki obrt, das Großgewerbe, Cig. (T.); veliki trgovec, der Großhändler; veliko gorovje, das Hochgebirge, Cig. (T.); velika pismena, die Majuskelschrift, Cig. (T.); veliki traven, der Mai, veliki srpan, der August; velika mati, die Schwiegermutter, C.; — veliki teden, die Charwoche; veliki četrtek, petek; velika nedelja, veliki ponedeljek, der Ostersonntag, der Ostermontag; velika (-íka, Dol.) noč, Ostern; Peter Veliki, Peter der Große; — (velìk, določno: velı̑ki, Tolm., Rez.); — velíkọ (redkeje vẹ̑likọ), viel; veliko dela; veliko lepši, viel schöner; viele: veliko delavcev, z veliko delavci; — odprite vrata na vę̑lici ("na velci = široko")! Mik.
26013. velikáški, adj. Magnaten-, nk.
26014. velikokrı̑žnik, m. der Großkreuzritter, Cig., Jan., DZ.
26015. velikolìst, -lísta, adj. großblätterig, Jan., Vrt.
26016. vę̑likoma, adv. größtentheils, C.; oft, C.
26017. velikomẹščàn, -ána, m. der Großstädter, Cig., Jan., nk.
26018. velikonóčən, -čna, adj. Oster-, österlich.
26019. velikonóčnica, f. 1) das Ostermahl, Cig., Jan.; velikonočnico jesti, das Ostermahl halten, V.-Cig.; — 2) das Osterlied, Mur.; — 3) die Küchenschelle, das Windröschen (anemone pulsatilla), Cig., Jan., Mik., Tuš. (R.); — = pljučnica 2), das Lungenkraut, Strp.
26020. velják, m. ein angesehener Mann, der Magnat; ljuba gospoda, to je, vi veljaki! Dalm.; oblastniki in veljaki, Trub.; cerkovni veljaki, die Prälaten der Kirche, Krelj; — der Machthaber, Nov.; — die Autorität, Levst. (Močv.).
26021. veljȃnje, n. die Geltung; — das Ansehen, Mur., C.; biti pri ljudeh v veljanju, C.; gospod ne bo na obenega človeka veljanje gledal, Dalm.; velikega veljanja, von großem Werte, Bas.
26022. veljȃštvọ, n. das Magnatenthum, Cig., nk.
26023. veljáti, -ȃm, vb. impf. 1) gelten; denar, bankovec, prepoved, zakon ne velja več; že velja, es gilt schon; že velja, kamor srce pelja, es gilt, wohin das Herz zielt, (tako se komu napija), Met., Mur., Jan.; njegova beseda velja vselej; on veliko velja pri ljudeh; v. za kaj, für etwas gelten, angesehen werden; za bogatina veljati; te bukvice veljajo za izkazno pismo, Levst. (Nauk); — einen Wert haben, taugen; to ne velja nič; Sem videl, — Da človek toliko velja, kar plača, Preš.; že velja, es geht schon an; ne velja, es taugt nicht, es ist nicht angezeigt; prepovedanih reči obetati ne velja (geht nicht an), Ravn.; — 2) kosten; koliko velja kilogram soli?
26024. veljȃvka, f. = številka, ki ni ničla, C.
26025. vę́nahti, f. pl. = božič, Rez.- C.; — iz nem. Weihnachten.
26026. vẹ̑nčanəc, -nca, m. der Bekränzte, Jan. (H.); — der Kronenträger, Cig.
26027. vẹ̑nčar, -rja, m. der Kranzhändler, der Kranzflechter, Cig.
26028. vẹ̑nčarica, f. die Kranzflechterin, Cig.
26029. vẹ̀ndar, conj. 1) dennoch; = v. le; dasi — vendar, obgleich — dennoch; — doch; bodi vendar pameten! — 2) adv. = venda 1), vzhŠt.- Mik.; — iz: vem da že, Mik.; prim. Škrab. (Cv. I. 6.).
26030. vendríca, f. = mendrica, die Weinraute (ruta graveolens), vzhŠt.; ( prim. vendrut, vendrit, ogr.- C.; iz nem. "Weinraute").
26031. vẹ́nəc, -nca, m. 1) der Kranz; vence plesti; — venec čebule; — rožni v., der Rosenkranz, das Paternoster; — 2) die Krone; — zobov v., die Zahnkrone, Erj. (Som.); — 3) pl. venci, das Gesimse, C.
26032. vę̑nge, f. pl. 1) = veriga, na kateri visi kotel nad ognjiščem, die Kesselkette, Rihenberk, Goriška ok.- Erj. (Torb.); — 2) nekaka železna "vez", jeziku podobna, služeča v zapor na vnanji strani vrat pri kakem poslopju, die Thürnarbe (hinter dem Vorlegeschloss), die Thürklammer, die Anlege, Z., Lašče- Erj. (Torb.); na venge dejati vrata, Dol.; — prim. linga.
26033. vę́ntanje, n. das Abwehren: bolehali so, pa zmerno življenje in modro ventanje jim je pomagalo težave prenašati, Slom.
26034. 2. vę́ntati, -am, vb. pf. = fentati (zugrunde richten), Gor.
26035. ventíti, -ím, vb. impf. hudo v. proti komu, jemandem scharf entgegentreten, Rib.
26036. ventováti, -ȗjem, vb. impf. abwehren: ker je lakoto in žejo do resnice in do dobrosti v nas dejal, ji ne bo hotel ventovati, Ravn.; — abhelfen, Mur.
26037. vę́ra, f. 1) das Fürwahrhalten, der Glaube; vero dati komu, Glauben schenken; nihče mu ne da več vere; meni gre vera, ich verdiene Glauben, Cig., M., C.; vere dostojen, glaubwürdig, nk.; deti koga na vero = pripraviti ga do tega, da veruje: pol ure sem govoril, predno sem ga del na vero, Koborid- Erj. (Torb.); — 2) der Glaube, die Religion; brez vere, ohne Religion; kriva v., der Irrglaube; — prazna v., der Wahnglaube; babja v., der Aberglaube; — spraviti koga na drugo vero, jemanden zu anderen Grundsätzen bringen, C.; preobrniti koga na svojo vero, C.; — die Glaubensformel: vero moliti, den Glauben beten; — 3) der Credit; na vero dati, vzeti, auf Credit geben, nehmen; Bom dal dober kup, na vero, Dobro vago, dobro mero, Zora; — 4) die Treue, Meg., Cig., M.; na vero, auf Treue und Glauben, Cig.; na mojo vero! nk.; nav.: pri moji veri! bei meiner Treu! vera, dragocen spomin! wahrlich, ein theueres Andenken! BlKr.- Navr. (Let.); — pasja vera! sapperment! — 5) das gegebene Wort: vere ne držati, Dalm.; za svetejše imajo poroštvo, kakor vero, Kast.; — na veri živeti, im Concubinat leben, Gor., Dol.; — 6) babja v., die Mondviole (lunaria), Tuš. (B.), Medv. (Rok.); — moška v., eine Hauhechel (ononis spinosa), C.
26038. verẹ́ja, f. 1) die Thürpfoste (bei einem hölzernen Hofthor), Cig., Jan., C.; velika in mala v., die Pfoste, an welcher die Thüre hängt und diejenige, an welche sie anschlägt, Cig.; — 2) der Zaunpfahl mit Löchern, in welche Latten gesteckt werden, Cig., Kranj- M., C., Z., Mik., Gor.; Čuk sedi na veji, Sova na vereji, Npes. ( Kr.)- Valj. (Rad); — 3) der Pflock am Brückenjoche, Z., Gor.- Burg. (Rok.); — 4) pl. vereje, die Kesselkette, Soška dol.- Erj. (Torb.).
26039. veríga, f. 1) die Kette, Mur., Kras- Cig., Jan., nk., Dol.; — 2) der Kettenring, das Kettenglied, V. ( Rib.)- Cig., C., Ig (Dol.); — 3) die Thürklammer, die Thürnarbe, die Anlege hinter dem Vorlegeschlosse, Mur., C.; — 4) der Schlossriegel, der Thürschieber, C.; — 5) der Weinpressriegel (ein Weinpresspflock, der auf die Treber drückt), vzhŠt.- C.
26040. veríle, f. pl. hlodi, v katerih se žagi pri žaganju jarem gori in doli pomika, Poh.
26041. verı̑žar, -rja, m. der Kettenschmied, Cig., Jan.
26042. verížast, adj. kettenförmig, Cig.; — gewunden, Zora.
26043. verížən, -žna, adj. Ketten-: verı̑žni oklep, der Kettenpanzer, Cig.; — verižni račun, die Kettenrechnung, Cel. (Ar.); verižna zveza, die Kettenverbindung, Cel. (Ar.); verižno pravilo, der Kettensatz, Cig. (T.).
26044. verížiti, -ı̑žim, vb. impf. 1) mit Ketten binden, verbinden, Mur., Cig., C.; — 2) verkrümmen, Cig.; v. se, sich kettenartig winden, SlN.- C.; — začel je verižiti, er begann sein Unwesen zu treiben, Svet. (Rok.); neumno v. = neumno govoriti, Levst. (Zb. sp.); — pesni v., Gedichte schmieden, nk.; — 3) den Weinpressriegel einlegen, vzhŠt.- C.
26045. verı̑žnica, f. 1) das Kettenwerk, DZ.; v. na bet, das Kolbenkettenwerk, DZ.; v. na skledico, das Becherkettenwerk, DZ.; v. na zavoj, das Schneckenkettenwerk, DZ.; — 2) die Kettenlinie, Cig. (T.).
26046. verı̑žnjak, m. 1) = verižnik, C.; — 2) (sklep) verižnjak, der Schluss Sorites ( phil.), Cig. (T.).
26047. verosǫ̑dnik, m. der Glaubensrichter, Jan. (H.).
26048. veroùk, -úka, m. die Religionslehre, der Religionsunterricht, Cig. (T.), nk.
26049. vę́rovati, vę́rujem, vb. impf. glauben; v. v Boga, an Gott glauben; vse v., kar cerkev uči; — auf etwas halten: samo v vino veruje, BlKr.- M.
26050. verovẹ̑stnik, m. der Glaubensbote, ZgD., Cv.
26051. veroznȃnski, adj. religionswissenschaftlich: v. učitelj, der Religionslehrer, nk.
26052. verúga, f. = veriga: 1) die Kette, Habd.- Mik., Guts., Mur., Ravn.; — 2) der Kettenring, kajk.- Valj. (Rad); — 3) der Thürriegel, Habd.- Mik.; = pl. veruge, Valj. (Rad).
26053. vę́ruh, m. 1) der Weihrauch, Dalm., Trub., Goriš.- Kres; — 2) die Haselwurz (asarum europaeum), (to zelišče devljejo na cvetno nedeljo med les, ki ga nesejo blagoslovit, in služi potem o božičih za kadilo), Kres; — iz nem.; prim. srvn. wîrouch.
26054. vẹ̑s, f. stegnjena, skrčena v., der Streckhang, der Klimmhang, Telov.

   25.455 25.555 25.655 25.755 25.855 25.955 26.055 26.155 26.255 26.355  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani