svoj (768)

1. svọ́j, svója, pron. (prisvaja kaj subjektu istega stavka); mein, dein, sein, ihr, unser, euer, ihr: ljubite svojo domovino; vsakdo mora svojo čast braniti; po svoje, nach seiner Art; vsak po svoje; jaz svojo glavo, ti svojo = jeder nach seinem Willen, Fr.- C.; ob svojem živeti, von seinem eigenen Erwerb leben; sam svoj je, er ist eigensinnig; ( prim. samsvoj); — (prisvaja kaj mišljenemu, dasi ne tudi gramatičnemu subjektu); sein, eigen; pustite vsakemu svoje! dati vsakemu v svoje roke, Levst. (Nauk); tudi meni kaže svoje uradovanje, auch mir ist es aus eigener Amtsthätigkeit bekannt, Levst. (Nauk); sodba o svojem delu ne pristoji meni, Levst. (Nauk); (vsakemu) svoja glava svoj svet, Npreg.- Jan. (Slovn.); sin moj, um svoj, Jan. (Slovn.); — s svojo roko podpisati, eigenhändig unterfertigen; svoja hišica, svoja voljica, eigener Herd ist Goldes wert (po hs.), Cig.; svoje glave biti, eigensinnig sein; po svoji volji ravnati, eigenwillig handeln; preveliko svojo voljo dati komu, jemandem zu viel Freiheit gewähren, Slom.- C.; sodnija določuje o svojem in tujem (über "Mein und Dein"), Vrt.; svoj način, svoj vkus, das Genre, Cig. (T.); svoja korist, der Eigennutz, Cig. (T.); vsakemu se svoje najlepše zdi, Npreg.- Jan. (Slovn.); — unvermählt: Dozdaj je dekle svoja b'la, In lehko je prepevala, Npes.- Pjk. (Črt.); — gehörig: ob svojem času, seiner Zeit, zur gehörigen Zeit; na svojem mestu, gehörigen Orts; na svojih posebnih mestih, Lašče- Levst. (Rok.); — svoje dni, seiner Zeit, einst; svoje dni bil je kralj, es war einmal ein König; — iskrice so svoje rože (sind gewisse [besondere] Blumen), Fr.- C.; — verwandt, Cig.; vsak človek ima nekaj svojih po krvi in svaštvu, LjZv.; svoji smo si, BlKr.; smo si nekaj svoji, wir sind uns etwas anverwandt, Cig., Polj.; bolj če je svoj, bolj se ga boj! Polj.
2. svojȃd, f. 1) die Verwandten, die Verwandtschaft, Jan., C., Z.; — 2) das Gezücht: krapi, ščuke in druga luskava svojad, LjZv.
3. svoják, m. der Angehörige, Šol.; der Verwandte, C.
4. svojȃst, f. die Verwandtschaft, Dict., Jan., C.; die Angehörigen, C.
5. svojȃt, f. 1) die Verwandtschaft, Valj. (Rad); — 2) die Sippschaft, die Bande, die Clique, C., nk.
6. svojebítən, -tna, adj. originell, nk.
7. svójəc, -jca, m. 1) der Seinige ( Meinige, Deinige etc., prim. svoj), der Angehörige, Jan., nk.; z lakoto krotičil je celo ljudstvo, pa ravno tistikrat svojce čudno preživi, Ravn.- Valj. (Rad); Bog čuje nad svojci, Gott beschützt die Seinigen, C.; njih roditelji ali otroci in drugi svojci, Levst. (Nauk); okrožili so jih svojci, Jurč.; maščevati se nad bratom, rodbenikom ali svojcem, Navr. (Let.); ni obdolženčevih svojcev, DZ.; — 2) der Freie, ein freier Herr, V.-Cig.
8. svojeglàv, -gláva, adj. = svojeglaven.
9. svojeglȃvəc, -vca, m. der Eigensinnige.
10. svojeglávən, -vna, adj. eigensinnig.
11. svojeglȃvka, f. die Eigensinnige.
12. svojeglávnost, f. der Eigensinn.
13. svojeglȃvstvọ, n. = svojeglavnost, Mur., C.
14. svojeljúbən, -bna, adj. eigenliebig, Cig., Jan.
15. svojeljȗbje, n. die Eigenliebe, Cig., Jan., C.
16. svojeljúbnost, f. die Eigenliebe, C.
17. svójən, -jna, adj. selbständig, M.; s. (od) česa, frei von etwas, C.
18. svojeròč, adv. eigenhändig: s. je presajal cvetlice, Erj. (Izb. sp.); s. vreči koga iz izbe, Jurč.
19. svojerǫ́čən, -čna, adj. eigenhändig, Cig. (T.), nk.; svojeročno podpisati, Cig. (T.), nk.; svojeročno pisanje, das Autograph, Cig. (T.).
20. svojevę̑rəc, -rca, m. der Freigläubige, Jan. (H.).
21. svojevę́rən, -rna, adj. freigläubig, Jan.
22. svojevę̑rstvọ, n. der Freiglaube, Jan.
23. svojevǫ́lja, f. = svoja volja, der Eigensinn, Dalm., Slom.
24. svojevǫ́ljən, -ljna, adj. 1) eigenwillig, Cig. (T.); svojevoljno, aus eigenem Antriebe, Trub.; freierdings, Cig.; — 2) willkürlich, Jan.; eigenmächtig, Cig.; — eigensinnig, Dict., Cig. (T.); — muthwillig, Boh.- M., C.; — zügellos, Cig.
25. svojevǫ́ljnost, f. die Eigenwilligkeit, Cig.; der Eigensinn, Dict.; po svoji svojevoljnosti koga žalostiti, kajk.- Valj. (Rad); — die Willkür, Jan.; die Eigenmächtigkeit, Cig.
26. svojevǫ̑ljstvọ, n. der Eigenwille ( phil.), Cig. (T.).
27. svojevŕstən, -stna, adj. eigenartig: svojevrstno čudo, Let.
28. svǫ̑jež, m. der Eigensinnige, C.
29. svójič, m. der Sonderling, Jan.
30. svojíłən, -łna, adj. zueignend ( gramm.), Cig., Jan., nk.; svojı̑łni zaimki, Jan.
31. svojína, f. 1) das Eigenthum, Jan., Šol., Cig. (T.), DZ., Levst. (Nauk), nk.; — 2) coll. die Angehörigen, die Verwandtschaft, Jan., C.
32. svojı̑nəc, -nca, m. einer der Angehörigen, C.
33. svojı̑nski, adj. Eigenthums-: svojinske razmere, DZ.
34. svojita, f. die Anverwandtschaft, Habd.- Mik., Jan.; = prim. svojta.
35. svojítən, -tna, adj. besonderer: zaradi čisto svojitnih, važnih vzrokov, Levst. (Pril.); njih svojitno osebje, DZ.
36. svojı̑təv, -tve, f. die Zueignung, die Beanspruchung, nk.
37. svojíti, -ím, vb. impf. als Eigenthum beanspruchen, in Anspruch nehmen: s. si kaj, Cig., Jan.; to motiko si sosed svoji (= pravi, da je njegova), jvzhŠt.; moja sinova si v sužnost svoji, nobenega plačila si ne svoji, Ravn.- Valj. (Rad); nazaj si s. kaj, das Eigenthum einer Sache zurückansprechen, Svet. (Rok.); (s. se česa, Gor.); — sich anmaßen, Cig., Jan., nk.; — sich zueignen, Cig., Jan.
38. svójka, f. 1) die Angehörige, Z.; — 2) ein einheimisches Wort ( opp. tujka), C., Vest.
39. svójnost, f. = samosvojnost, die Unabhängigkeit, die Freiheit, C.
40. svojọ̑st, f. die Eigenthümlichkeit, Jan., C.; — die Freiheit, Jan., C.; tudi: svójost; Oh, pridi samski stan nazaj, In meni zopet svojost daj! Slom.
41. svǫ̑jski, adj. eigen: vročevanje v svojske roke, podpis naše svojske roke, DZ.
42. svǫ̑jstvən, -stvəna, adj. eigenthümlich, Zora, Trst. (Let.); charakteristisch, Cig. (T.); specifisch, Cig.
43. svǫ̑jstvənost, f. die Eigenheit, Cig. (T.), DZ., Zora.
44. svǫ̑jstvọ, n. die Eigenheit, die Eigenthümlichkeit, Cig., Jan.; s. tal, DZ.; s. kakega jezika, der Geist der Sprache, Jan., Navr. (Kop. sp.); s. slovansko, Levst. (Nauk); prirodno s., das Naturell, Cig. (T.); — die Eigenschaft, die natürliche Beschaffenheit, Cig. (T.), Erj. (Som.), nk.; notranja svojstva, innere Eigenschaften, Cig. (T.); občno s., eine allgemeine Eigenschaft, Sen. (Fiz.); zapravljivosti ni bilo v številu njegovih slabih svojstev, Jurč.
45. svǫ̑jščina, f. 1) das Eigenthum, Šerf- Valj. (Rad), GBrda; bova živela in svojščino z dobičkom povrnjeno imela, Ravn.; — na svojščino delati, auf Überschicht arbeiten, Svet. (Rok.); — 2) die Freiheit, Mur., Cig., Jan., Danj.- Mik.; — 3) die Angehörigen, Jan.; — 4) = svaščina, die Schwägerschaft, Mirno pod Gorico- Erj. (Torb.).
46. svǫ̑jta, f. die Verwandtschaft, C., Z.; die Sippschaft, die Sippe, Cig. (T.); — hs.
47. izposvojíti, -ím, vb. pf. i. si kaj, sich etwas nach und nach zueignen, C.
48. izsvojeváti, -ȗjem, vb. impf. ad izsvojiti; expropriieren, Jan.
49. izsvojı̑təv, -tve, f. die Expropriation, Jan.
50. izsvojíti, -ím, vb. pf. = razsvojiti, expropriieren, Jan.
51. obsvójən, -jna, adj. für sich bestehend, C.
52. obsvojíti, -ím, vb. pf. 1) = osvojiti, Z.; — 2) o. se, sich erkennen, M.; obsvojimo se = spoznamo, da smo si svoji, C.; — 3) o. se, sich erkenntlich zeigen, C.
53. osamosvǫ́ja, f. = osamosvojba, Str.
54. osamosvǫ̑jba, f. die Emancipation, Cig. (T.).
55. osamosvǫ̑jenka, f. die Emancipierte, Zv.
56. osamosvojı̑təv, -tve, f. = osamosvojba, Jan. (H.).
57. osamosvǫ́jiti se, -svǫ̑jim se, vb. pf. sich emancipieren, Cig. (T.), Zv.; osamosvojena ženska, ein emancipiertes Frauenzimmer, Zv.
58. osvǫ̑jba, f. die Zueignung, Nov.- C.
59. osvojénje, n. die Aneignung, die Occupation, die Einnahme (eines Ortes), Jan. (H.).
60. osvojeváłən, -łna, adj. Eroberungs-: osvojevȃłna vojska, Cig.
61. osvojevȃnje, n. das Erobern: osvojevanja željen, eroberungssüchtig, Cig.
62. osvojeváti, -ȗjem, vb. impf. ad osvojiti; 1) sich zueignen, erobern, Cig., Jan., nk.; — 2) o. se česa, sich von einer Sache frei machen, Jan.
63. osvojevȃvəc, -vca, m. der Eroberer, Cig., Jan.
64. osvojı̑təv, -tve, f. die Aneignung, die Besitznehmung, die Eroberung, Cig., Jan.
65. osvojíti, -ím, vb. pf. 1) sich zueignen, sich bemächtigen, erobern: o. kaj, o. si kaj, Mur., Cig., Jan., nk.; — hrepenenje, glad osvoji koga, die Sehnsucht, der Hunger bemächtigt sich jemandes, Vrt.; — 2) o. se česa, einer Sache loswerden, sich von ihr frei machen, Jan.
66. osvojljìv, -íva, adj. 1) eroberungssüchtig, Cig.; — 2) einnehmend, Cig. (T.).
67. posvojíti, -ím, vb. pf. p. si, sich zueignen, nk.
68. preusvojíti, -ím, vb. pf. p. si, sich vorwegnehmen: preusvojeno mnenje, die Voreingenommenheit, Jan. (H.).
69. prisvojénje, n. die Aneignung, Mur., Cig. (T.).
70. prisvojeváłən, -łna, adj. zueignend, possessiv ( gramm.), Jan.
71. prisvojevȃnje, n. die Aneignung, Cig. (T.).
72. prisvojeváti, -ȗjem, vb. impf. = prisvajati, Krelj- Mik.
73. prisvojevȃvəc, -vca, m. der Aneigner, Jan. (H.).
74. prisvojíłən, -łna, adj. = prisvojevalen, Jan., M.
75. prisvojı̑telj, m. der Aneigner: nepostavni p., der Usurpator, Jan. (H.).
76. prisvojı̑təv, -tve, f. die Aneignung: die Occupation, Jan.; — die Annexion, nk.
77. prisvojíti, -ím, vb. pf. sich zueignen, sich bemächtigen: p. si kaj, Dict., Mur., Cig., Jan., nk.; — zuschreiben: p. komu kaj, Cig. (T.).
78. razsvojeváti, -ȗjem, vb. impf. ad razsvojiti, nk.
79. razsvojı̑təv, -tve, f. die Expropriation, Cig., Levst. (Cest.), DZ., Nov., nk.
80. razsvojíti, -ím, vb. pf. expropriieren, Cig. (T.), nk.
81. samosvọ́j, -svója, adj. 1) selbständig; samosvoj gospod, Mur.; samosvoji politični okraji, samosvoje področje občinsko, Levst. (Nauk); še nimajo samosvojega okusa, Levst. (Zb. sp.); — 2) Eigen-, Cig.; samosvoja hvala, das Eigenlob, Cig. (T.); — 3) eigen, eigenthümlich: rudnina, ki nema samosvoje barve, ampak je le po slučajni primesi obarvana, Erj. (Min.); starec, čisto samosvoje, nenavadne postave, Jurč.; s. človek, ein Sonderling, Tolm.; — 4) eigensinnig, Dol., Šl.
82. samosvójəc, -jca, m. 1) der Unabhängige, der Selbständige, Mur., C.; — 2) der Eigensinnige, Gor.; — = človek, kateri je sam svoj, kateri se za druge ljudi ne meni, Gor.
83. samosvójən, -jna, adj. 1) selbständig, eigenberechtigt, unabhängig, Cig., Jan., C.; — 2) Eigen-, Cig. (T.); samosvojna ljubezen, Slom.- C., Škrinj.; — samosvojna stvoritev, generatio aequivoca, Cig. (T.).
84. samosvǫ̑jnik, m. 1) ein lediger Mann, C.; — 2) der Sonderling, C.; — der Eigensinnige, Slom.
85. samosvójnost, f. die Selbständigkeit, Cig. (T.), C.; s. izgubiti, Vod. (Pes.).
86. samosvojọ̑st, f. = samosvojnost, C.; vrtoglavcu samosvojost in pa slepcu luč v roke dati, Slom.
87. samosvǫ̑jstvọ, n. die persönliche Freiheit, Cig., C.
88. sosvojína, f. = solastnina, das Miteigenthum, DZ.
89. usvojénje, n. die Zueignung, die Aneignung, Cig. (T.).
90. usvojevȃnje, n. das Zueignen, das Aneignen, Cig. (T.).
91. usvojeváti, -ȗjem, vb. impf. ad usvojiti: zueignen, Cig. (T.), nk.
92. usvojı̑telj, m. der Eroberer, ogr.- C.
93. usvojı̑təv, -tve, f. die Zueignung, die Eroberung, Cig., Jan.
94. usvojíti, -ím, vb. pf. zueignen, Cig. (T.); sleparsko usvojeni denarji, Vrtov. (Km. k.); u. si, sich zueignen, sich aneignen, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.; — assimilieren, Cig. (T.).
95. zasvojíti, -ím, vb. pf. z. si, sich zueignen, Mur., ogr.- C.
96. ȃj, interj. 1) ei, C.; wohlan: aj, izkaži drugako svoje bogastvo, Krelj; — 2) = joj: aj meni, Boh.; = oj: Aj ti moj zeleni vrtec, Npes.- Levst. (Rok.).
97. báhati, -am, vb. impf. prahlen, Mur., Met.; z mošnjo b., beutelstolz sein, Cig.; Napuh njegov prezgodaj baha, Vod. (Pes.); s svojimi darmi b., Ravn.; — nav. b. se, b. se s čim; — tudi: baháti se, Gor., Št.
98. 2. bę́ka, f. svoje ime ovci, Zemon (Notr.)- Erj. (Torb.).
99. bernjáti, -ȃm, vb. impf. sammeln, Jarn.; betteln, Cig.; s svojo malho b. po vaseh, Jurč.
100. birokratı̑ja, f. svojevoljno vladarstvo uradništva, die Bureaukratie, nk.; (birokracija, Cig., Jan.).

1 101 201 301 401 501 601 701  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani