Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

te (10.355-10.454)


  1. kažè, -ę́ta, m. cestni k., der Wegweiser (aus Holz, Stein), Cig., M.
  2. kažénje, n. das Verderben, das Verhunzen, das Entstellen.
  3. kdáj, adv. I. interr. wann? od kdaj (odkdaj)? seit wann? do kdaj? bis zu welcher Zeit? do kdaj si mu denar posodil? — II. indef. kdàj, jemals, irgendwann; nimam kdaj, ich habe (nie eine) keine Zeit (etwas zu thun); če sem ti kdaj kaj dobrega storil, wenn ich dir je eine Wohlthat erwiesen habe; — zuweilen: vaščanje ga kdaj po ves teden niso videli, LjZv.; kdaj in (pa) kdaj, zuweilen; — III. rel. = kadar, jvzhŠt.; — pogl. kedaj.
  4. kdọ́, pron. I. interr. wer? kdo je? wer da? kdo ve, kaj počenja! wer weiß, was er treibt! kdo pameten se bo čudil? welcher vernünftige Mensch wird sich wundern? ta ustava ni kdo ve kako umetna, Zv.; tega ne dam iz rok, ko bi ne vem kdo prišel! jvzhŠt.; — II. indef. kdọ̀, irgendwer, jemand; če kdo ve, pa naj pove! vsaj nima kdo po njega iti, es ist ja niemand da, der ihn holen könnte; ima kdo nositi med, Levst. (Beč.); — III. rel. = kdor, na vzhodu.
  5. kę́ba, f. 1) etwas Abgestutztes, Cig.; — kokoš brez repa, Lašče- Levst. (Rok.); — 2) die Zwergin, BlKr.
  6. kę́bast, adj. 1) gestutzt, stumpf, Cig., Jan.; kebasta kokoš, eine Henne mit sehr kurzen Schwanzfedern, BlKr.; kebast pes, ein Hund mit gestutztem Schweif, Levst. (Zb. sp.); — stümmelicht, C.; — 2) zwergartig, BlKr.- M.
  7. kę̑bəc, -bca, m. 1) ein Thier mit abgestutztem Schwanz, Cig.; — 2) kleiner, untersetzter Mensch, ein Zwerg, BlKr.; — 3) eine Art weiße Fisole, Lašče- Levst. (Rok.).
  8. kəblíca, f. ein Schaff, Habd., Dol.; die Milchgelte, C.; Mleka dosti nam podeli, Dve čebrici, Dve keblici, Vrt.; — die Schöpfgelte, Notr.
  9. kebrščák, m. die größte Gattung Fisolen, vzhŠt.- C.
  10. kə̀c, kəcà, m. 1) der Schnabelhieb, der Pick, Jan. (H.); — der Hieb, Jan. (H.); — 2) kec ti bo, ako ti oče umrje, dein Loos wird sich nach dem Tode des Vaters zum Schlimmeren wenden, Z., GBrda; — 3) der Skis (im Tarokspiel), Cig.; — k. biti komu, jemandem gewachsen sein, Cig.; — (ni gotovo, ali te besede vse skupaj k enemu korenu spadajo).
  11. kə̀c, interj. s tem glasom mačke podijo, M., Dol., Notr.
  12. kečíga, f. der kleine Stör, der Sterlet (acipenser ruthenus), Erj. (Z.), Mik.
  13. kę̑čka, f. dem. keka; der Haarschopf, das Haupthaar, Cig., Jan., C., Mik., na vzhodu; za kečko potegniti koga, ogr.- Valj. (Rad), jvzhŠt.; uže mi brezje v kečko sili, meine Haare werden schon grau, C.; = glava: imaš trdo kečko, SlGor.; — prim. kačka.
  14. kę̑čkati, -am, vb. impf. beim Schopf fassen, bei den Haaren zausen, Z., Prip.- Mik., jvzhŠt., vzhŠt.; že mnogokrat ste me kečkali in tepli, Cv.
  15. kədọ́, * pron. interr. kədọ̀, indef. = kdo, Str., DSv. i. dr.; — prim. * Cv. II. 51. X. 4.
  16. kèh, kę́ha, m. 1) = kih, das einmalige Niesen, der Nieser, ogr.- C.; — 2) das Husten der Pferde, vzhŠt.- C.
  17. kehetáti, -etȃm, -ę́čem, vb. impf. keuchen, husten, lachen, C.; — prim. kehljati.
  18. kehljáti, -ȃm, vb. impf. keuchen, Mur., C.; hüsteln, Z.; svinje kehljajo, geben röchelnde Laute von sich, Z.
  19. kekljálọ, n. der Stotterer, M.
  20. kekljáti, -ȃm, vb. impf. stottern, Jarn., M., Jap. (Prid.), Valj. (Rad).
  21. kekljȃvəc, -vca, m. der Stotterer, Dict.
  22. kę̑lj, m. utež pri uri, Srpenica pri Bolcu- Erj. (Torb.).
  23. kę́łžuh, m. der Husten, die Druse, die "Kehlsucht" der Pferde, Cig., C., Nov.; — iz nem.
  24. kę̑mba, f. die Butte, Jan., C., M.
  25. kę́mbəlj, -blja, (-bəljna), m. 1) der Glockenschwengel, Mur., Cig., Jan.; — 2) das Laufgewicht an der Schnellwage, Cig. (T.), Nov.; — 3) das Uhrgewicht, Cig.; — 4) die Löffelente (anas clypeata), Frey. (F.).
  26. kę́ncəlj, -clja, m. die Klette (lappa), Josch.
  27. kengurūj, m. das Känguruh: velikanski k., das Riesen-Känguruh (halmaturus giganteus), Erj. (Ž.).
  28. kę́pa, f. 1) der Klumpen: kepa zlata, ila, Cig.; noga v kepo zrastena, der Klumpfuß, Pot.- Cig.; s prstenimi kepami metati, Dalm.; ognjena k., die Feuerkugel, Cig.; v kepah, klumpenweise, Cig.; — die Ackerscholle, Mur., Cig., Jan., C.; kepe tleči, Schollen zerschlagen, Z.; — der Schneeball; kepo zagnati v koga; — k. dlak, der Haarballen, Cig.; — 2) svoje ime ovci, Plužna pri Bolcu- Erj. (Torb.).
  29. kę́past, adj. klumpicht, geballt, Mur., Cig.; kepasto je proso, kadar težko k tlom visi, Polj.
  30. kę̑pəc, -pca, m. 1) der Bürzel, der Hühnerste, C.; — 2) der Zwerg, Cig., Jan.; ( hs.); — 3) die Kolbenhirse, Cig.
  31. kepę̑n, m. das große Wiesel, das Hermelin (mustelina erminea), Frey. (F.).
  32. kerlę́jš, m. znamenje, pri katerem z mrličem postoje ter molijo pogrebci, Polj.; — prim. cerkveni: kyrie eleison!
  33. kəsȃn, -snà, adj. säumig, langsam; k. pri delu, C.; k. za delo, Dol.; kesna pokora, C.; k. plačnik, Cig.; otročja reja je najkesnejša, Jurč.; kesne glave biti, ungelehrig, ein langsamer Kopf sein, Cig., Nov.; po kesnem, langsam, Cig.; — spät, Mur., Cig., Jan.; kesni ste, ihr seid spät gekommen, jvzhŠt.; kesno je že, es ist schon spät; kesna seva, prazna škrinja, Z.; kesneje, später, C.; — kȃsni, compar. kášnji, kəsnẹ̑ji, kəsnẹ̑jši, Cv., C.; — tudi: kə̀sən.
  34. kəsnọ̑st, f. die Saumseligkeit, Dict., Cig., Jan.; — die Späte, Cig., Jan.
  35. kəsnóta, f. = kesnost, Jan.; Bog pretehta pri grehu naglost in kesnoto, Slom.
  36. keša, f. = torba, C., SlGor.; prim. hs. kesa, Beutel, iz tur.
  37. kę̑ta, f. eine aus Flechtwerk und Lehm (Koth) gemachte Winzerhütte, ob Muri- Trst. (Let. 1874. 69.).
  38. kę́tina, f. die Kette; — iz stvn. chetina, Mik. (Et.); pogl. veriga.
  39. kę̑tiš, m. 1) der Bewohner einer keta, Trst. (Let.); — 2) der Mitwinzer, C.; — 2) der Gefährte, der Genosse, C.; — prim. keta.
  40. kę̑vkati, -am, vb. impf. verdrießliche Laute von sich geben, "penzen", Št.- Z., C.
  41. keznȃnik, m. pol vagana, ali po nekaterih krajih četrt vagana; stara mera na Goriškem in Vipavskem, Erj. (Torb.), C.; — pogl. kaznenik.
  42. kę̑žman, m. vamp, pl. kežmani = kerepuhi, Kuttelflecke, Dalm. (Reg.).
  43. kì, pron. rel. indecl. v padežih, razen imenovalnika, z dotičnimi krajšimi oblikami osebnega zaimka 3. os.: ga, je, mu, ji, itd.; der, welcher; mož, ki nas je videl, žena, ki smo jo videli; predlog stoji pri zaimku 3. os.: prijatelji, ki smo pri njih bili, Levst. (Sl. Spr.); oči, ki nebeško veselje igra po njih, Ravn.- Mik.; — prim. ker, kir.
  44. kí, ka, ko, pron. = kateri, Krelj, na vzhodu; ki vrag! wer Teufel! Mur.; ki vrabec je to prel! Vrt.; ki ti je vran! jvzhŠt.; v ko selo prišla, na to kolo prela, Ist.- Jan. (Slovn.); s kem — s tem, je — desto, Mik. prim. stsl. kyj.
  45. kidáč, m. der Mister, der Mistlader; der Schneeschaufler.
  46. kídanje, n. das Wegräumen (des Mistes, Schnees).
  47. kídati, kı̑dam, vb. impf. herauswerfen, aus dem Wege werfen, wegräumen; gnoj iz hleva, izpod živine k., ausmisten; pojdi kidat; sneg s ceste k., Schnee von der Straße wegschaufeln; — kopo k., einen Kohlenmeiler ausladen (ausstoßen), Cig.; — sveča (se) kida, die Kerze rinnt, Cig.
  48. kídavəc, -vca, m. der Räumer, der Schaufler, der Mister, Cig., Jan.
  49. kihálọ, n. 1) das Niesemittel, das Niesepulver, Cig., Jan.; — 2) der Nieser, Cig.
  50. kíhati, kı̑ham, -šem, vb. impf. niesen; — prusten, Cig.; polh kiha, jvzhŠt.
  51. kijáča, f. 1) = kij 1), C.; — 2) ein Knotenstock, Habd.- Mik., C.
  52. kı̑jčka, f. die Stecknadel, Jan.
  53. kı̑jəc, -jca, m. dem. kij; 1) der Holzschlägel, Guts., Mur., Cig., Jan., Dol., jvzhŠt.; — der Knüttel, Cig.; — 2) der Zapfen am Nadelholze, Cig.; — entkernter Maiskolben, vzhŠt.- C.; — izreka se nav. kı̑c; (kijèc, vzhŠt.).
  54. kíkavəc, -vca, m. die Misteldrossel (turdus viscivorus), C.
  55. kikiríkati, -kam, -čem, vb. impf. krähen (vom Hahne); petelin dan kikirika, der Hahn kräht den Morgen aus, Cig.
  56. kı̑kla, f. der Weiberrock; — iz nem. "Kittel".
  57. 1. kíla, f. 1) der Hodenbruch; — 2) der mit einem Leibschaden Behaftete, M.; — feige Memme, M.; — 3) der Auswuchs an einem Baume, Mur., Cig.
  58. kílav, adj. 1) mit einem Bruch behaftet; — 2) schwächlich; kilavo dete; mehkužnost rodi kilave otroke, Vrtov.; k. ptič, (ki je še v gnezdu), Cig., BlKr.; k. fantič, unreifer Bursche, BlKr.; — schlecht: kilavo sadje, kilava pšenica, vzhŠt., ogr.- C.; kilavo jajce = klopotec, Polj.
  59. kílavəc, -vca, m. 1) der Bruchkranke, Mur., BlKr.; — ein noch nicht flügger Vogel, Kras- Štrek.; — 2) der Schwächling, Cig., BlKr.; — 3) ein unreifes, missgestaltetes Ding, Mur., BlKr.; — 4) der Pflaumenmisswachs (= rožič), Senožeče ( Notr.)- Erj. (Torb.); — 5) kilavci, eine Art Doppelspeisegefäß für Hirten, Notr.; — 6) kilavec, der Odermennig (agrimonia eupatoria), Medv. (Rok.); — goli k., das kahle Bruchkraut (herniaria glabra), Medv. (Rok.).
  60. kílavka, f. neka hruška: die Wasserbirne, die Schmalzbirne, Cig.; die Musikantenbirne, jvzhŠt.
  61. kíle, -eta, n. snet pri turščici, Temljine ( Tolm.)- Štrek. (Let.).
  62. kı̑łəc, -łca, m. 1) nackter Vogel, Cig.; — 2) = kembelj na tehtnici, Krn- Erj. (Torb.).
  63. kilogrām, m. utežna mera: das Kilogramm.
  64. kímati, -mam, -mljem, vb. impf. nicken; k. komu, jemandem zunicken; od zaspanosti k.; z glavo k., mit dem Kopfe wackeln, den Kopf schütteln; — prim. kivati (kakor je tudi v drugih slovanskih jezikih).
  65. kímavəc, -vca, m. 1) der Kopfnicker; — der zu allem "ja" sagt, nk.; — ein schläfriger Mensch, Kras- Štrek.; — der Kopfnicker (ein Muskel), Erj. (Som.); — 2) der Monat September; ( nav. kimovec); — 3) das Schneeglöckchen (galanthus nivalis), BlKr.
  66. kı̑mpež, m. = kinkež, ciza, zweirädriger Karren ohne Kasten, Cig., C., SlN., Gor.
  67. kı̑ncati, -am, vb. impf. nicken, Fr.- C.; glava mu je težko kincala, LjZv.; klanec je, konjiča kincata z glavami, Glas.; wackeln, C.; voz kinca, der Wagen wankt (auf holperigem Wege), Z.; vaga kinca, Z.; — nam. kimcati.
  68. kı̑nčnica, f. der Schmuckkasten, Cig.
  69. kíniti, kı̑nem, vb. pf. 1) eine nickende Kopfbewegung machen, Alas.; z glavo k., Dol.; — winken, Hal.- C.; — 2) tudi: impf. trava ne raste več, ampak kine, C.; ajda po mrazu kine, Z.; — k. k čemu, für etwas eingenommen sein, Cig.; prim. stsl. kyti, nicken.
  70. kipárnica, f. die Bildhauerwerkstatt, das Bildhaueratelier, Cig. (T.).
  71. kípati, -pam, -pljem, vb. impf. s trudom in težavo iti: kipala sem gori po bregu z vrečo, Gor.- DSv.; — menda = kimati.
  72. kipẹ́ti, -ím, vb. impf. aufwallen, aufsprudeln; beim Sieden überlaufen: mleko kipi; — sveča kipi, die Kerze rinnt, C.; — branden (o morju); — aufgehen (o testu), Jan.; — aufschwellen, Cig.; mrliči začno k., Pohl. (Km.); — kvišku k., emporragen (o gorah), Jan., nk.; — jeza mu je kipela v srcu, der Zorn bestürmte sein Herz, Cig.; vse je kipelo v njem, er war in großer Aufregung, Cig.; duh ji kipi v nebo, erhebt sich, Ravn.; — in reichlichem Maße hervorkommen, nk.
  73. kípniti, kı̑pnem, vb. pf. aufgehen (vom Teige), auflaufen; kruh neče kipniti, je že kipnil; (tudi impf. jvzhŠt.).
  74. kípnjenje, n. das Aufgehen (des Teiges), Z., jvzhŠt.
  75. kiraš, m. = korež, pretikač, der Fortstecknagel am Pfluge, Cig.
  76. kı̑rka, f. die Kastanienblüte, kajk.- Valj. (Rad).
  77. kísati, kı̑sam, -šem, vb. impf. 1) säuern; jedi k.; — 2) k. se, in der sauren Gährung begriffen sein, sauern; vino se je začelo kisati; — 3) k. se, ein saures Gesicht machen, raunzen, trotzig weinen; kaj se kisaš? zakaj ne ješ?, Ravn.- Valj. (Rad); k. se in kujati, LjZv.; — vreme se kisa, das Wetter ist unfreundlich, Z.; — 4) intr. kisati, gähren; mošt kisa, Habd., Dict., Hip. (Orb.), Ravn., Valj. (Rad), Dol.
  78. kíseł, -sela, nav. kísəł, -sla, adj. 1) sauer; kisela jabolka, kiselo vino, kiselo mleko; — 2) mürrisch, misslaunig: kiselo se držati, ein saures Gesicht machen; — kiselo vreme, unfreundliches Wetter, Cig.
  79. kislína, f. = kiselina: 1) etwas Saures: Sauerkraut, saure Rüben, Z.; — saure Milch, C.; — 2) die Säure, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.), nk.; kremikova k., die Kieselsäure, mravska k., die Ameisensäure, žolčna k., die Gallensäure, Erj. (Som.); žveplena k., die Schwefelsäure, solitarna k., die Salpetersäure, solna k., die Salzsäure, ocetna k., die Essigsäure, Sen. (Fiz.); ogljikova k., die Kohlensäure, Erj. (Min.); pruska k., die Blausäure, Vrtov., Cig., Strp.; — kíslina, Met.
  80. kísovanje, n. der Gährausbruch, Dol.; — (kisovanj, m., Mur., Met.- Mik.; kisovȃnj, Valj. [Rad]; kisovȃj, kar teče iz soda, kadar vino vre, Štrek.; "nejasna beseda; v drugem delu tiči morda nem. Wein," Štrek. [LjZv.]).
  81. kı̑šta, f. = zaboj, die Kiste, der Verschlag, die Truhe; — iz nem.
  82. kìt, kíta, m. der Walfisch, Cig., Jan., nk.; grenlandski k., der grönländische Walfisch (balaena mysticetus), Erj. (Ž.); — kiti, die Fischsäugethiere, die Wale (cetacea), Erj. (Ž.); prim. hs. kit, stsl. ki iz gr. κη̃τος.
  83. 1. kíta, f. 1) die Flechte, die Haarflechte, der Zopf; kite plesti, razpletati; die Strohflechte ( z. B. bei Strohdächern); — k. prediva, ein zusammengedrehtes Büschel Flachs; — pogovor se plete na vse kite, Jurč.; — 2) die Sehne, die Flechte; kito si pretegniti; vsaka mišica ima dve kiti, začetno in končno, Erj. (Som.); — 3) der Ast, Habd.- Mik.; zelena k., ogr.- C.; cvetna k., die Guirlande, Jan. (H.); — der Blumenstrauß, Jan., kajk.- Valj. (Rad), Npes.-Vraz; der Strauß (thyrsus, bot.), Cig. (T.), Tuš. (B.); — das Strahlenbüschel ( math.), Cig. (T.); — 4) ein langer Zug, der Flug, die Schar (o ptičih), Cig., Jan.; k. jerebic, Zora; k. rac, Svet. (Rok.).
  84. kítica, f. dem. kita; 1) das Zöpfchen; eine kleine Flechte; na kítice tkane vreče, Zwilchsäcke, DZ.; — 2) das Flechschen, die Sehne; — 3) der Blumenstrauß, Cig., Jan., nk.; — 4) die Strophe, Jan., Cig. (T.), nk.
  85. kı̑tje, n. coll. = kite, kajk.- Valj. (Rad).
  86. kīvi, -ija, m. der Kiwi, Cig.; avstralski kivi, der Kiwi oder Schnepfenstrauß (apteryx australis), Erj. (Ž.).
  87. kjẹ́, adv. I. interr. wo? kje si bil? ne vem, kje tiči otrok; — II. indef. kjẹ̀, irgendwo; išči si kje drugje službe; — irgend: kje kdo, kje kaj, kje kedaj, kje kam itd., (tudi: kjekdo, kjekaj, itd. pisano), Dict., Trub., Dalm., Kast. i. dr.; kje s kom rajtinge imeti, Kast.; bo že šel kje kod, Levst. (M.); kje kod, hie und da, Cig., Nov.; — etwa: kam kje le? wohin denn etwa? KrGora.
  88. kjẹ̀r, adv. rel. wo; Kjer te najdem, tam te bom, Npes.; kjer koli, wo immer; kjer (si) bodi, wo immer es sei.
  89. 2. kláč, m. = klatež, der Vagabund, C., DZ., Kras- Erj. (Torb.); (klać) Štrek.
  90. kláda, * f. 1) der Holzblock, der Klotz; klade z zagvozdo razbijati; — kos debla, ki se ima v deske razrezati, Notr.; len kakor klada, Z.; spati kakor klada; — 2) der Unterlagbalken, der Block einer Stampfe, Presse u. dgl., V.-Cig., C., Dol., Št.; kovaška klada, der Ambossstock, DZ.; — der Balken mit dem Zapfenlager der Mühlradwelle, Cig.; — 3) der Block als Fußfessel, der Stock, Dalm. (Reg.), Dict.; hlapca posadi v klado, Dalm.; jetnike iz klade odpeljati, Trub.; noge komu v klado stisniti, ogr.- Valj. (Rad); v klado koga dejati, Cig.; — pren. živino, katero najde poljak (poljski čuvaj) v škodi, žene v klado, iz katere jo mora gospodar potem rešiti, plativši po njej narejeno škodo, Plužna pri Bolcu- Erj. (Torb.); — 4) die Lage, die Schichte, Mur., C.; — 5) das Stockwerk: omahniti s tretje klade, C.
  91. kládenje, n. das Vorlegen des Futters, die Fütterung des Viehes, Cig., Valj. (Rad).
  92. kladína, f. 1) der Block, Habd.- Mik.; — 2) der Unterlegbaum der Weinpresse, Hal.- C.
  93. kládnica, f. 1) große Holzaxt, V.-Cig., C., Hip. (Orb.), Dol.; goli razkoljejo s kladnico na polena, Ravn. (Abc.); — 2) eine Art Weinpresse, C.; — 3) das Futterschaff, C.
  94. kládnik, m. der Ort, wo das Vieh gefüttert wird, M.
  95. klȃdva, f. die Unterlage, C.
  96. klafáč, m. der Ungehöriges schwätzt, unflätige Reden führt, der Zottenreißer.
  97. kláfarski, adj. possenreißerisch, M.; unflätig: klafarske besede, klafarske pesmi, Zotenlieder.
  98. klafáti, -ȃm, vb. impf. unflätige Reden führen, Zoten reißen; prim. bav. klaffen = unehrbare Reden führen, Levst. (Rok.).
  99. klafę̑ta, f. schlechter Hut, der Schlapphut, Cig., C., Št.; der Hut ( zaničlj.); vzemi svojo klafeto in pojdi! jvzhŠt.; tudi: klofeta.
  100. klȃftra, f. iz nem. Klafter; pogl. seženj.

   9.855 9.955 10.055 10.155 10.255 10.355 10.455 10.555 10.655 10.755  



  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA