te (24.155-24.254)

24155. sȗj, m., Rez.- C. (Schaff, Sechter), nam. sulj.
24156. sukáč, m. 1) der Dreher, Cig., Jan.; — der Zwirner, Cig.; — 2) der Wirbel an Steigbügeln und Ketten, Cig.
24157. sukȃłnik, m. 1) das Spulrad der Weber, Meg., Dict., Cig. (T.), Gor.; — 2) ein Wirbel am Fenster, der Reiber, Guts.- Cig.; — 3) = vrtinec v vodi, der Wasserwirbel, Staro Sedlo- Erj. (Torb.), SlN.- C.
24158. sukálọ, n. 1) = sukalnik 1), C.; — die Spulmaschine, Z., Cig. (T.); — 2) die Drehbank, die Drehmaschine, Mur.; — 3) der Bratenwender, Cig.
24159. súkanka, f. gedrehte Seide, Jan.
24160. súkənce, n. dem. sukno; schwaches Tuch, Cig.; spredaj šilce, zadaj vil'ce, zgoraj sukence, spodaj platence (= lastovka), Idrija- Erj. (Torb.); — tudi: sukəncè, Valj. (Rad).
24161. suknostrı̑žnica, f. 1) die Tuchschererwerkstätte, C.; — 2) die Tuchschermaschine, DZ.
24162. sȗličati se, -am se, vb. impf. mit der Lanze kämpfen: Res 'mate vel'ko gospostvo, Pa ne junaka med sebo, Kir suličal bi se z meno, Npes.- Vod. (Pes.).
24163. sȗličica, f. dem. sulica; die Lanzette, Cig., Jan.; — der Schröpfschnapper, Cig.
24164. sȗlj, m. das Wasserschaff, C.; — die Butte, Bolc- C.; posoda za slano meso, Tolm.; — lesena posoda, v katero se spravlja skuta, Gorenja Soška dol.- Erj. (Torb.); — (suj, Schaff, Rez.- C.).
24165. sȗlkati, -am, vb. impf. stechen, C.
24166. sȗm, m. der Verdacht, Guts., Mur., Cig., Jan., Ravn., nk.; na sumu imeti koga, jemanden im Verdachte haben; sum bije, leti na koga, man hat jemanden im Verdacht; na s. devati koga, jemanden verdächtigen, nk.; sum gre, es verbreitet sich das Gerede, Cig.; — prim. sumen, m.
24167. sumānd, m. seštevanec, der Summand, Cel. (Ar.).
24168. sumȃrčica, f. der Tag des hl. Martinus: ob sumarčici so gosi tolste, Meg.- Mik.
24169. súmiti, -im, vb. impf. argwöhnen; s. koga ali na koga, jemanden im Verdachte haben; — jaz bi si sumil, ich möchte vermuthen, Dol.- Svet. (Rok.); — pogl. sumneti.
24170. sumljáti se, -ȃm se, vb. impf. 1) im Verdachte haben: s. se na koga, C.; — 2) sich hüten, sich inacht nehmen: sumljaj se hudega dela, (som-) Hal.- C.
24171. súmnẹti, -im, vb. impf. 1) argwöhnen, (sumniti) Guts., Cig.; o zvestobi s., Vrt.; na koga s., jemanden im Verdacht haben, auf ihn eifersüchtig sein, C.; sumneč, eifersüchtig, Dalm.; hudo s. (sumniti) nad zvestimi ženami, Vod. (Izb. sp.); — zweifeln, C.; = s. (se), Cig. (T.); jaz se ne sumnim ("somnim") več, da bo mir, Vod. (Nov.); — 2) s. se, ("sumniti se") muthmaßen, Meg., Dict.; vermuthen: kadar se svet bode najmanje sumnel ("sumnil"), Krelj; (tudi: kadar se mu ne bode sumnilo ali zdelo, Krelj); da bi nihče ne menil ali se sumnel ("sumnil"), da so žene kamen odvalile, Krelj; naglo bo črez tebe obpuščenje prišlo, katerega se ne boš sumnela ("sumnila"), Dalm.; — 3) s. se, sich inacht nehmen, vorsichtig sein, C.; vi izraelski možje, sumnite se zavoljo teh ljudi, Trub.
24172. súmpor, m. der Schwefel, kajk.- Valj. (Rad); (sumper: da te sumper vzame! Pjk. [Črt.]).
24173. súniti, sȗnem, vb. pf. 1) einen Stoß versetzen, stoßen; v rebra, pod rebra koga s., jemandem einen Rippenstoß geben; z nogo koga s., einen Fußstoß geben; od sebe s., wegstoßen; sovražnika raz konja s., den Feind vom Pferde herabstechen, Cig.; — 2) gierig verzehren, C.; ti bi rad le kaj dobrega sunil, Št.- Z.; (v tem pomenu tudi vb. impf., C.).
24174. sȗplje, f. pl. eine Art Kinderschlitten aus zwei Brettern, Dol.- M.
24175. suričárnica, f. die Mennighütte, Cig.
24176. surína, f. ein Gewand aus Hausleinwand, Hal.; — ein kurzer, weißer Rock, C.; — eine Art Mantel, ogr.- C.
24177. surǫ̑vstvọ, n. die Roheit ( v. Sitten), Cig. (T.).
24178. sȗslik, m. die Zieselmaus (mus citellus), Cig., C., Gor.- M.
24179. súša, f. 1) die Dürre; suša kos kruha vzame, moča pa dva; — 2) die Hütte, der Schoppen, C.; — prim. suhota 3); — 3) psovka suhemu človeku, LjZv.
24180. sušáč, m. = človek, kateri seno, lan suši, der Trockner, Mur., Z., C.; — der Obstdörrer, Danj.- Valj. (Rad).
24181. súšəc, -šca, m. 1) der Monat März; — 2) der Gießbach, Cig., Jan., Bolc- Erj. (Torb.); der Maibrunnen, die Hungerquelle, Jes.; — 3) neka goveja bolezen, ki se zna po tem, da koža na hrbtu ne gre od mesa, Vreme ( Notr.)- Erj. (Torb.); — 4) = tešč klop, Erj. (Torb.); — tudi = suh človek, Cig.; — 5) neka vinska trta, Koblja Glava (Kras)- Erj. (Torb.).
24182. sušenína, f. gedörrtes Obst oder geselchtes Fleisch, C.
24183. sušíca, f. 1) ein abdorrender oder abgedorrter Baum, Cig., Jan., C.; nerodovitne sušice po vrtih, Ravn.; sušico posekati, Lašče- Levst. (Rok.); — ein dürrer Ast, C., Bes.; — 2) = sušec 2), der Gießbach, Cig., Hip. (Orb.); — 3) die Auszehrung, die Schwindsucht; die Darrsucht (beim Vieh), Strp.; hrbtna s., die Rückendarre, Cig., Jan.; strelna s., die Kernschwinde (am Pferdehuf), Cig., Jan.
24184. sušína, f. 1) coll. trockene Dinge, Cig., Jan.; dürres Laub, Jan.; dürres Holz, dürres Reisig, Tolm.- Erj. (Torb.), SKr., jvzhŠt.; — trockenes Futter, C.; — geselchtes Fleisch, C.; — 2) eine trockene Stelle, Jan.
24185. sušíti, -ím, vb. impf. trocknen ( trans.); perilo, seno s.; veter suši; močvirje s., den Sumpf trocken legen; sušeča olja, trocknende Öle, Cig. (T.); ( pren.) čaše s., die Becher leeren, Cig.; — dörren: sadje s. v peči, v sušilnici; — räuchern, selchen; v dimu s. meso, klobase; — mager machen, auszehren: bolezen ga suši; — s. se, trocknen ( intr.); perilo, seno se hitro suši; cvetlica se suši (welkt ab); drevo se suši (dorrt ab); — s. se, mager werden; — roka se mu suši, seine Hand stirbt ab.
24186. súšje, n. coll. trockene Dinge: bes. gedörrtes Obst, C., Goriška ok.- Ip., Kras- Erj. (Torb.), Mik., Štrek.; jabolčno s., Cig.; — = posušeno perje od pese, zelja, repe, korenja, Dol.; — dürre Reiser, Bes.; dürres Holz, Gor.; v sušju in protju tlečo iskro podpihati, Zv.; — sušjè, Valj. (Rad).
24187. sušóba, f. coll. getrocknete Dinge, Mur.; gedörrtes Obst, Guts., Mur., Cig.
24188. súti, spèm, (sȗjem), vb. impf. 1) schütten (von trockenen Dingen), Jan., Mik., nk.; — 2) in Menge herabfallen: ivje je sulo z dreves, LjZv.; — ljudje so k njemu suli (strömten zu ihm), Cv.
24189. sútla, f. die Firmpathin, Jan.; — prim. sutel.
24190. sȗžən, -žna, adj. leibeigen, Mur., Cig., Jan.; — dienstbar, unterthänig, Mur., Cig., Jan.; — knechtlich, sclavisch, C.
24191. sužnjeváti, -ȗjem, vb. impf. Sclavendienste verrichten, Sclave sein, Jan., SlN., ZgD.
24192. sváčina, f. die Schwägerschaft, Meg., Cig.; ženitev v svačini, Dalm.
24193. svȃda, f. der Hader, die Zwietracht, Dict., Mur., Cig., Jan., Mik., kajk.- Valj. (Rad); svade in nesreče narejati, Zwietracht und Unglück stiften, Krelj; — der Streit: v svadi koga ubiti, Trub.
24194. svadljı̑vəc, -vca, m. 1) der Haderer, Mur., Cig., Jan.; — 2) der Kampfhahn (machetes pugnax), Erj. (Ž.).
24195. svȃdnik, m. der Unruhestifter, der Aufrührer, C., Trub.
24196. svȃljək, -ljka, m. 1) etwas zwischen den Händen Zusammengerolltes, Zusammengeknetetes, ein Klößchen; mati požveči otroku svaljek kruha, Gor.; dete, ki ne raste, je kakor svaljek, Gor.; Danijel vzame smole, sala in las, napravi svaljkov in jih drakonu meče, Ravn.- Valj. (Rad); — svaljki, die Stopfnudeln, Cig.; — 2) ein Knöllchen im Brot, eine nicht ausgebackene Stelle, Cig.; — 3) die Pille, Cig., Jan., DZ.; — 4) das Haarwülstchen, ein Wutzel Haare, Cig.; s. volne, Cig.; pri obleki se med podvlako in suknom delajo svaljki, Levst. (Rok.); svaljki, die von Unflat zusammengeklebte Wolle, die Klunkern, Cig.; — 5) das Büschel: nekaj svaljkov prediva, LjZv.; s. sena, Notr.
24197. svȃljkast, adj. 1) Knöllchen enthaltend, klößig, Cig.; s. kruh, Cig.; — 2) wuckelig, wutzelig: črni svaljkasti lasje, Bes.
24198. svaljkáti, -ȃm, vb. impf. durch Rollen, Kneten abrunden, Klößchen, Röllchen bilden, Cig., C.; — testo se svaljka, im Teig bilden sich Knöllchen, Gor.
24199. svȃljnik, m. der Rittersporn (delphinium consolida), Cig., Medv. (Rok.).
24200. svaríti, -ím, vb. impf. 1) mit Worten ahnden, verweisen, Meg., Mur., Cig., Jan., Trub.; svaril je njih nevero, Krelj; kaštigati ali s., Krelj; tvoja zapoved svari vse hudo, Kast.- Valj. (Rad); on nas za to svari, kar v srcu mislimo, Škrinj.- Valj. (Rad); — s. se s kom = kregati se, Trub., Dalm.; štirideset let sem se svaril z le-to žlahto, Trub.; — 2) mahnen, warnen; kolikokrat smo ga svarili, pa vse je bilo zastonj.
24201. svarjénje, n. 1) die Züchtigung mit Worten, das Verweisen, das Rügen, Cig.; — 2) das Warnen.
24202. svȃst, -ı̑, f. die Schwägerin: der Gattin Schwester, Cig., Jan., Valj. (Rad); moje žene sestra je moja svast, Vod. sp., BlKr.- DSv.; — des Mannes Schwester: žena reče moževi sestri svast, Idrijsko pri Kobaridu- Erj. (Torb.); — (svest, Dalm.).
24203. svȃt, m. 1) der Hochzeitstheilnehmer; svatje gredo; v svate vabiti, zur Hochzeit laden, Cig.; v svate iti, zur Hochzeit gehen, Cig., Jan.; v svatih biti, bei der Hochzeit sein, Cig., Jan.; — 2) der Brautwerber, Mur., Cig.: na svate iti, auf Werbung ausgehen, Guts.; — der Gefährte des Bräutigams bei der Hochzeit, Mur.
24204. svȃtica, f. = svaterca, die Kranzjungfer, C., Burg. (Rok.).
24205. svȃtinja, f. weiblicher Hochzeitsgast, (svatnja) Cig.; — = svaterca, Mur.
24206. svȃtka, f. = tetka pri svatbi, C.
24207. svatováti, -ȗjem, vb. impf. 1) Hochzeit halten, Mur., Cig.; zvečer jo je poročil, Do polnoči svat'val, Preš.; — Hochzeitsgast sein, Cig., M.; — 2) um die Braut werben, Guts., Jarn.; starejšina gre z ženinom svatovat, Pjk. (Črt.).
24208. svẹ́ča, f. 1) die Kerze; lojnata, voščena s.; raven kakor sveča, kerzengerade; — 2) der Eiszapfen; ledene sveče, Jurč.; — 3) die Schraube, an welcher der Pressstein befestigt ist ( z. B. bei Weinpressen), Cig., LjZv., Dol.; — 4) papeževa s., der Himmelbrand, die Königskerze (verbascum phlomoides), Jan., Tuš. (R.); — sv. Petra s., der Rohrkolben (typha latifolia), Ip.- Erj. (Torb.).
24209. 1. svẹčȃn, -čnà, m. 1) der Monat Februar; ( gen. tudi: svẹ́čna, prim. svečen); — 2) svečan zvoni, es läutet Ave Maria, Jarn., Kor.- M.; (svečen, f.: večno svečen zvoni, Z.).
24210. svečȃn, adj. feierlich, festlich, Cig., Jan., nk.; — hs.; pogl. svetečen.
24211. svẹ̑čar, -rja, m. 1) der Kerzengießer, Dict., Mur., Cig., Jan., Kr.- Valj. (Rad); der Kerzenverkäufer, (svẹčár) Danj.- Valj. (Rad); — 2) svečarji = pevci, ki o svečnici pevat hodijo ter dari pobirajo, vzhŠt.- Pjk. (Črt.).
24212. svẹčȃva, f. die Beleuchtung; plinova s., die Gasbeleuchtung, nk.; — das Leuchtmaterial.
24213. svečeníca, f. = duhovnica, die Priesterin, Jan., nk.; — hs.
24214. 2. svẹ́čenje, n. das Leuchten, Dalm.
24215. svẹ̑čnik, m. 1) der Leuchter; ročni s., der Handleuchter, Cig., Jan.; viseč s., der Hängeleuchter, Jan.; obzidni s., der Wandleuchter, Jan.; — 2) der Lichtspanhalter, der Spanleuchter, Cig., Dol., Št.; — 3) der Rohrkolben (typha latifolia), Ip.- Erj. (Torb.).
24216. svẹ̑čnjak, m. 1) der Leuchter, Dalm., kajk.- Valj. (Rad), Danj.- Mik., vzhŠt.; — 2) der Lichtstock, der Spanstock, V.-Cig., vzhŠt.; — 3) = majhen svederček, vzhŠt.; — 4) = svečinje, C.
24217. svẹ́dər, -dra, m. 1) der Bohrer; s svedrom kravo dreti — ein untaugliches Mittel anwenden, Mur., Cig., Met.; biti na svedru, = keinen Halt haben, Jan.; — s. sv. Jožefa, neko zvezdje, Savinska dol.- Pjk. (Črt.); — 2) der Legestachel, Erj. (Z.); — 3) = krotica (verdrehter Spinnfaden), SlGor.- C.; — 4) živi s., der gewöhnliche Bohr- oder Pfahlwurm (teredo navalis), Erj. (Ž.).
24218. svẹdǫ̑čba, f. die Bezeugung, Cig.; die Zeugnisablegung: gremo na svedočbo, BlKr.; — das Zeugnis, das Attestat, Cig., Jan., Cig., C., nk.
24219. svę́kər, -kra, m. des Mannes Vater, der Schwiegervater (der Frau), Kras- Cig., Jan., C., M., BlKr.
24220. svę̑krva, f. des Mannes Mutter, die Schwiegermutter (der Frau), Cig., Jan., C., M., BlKr.
24221. svepetáti, -etȃm, -ę́čem, vb. impf. sich zitternd bewegen, C.; flimmern, funkeln (o zvezdah), ogr.- C.
24222. 1. svę̑st, f. = svast, die Schwester der Frau, Dict., Kras- Cig.; des Mannesbruders Frau, Dalm.; — = mojega brata žene sestra, vzhŠt.- C.
24223. 2. svẹ̑st, -ı̑, f. 1) das Bewusstsein, Cig., Jan., Lampe (D.), nk.; v svesti sem si, ich bin mir bewusst: v svesti sem si, da sem prav storil, Lašče- Levst. (Rok.); — 2) die Überzeugung, die Zuversicht, Mur., Cig., Jan., Met., C.; ostrmeli so, s kakšno častjo in svestjo jim je te nauke pravil, Ravn.; Bog naj bo naša svest ob sili, Ravn.; z veliko svestjo na Boga se zanašati, Ravn.; s svestjo se nadejati, zuversichtlich hoffen, C.; — die zuversichtliche Erwartung: v svesti si biti česa, sich einer Sache versehen, gewärtig, gewiss, sicher sein, Cig., Jan., C.; božje milosti si biti v svesti, Trub.; nobene škode si nismo v svesti, wir besorgen keinen Schaden, Trub.; nič reči niso vedeli temu odgovoru, ki si ga niso bili v svesti, Ravn.; nobeno uro si ni bil življenja v svesti, Ravn.; človek si ni nikdar v svesti ne blaga, ne zdravja in življenja, LjZv.; v svesti si tretjega otroka, in Anwartschaft eines dritten Kindes, Levst. (Pril.); to sem storil v svesti, da mi boš ti pomagal, Levst. (Rok.); nocoj smo bili brata v svesti, Lašče- Levst. (Rok.); — 3) die Treue, Kast.- C.; — die Gewissenhaftigkeit, C.
24224. svẹstíti se, -ím se, vb. impf. zuversichtlich erwarten, Mur., Cig.; zveličarja se s., Ravn.
24225. 1. svẹ̑t, svẹtȃ, m. 1) die Welt; svetovi, die Welten; ves voljni s., das Weltall ( nav.: vesoljni s.); svetli, široki, okrogli s., ogr.- C.; po svetu je bil, er war in der Fremde, Jan.; po svetu koga pognati, jemanden auf den Bettelstab bringen, C.; tako je na svetu, tak je svet, so geht es in der Welt; za ves svet ne, um alle Welt nicht; povsod sveta, allerorten, Mur.; nekdaj sveta, vor Zeiten, C.; na tem in na onem svetu, in diesem und in jenem Leben; na svetu biti, am Leben sein, Cig.; iti s tega sveta, das Zeitliche segnen; — na svetu tak, ganz so beschaffen, M., C., Dol.; = na vsem svetu tak, jvzhŠt.; = pri svetu tak, C., M.; — 2) coll. Leute; toliko je bilo sveta tam, da se je vse gnelo, es war so viel Volk dort, dass man sich nur drängte, M., BlKr., jvzhŠt.; kaj poreče svet? was wird die Welt dazu sagen, Cig.; — 3) der Boden, das Land, das Terrain; kamenit, neobdelan, pust s., steiniger, unbebauter, öder Boden; zvedeti, kako je ustvarjen s., Kenntnis der Terrainverhältnisse gewinnen, Levst. (Močv.); Grund und Boden: imam dober kos sveta, C.; nekoliko sveta nakupiti; na občinskem svetu, auf dem Gemeindegrund; tukaj s. visi, hier ist die Lage abschüssig, C.; — 4) = svit, C.; bile so pred svetom pri grobu, ogr.- Valj. (Rad).
24226. 2. svẹ̀t, svẹ́ta, m. 1) der Rath; dober s. dati, dobre svete dajati, einen guten Rath, gute Rathschläge ertheilen; za s. koga vprašati; pomagati komu s svetom; v svete iti, priti h komu, sich bei jemandem Raths erholen, Svet. (Rok.), Levst. (Zb. sp.); v svete iti, zur Berathung gehen, SKr.; — 2) die Berathung: s. imeti, berathschlagen, Cig.; s. imajo, kako bi ga končali, Trub.; = s. sklepati, V.-Cig., Ravn.; — 3) der Rath, der Rathskörper, die Rathsversammlung, Meg., rok. iz 15. stol., nk.; veliki s. v Benetkah, Vod. (Izb. sp.); upravni s., der Verwaltungsrath, šolski s., der Schulrath, občinski s., der Gemeinderath, nk.
24227. svę̑t, svę́ta, adj. heilig: sveta maša; svete podobe; sveto leto, das Jubiläumsjahr, das Ablassjahr; sveti večer, der Christabend; sveti dan, der Christtag; — vsi svéti, das Allerheiligenfest: o vseh svetih.
24228. svẹtȃł, -tlà, adj. = svetel.
24229. svetíčiti se, -ı̑čim se, vb. impf. andächteln, Cig.
24230. svẹtíłce, n. dem. svetilo; das Laternchen, Cig.
24231. svẹtíłən, -łna, adj. leuchtend, M.; svẹtı̑łna leščerba, Trub.
24232. svẹtı̑ljka, f. 1) die Laterne, Cig. (T.), DZ.; — die Lampe, C., Vrt., SlN.; ( hs.); — 2) die Feuerscheide (pyrosoma), Erj. (Ž.).
24233. svẹtı̑łna, f. = svetilnica (Laterne), Jan.
24234. svẹtı̑łnica, f. die Leuchte, Cig., Jan., C.; die Laterne, Cig., Jan., C., nk.; ročna s., die Handlaterne, Cig.; stavna s., die Positionslaterne, s. varnica, die Sicherheitslaterne, DZ.; — die Lampe, Jan., nk.
24235. svẹtı̑łničar, -rja, m. der Laternenmacher, Cig.; — der Lampenfabrikant, nk.
24236. svẹtı̑łnik, m. 1) der Leuchter, Meg.; — 2) der Luster, Jan.; — 3) der Leuchtthurm, Cig., Jan.; = morski s., die Seeleuchte, C., DZ.
24237. 1. svẹtílọ, n. 1) die Leuchte, Cig., Jan., Zora, nk.; pristansko s., die Hafenleuchte, Cig.; — die Laterne, Cig. (T.); ( stsl.); — die Lampe, C., Jap. (Sv. p.); bila je duša modri devici podobna, ki je svetilu za obilo olja skrbela, Slom.; — 2) die Beleuchtung, C., DZ.; s. napravljati, die Lampen, Lichter herrichten, C.; — 3) das Leuchtmaterial ( chem.), Cig. (T.); krožno s., die Photosphäre, Cig. (T.).
24238. svẹtilonǫ̑səc, -sca, m. der Laternenträger, Jan.
24239. svetínja, f. 1) = svetníca, die Heilige, Mur., C., Danj.- Mik.; — 2) eine heilige Sache, Mik.; die Reliquie, Alas., Cig., Jan.; — der Ablasspfennig, Mur., Mik.; — eine geweihte Denkmünze, wie man z. B. solche an Wallfahrtsorten erhält, jvzhŠt.; — die Denkmünze, die Medaille, Cig., Jan., nk.; — 3) eine heilige Stätte, das Heiligthum, C., Krelj- Mik.; gospodnja s., Dalm.; — 4) svetinje = zvezdni utrinki, Jurč.
24240. svetíšče, n. die heilige Stätte, das Heiligthum, Mur., Cig., Jan., Ravn., nk.; das Sanctuarium im Tempel, Cig.
24241. 1. svẹ́titi, -im, vb. impf. 1) leuchten; mesec sveti, der Mond scheint, es ist Mondschein; mesec sveti v sobo skozi okno; s. na kaj, etwas bescheinen: mesec sveti na razvalino; s. komu domov gredočemu, jemandem beim Heimwege leuchten; s čim si svetiš? was für ein Licht brennst du? še svetijo, sie haben noch Licht, Glas.; ( pren.) s. komu z dobrim zgledom, jemandem mit gutem Beispiel voranleuchten, Cig., C.; — 2) glänzend machen: svetite le dobro strele! Dalm.; — 3) s. se, glänzen; škornji se svetijo; nekaj se v travi sveti; ni vse zlato, kar se sveti; obraz se mu sveti od veselja.
24242. svẹtı̑vəc, -vca, m. 1) der Leuchtende, der Lichtträger, Cig., Jan.; — 2) surinamski s., der surinamische Laternenträger (fulgora laternaria), Erj. (Ž.).
24243. svẹtı̑vka, f. die Leuchterin, die Lichtträgerin, Cig., Jan.
24244. svẹtlíca, f. 1) das glänzende Haar der Schafe, C.; — 2) der Jupiterstern, Blc.-C.; — 3) die camera lucida ( phys.), Cig. (T.); — 4) das Johanniswürmchen, Mur., Cig., Jan., Danj. (Posv. p.); — 5) eine Art dicke, süße Birne, C., Notr.; — eine Art Apfel, Mur., Mariborska ok.- Erj. (Torb.); der Taffetapfel, C.; — das Bergwohlverleih (arnica montana), C., Medv. (Rok.); — 6) die Blende ( min.), Cig. (T.); srebrnata s., die Silberblende, Cig. (T.); cinkova s., die Zinkblende, živosrebrna s. = cinober, Erj. (Min.).
24245. svẹtlíka, f. 1) ein leuchtendes Ding, ogr.- C.; — 2) eine Art weißer Apfel, C.; prim. svetlica 5); — das Glanzgras, das Kanariengras (phalaris), Cig.
24246. svẹtlı̑n, m. 1) der Brillant, Cig., Jan.; — 2) der Leuchtkäfer (pyrophorus), Erj. (Ž.); — 3) eine Art Apfel: die Glanzreinette, C.; — svetlini, Nachtkerzen (oenothereae), Cig. (T.), Tuš. (R.).
24247. svẹtlína, f. 1) der Lichtglanz, die Helle, Jan., Z., kajk.- Valj. (Rad); das Tageslicht, ogr.- C.; — 2) eine lichte Stelle, C.; — 3) der Lichtstoff, Cig., Jan.
24248. svẹtlíti, -ím, vb. impf. 1) glänzend machen, Cig.; polieren, Guts.- Cig.; wichsen, Jan.; škornje s., die Stiefel wichsen, Zora; — licht, hell machen, Cig., Jan.; — 2) s. se, licht, hell werden, Cig., Jan., Z.; preden se je jelo svetliti, vor Anbruch des Tageslichtes, Cig.; od severne strani se že svetli ( n. pr. po nevihti), Z., jvzhŠt.
24249. svẹtljȃva, f. die Erhellung, die Beleuchtung, SlN.; svetljava pri teh poskusih naj ne bode premočna, Žnid.
24250. svẹtlóba, f. 1) das Licht; mesečna s.; več svetlobe potrebujem; gomoleča s., flackerndes Licht, Erj. (Som.); — die Helle; dnevna s.; — der Schein; s svetlobo obdan; — na svetlobo dati = na svetlo dati, (ein Buch) herausgeben, Pirc, Burg.; — 2) die innere Weitung eines Gefäßes, der innere freie Raum, Cig. (T.), Svet. (Rok.); čoln ima dva metra svetlobe, der Kahn hat zwei Meter im Lichten, Cig.
24251. svẹtlomèr, -mę́ra, m. der Lichtstärkemesser, das Photometer, Cig., Jan., Cig. (T.), Sen. (Fiz.).
24252. svẹtloǫ́kən, -kna, adj. mit schimmernden Fenstern: svetlookni dvori, Levst. (Zb. sp.).
24253. 1. svẹtníca, f. die Laterne, C.
24254. svetníčiti se, -ı̑čim se, vb. impf. sich heilig stellen: prehudo se je napihovala in svetničila, LjZv.

   23.655 23.755 23.855 23.955 24.055 24.155 24.255 24.355 24.455 24.555  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani