te (14.701-14.800)

14701. obȗv, f. 1) = obutel, Z.; — 2) der Radschuh, C.
14702. obȗva, f. = obutel, Cig.
14703. obvarováłən, -łna, adj. prophylaktisch: obvarovȃłni lek, das Präservativmittel, Cig.
14704. obvárovati, -ujem, vb. pf. bewahren, behüten, beschützen; Bog te obvaruj! Behüte dich Gott! Lebe wohl! Bog obvaruj! Gott behüte! o. koga nesreče, jemanden vor Unglück bewahren; (govori se nav. obvarvati, -varjem, imprt. obvari [iz obvarji] ali obari).
14705. obveljȃva, f. das Geltendwerden, der Sieg, Cig.
14706. obvę́zati, -žem, vb. pf. 1) herumbinden, umbinden; — bebinden, Cig.; — 2) verbindlich machen: o. koga, C.; verpflichten, nk.; o. se, sich verpflichten, obvezan, verpflichtet, Jan., C., nk.
14707. obvę́zən, -zna, adj. 1) Verband-, Jan. (H.); — 2) verbindlich, h. t.- Cig. (T.); o. predmet, obligater Gegenstand, nk.
14708. obvezílọ, n. die Bandage (der Aerzte), Cig.
14709. obvezováti, -ȗjem, vb. impf. ad obvezati; 1) um etwas herumbinden; — umbinden; rane o.; — 2) verpflichten, nk.; o. se, sich verpflichten, nk.
14710. obvisẹ́ti, -ím, vb. pf. hängen bleiben; oko na čem obvisi, das Auge bleibt an einem Gegenstande haften, LjZv.; — tudi: obvísẹti, (kar se nav. izgovarja: obvisiti), -vı̑sim, jvzhŠt.
14711. obvǫ̑d, m. = obod 1): sam je obtesal hlode, naredil obvod in počasi je zrasla hiša, Bes.; — die Peripherie, Cig.
14712. obzı̑d, m. die Futtermauer, die Mantelmauer, Cig. (T.); o. iz rezanega kamena, die Quadernverkleidung, DZ.
14713. obzídati, -am, vb. pf. ummauern, mit einer Mauer umgeben; — mit einer Mauer füttern oder verkleiden, Cig.
14714. obzı̑dje, n. 1) die Ringmauer, Cig., Jan.; die Befestigungsmauern (einer Stadt), Mur., Cig., Jan., nk.; — 2) die Futtermauern, Cig.
14715. obzíniti, -zı̑nem, vb. pf. den Mund nach etwas öffnen: dete zizek obzine, C.; kdor veliko obzine, malo požre, Cig.; — sich anzueignen versuchen: Moj dohodek je obzinil, Rad bi mene izpodrinil, Levst. (Zb. sp.).
14716. obzízančič, m. ein entwöhntes (abgespentes) Kind, C.
14717. obzízati, -am, vb. pf. 1) absaugen, Z.; — 2) o. se, abgespent werden, C.; obzizan, der Mutterbrust entwöhnt, abgespent, C.
14718. obzǫ̑bək, -bka, m. der entbeerte Traubenkamm, Cig.
14719. obzvȃnjati, -am, vb. impf. ad obzvoniti; durch das Läuten ankündigen, Z.; o. hudo vreme, Let.; — o. koga, jemandem die Zügenglocke läuten, Dol.
14720. obzvoníti, -ím, vb. pf. mit dem Läuten etwas ankündigen: o. prihod komu, Vrt.
14721. obžalovánəc, -nca, m. der Bedauerte, Cig.
14722. obžalováti, -ȗjem, I. vb. impf. betrauern, bedauern; o. grehe, bereuen; — II. vb. pf. obžálovati, die Trauer beenden: oče, vsaj toliko počakajmo, da obžálujemo po materi, LjZv.
14723. obžgánəc, -nca, m. ein angebranntes Stück Holz, C.
14724. ocẹ́niti, -im, vb. pf. schätzen, Z.; dem Werte nach beurtheilen, würdigen, Cig. (T.), nk.; recensieren, nk.
14725. ocẹ̑pək, -pka, m. der Knüttel, Cig., Jan., Erj. (Torb.); palice, ocepki, gorjače mu (oslu) plešejo po grbi, Vod. (Izb. sp.); zapoditi koga s polenom ali ocepkom v roci, Levst. (Zb. sp.).
14726. 1. ǫ́cət, -cta, m. der Essig, Mur., Jan., Štrek., DZ., Goriš., ogr.- C., kajk.- Valj. (Rad); z octom okisana voda, Zv.; — prim. stsl. ocьtъ, got. akeit, lat. acetum, Mik. (Et.).
14727. 2. ǫ́cət, -cta, m. die Ackerkratzdistel (cirsium arvense), Ip.- Erj. (Torb.); — prim. osat. (?)
14728. ocẹ̑vje, n. das Gefäßsystem ( bot.), Cig. (T.).
14729. ocímiti, -cı̑mim, vb. pf. o. trte, Reben im Sturzgraben zum Keimen bringen, C.; — o. se, zu sprossen anfangen, Z., C.
14730. ocopȃtati, -am, vb. pf. = v copate obuti: ocopatane noge, Jurč.
14731. óča, m. = oče; gen. óče, Gor.; očę̑, Mik., Notr.- Valj. (Rad), vzhŠt.; nemam ne oče ne matere, vzhŠt.; v časti oče nebeskega, Npes.- Pjk. (Črt.); dat. óči, Mik., Notr.- Valj. (Rad), vzhŠt.; óču, Trub.- Mik., Npes. ( Goriš.)- LjZv.; acc. óčo, Trub.- Mik.; očę̑, Mik., Notr.- Valj. (Rad), vzhŠt.; loc. óči, Mik., Notr.- Valj. (Rad); kar dobiš po oči, varuj po dnevi in po noči, Npreg.- Notr.; instr. z óčo, Mik.; z očę́m, Notr.- Valj. (Rad); pl. nom. očę̑vi, Stapl.- Mik.; očę̑ve, ogr.- Mik.; gen. očę́v, dat. očę̑vom i. t. d., ogr.- Mik.; — (ocja, Ben.- Kl.); óča, gen. očę́ta i. t. d., vsi pisatelji 15. in 16. stoletja ( prim. Oblak  Let. 1891, 82.), jvzhŠt. i. dr.
14732. očák, m. der Erzvater, der Patriarch; — ein wackerer Hausvater, M.
14733. očȃlnica, f. 1) das Brillenfutter, Cig.; — 2) pl. očalnice, = očali, Mur., Jan.
14734. očàn, -ána, m. der Gevatter, C.
14735. očȃnəc, -nca, m. ein wackerer, älterer Hausvater, Kr.; najstarejši vaški očanec je odmolil roženkranc, Jurč.; — der Erzvater, Krelj- M.
14736. očȃnka, f. die Gevatterin, C.
14737. očȃnstvọ, n. 1) das väterliche Erbe, Meg., Dalm.; — 2) das Vaterland, Trub.- Mik.
14738. očarováti, -ȗjem, vb. impf. ad očarati; bezaubern, Cig., Jan.; Bog zna, katero oko mi očaruje jagnjeta nežna, Zv.
14739. očȃstvọ, n. 1) das väterliche Erbe, Dict., Kras- Cig., Jan.; očastvo prevzeti, nach dem Vater den Grund übernehmen, Dol.; o. gre od kraja v kraj, die Erbschaft versplittert sich, Cig.; — po očastvu, durch Erbschaft, Vrtov. (Vin.); — 2) das Vaterland, Mur.
14740. óče, -ę́ta, m. der Vater; stari o., der Großvater; duhovni o., der geistliche Vater (eines primicierenden Priesters), Št.; krušni o., der Pflegevater; cerkveni očetje, die Kirchenväter, Cig., Jan., nk.; veliki o. = starejšina, C.; krstni o. = boter, ogr.- C.
14741. ọ̑čəc, -čca, m. der Zahntrost, rother Augentrost (euphrasia odontites), Cig., Medv. (Rok.).
14742. očę̑dək, -dka, m. 1) die Reinigung, Mur.; — 2) die Entleerung, Cig.; prst se bo sprijemala s telesnimi očedki, Cv.; — 3) očedki, der Schmutz, C.
14743. očę́diti, -čę̑dim, vb. pf. 1) säubern, putzen, reinigen; — 2) o. se, sich der Excremente entledigen, sich entleeren, sich erleichtern, Cig., Jan.
14744. očȇlje, n. die Stirngegend, Cig. (T.); — die Fronte, Jan.; die Façade, Nov.
14745. očemę́riti, -ę̑rim, vb. pf. 1) vergiften, Dalm.- M.; — verbittern, vergällen, Cig. (T.), M.; — 2) o. se, aufgebracht werden, Mur.
14746. očemǫ̑rəc, -rca, m. der Vatermörder, C.
14747. 2. óčən, -čna, adj. väterlich, Meg.; na očnem stolu sedeti, Zv.
14748. očenàš, -náša, m. 1) das Vaterunser; — 2) das Paternoster, der Rosenkranz, Notr.- M., Z., Ist..
14749. očenȃšək, -ška, m. dem. očenaš; — tudi: das Paternoster, der Rosenkranz, BlKr.- M.
14750. očę̑sce, n. dem. oko; 1) das Äuglein; očesca, die Nebenaugen der Insecten, Cig. (T.); — 2) das Rebenauge, Pohl. (Km.); — 3) cinovo o., der Zinntropfen, DZ.
14751. očę̑ski, m. pl. kar pri česanju odpade, der Striegelmist ( z. B. die ausgestriegelten Pferdehaare), C.
14752. očetína, f. das väterliche Erbe, C., Z.
14753. očetı̑nstvọ, n. das väterliche Erbe, Cig.
14754. očetnína, f. 1) das väterliche Erbe, M.; — 2) das Vaterland, M.
14755. očetnı̑nski, adj. vaterländisch, heimatlich, Cig.
14756. očetnjȃva, f. das Vaterland, Cig., Jan., M., Valj. (Rad).
14757. očę̑tnji, adj. des Vaters, väterlich, (očetji) Mur.; — prim. očeten.
14758. očetomòr, -mǫ́ra, m. der Vatermord, Cig., Jan., nk.
14759. očetomǫ̑rəc, -rca, m. der Vatermörder, Cig., Jan., nk.
14760. očetomǫ̑rka, f. die Vatermörderin, Cig., nk.
14761. očetomǫ̑rski, adj. vatermörderisch, Cig., nk.
14762. očetomǫ̑rstvọ, n. der Vatermord, Cig., Jan., nk.
14763. očę́tov, adj. des Vaters.
14764. očetovína, f. das väterliche Gut, Z.; — = domačija, C.
14765. očę́tovski, adj. väterlich; očetovska ljubezen; po očetovsko skrbeti za koga, sich jemandes väterlich annehmen.
14766. očę́tovstvọ, n. die Vaterschaft, Cig., Jan.
14767. očę̑tstvọ, n. 1) die Vaterschaft, (očestvo) Cig.; — 2) = domovina, (očestvo) Cig., Valj. (Rad).
14768. očevína, f. 1) das väterliche Erbe, das Patrimonium, Cig., Jan., C., ogr.- M., Zora; — 2) die Heimat, C.
14769. óčevstvọ, n. 1) die Vaterschaft, C.; — 2) das väterliche Erbe, C.; — 3) das Vaterland, C.
14770. očih, m. der Stiefvater, M., C.
14771. ǫ́čim, m. der Stiefvater.
14772. ǫ́čimski, adj. stiefväterlich.
14773. óčin, adj. des Vaters, Mur., V.-Cig., Jan., Mik., Trub., Dalm., Plužna pri Bolcu- Erj. (Torb.), Tolm.; Prva duša očina, Npes.-Vraz; očina ljubezen, Skal.- Let.; na očine domove, Vod. (Izb. sp.); besede očine, Jurč.
14774. očína, f. das väterliche Haus, die Heimat, C.; — das Vaterland, Cig., C., Jurč. (Tug.).
14775. očı̑nski, adj. väterlich, Habd.- Mik., Mur., Cig., ogr.- M.
14776. očı̑nstvọ, n. 1) das väterliche Erbe, Alas., Cig., Jan., Dalm.- M., Svet. (Rok.); cesarsko o., die Cameralgüter, C.; — 2) = očetovstvo, die Vaterschaft, Cig., Jan., C.
14777. očìst, -čísta, m. der Ziest (stachys recta), po kočevsko: das Lauterkraut, Mik. (V. Gr. II. 12.); — das Gliedkraut (sideritis montana), Cig., Medv. (Rok.); eine Art Ehrenpreis (veronica), Josch.
14778. očístiti, -čı̑stim, vb. pf. reinigen; o. kaj česa; madežev o., entflecken; — purgieren, laxieren, Cig.; — läutern: o. zlato, Cig.; raffinieren, Cig., Jan.; — dušo o., die Seele entsündigen, Cig.; o. od pregrehe, Ravn.- Mik.; — o. se, sich rechtfertigen, Cig., Jan.
14779. očiščálọ, n. das Reinigungsmittel, Cig.
14780. očíščati, -am, vb. impf. ad očistiti; reinigen, läutern, raffinieren.
14781. očíščavəc, -vca, m. der Reiniger, der Läuterer, Cig.; — der Raffineur, DZ.
14782. očiščeválọ, n. das Reinigungsmittel, C., Ravn.
14783. očiščeváti, -ȗjem, vb. impf. ad očistiti; reinigen, läutern, raffinieren.
14784. očı̑t, adj. offenbar, Cig., Jan., Cig. (T.); kar svet ima zdaj skrito, bo enkrat vse očito, Mur.; očito izpričevati, Dalm.; — augenscheinlich, evident, deutlich, Mur., Cig., Jan.; očito pravi sv. B., Jsvkr.; — öffentlich, Mur., Cig., Jan.; nikar po noči ni skrivaje, temuč očito pri belem dnevi, Trub.; očito na znanje dati, Trub.
14785. očitáłən, -łna, adj. Vorwürfe enthaltend, C.
14786. očı̑tar, -rja, m. der Kritikaster, Cig. (T.); der Glossenmacher, Cig., Preš.
14787. 1. očítati, * očı̑tam, vb. impf. 1) vorwerfen, vorhalten; v zobe komu kaj o., einem etwas in den Bart werfen, Cig.; — 2) očitati koga = svariti, Dalm.; — prim. ošteti.
14788. očı̑tljaj, m. = očitek, Cig.
14789. očkà, m. das Väterchen; tudi: óčka.
14790. očr̀t, -čŕta, m. der Umriss, die Contour, Cig. (T.), C.; koščeni očrti pri očesu, Zv.; — der Abriss, Cig., Jan.; — eine übersichtliche Darstellung: krajepisen očrt, Levst. (Nauk); očrt potovanja, eine Reiseskizze, Cig.
14791. òd, I. praep. c. gen. kaže 1) pri besedah, ki pomenjajo kako ločenje, to, od česar se kdo (kaj) loči: von; duša se loči od telesa; od doma iti; šel je od nas; od sebe iti z voli, nach rechts die Ochsen lenken, jvzhŠt.; od strehe kaplja; delo gre od rok (geht vonstatten); odvrni vse hudo od nas; pritrgati si od ust, an seinem Munde ersparen, Cig.; od sebe dati glas, pismo, einen Laut von sich geben, eine Urkunde ausstellen; — rešiti od zlega, Met.- Mik.; očistiti od pregrehe, Ravn.- Mik.; nehati od dela, Ravn.- Mik.; n. od tožbe, Meg.- Mik.; n. od greha, Levst. (Rok.); od bolezni okrevati, Levst. (Rok.); — prostost od poštarine, Levst. (Nauk); — od kod (odkod)? woher? od tod, von hier; od tamtod, dort her, Cig., Jan.; od onod (ondod), von dorther; od daleč, von ferne her; vstane od kjer je sedel (= od tam, kjer), Levst.- M.; — 2) od česar je kaj oddaljeno: von; tri milje od Ljubljane; od šuma in napak sveta živeti, ferne vom Lärm und den Verkehrtheiten der Welt leben, Ravn.- Mik.; od rok, abwegs; unbequem gestellt oder gelegen; — 3) osebo, od katere kaj zahtevamo, dobimo, zvemo i. t. d.; von; izprositi od koga kaj; to imam od očeta; — 4) v prostoru, kje se začenja kaj: von; od prvega do zadnjega; od konca do kraja; od enega kraja do druzega; od kraja začeti, von neuem anfangen; — od hiše do hiše; od besede do besede; — 5) v času, kje se kaj začenja: von; od začetka, anfänglich; od mladih nog, von Jugend an; od petih do šestih, von fünf bis sechs Uhr; od zdaj, od sih dob (odsihdob), von nun an; od nekdaj, von jeher; od kar (odkar) svet stoji, seitdem die Welt besteht; — 6) primerjano osebo ali reč za komparativom: als; solnce je večje od zemlje; eden od druzega lepši, Cig.; večkrat od enok (= enkrat), ogr.- C.; letos smo bolj zdravi od lani, Z.; — 7) izvor kake reči: von; otroci od prve žene; ne jẹ́ se meso od vsake živali; duh od sena; izvirati od hudodelstva, DZ.; privolitve od deželnega zbora je treba, Levst. (Nauk); troški od občinskega užitka, Ausgaben, welche für das Gemeindegut zu bestreiten sind, Levst. (Nauk); — 8) tvarino, iz katere je kaj narejeno: von, aus, nk.; venec od trnja, Levst. (Rok.); od železa se jeklo izdeluje, Erj. (Min.); premog je nastal od organskih tvarin, Erj. (Min.); — 9) predmet govorjenju (v narodnem govoru): von; govoriti, pripovedovati od česa (v književnem jeziku: o čem); — 10) pri trpni obliki osebo, katera provzročuje dejanje: von; bil je od očeta tepen; — 11) posredni ali neposredni vzrok: von, vor; od lakote konec jemati; od ognja voda vre; drevo se šibi od sadja; od veselja, od strahu; od dolzega časa se mu zdeha; od starosti ne vidi, od žalosti ne spi, Levst. (Rok.): od toče, od paleža je sad tako slab, Levst. (Rok.); — sam od sebe, aus eigenem Antriebe, von selbst; — 12) način: von; od srca želeti kaj; von Herzen, herzlich wünschen; od škode biti komu; zum Schaden gereichen, Cig.; to je od sile, das ist zu arg; — 13) celoto, h kateri kak del spada: von; od nas nihče ni padel; pet od sto, fünf Procente; — pos. pri stvareh, ki so deli kake celote, takrat, kadar so ločeni od celote: ključ od vrat, kamba od jarma, osnik od kolesa, brada od sekire, Levst. (Zb. sp. IV. 132.); — 14) kraj, kjer se kaj godi; pojem oddaljevanja in oddaljenosti se je izgubil: od spodaj, od zgoraj, unterhalb, oberhalb (— nav. odspodaj, odzgoraj); meč od obeju platu oster, Trub.- Mik.; pišejo imena sv. treh kraljev na velika vrata od zunaj in od znotraj, Navr. (Let.); — II. praef. znači 1) oddaljanje, ločenje: oditi, weggehen, odvezati, losbinden, odgristi, abbeißen, odzebsti, abfrieren, odpreti, aufmachen, odkriti, aufdecken, odvaditi se, sich entwöhnen; — odžvižgati, odpiskati, = žvižgaje, piskaje oditi; — 2) nehanje, končanje: odkositi, odvečerjati, das Mittagsmahl, das Nachtmahl beenden; odcvesti, verblühen; zvon je odpel, die Glocke hat aufgehört zu tönen; — 3) vračanje dejanja z enakim dejanjem: odgovoriti, antworten; odpevati, respondieren; odpisati, schriftlich antworten; — postavljanje v prejšnji stan: odvihniti hlače, die aufgestreifte Hose wieder zurückstreifen; odviti, aufwickeln.
14792. odbíjanje, n. das Wegschlagen, M.; — das Zurückschlagen: o. žarkov, die Reflexion der Strahlen, Cig.; — das Zurückweisen, die Protestation, Cig.
14793. odbíjati, -am, vb. impf. ad odbiti; 1) wegschlagen, abschlagen; z betičem rudo o., Erz hauen, Cig.; — od cene o., rabattieren, Cig.; — (Bittenden) etwas abschlagen; — hindern: o. od dela, opravki so me odbijali, da nisem mogel priti, BlKr.- M.; — 2) zurückschlagen; sovražnike, sovražne napade o., Cig.; parieren, Jan.; krivico od sebe o., die Schuld von sich schieben, Cig.; — žarke, svetlobo, glas o., reflectieren, Cig., Jan., Cig. (T.); — o. se od česa, von einem Gegenstande reflectiert werden, Žnid.; — o. prošnje, zurückweisen, Cig.; o. darilo, nicht annehmen wollen, Cig.; — 3) entnageln, entschlagen (odbija se, kar je zabito); kišto o., čep, ki je v sod zabit, o.
14794. odbiráč, m. der Ausklauber, der Sichter, Cig.
14795. odbíranje, n. das Aussondern, das Sichten.
14796. odbírati, -bı̑ram, vb. impf. ad odbrati; auslesen und absondern, aussondern, sichten, sortieren.
14797. odbíravka, f. die Scheiderin, die Sichterin, Cig.
14798. odbíti, -bı̑jem, vb. pf. 1) durch einen Schlag trennen, wegschlagen, abstoßen; kipu roko o.; o. si roge; — ab-, wegstoßen, Cig.; o. koga, jemanden loswerden, C.; — verhindern: kaj te je od tega dela odbilo? BlKr.- M.; — in Abzug oder Abschlag bringen, Cig., Jan.; odbivši dva odstotka, nach Abschlag von 2%, Cig.; od kupa o., vom Preise abhandeln, Str.; — 2) aufhören zu schlagen: ura je dvanajst odbila; odbije tudi njegova ura, auch seine Stunde wird schlagen, Cig.; — 3) abprellen, reflectieren, Cig., Jan., Cig. (T.); odbita svetloba, Reflexionslicht, Cig. (T.); o. se, abprallen, Cig.; reflectiert werden, Jan. (H.); — den Schlag erwidern, zurückschlagen, sovražnika, silo s silo o., Cig.; o. naskok, den Angriff abwehren, Šol.; udarec o., parieren, Cig., Jan.; o. sum od sebe, den Verdacht von sich ablenken, Cig.; — abschlagen: o. prošnjo, Cig., Jan.; ausschlagen, o. ponudbo, Cig., Jan.; o. komu kaj, jemanden zurückweisen, Cig.; — 4) o. kar je zabito: durch Schlagen öffnen: o. pokrov zaboju, eine Kiste entnageln, Cig.; o. veho sodu, ein Fass aufspunden, Cig.
14799. odbránəc, -nca, m. der Auserwählte, SlN.; — der Delegierte, der Verordnete, Cig.; sodni o., der Gerichtsabgeordnete, DZ.
14800. odbráti, -bérem, vb. pf. auslesen und absondern; kar je boljšega, za-se odbere; — ausersehen, auserwählen, Cig.; delegieren, designieren, Cig.; — ausmustern, ausscheiden, Mur., Cig., Jan.

   14.201 14.301 14.401 14.501 14.601 14.701 14.801 14.901 15.001 15.101  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani