Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

te (22.301-22.400)

  1. samoohrȃna, f. die Selbsterhaltung, Cig. (T.).
  2. samopàh, -páha, m. 1) die Blasebalgwelle, Mik.; — 2) eine Art Gerste, die gerne aus den Hülsen fällt, C., Z., Ist.- Nov.; (samopeh, Cig.).
  3. samopálən, -lna, adj. selbstentzündend, Selbstentzündungs-, DZ.; samopalni topovi, t. j. topovi, ki se sami izprožujejo, SlN.
  4. samopàš, adv. ( eig. allein abseits weidend); für sich allein, C.; s. hoditi, nach eigenem Gelüste herumgehen, Z.; s. živeti, nach seinen Gelüsten leben, Skal.- Let.; s. pustiti otroka, das Kind sich selbst überlassen, Svet. (Rok.); — zügellos, Cig.; — eigensinnig, Mik.
  5. samopàš, -páša, adj. 1) "samopaša je žival, katera se hoče zmerom strani od črede sama pasti; tudi prešeren otrok se imenuje samopaš", Levst. (Zb. sp., Tolmač); zügellos, Lašče- Levst. (Zb. sp.); — 2) = sebičen: Otrok le nase misli, samopaš, Str.
  6. samopášnost, f. 1) die Zügellosigkeit, die Ausgelassenheit, Cig., Jan.; s. oči, Ravn.; lovska s., der Jagdunfug, Levst. (Nauk); — der Muthwille, V.-Cig.; — 2) die Selbstsucht, der Egoismus, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.); to je goli materializem, najdebelejša samopašnost, Zv.
  7. samoprodȃjən, -jna, adj. Monopol-, nk.; — samoprodajno blago, die Patentware, Cig.
  8. samorȃseł, -sla, adj. wildwachsend, Cig., Jan., Cig. (T.), DZ.; samorasla zel, eine von der Natur ohne Pflege hervorgebrachte Pflanze, Cig.; samorasli hmelj, der Rasenhopfen, Cig.; — samorasli kamen, der natürliche Stein, Cig.; samoraslo žveplo, der Jungfernschwefel, Cig.; — urwüchsig, Jan.; originell: s. izraz, Zora.
  9. samorážən, -žna, adj. s. kamen ima razo, po kateri se rad prekolje, Gor.
  10. samoròč, adv. mit einer Hand, Telov.
  11. samoròg, -rǫ́ga, m. 1) das Einhorn, Cig., Jan.; samorogi bodo z jagnjeti vred padli, Škrinj.; — 2) der Narval oder Einhornfisch (monodon monoceros), Jan., Erj. (Ž.); — 3) = človek, kateri le sam za-se živi in se ne briga za druge, Gor.
  12. samosı̑j, m. der Leuchtstein, h. t.- Cig. (T.).
  13. samosijájən, -jna, adj. selbstleuchtend, Cig. (T.), Žnid.
  14. samospočę́tje, n. die Selbstempfängnis, Cig.
  15. samosprǫ̑žba, f. die Selbstentladung, Cig.
  16. samọ̑st, f. die Isoliertheit, Cig.; — po sámosti, einzeln: po samosti sem se uže z marsikaterim premetaval, nobeden me sam ni še užugal, LjZv.; po samosti ali po dva, Jurč.; jeli so po samosti prihajati, SlN.
  17. samostȃn, m. das Kloster, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.; — hs., češ.
  18. samostȃnəc, -nca, m. der Klosterbewohner, Cig., C., Let., Raič (Slov.), Slovan.
  19. samostȃnski, adj. Kloster-, klösterlich, Cig., Jan., nk.
  20. samostȃnstvọ, n. das Klosterwesen, Cig., Jan.
  21. samostọ̑, num. das Hundertfache, Dict.; s. zrn, Krelj; s. prejeti, Dalm.; s. pridelati, Jap. (Sv. p.); ( adv. hundertfältig, Cig.; kar ste vbogajme dali, tamkaj samosto najdete, Kast. [Rož.]; sad prinesti samosto, Jsvkr.).
  22. samọ̑strẹł, -la, m. 1) die Armbrust, der Schießbogen, Meg., Mur., Cig., Jan.; tetive s samostrelov, Krelj; samostrel prožiti in puščice nasajati (učil bom vaše otroke), LjZv.; — 2) die Bilchfalle, Mur., Cig., Met.; (ker se kakor samostrel sprožuje, Levst. [Rok.]); — (ta beseda ima med narodom razne popačene oblike: samojstra, samojstrn, Levst. [Rok.]; samostro, Mur.).
  23. samosvẹtljìv, -íva, adj. selbstleuchtend, Cig. (T.).
  24. samosvójəc, -jca, m. 1) der Unabhängige, der Selbständige, Mur., C.; — 2) der Eigensinnige, Gor.; — = človek, kateri je sam svoj, kateri se za druge ljudi ne meni, Gor.
  25. samosvójən, -jna, adj. 1) selbständig, eigenberechtigt, unabhängig, Cig., Jan., C.; — 2) Eigen-, Cig. (T.); samosvojna ljubezen, Slom.- C., Škrinj.; — samosvojna stvoritev, generatio aequivoca, Cig. (T.).
  26. sámošən, -šna, adj. einsam, vereinsamt, vzhŠt.- C.; tako samošni smo, Svet. (Rok.); težko mi je samošnemu biti, Jurč.; starka leze s svojega samošnega selišča, Jurč.; samošno tava po hosti, Jurč.; — (menda pravilneje: samošnji).
  27. samotòk, -tǫ́ka, m. ungepresster, aus den Beeren ohne Druck fließender Most, der Beermost, der Ausbruch, Cig., Jan., C., Valj. (Rad).
  28. samoȗčba, f. der Selbstunterricht, die Selbstlehre, Cig.
  29. samoùk, -úka, m. der Autodidakt, Cig., Jan., Nov.- C., nk.; pesnik s., der Naturdichter, Cig. (T.).
  30. samoùk, -úka, adj. der ohne fremden Unterricht sich Kenntnisse erwirbt, Mur.
  31. samoȗška, f. eine Art Wasserschlange (Natter?), Mur.
  32. samoȗštvọ, n. das Autodidaktenthum, DSv.
  33. samoužìg, -žíga, m. die Selbstentzündung, Jan. (H.); (-žeg, Cig. [T.]).
  34. samováti, -ȗjem, vb. impf. einsam sein, ein einsames, eingezogenes Leben führen, Cig., Jan., C., nk., Notr.; isoliert sein, Nov.- C.; Kopitarju se je zdelo, da samuje, Navr. (Kop. sp.); — allein haushalten, Rib.- M.
  35. samovelẹ̑vəc, -vca, m. = samovelitelj, Cig.
  36. sámski, adj. ledig: s. biti, Junggeselle sein, Cig.; samski stan, der ehelose Stand; samskega stanu, ledig; Oj samski stan, Veseli dan! Npes.- Vod. (Pes.); samska postelja, ein einspänniges, einschläferiges Bett, V.-Cig.; — samski ( adv.), unvermählt: s. živeti, Zora.
  37. samùč, conj. = temuč, temveč, Mik.; nikar — samuč, Rec.- Let.; nikar le pred Bogom, samuč tudi pred vsemi ljudmi, Schönl.; ne more se reči: tukaj je ali tamkaj, samuč on je povsod, Pohl. (Km.); — pogl. semuč.
  38. samúriti se, -ȗrim se, vb. impf. finster, trotzig blicken, C.; — prim. somoriti se.
  39. sančíce, f. pl. dem. sanke, der Schlitten, Cig.
  40. sanę́nəc, -nca, m. die zur Schlittenfahrt taugliche Bahn, die Schlittbahn: dober s. je danes.
  41. sanı̑, f. pl. der Schlitten; na saneh kaj pripeljati, se voziti; samotežne s., der Handschlitten; kadar sani dolgo plešejo, se tanki kosi režejo, Fr.- C.
  42. saníca, f. die Schlittenkufe, Poh.
  43. saníčice, f. pl. dem. sani(ce); ein kleiner Schlitten, ogr.- Valj. (Rad).
  44. saník, m. = sanenec, die Schlittenbahn, Svet. (Rok.); (senjík, BlKr.); — prim. sanjenik.
  45. sanı̑nəc, -nca, m. 1) der Schlittenbaum, die Schlittenkufe, Cig., Ljub., Rib.; — 2) = sanenec, die Schlittenbahn, Cig., Jan., M., BlKr.
  46. sanı̑njak, m. = sanenec, die Schlittenbahn, Mur., Cig., Jan., C., Poh., vzhŠt.
  47. saníšče, n. der Schlittenbaum, die Schlittenkufe, C.
  48. sánja, f. 1) der Traum, Mur., Cig., Jan.; (senja, Mik.); mine kakor sanja, Dalm.; eno sanjo so vsi imeli, Ravn.; Al' Miletu sanja Vsa prazna je to, Vod. (Pes.); imel sem čudno sanjo, jvzhŠt.; nav. pl. sanje; prijetne, čudne, težke sanje imeti; v sanjah kaj videti, storiti; sanje so se mi izpolnile, mein Traum ging in Erfüllung; — 2) ein leeres Geschwätz: kdo bo zmerom te sanje poslušal! Lašče- Levst. (Rok.); — 3) eine Person, die fortwährend schwätzt: čemu to sanjo sem pošiljate! Lašče- Levst. (Rok.).
  49. sanjálọ, n. ein geistesabwesender Mensch, Rib.- DSv.
  50. sanjȃrstvọ, n. die Schwärmerei, die Phantasterei, Cig. (T.), SlN.
  51. sánjevka, f. = sanišče, der Schlittenbaum, C.
  52. sȃnkanje, n. das Schlittenfahren.
  53. sȃnkati se, -am se, vb. impf. zu Schlitten fahren; otroci se sankajo = spuščajo se po malih saneh s hriba, jvzhŠt.
  54. sȃnkavəc, -vca, m. der Schlittenfahrer, Cig.
  55. sȃnke, f. pl. dem. sani; der Schlitten, Cig., jvzhŠt.
  56. sápa, f. 1) der Athem; nima sape, er hat keinen Athem; sapo mi je vzelo, es hat mir den Athem benommen; tak veter je, da človeku sapo jemlje; sapo zapreti, zapirati, den Athem hemmen; ( fig.) sapo zapreti komu, jemanden mundtodt machen, ihn zum Schweigen bringen, Cig. (T.), nk.; sapa mu pojema, zastaja, der Athem fängt ihm an auszubleiben, Cig.; sape mi zmanjkuje, es geht mir der Athem aus; sapa me žene, ich habe starken Athem, Svet. (Rok.); sapo k sebi držati, den Athem zurückhalten, LjZv.; ob eni sapi, in einem Athem, Cig.; v eni sapi, hastig, C.; — 2) die bewegte Luft, der Wind; s. piha, vleče, es zieht ein Wind; na sapi biti, der Zugluft, dem Winde ausgesetzt sein; sape se bati, luftscheu sein, Jan.; mlin na sapo, die Windmühle, Cig., Nov.- C.; dušilna s., die Stickluft, Jan.; treskava s., schlagende Wetter, Erj. (Min.); sušeča s., fixe oder mephitische Luft, Erj. (Min.).
  57. sȃpnica, f. 1) die Wasserblase, C.; die Seifenblase, Z.; — 2) das Windloch, Ravn.- Cig., Jan.; luknja v zemlji, iz katere se ob dežju kadi, Gor.; — 3) die Windlade in den Orgeln, Cig.; — 4) = sapnik, die Luftröhre, Temljine ( Tolm.)- Štrek. (Let.).
  58. sȃpnik, m. 1) die Luftröhre, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.), C., Erj. (Ž.), Št.; — 2) der Canal in der Orgel, Cig., Jan.; — sapniki = mehovi, das Gebläse, Cig.; — 3) das Luftloch, Jan.; — der Wetterkasten, die Windtrommel ( mont.), Cig.; — 4) der Hauchlaut, Jan. (H.).
  59. sapomèr, -mę́ra, m. der Windmesser, das Anemometer, Jan.
  60. sapramìš, interj. Sapperment! Jurč.
  61. sásiti, sȃsim, vb. impf. schrecken, ogr.- Mik., C.; s. se, erschrecken, sich fürchten: s. se greha, hudega, C.
  62. sȃtančək, -čka, m. dem. satan(ec); das Teufelchen.
  63. sȃtnik, m. die Honigwabenleiste, der Wabensprießel, C., Por.; panj s premičnimi satniki, Nov.
  64. satovnják, m. der Honigscheibenbehälter, Jan. (H.).
  65. savtáti, -ȃm, vb. impf. hastig fressen, schlampen, C.; — hastig reden, C., Gor., Notr.; — oberflächlich arbeiten, hudeln, C.
  66. scȃłnik, m. 1) der Uringang, Mur., Cig., Jan.; — 2) die Judenkirsche (physalis Alkekengi), (rabi ljudem od zaprte vode), Vas Krn- Erj. (Torb.).
  67. scȃnje, n. 1) das Harnen; krvavo s., das Blutharnen, Cig., Jan.; — 2) der Urin (v tem pomenu: scánje, Valj. [Rad]).
  68. scẹlína, f. die verheilte Wunde, Slom.- C.
  69. scę́pati, -cę̑pam, vb. pf. allmählich herunterfallen; jabolka so scepala z drevesa.
  70. scmáriti, -im, vb. pf. zusammenschmoren: ali boste že vendar kaj scmarile? LjZv.
  71. scȗrkoma, adv. = curkoma, im Strahle (fließend): kri scurkoma teče, Z.
  72. sčákati se, -čȃkam se, vb. pf. bis zur Zusammenkunft warten, C.
  73. sčakovȃnje, n. das Erwarten ( z. B. bei einem Rendezvous), jvzhŠt.
  74. sčakováti se, -ȗjem se, vb. impf. ad sčakati se; auf einander warten, Cig., Jan., C., jvzhŠt.; tu se zaljubljeni svet sčakuje, hier haben die verliebten Leute ihr Stelldichein, Levst. (Zb. sp.).
  75. sčę̑sək, -ska, m. = česek, ein Splitter ( z. B. von Holz), Z., vzhŠt.- C.
  76. sčímžiti, -čı̑mžim, vb. pf. = izčimžiti, mager machen: sčimženo telo, abgezehrter Leib, Cig.
  77. sčvrstíti, -ím, vb. pf. erfrischen, Z.; aufmuntern, Cig.
  78. sə̀, praep. = 1. in 2. s (pred črkami s, š, z, ž); sə strehe, sə svojimi, seznaniti se, sešteti, sežgati.
  79. sébe, pron. seiner, ihrer, sich; 1) rabi se, kadar se dejanje obrača na subjekt istega stavka; za sebe skrbiš; k sebi jih vabimo; tudi poleg infinitiva, kateri ima drug subjekt, ako ne nastane zmisel nejasen: kralj jim ga ukaže pred sebe pripeljati; (toda: dovoli mi vprašati te), Mik. (V. Gr. IV. 104.); redkeje tako pri participu: ima vse rešiti v odkazanem si področju, DZ.; — nekako po nepotrebnem stoji časih si poleg nekaterih glagolov: on si sede, leže, vzhŠt.; od kod ste si vi? Trub.; on si ne ve mere, Ravn.- Mik. (V. Gr. IV. 602.); ni vedel, kaj si je (was es gäbe), Vrt.; počivati si, leči si, SlGor.- C.; Bog si ga bodi zahvaljen! Levst. (M.); pojdi si kam = warum nicht gar! Levst. (M.); lejte si! ei ei! glejte si groze! Jurč.; blagor si je človeku, kir (ki) mene posluša! Schönl.; blagor si tebi! wohl dir! Ljub.; gorje si je temu človeku! Schönl.; — 2) pomenja vzajemnost: einander: tepeta se; saj sva si brata; seznanila sva se; — ljubite se med seboj; — 3) enklitični si daje stavku splošnejši pomen: da si, obgleich; kadar si bodi, wann immer; bodi si, naj si je, es mag nun sein; kakor si je kod navada, wie es eben irgendwo Sitte ist, Levst. (Nauk); grmi si ali ne grmi si, jaz pojdem v gozd, Lašče- Levst. (Rok.); on si reci ali stori, kar hoče, Trub.; — 4) "se" pri povratnih (refleksivnih) glagolih; smejati se, veseliti se; — povratno se rabijo prehajalni glagoli za pasivno obliko, ali da se izraža nem. man: žito se mlati na podu; časniki se raznašajo po vsem mestu; govori se: — (taki refleksivni izrazi se rabijo, zlasti na italijanski meji, tudi z objektom; kmete se vidi na polju, boljšega daru bi se ne moglo dati, Mik. (V. Gr. IV. 363.); toda knjižni jezik se te rabe ogiblje).
  80. sebẹ́njkati, -am, vb. impf. = sebenjkovati: einsam da stehen: tu in tam sebenjkajo še po samem drevesa, Bes.
  81. sẹ̑č, -ı̑, f. 1) der Holzschlag (ein abgeholzter Theil des Waldes), Cig., Jan., C.; — 2) ein lebendiger Zaun, Cig., Jan., Rib.- Mik., Levst. (Cest.), LjZv.; pletena seč, Levst. (Močv.); vrt je bil zagrajen z živo sečjo, Zv.; das Dickicht: stala je prostrana seč, koder se razteže zdaj najlepša oranica, LjZv.; — 3) die Mahd, Cig., Jan., Mik.; — 4) die Metzelei, Jan., C.
  82. səčevòd, -vǫ́da, m. der Harnleiter, Erj. (Som.).
  83. sę́či, sę́žem, vb. pf. den Arm nach einem Ziele ausstrecken, langen; s. pod posteljo, pod mizo; z roko v žep s., mit der Hand in die Tasche fahren; v roko s. komu, jemandem die Hand reichen; v roke sva si segla, wir reichten uns die Hände; memo s., fehlgreifen; s. črez kaj, überlangen; s. po kaj, po čem, nach etwas greifen, langen; seči po klobuk; seči po meč, Preš.; po tujem s., fremdes Gut angreifen; s. komu na blago, jemandes Gut confiscieren, Dict.; k delu s., zugreifen, Fr.- C.; — s. komu v besedo, jemandem ins Wort fallen; s. komu v delo, v opravilo, einem andern ins Handwerk, ins Amt greifen, Cig.; s. v tuje pravice, einen Eingriff thun in fremde Rechte; — s. do dna, bis zum Boden langen: ne sežem do dna; globoko s., tief hinein greifen; daleč s., weit ausholen; — reichen; daleč s., weit reichen; s. do —, bis — reichen; tvoje usmiljenje seže do nebes, Trav.- Valj. (Rad); naša pamet tako daleč ne seže, Škrb.- Valj. (Rad); — s. v srce, zu Herzen gehen.
  84. sẹ̑čnica, f. die Secante ( math.), Cig. (T.), C., Cel. (Geom.).
  85. sẹ̑čnik, m. 1) ein zum Schlagen geeigneter Wald, der Schlagwald, Blc.-C.; — 2) = kosec, Guts.
  86. sədàj, adv. = zdaj, jetzt; po sedaj, künftighin, DZ., Levst. (Cest., Pril.); — (pri starejših pisateljih: "sadaj"; seda [səda], Cirk.- Baud.).
  87. sẹdálọ, n. 1) das Gesäß, der Hintere, Mur., Cig., Jan., nk.; z bičem je udrihal po ovčarjevem sedalu, Jurč.; — 2) das Ding, worauf man sitzt, der Sitz, Cig., Jan., C.; na prvih sedalih pri večerjah sedeti, Trub. (Post.); der Sitz in einer Sänfte, Dalm.; voz z dvema sedaloma (zweisitzig), Cig.; — der Schlafort der Hühner, C.; — die Schiffsbank, Cig.; — zahodno s., der Leibstuhl, Levst. (Pril.).
  88. sédəłce, n. dem. sedlo; ein kleiner Sattel.
  89. sédəłnik, m. das Sattelpferd, C.
  90. sę́dəmdeseti, num. der siebzigste.
  91. sedəmnájsti, num. der siebzehnte.
  92. sedəmnájstič, adv. siebzehntens, zum siebzehntenmal.
  93. sedəmnajstína, f. das Siebzehntel.
  94. sedəmnajstı̑nka, f. das Siebzehntel, nk.
  95. sẹdẹ́ti, -ím, vb. impf. sitzen; za mizo s., am Tische sitzen; za pečjo s., den Ofen hüten; kakor na britvah s. = wie auf Nadeln sitzen, Cig.; šel bo sedet, er wird sitzen (im Arrest); kokla (na jajcih) sedi, die Henne brütet; ptičice sedijo na vejicah, kokoši na prekljah.
  96. sedláč, m. der Sattelknecht, Cig.
  97. sedlȃnje, n. das Satteln.
  98. sédlast, adj. sattelförmig, Jan., C., Z.; sattelartig geformt: s. konj, človek, Fr.- C.
  99. sedláti, -ȃm, vb. impf. satteln: s. konja.
  100. sedlę̑n, adj. Sattel-: sedleni konj, das Reitpferd, ogr.- C.

   21.801 21.901 22.001 22.101 22.201 22.301 22.401 22.501 22.601 22.701  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA