Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

te (23.455-23.554)

  1. spọ̑dnji, adj. unterhalb befindlich, der untere, Unter-; s. del, spodnja vrsta, spodnje kolo; spodnje šole, die unteren Schulen, Cig.; (spodnjejše sukno = slabejše, manjše vrednosti, Podkrnci- Erj. [Torb.]).
  2. spọ̑dnjica, f. 1) der Weiberunterrock, Cig., LjZv., Bes.; — 2) pl. spodnjice, das Unterbeinkleid, die Unterhosen, Cig., Jan.
  3. spodǫ̑b, f. die Gestalt, Rib.- Mik.; trebušate spodobi je bil, Pavl.; — die Gesichtsbildung, Lašče- Levst. (Rok.).
  4. spodǫ́bən, -bna, adj. 1) = podoben, ähnlich, Mur., ogr.- Let.; — 2) anständig, geziemend; spodobno se vesti; spodobno je, es geziemt sich; — 3) fähig: s. za kaj, na kaj, s. česa, ogr.- C.; s. domanje pošteno hraniti, ogr.- C.
  5. spogledljı̑vka, f. die Kokette, Cig.
  6. spogledováti, -ȗjem, vb. impf. ad spogledati; 1) s. koga, jemanden beliebäugeln, Cig.; — 2) s. se, Blicke wechseln, kokettieren, Cig.; — ljudje se spogledujejo nad menoj, ich gebe den Leuten Ärgernis, Jan. (H.).
  7. spohóta, f. = pohota, die Lüsternheit, BlKr.- M.; spohǫ̑ta, Valj. (Rad).
  8. spohȏtnež, m. = pohotnik, ein lüsterner Mensch, BlKr.- M.
  9. spohotníca, f. = pohotnica, ein lüsternes Weib, Z.; die Metze, Jan.
  10. spohótnost, f. = pohotnost, die Lüsternheit, die Wollüstigkeit, Jan.
  11. spojílọ, n. 1) das Verbindungsmittel, Jan.; — 2) die Löthung, C.
  12. spọ̑jina, f. 1) das Band, Hip.; die Bindgerte, M.; s spojinami so plotni koli zvezani, Dol.; — 2) spojína, die Verbindung (= das Verbundene), Cig. (T.), C.; pos. die chemische Verbindung, Erj. (Som.), Sen. (Fiz.); kovinske spojine, Metallverbindungen, Cig. (T.).
  13. spọ̑jka, f. ein hölzernes Band, die Tischlerleiste, Pot.- Cig., C.; eine hölzerne Klammer, Cig., Jan., C.
  14. spòł, spóla, tudi: spọ̑ł, spọ̑la, spolȗ, m. 1) das Geschlecht; moškega spolu, Dalm.; ženski s., Trub.; lepi s., das schöne Geschlecht, Cig., Jan., nk.; po spolu iti, sich begatten, Cig.; — das Geschlecht (in der Grammatik), Cig., Jan., nk.; — die Gattung, ogr.- Valj. (Rad); — 2) = rod, das Geschlecht: David govori v imenu človeškega spola, Jsvkr.; človeškega spola šola, Mik.; — 3) die einzelne Person eines Geschlechtes: moški s., das Mannsbild, Meg.; osemdeset moških spolov, Dalm.; vse moške spoli pobosti, Dalm.
  15. spọ̑li, adv. = spolu, zur Hälfte, halbpart; na spoli imeti kaj, BlKr.- Mik.; spoli orati (če eden zrnje, drugi njivo da), sadje takega drevesa, ki na meji stoji, gre sosedoma spoli, vzhŠt.- Vest.
  16. spolǫ́vən, -vna, adj. 1) Halb-, halbbürtig, Cig.; spolovni bratje, einbändige Brüder, Cig.; — 2) zweien gemeinsam gehörend: spolovna paša, die Mitweide (von zweien), V.-Cig.; spolovna krava, Svet. (Rok.); spolovno drevo, ein Baum, dessen Äste auf des Nachbars Grund überhangen, Cig.; — 3) halb neu, Dol.- Mik.
  17. spolovína, f. 1) die Gemeinschaft des Besitzes und Nutzens einer Sache zwischen zwei Personen, Cig., Jan., C., Svet. (Rok.); na spolovini imeti kaj, sich in den Besitz und Nutzen theilen, BlKr.- M.; = v spolovini, Cig.; = na spolovino, Cig., Jan., Bas.; na (v) spolovino imeti ribjo lov, delavce, živino, C.; — 2) die Pflichthälfte des Weibes nach des Mannes Tode, C.
  18. spolovı̑nar, -rja, m. der Halbpartner ( z. B. der Halbpächter), Cig., Jan., C.
  19. spolovı̑nstvọ, n. die Gütergemeinschaft (zwischen zweien), Jan.
  20. spọ̑lu, adv. 1) (prvotna oblika za: spoli, spol', prim. stsl. sь polu, is-polu, halb, zur Hälfte); spolu ("spul") dati pobirati fižol (tako, da ga pobirač le polovico odda, pol pa obdrži za nabiranje), jvzhŠt.; na s. ("spul"), halbpart, Dol.; — 2) ("spuvu" immer, Guts.; [morda nam. spolu, prim. spoloma, nacheinander, C.], "spovo", Kol.; "spuvi" Kor.- C.).
  21. spółzəł, -zla, adj. = polzek: spolzlo je, es gleitet, Cig., Jan.
  22. społzẹ́vati, -am, vb. impf. dahin gleiten: po zemlji so spolzevale sence, SlN.
  23. spółzniti, -pȏłznem, vb. pf. 1) ausgleiten, Cig.; — spolznilo mi je, ich bin ausgerutscht, Cig.; — entgleiten, Cig., Mik.; — 2) s. se = spolzniti, ausgleiten, Cig., Jan., Štrek.
  24. spomẹ̑nək, -nka, m. = pomenek, die Besprechung, die Unterredung, Jan., Valj. (Rad); neke spomenke imata, C.; (tudi: spọ̑mẹnək, ogr.- Valj. [Rad]).
  25. spomę́niti, -nem, vb. pf. 1) erinnern, Jan., C., Mik., Krelj, kajk.- Valj. (Rad); — erwähnen, M., C.; anführen, Cig.; — 2) s. se, sich erinnern, gedenken, Jan., C., Danj. (Posv. p.); Bog se spomene svoje svete zaveze, Krelj; Spomeni se na-me! Npes.-Schein.; s. se s koga, s česa, ogr., kajk.- Valj. (Rad); ("sa spomanot" Rez.- Baud.); — 3) = s. se, sich erinnern, gedenken: spomeni, krščanska duša, na Kristusove besede, Guts.; spomeni name! Npes.-Schein.; — praes. spọ́menem, Npr.- Erj. (Torb.); spomenę̑m, ogr.- Valj. (Rad); — prim. stsl. vьspomęnąti, pomęnąti in pomênąti.
  26. spomı̑n, m. 1) ein Zeichen als Mahnung, Vorbedeutung u. dgl.; spomin se glasi, kadar ima kdo umreti: ali tolče kje, ali zvoni, ali pride bela podoba, pa spet zgine itd., Zora; — 2) das Erinnerungsvermögen, das Gedächtnis; dober s. imeti; slabega spomina biti, ein schwaches Gedächtnis haben; iz spomina vedeti, auswendig wissen, Cig.; — 3) die Erinnerung, das Andenken; za s. komu kaj dati; v s. slavne zmage, zum Andenken an den glorreichen Sieg; v dobrem spominu koga ohraniti; — das Gedächtnis der Verstorbenen im kirchlichen Gebet, jvzhŠt.; — das Todtenamt am Sterbetag, vzhŠt.- C.; — die Erforschung des Gewissens, Rez.- C.
  27. spomínjati, -am, vb. impf. ad spomniti; 1) erinnern; — vorbedeuten, Cig.; — in Erinnerung bringen, erwähnen, Cig., Vrt.; s. kaj, tudi: s. česa, Cig.; — 2) s. se, sich erinnern, gedenken, sich besinnen; s. se koga, česa; tudi: s. se na koga, na kaj; — 3) s. na koga, an jemanden denken; Dekle kitice nareja, Pa na ljubčeka spominja, Npes.- M.
  28. spomísliti, -mı̑slim, vb. pf. = pomisliti; gedenken, an etwas denken: s. kaj, na kaj, Boh., Dalm.; spomislite, kako je on vam pravil, Trub.; na grehe moje mladosti ne spomisli! Trub.
  29. spomlȃd, f. der Frühling; na spọ̑mlad, in der Frühlingszeit, Cv.; drevo se spomlad ( nam. v spomlad, im Frühlinge) razraste, Krelj; — prim. vzpomlad, pomlad.
  30. spọ̑mniti, -nim, vb. pf. 1) erinnern; s. koga česa (an etwas); spomni me te reči! Cig.; nav. spomniti koga na kaj; — s. se, sich erinnern; s. se koga (česa), na koga (kaj); zdaj sem se spomnil, jetzt ist es mir eingefallen; spomni se me, kadar se ti bo dobro godilo! — 2) vb. impf. gedenken, Meg.; spomnite! seid eingedenk! Dict., Jsvkr.; s. na koga (kaj), Trub.; spomnite na moje besede! Krelj; ne spomni na pregreho moje mladosti! Kast.; Bog spomni na Noeta, Ravn.; Na-te bom spomnil, Dokler bom živ, Npes.-K.; — tudi: s. se, Kr.- Levst. (Zb. sp.), Mik. (V. Gr. IV. 313.); — prim. spomeniti.
  31. spǫ̑na, f. 1) die Fessel, Cig., Jan., C.; — nav. pl. spone, die Fesseln: v spone dejati konja, človeka, Cig.; dati noge v spone, Dalm.; tujo ovco deno pastirji v spone, ako zajde v njih pašo, Vrsno- Erj. (Torb.); — spona je veriga, ki spenja ročici pri obloženem vozu, Gor.; tudi veriga, s katero se žrd poveže, kajk.- Valj. (Rad); — der Zaunring, Cig.; — der Spannstrick, Cig.; — 2) das Band bei den Zimmerleuten, V.-Cig.; — die Klammer, die Klampe, Jan. (H.); — das Thürband, Jan.; — die Clausur an Büchern, Cig.; — 3) die Zwinge, die Schraubenzwinge der Tischler, V.-Cig.; — 4) der Bindevocal ( gramm.), Jan., Cig. (T.); — spọ̑na, Cv.
  32. sponȃšati, -am, vb. impf. ad sponesti; 1) vorwerfen, vorhalten, Meg.; s. komu kaj, Cig., Jan., C., nk.; — 2) s. koga, jemanden spöttisch nachahmen, nachäffen, C.; s. kaj: ptice sponašajo človeške besede, Hip. (Orb.); — ( nam. vzp-?).
  33. spǫ̑nka, f. die Heftel, Cig., C.; die Schnalle, C.
  34. sponósiti, -nǫ́sim, vb. pf. vorwerfen: s. komu kaj, Cig.; sramuj se prijatelju sponositi, ino kadar njemu kaj daš, — mu ne sponašaj! Dalm.; ne bodi mu sponošeno! Z.; — prim. sponesti.
  35. 1. spǫ́rən, -rna, adj. 1) ausgiebig: letos je seno sporno = tečno je, dasi ga je malo, Povir (Kras)- Erj. (Torb.); — 2) sparsam, C.; spärlich, Jan.; sporno, mäßig, Habd.
  36. 2. spórən, -rna, adj. 1) Streit-, Cig. (T.); spǫ̑rni spisi, Streitschriften, Cig. (T.); sporne stranke, streitende Parteien, DZkr.; — streitig, Jan., nk.; — 2) rebellisch, Cig.; — heftig, C.; — 3) widerwärtig, abscheulich, Mur.- Cig., Jan.; najspornejši hudiči, sporno pogrjena, smrdljiva telesa, Guts. (Res.); govoril je z vsakim, tudi najspornejšim, Glas.; — sporə̀n, Rož.- Kres; ( prim. soprn).
  37. spǫ̑rnik, m. der Streitende, C.
  38. sposadíti, -ím, vb. pf. die Sitze nebeneinander anweisen: s. goste, M.
  39. spoštováti, -ȗjem, vb. impf. in Ehren halten, achten; s. koga, jemandem Achtung zollen; spoštovani gospod! geehrter Herr!
  40. spotákniti se, -nem se, vb. pf. = spotekniti se.
  41. spotíkati se, -tı̑kam, -čem se, vb. impf. ad spotekniti se; stolpern; — jezik se mu spotika, er stockt in der Rede, Cig.; — Anstoß nehmen: s. se nad čim; spotika se nad menoj, ich bin ihm zum Ärgernis, Cig.
  42. spotı̑kljaj, m. dasjenige, worüber man stolpert: ne stavite spotikljajev slepcu! Ravn.; — der Anstoß, der Anstand, der Haken, Mur., Cig., Jan., nk.; — das Ärgernis, Cig., Jan., nk.
  43. spotikljìv, -íva, adj. 1) leicht Anstoß nehmend, heiklich: niso tako spotikljivi, da bi se človek brž zaletel, če ga ni pol urice doma, Jurč.; — 2) anstößig, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.
  44. 2. spǫ́titi, -im, vb. pf. auf den rechten Weg führen, zurechtweisen, C.; — Aufschluss geben, aufklären, C.; — erinnern, aufmerksam machen: s. na kaj, ogr.- C.; spotijo ga na nesrečnega Salomona, Npr.- Kres; — s. se, sich zurechtfinden, klug werden, vzhŠt.- C.; — s. se, sich erinnern: ne morem se spotiti, kdaj je to bilo, vzhŠt.- C.; — ( nam. vzp-).
  45. spǫ̑toma, adv. 1) auf dem Wege, unterwegs, im Vorbeigehen; s. kaj opraviti; vračaje se iz Bosne vzel je s sabo spotoma 40.000 kristijanov v Slavonijo, Navr. (Let.); — 2) gerades Weges, C.; Jezus gre sp. v tempelj, Ravn.; — unausgesetzt, Mur.; — sogleich, alsobald, Cig., Jan.; Jožef se s. vzdigne, Ravn.
  46. spovẹ́dati, -vẹ́m, vb. pf. = vzdati, entbieten: mir komu s., Dalm.; ( nam. vzp-).
  47. spoznáti, -znȃm, vb. pf. 1) erkennen; wiedererkennen: nisem te več spoznal, tako si se izpremenil; po obleki koga s.; pismo s., eine Urkunde agnoscieren, Cig.; — wahrnehmen: na očeh s., an den Augen ansehen; iz pisem s.; — kennen lernen: do dobrega s. koga, einen ausstudieren, Cig.; s. samega sebe; s. se s kom, mit jemandem bekannt werden, Mur., Cig.; — zur Erkenntnis gelangen: resnico s.; — kar spoznam, soviel ich abnehmen kann, nach meiner Einsicht, Cig., Jan.; erachten; za dobro, potrebno s.; — 2) anerkennen; — gerichtlich entscheiden, Z.; za nedolžnega s., freisprechen; — zuerkennen, C.; to je meni spoznano, Z.; — 3) bekennen, Cig., Jan.; sama je kralju spoznala, Jsvkr.
  48. spoznȃtva, f. = spoznatev, Cig., C.
  49. spoznávati, -am, vb. impf. ad spoznati; 1) erkennen; počasi s. resnico; — kennen lernen; prijatelje spoznavamo v nesreči; — erachten; za dobro s.; — 2) anerkennen; — 3) bekennen, Cig.; — prim. spoznati.
  50. spoznávən, -vna, adj. = spoznaten, erkennbar, merklich, Cig., M.
  51. sprāt, m. die Sprotte (clupea sprattus), Erj. (Z.).
  52. sprȃvdati se, -am se, vb. pf. einen Process gegeneinander beginnen, sich zerrechten, Cig.
  53. sprȃvək, m. 1) die Herbeischaffung, die Lieferung, C.; — 2) das Herbeigeschaffte: spravki in pripravki, das Erworbene, der Vorrath, C.
  54. spravílọ, n. 1) das Transportmittel, Jan.; — 2) das Zustellen, C.; — das Einheimsen, das Einbringen der Fechsung, Nov.- C., jvzhŠt.; — nič ne bo spravila = ne bo kaj spraviti, Svet. (Rok.); — 3) das ersparte Gut, C.; — 4) = sprava, die Sühne, Jan.
  55. správiti, -prȃvim, vb. pf. 1) aussöhnen; dva človeka, ki sta se skregala, zopet s.; bolnika z Bogom s.; s. se s kom, sich mit jemandem aussöhnen; z Bogom se s.; — 2) aufbewahren; dobro spravi denar, da ga ne izgubiš, da ti ga ne ukrade kdo! nedeljsko obleko v škrinjo s.; bolje je spravljeno jajce, kakor sneden vol, Npreg.- Met.; — einheimsen, einbringen; otavo smo o lepem vremenu spravili; — 3) (an einen Ort) schaffen, bringen, in einen Zustand versetzen; proč, s pota s., wegschaffen; z mize s., abräumen; vkup s., zusammenbringen; (s., versammeln, Meg.); vino ga je pod mizo spravilo; ni ga bilo domov s.; otroka spat s.; s. kaj v denar, etwas zu Gelde machen; vojsko na noge s., ein Heer mobil machen, Cig.; nič ni iz njega s., man kann nichts aus ihm ziehen; to ga bo spravilo pod zemljo, das wird sein Tod sein; na beraško palico s., auf den Bettelstab bringen; pod se, pod svojo oblast s., unter seine Gewalt bringen; v red s., in Ordnung bringen; na dan s., ans Tageslicht fördern; v zadrego s., in Verlegenheit bringen; — s. si, sich anschaffen, Npes.-Vraz; — s. se, sich fortmachen; glej, da se spraviš od tod! mache, dass du von hier fort kommst! skozi luknjo, na drevo se s., sich durch das Loch, auf den Baum hinaufarbeiten; s. se nad koga, sich über jemanden hermachen; s. se k čemu, sich an etwas machen; s. se k delu.
  56. spravljáč, m. = človek, ki seno spravlja, der Wiesenarbeiter, C.
  57. správljati, -am, vb. impf. ad spraviti; 1) auszusöhnen suchen: že dolgo spravljam brata, pa ju ne morem spraviti; — 2) aufbewahren: denar v omaro s.; s. (= ne razsipavati), ogr.- Valj. (Rad); — einheimsen, einbringen: koruzo, mrvo s.; platno s., die Leinwand von der Bleiche nachhause schaffen, C.; — 3) schaffen, bringen: kamenje s pota s.; otroka spat s.; v nesrečo s. ljudi; na dan s. kaj; po hiši s., im Hause (im Zimmer) aufräumen, jvzhŠt.; — s. se, sich anschicken: s. se na pot, k delu; na drevo se s., sich auf den Baum emporarbeiten; — 4) s. se, Umgang haben: z razumnimi ljudmi se s., Mur.
  58. sprȃvnik, m. 1) der Versöhner, Cig., C.; — 2) der Vorsteher einer Alpenwirtschaft, Z.; der Senne, Jan.; = mlekar v planinskem stanu, Ljubušnje ( Goriš.)- Štrek. (Let.); spravnik nam ni hotel siratke dati, Glas.
  59. sprážiti, -prȃžim, vb. pf. schmoren, prägeln, rösten, Cig.; s. komu jajc, jemandem eine Eierspeise machen, SlGor.
  60. spre-, praef., pogl. izpre-; (išči besed s "spre-" se začenjajočih, katerih ni tu najti, pod: izpre-).
  61. sprę́či, sprę́žem, vb. pf. zusammenspannen, Z.; — s. se s kom, auf jemandes Seite treten, es mit ihm zu halten anfangen, C.
  62. sprẹ̑dnjica, f. 1) die Vorgängerin, Cig., M.; — 2) die Vorsteherin, Guts., V.-Cig.; — 3) das vordere Pressbrett, Cig.; — 4) die Vorkammer, DZ.; — 5) die Vorsilbe, das Präfix ( gramm.), Cig., Jan.; — der Vordersatz, Jan.; — (največ "sprednica" pisano).
  63. sprẹ̑dnjik, m. 1) der Vordermann, Mur., Jan.; — 2) der Vorgänger, Dict., Jan., C.; — der Vorfahr, der Vorahn, Cig., Jan., C., Schönl., Ravn.- Valj. (Rad), Burg., LjZv., Vrt.; — 3) der Vorgesetzte, V.-Cig., C.; — 4) das Vortuch, C.; — 5) der Anlaut ( gramm.), Jan.; — (največ "sprednik" pisano).
  64. sprejèm, -ję́ma, m. 1) die Annahme, Jan.; die Aufnahme, der Empfang, Cig., Jan., nk.; — 2) na s., von Hand in Hand, wechselweise, alternativ: na s. peti, moliti, C.
  65. sprejẹ̑mati, -am, vb. impf. ad sprejeti; aufnehmen, Mur., Cig., Jan., C., nk.; tajnik sprejema nove člane v društvo, nk.; novice z velikim veseljem s., nk.; nauke s., lernen, C.; — empfangen; goste, denarje s.; Me radi povsod imajo, Me oče, mat' sprejemajo, Npes.-K.; Vsi grejo sprejemat ga, Npes.-Schein.; — übernehmen, Jan.; s. (izprejemati) vojake na trden dopust dane, Levst. (Nauk).
  66. spreję̑mək, -mka, m. 1) = sprejem 1), sprejema, Jan.; — 2) = ono malo vina, ki ga uteče, kadar se pipa nastavlja, Rihenberk- Erj. (Torb.).
  67. sprejòh, interj. = prejoh: Oh, o joh, joh sprejoh! Npes.-K.
  68. sprejòj, interj. = prejoj, Cig.
  69. sprẹ́miti, -im, vb. pf. begleiten; s. koga od hiše do ceste; (izp-, Trub.- Mik.).
  70. sprẹmı̑tva, f. = spremitev, Cig.
  71. sprẹmljáč, m. der Begleiter, C., Mik., Bes., (izp-) Levst. (Pril.).
  72. sprẹmljačíca, f. die Begleiterin, C.
  73. sprẹ́mljanje, n. das Begleiten.
  74. sprẹ́mljanka, f. die weibliche Person, die von jemandem begleitet wird, Jurč.
  75. sprẹ́mljati, -am, vb. impf. ad spremiti; begleiten; mrliča s., der Leiche folgen, Cig., Jan.
  76. sprẹ́mljavəc, -vca, m. der Begleiter, Dict., Mur., Cig., Jan., Dalm.; tudi: sprẹmljȃvəc, Mur.
  77. sprẹ́mljavka, f. die Begleiterin, Cig., Jan.
  78. sprẹ́mljenəc, -nca, m. der Geleitete, Cig.
  79. sprẹmljeváłən, -łna, adj. begleitend: spremljevȃłna straža, die Escorte, Jan. (H.).
  80. sprẹmljevȃvəc, -vca, m. der Begleiter, Jan., Valj. (Rad), nk.
  81. sprẹmljevȃvka, f. die Begleiterin, Jan., nk.
  82. sprẹ̑mnica, f. 1) die Begleiterin, nk.; — 2) der Trabant ( astr.), C., Jes.; — 3) der Geleitbrief, das Begleitschreiben, Jan., DZ.; poštna s., die Postbegleitadresse, nk.
  83. sprẹ̑mnik, m. der Begleiter, Mur., Jan., C., Let.
  84. 1. sprẹ́ti se, sprèm se, vb. pf. 1) sich emporstemmen, sich erheben: s. se po koncu, C.; konj se je sprl, das Pferd ist wild geworden, Cig.; — sprt, steil, Jan., Čb.- M.; — sprt, spitzig (vom Winkel), Jan.; — 2) sich auflehnen: s. se zoper koga, Cig.; — sprt, feindselig: sprt do koga, Jan.; — ( nam. vzp-).
  85. spŕhati, -pȓham, vb. pf. entflattern: v nižavo s., LjZv.; ( nam. vzp-).
  86. sprhnẹ́ti, -ím, vb. pf. vermodern, verwesen; sprhnẹ̀ł les, vermodertes Holz, jvzhŠt.; — verwittern, Cig. (T.); sadra je pobelela in sprhnela, Erj. (Min.).
  87. 2. spŕhniti, -pȓhnem, vb. pf. vermodern, Cig., Mik.; verwittern, Šol.
  88. spríčo, praep. c. gen. 1) in Gegenwart: s. odbora, Levst. (Nauk); — 2) wegen, Jsvkr., Nov., DZ.; s. grdega vremena, DZ.; spričo tebe grem iz hiše, Ip., Kras- Erj. (Torb.); — spričo tega, in Anbetracht dessen, Levst. (Nauk).
  89. sprijázniti, -ȃznim, vb. pf. freundlich gesinnt machen, befreunden: s. koga s kom; — s. se, sich befreunden; zopet sta se sprijaznila, sie sind wieder gute Freunde geworden.
  90. sprijẹ̑mati se, -mam, -mljem se, vb. impf. ad sprijeti se; 1) sich gegenseitig erfassen: za roke se sprijemata, Npes.-K.; — sich feindlich angreifen; — 2) aneinander haften bleiben: vže se udi vkup sprijemajo, vže vstajajo oživljena trupla, Jap. (Prid.); — zusammenkleben: roke se od grozdnega soka sprijemajo, jvzhŠt.; oblaki se sprijemajo (verdichten sich), Cig.; — reč se ne sprijema, die Sache hat keinen Haft, Cig.; — 3) ineinander greifen, zueinander passen, C.
  91. spriję́ti, sprímem, vb. pf. empfangen, willkommen heißen, Jan.; Bog te (vas) sprimi! Gott grüße dich (euch)! Cig.; Oj Bog te sprimi, prisrčni moj! Str.; Lastovke, oj Bog vas sprimi! Greg.; ( nam. vzpr-).
  92. spriję́ti se, sprímem se, vb. pf. 1) einander fassen, packen; psi so se sprijeli; z bajoneti se s., mit dem Bajonett einander angreifen; s. se s kom, mit jemandem handgemein werden; — 2) aneinander haften oder kleben bleiben; dile so se sprijele; — voda se ne sprime z oljem, Z.; — oblaki se sprimejo, die Wolken verdichten sich, Cig.; — 3) to se sprime, das passt zueinander, Z.
  93. 1. sprostrẹ́ti, -strèm, vb. pf. emporstrecken: sprostrt, aufrecht, steif, schön gewachsen ( v. Menschen), C.; ( nam. vzp-).
  94. sprǫ́žiti, -im, vb. pf. losgehen machen; puško s., das Gewehr losdrücken; uro s., die Uhr in Gang bringen; s. jezik, die Zunge lösen, Cig.; s. se, losgehen; puška se je sprožila; — ins Rollen bringen, in Bewegung bringen: kamen s., da teče navzdol, drevo s., če je kje obviselo, Svet. (Rok.); s. se, ins Rollen, in Bewegung kommen; — veranlassen, in Anregung bringen, Cig., Jan., C., DZ., nk.; beseda besedo sproži, ein Wort gibt das andere, Z.; vprašanje s., eine Frage aufwerfen, Cig. (T.); — ( nam. vzp-).
  95. spŕtati, -am, vb. pf. eine Last abnehmen, entlasten, Cig.
  96. spȓtost, f. die Steilheit, Jan. (H.); — prim. 1. spreti se 1).
  97. spŕželj, m. = mrčes, das Insect, Temljine ( Tolm.)- Štrek. (Let.).
  98. spržẹ́ti, -ím, vb. pf. zu Staub werden, Temljine ( Tolm.)- Štrek. (Let.).
  99. spŕžiti se, -im se, vb. pf. = (od suhote) v prah se zdrobiti, BlKr.
  100. spuhlína, f. der Blasenausschlag, die Blatter, Jan., C., Z.; — prim. spuhniti se.

   22.955 23.055 23.155 23.255 23.355 23.455 23.555 23.655 23.755 23.855  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA