svinec (12)

1. svínəc, -nca, m. das Blei; žgani s., die Bleiasche der Töpfer, Cig.; — (vodomerni) s., das Senkblei, Guts., V.-Cig.; — das Schießschrot; zajcu svinca zagnati v glavo; — bledi s., das Zinn, C.
2. razcẹdíti, -ím, vb. pf. = raztopiti: razcejen svinec, Jsvkr.
3. raztẹ̑mati se, -am se, vb. impf. ad razteti se; zerschmelzen: sneg, led, maslo, svinec se raztema, Št.- C.
4. raztopíti, -ím, vb. pf. 1) zerschmelzen, zerlassen; svinec, mast r.; — r. se, schmelzen ( intr.); vosek se na solncu raztopi; — 2) zergehen machen, auflösen; cuker v vodi r.; — r. se, zergehen; sol se v vodi raztopi.
5. 3. róžən, -žna, adj. 1) Horn-: rọ̑žne kovine, rọ̑žni svinec, Cig. (T.); — 2) hornartig, Cig., Jan.; — 3) rožno (= debelo) pogledati, KrGora- DSv.; rožno gledati, verlegen blicken, UčT.; — 4) = malo vinjen, Breznica ( Gor.).
6. srebȓnat, adj. silberhältig, V.-Cig., Erj. (Min.); srebrnati svinec, DZ.; srebrnata svetlica, die Silberblende, Cig. (T.); srebrnati sijajnik, der Silberglanz ( min.) Cig. (T.).
7. 3. stopíti, -ím, vb. pf. 1) zusammenschmelzen: vosek z maslom s.; — fusionieren, Nov.; — 2) schmelzen ( trans.), s. svinec, maslo; s. se, schmelzen ( intr.); sneg, vosek se je na solncu stopil; — verschmelzen, durch Schmelzen alle machen: ves vosek sem stopil.
8. svínčəc, -čca, m. dem. svinec, Valj. (Rad).
9. téžək, (težȃk), -žka, adj. 1) von großem Gewicht, schwer; t. kakor svinec; — ( pren.) težka jed, težke sanje, težka ječa; težko mi je, težko mi prihaja, es ist, wird mir übel; — 2) schwer zu machen, schwierig; težko delo; težko nesti; težko dihati; — težko je, krivico voljno trpeti; — iz težka, s težka (stę̑žka), schwer, mit Mühe; s težka se hraniti, Levst. (Nauk); s težka ga stane, es kommt ihm schwer an, Trub., Dalm.; — 3) težka je, sie ist schwanger, C., Z., Lašče; — 4) lästig, unverdaulich; zelo t. je; — 5) težko, schwerlich; težko bo kaj iz tega; = težko da: težko da pride = težko če pride, jvzhŠt.; težko če ne, höchstwahrscheinlich, jvzhŠt.; — compar. tę̑žji; adv. težje, nav. teže.
10. 1. topíti, -ím, vb. impf. 1) wärmen, ogr.- C.; mleko t., t. j. v peč dejati gret, da se hitreje smetana naredi: topljeno mleko, Gor., jvzhŠt.; — 2) schmelzen, zerlassen; vosek, svinec, železo t.; — ( pren.) Srce mi žalost zdaj topi, Npes.-K.; žalost je nadloga, katera srce topi, Kast.; srce se topi od žalosti; — = mehčati ( gramm.): topljena izreka, topljeni soglasnik ( n. pr. nj, lj), C., Cv.; — 3) t. se: topi se mi, es verdrießt mich, Št.- C.; topi se ji iti prat, Savinska dol.
11. udáriti, -dȃrim, vb. pf. 1) einen Schlag führen, schlagen; u. ob mizo, ob tla; u. koga po glavi, po roki, za uho; u. z roko v roko, u. si v roke, einander den Handschlag geben; — anprallen; u. z glavo ob kamen, mit dem Kopfe an einen Stein anschlagen; u. se, sich anschlagen; u. se z glavo ob kamen; u. se v nogo, v glavo; — u. pečat, das Siegel aufdrücken; u. podobo na svinec, einen Stich in Blei abschlagen, Cig.; u. na kalup, aufformen, Cig. (T.); — mrtvoud ga je udaril (= zadel), Cig.; — einschlagen (vom Blitze); strela je udarila v hišo; udarilo je nekam; — u. koga s slepoto, jemanden mit Blindheit schlagen; treffen, Cig.; kmeta bridko udari goveja kuga, Levst. (Nauk); — udarjen, verrückt, rappelig, Cig.; — 2) losschlagen, angreifen: u. na sovražnika, na trdnjavo; na volke u., ogr.- Valj. (Rad); u. z vojsko v deželo, ins Land einfallen; u. se, aneinander gerathen, in Kampf gerathen, ein Treffen liefern; — bolezen udari med ljudi, eine Krankheit beginnt zu grassieren, Dict.; — 3) u. jo kam, den Weg irgendwohin einschlagen; u. jo za kom, jemandem nachstürzen, jemanden zu verfolgen anfangen, Cig.; u. na stran: sich vom Wege abschlagen oder entfernen, Cig.; — 4) dringen: voda je črez bregove udarila, das Wasser ist ausgetreten; močno vino udari v glavo, starker Wein steigt zu Kopfe; kri mu je udarila v lica; Izza nohta udari črna kri, Npes.- Jan. (Slovn.); mokrota udari skozi zid; ogenj udari skozi streho; bolezen udari na pljuča, v glavo, die Krankheit geht auf die Lunge, den Kopf über; duh udari v nos, der Geruch sticht in die Nase; — 5) einen Geruch bekommen o. annehmen: vino je udarilo po sodu, Levst. (M.); vino udari po zemlji, Z.
12. žgáti, žgèm, vb. impf. brennen ( trans.); tobak ž., Tabak rauchen, Cig., Št.; apno, opeko, olje ž., Kalk, Ziegel, Kohlen brennen; žgan svinec, kositer, Bleiasche, Zinnasche, V.-Cig.; rudo ž., das Erz durch Rösten zubrennen, Cig.; žgana ruda, geröstetes Erz, Cig.; kavo ž.; Kaffee rösten; iz žita i palinko žgejo, ogr.- Valj. (Rad); na gladko ž., glatt brennen ( techn.), Cig. (T.); lase ž., die Haare brennen; — ein brennendes Gefühl veranlassen: solnce žge, die Sonne brennt; kopriva žge; v prsih me žge, Mur.; žgoči veter, der Glutwind, Cig. (T.); žgoč, brennend, heiß, Jan.; ( prim. žgeč); — ( pren.) žgoč humor, kaustischer Humor, Cig. (T.); — žgala sta jo, sie sind gehörig gelaufen, UčT.

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani