stoje (59)

1. stoję̑čki, adv. stehend, BlKr., jvzhŠt.; = na stoječkem, BlKr.- Mik.
2. 1. stǫ́jən, -jna, adj. stabil ( phys.), Cig. (T.); — stǫ̑jna armada, das stehende Heer, DZ.
3. 2. stọ̑jən, -jna, adj. über l00 Mann gebietend: stojni poglavitnik, Schönl.; stojni poglavar, Jap. (Sv. p.).
4. stojẹ́vati, -am, vb. impf. zu stehen pflegen, Jan., Zora.
5. stojezíčən, -čna, adj. hundertzüngig, Cig.
6. dostǫ́jən, * -jna, adj. 1) angemessen, C.; dostojno znanje, Levst. (Močv.); geziemend, anständig, Mur., Cig., Jan., C., nk.; — 2) tauglich: d. k čemu, Meg., Boh.; — 3) würdig, Cig., Jan., nk.; hvale d., lobenswert, ogr.- C.; vere d., glaubwürdig, Navr. (Let.).
7. nadstǫ́jən, -jna, adj. vorgesetzt, zuständig; nadstǫ̑jnọ oblastvo, die zuständige Behörde, DZ., Levst. (Pril.).
8. nástojən, -jna, adj. eifrig, ogr.- C.
9. nedostǫ́jən, * -jna, adj. unwürdig, ungebürlich, Mur., nk.; nedostojno vedenje, nk.; unpassend: n. čas, Meg.; — untauglich, ungeschickt, Meg.
10. neobstǫ́jən, -jna, adj. unbeständig, Jan.
11. neprestǫ́jən, -jna, adj. unaufhörlich, ununterbrochen, ogr.- C.
12. nepristǫ́jən, -jna, adj. 1) unanständig, ungebürlich, unschicklich, Cig., Jan.; unangemessen, Cig., Jan.; — 2) incompetent, Cig.
13. obstojèč, -ę́ča, adj. haltbar, Jan.; o. krompir, jvzhŠt.; dauerhaft, Z., C.; prijazen v hudem ne more obstoječa biti, Kast.; — prim. obstati I. 2).
14. obstoję́čən, -čna, adj. = obstoječ, Mur.
15. obstoję́čnost, f. die Dauerhaftigkeit, Mur.
16. obstójən, -jna, adj. 1) Bestand-, obstǫ̑jni del, der Bestandtheil, Cig., Jan., C., nk.; — 2) dauerhaft, ausdauernd, Jan., C.; — stichhältig, triftig, Jan.; o. vzrok, C.
17. podstójən, -jna, adj. unterstehend: podstǫ̑jni uradniki, DZ.; (po nem.).
18. postǫ̑jən, -jna, m. = orel, der Adler, Meg., Dict., Dalm.; — prim. postojna.
19. pristójən, -jna, adj. 1) entsprechend, Cig., Jan.; svoji veri pristojno živeti, C.; — gebürend, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.; pristojno, auf gebürende Art, Cig.; — schicklich, anständig, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.), nk.; to ni pristojno, das ist wider die gute Art, Cig.; — 2) zuständig, Guts.- Cig., Jan., C., nk.; pristojna oblastva, zuständige Behörden, DZ.; pristojni sodnik, der befugte Richter, Cig.
20. samostójən, -jna, adj. = samostalen, Cig., Jan., nk.
21. verodostójən, -jna, adj. = vere dostojen, glaubwürdig, C., nk.
22. zadostójən, -jna, adj. = zadosten, Z., ogr.- C.
23. čmŕlj, m. 1) die Erdhummel (bombus terrestris); "na Št. Vidski gori razlikujejo čmrlje v maharje, listnarje in zemljarje, a Laščani v mahovce in luknjevce", Erj. (Torb.); čmrlji so veliki in mali pasanci, rjavčki, sivčki, mahovniči, Gor.; — 2) klin, ki se vtakne v prevrtano klop, a nanj se deno na križ stoječe palice, na nje štrena, da se razmota, Vas Krn- Erj. (Torb.).
24. dostáti, * I. -stojím, vb. pf. 1) ausharren, aushalten, Cig., C.; d. do konca, Cig.; kateri do konca dostoji, ta bo ohranjen, Trub.; svoj čas počivajoč dostoje, Krelj; — 2) (durch langes Stehen) schlecht werden: posoda je dostala, C.; hiša je dostala, das Haus ist baufällig geworden, Cig.; — 3) vb. impf. dostoji mi, es ziemt sich für mich, Boh., Jarn.; sodniku je dostoječe, Guts. (Res.); prim. dostajati se 3); — II. -stanem, vb. pf. 1) bestehen, absolvieren: d. izkušnjo, M., nk.; d. pokoro, Burg.; d. šolo, Vrt.; ausdienen, dostavši svojih 14 let, Ravn.; d. svoja (vojaška) leta, Vod. (Nov.); d. stražo, Cig.; — 2) leisten, vollbringen, Meg.; tlako dostanem ali plačam, jvzhŠt.; kar obljubim, to dostanem, Svet. (Rok.), Gor.; d. svoje delo, Vrtov. (Km. k.); — einhalten: ako tega roka nebi dostal, im Falle der Nichteinhaltung dieser Frist, DZ.; — 3) ausreichen: ne dostane mi, ich komme damit nicht aus, C.; — 4) (po nem.) erstehen, nk.
25. glíva, f. 1) der Pilz (fungus); — pos. mehka goba platničasta, rastoča posebno jeseni po starih bukovih še stoječih ali podrtih kladah; dobra jed, Lašče- Erj. (Torb.); der Stockschwamm (tuber cibarium), Poh.- C.; črstev ko gliva, ves živ ko gliva, Slom.; — 2) gliva na vratu, eine Halskrankheit, = kuščarji, C.; — tudi: weicher Halskropf, Cig., Hal.- C.
26. grúča, f. der Klumpen; g. rude, eine Erzstufe, Cig. (T.); granitna g., ein Granitblock, Cig.; gruče zlata, Ravn.; g. masti, ein Fettklumpen, Cig.; v gruče se lomiti, sich klümpern, Cig., Jan.; eine Mehrheit zusammengedrängter Dinge: g. lešnikov, Notr.- Lašče- Levst. (Rok.); g. fig, Dalm.; die Gruppe: g. ljudi, nk.; v gručah stoje znanci, Jurč.; — prim. it. gruzzo, der Haufe, Levst. (Rok.).
27. hę̑ncati, -am, vb. impf. okoli mize stoje z ene noge na drugo prestopati ali preskakovati in se tako zagibavati (nekak ples Poljancev na gorenjem Ptujskem polju), Pjk. (Črt.).
28. kerlę́jš, m. znamenje, pri katerem z mrličem postoje ter molijo pogrebci, Polj.; — prim. cerkveni: kyrie eleison!
29. kónəc, -nca, m. 1) das Aeußerste eines Dinges, das Ende; sprednji, zadnji, zgornji, dolnji k., das vordere, hintere, obere, untere Ende; volkodlak je v sprednji konec volk, v zadnji konec človek, LjZv.; prednji, zadnji k., das Vorder-, Hintertheil; — die Spitze, k. prsta, jezika; der Zipfel; — pl. konci, das Kopfholz, die Rüste (bei den Köhlern), V.-Cig.; das Trumm, das Zettelende (bei den Webern), Cig.; Reststücke (vom Zeuge), Cig.; sami konci so! Gor., jvzhŠt.; — brez konca in kraja, ohne Ende; — zlo smo si v konce, wir sind einander abgeneigt, Cig., Z.; — po koncu (konci), aufrecht; po koncu se držati; lasje mu stoje, stopijo po koncu (zu Berge); po koncu biti, sich aufbefinden, nicht im Bette liegen; na konec, aufrecht, C.; — črez konec pasti, kopfüber fallen, C.; — na konec mi je prišlo, ich erinnere mich, C.; črez konec bežati, über Hals und Kopf fliehen, C.; — 2) der Anfang; od konca, anfangs, zu Anfang; od konca začeti, von neuem beginnen; od konca do kraja (konca), vom Anfang bis zum Ende, von A bis Z; nima ne konca ne kraja, ist unendlich, Cig.; — 3) das Ende; do konca, bis zum Ende; brez konca, ohne Ende; gänzlich, gründlich, Cig., Jan., C.; do konca neznan, vollständig unbekannt, Erj. (Torb.); do konca predrugačiti, Levst. (Nauk); do konca len, grundfaul, Cig.; do konca kaj razumeti, etwas aus dem Grunde verstehen, Cig.; vsaki reči trdo do konca iti, jeder Sache auf den Grund zu kommen suchen, Ravn.; s konca, am Ende, Z.; zum Beschlusse, Cig.; — die Beendigung, der Schluss; tako stori, pa bo konec, mache es so, und das Lied hat ein Ende, Cig.; pri koncu biti, zu Ende sein; na koncu, zum Beschluss, Cig.; na konec, zuletzt, C.; na konec konca, zu allerletzt, ogr.- C.; — der Ausgang; kakšen konec bo to imelo? — 4) das Ende, die Vernichtung; k. sveta, der Untergang der Welt; saj te ne bo k., es kostet dich ja nicht den Kopf; ne bo vsega k., če —, die Welt wird deshalb nicht zugrunde gehen, wenn —; ravno tak k. vas bo, ihr werdet dasselbe Ende nehmen, mesta je bilo k., die Stadt ward zerstört, Ravn.- Mik.; k. vzeti, jemati, ein Ende nehmen, vergehen, zugrunde gehen; od suše vse konec jemlje, jvzhŠt.; od žalosti k. jemati, vor Leid vergehen, Cig.; k. dati, zugrunde richten, C.; — 5) der Zweck, das Ziel, Cig., Jan.; iz tega konca, in dieser Absicht, C.; — 6) der Zwirn, Cig., Jan., BlKr.; klobko domačega konca, Malhinje na Krasu- Erj. (Torb.); pl. konci, der Zwirn, Mur., Cig., Met.
30. kozə̀łc, -zə̀łca, m. 1) die Garbenharfe; iztegnjeni k., die langgestreckte Harfe, pokloničeni k., die niedrige Harfe, vezani k., die Doppelharfe, Cig.; k. prevrniti, einen Purzelbaum schlagen, Cig., Lašče- Levst. (M.), jvzhŠt.; — 2) die Griessäule an Wassermühlen, Wehren, Cig.; — der senkrechte Pfeiler am Schlitten, Cig.; — na kolovratnem stopalu po koncu stoječi les, Dol.; — der Pflugpfeiler, das Pflugstöckchen, Cig., C.; k. gre skozi gredelj v plaznico, pred njim je črtalo, Skrilje- Erj. (Torb.); — pl. kozəłci, das Stuhlgestell, Bolc- Erj. (Torb.); — 3) die Zwischenwand in der Nuss, Ponikve- Erj. (Torb.); — 4) kleiner Baldrian (valeriana dioica), Medv. (Rok.); — tudi: kózəłc, Mur., Ravn. (Abc.); izgovarja in piše se beseda nav.: kozołəc; toda prim. Mik. (Et.).
31. lȃs, lȃsa, lasȗ, m. 1) das (einzelne) Haupthaar; za l. ne odjenjati, kein Haar breit weichen; ni za l. boljši, er ist um kein Haar besser, Cig.; lasje mu po koncu stoje, die Haare stehen ihm zuberge; dolgi lasje, kratka pamet, Npreg.- Levst. (Zb. sp.); lasje mi gredo z glave, ich verliere Haare; lase si puliti, sich die Haare raufen; vino mu gre v lase, dobil ga je v lase, der Wein steigt ihm zu Kopfe; lasje ga bole, er hat einen Katzenjammer; — 2) gospenji lasje, das Frauenhaar (adiantum), Dict.; — Marije device lasje, das Forchgras (poa annua), Cig., Jan.; — žabji las, der Wasserstern (callitriche), Cig.; — nam. vlas.
32. lȃs, -ı̑, f. dolga ranta, na kateri stoje streharji, Tolm.- Štrek. (Let.); — prim. 2. laz.
33. lı̑mnica, f. na limnici stoje koritca, v katerih se lim trdi, Kamnik ( Gor.).
34. móra, f. 1) der Alp; mora ga tlači, sesa; — potne kaplje mu stopijo na čelo, ko mu je mora takih misli legla na dušo, Jurč.; — mora sesa ("ziza") svinje, kadar jih tako napade pri jedi, da stoje z životom proti tlom upognjenim in so nekoliko časa mirne ter nekako stokajo, dokler jih ne mine, jvzhŠt.; — 2) = sovka (vešča), die Eule (noctua), Jan. (H.).
35. mrlíka, f. usehlo, a še stoječe drevo, Ip., Trnovo ( Goriš.)- Erj. (Torb.).
36. nadstáti, nadstojím, vb. impf. vorstehen: v svoji službi zvesto n., to je zvesto jo opravljati, Krelj; — nadstoječ = nadstojen, DZ.; — po nem. vorstehen.
37. 1. opę̑tnica, f. das Fersenleder, der Fersentheil des Schuhes, Cig., Jan., C., Gor.; z opetnicami je (na glavi stoječ) trkal ob gornji rob skalovja, LjZv.
38. opọ̑rnja, f. die Stütze: drevesce brez opornje, Ravn.; vejam pri sadnem drevju, kadar so zelo polne, dajo opornje, Gor.; tudi stebri pri lesenem kozolcu, na samem na vetru stoječem, opro se z opornjami, Polj.
39. 2. ósəc, -sca, m. das Infusorium: osci, vsakovrstne predrobne živalce, živeče po stoječih vodah ("ne pij te vode, polna je oscev"), Dornberg- Erj. (Torb.).
40. 2. pōrta, f. die Pforte, bes. die Klosterpforte: pred porto stoje berači, Kr.; — prim. lat. porta.
41. pripẹ̑njalica, f. = trta ali vrv, s katero se na hribu stoječa kopa pripne, da je veter ne prevrne, Vas Krn- Erj. (Torb.).
42. pristáti, prístojim, vb. impf. wohl anstehen, passen: stori, kar tebi dobro pristoji, Trub.; oblecite, kar sem Vam prinesel: rad bi videl, kako Vam bode pristalo, Str.; Kako ljubo ji pristoji jeza! Str.; pristoji mu, es steht ihm gut, BlKr.; tudi: p. se, Trub.; pesti, ki bi se pristale bolj kaki gospodični, LjZv.; — sich schicken, sich geziemen: škofu pristoji, Dalm.; kakor (zvestemu meščanu) pristoji, rok. iz 16. stol.; tebi ne pristoji tako govoriti, Levst. (Nauk); tudi: p. se, C., kajk.- Valj. (Rad); ne pristoji se, es geziemt sich nicht, Dict.; — zustehen: to meni ne pristoji, das steht nicht mir zu, Krelj; okrajnemu oblastvu pristoji, lov dajati v zakup, Levst. (Nauk); pristoji mu pravica, naslov mu pristoji (gebürt ihm), DZ., Cig. (T.); — (dazu) gehören: vsi ljudje pristoje v to občestvo ("gmajno"), Krelj; te dve njivi pristojita k mojemu zemljišču, Levst. (Nauk); sem pristoji, hieher gehört, Erj. (Torb.); — (als Eigenthum) gehören: to meni pristoji, das gehört mir, Levst. (Nauk); — prim. pristojati.
43. 2. prístən, -stna, adj. passend, Mik.; schicklich, Z.; — prim. pristojen 1).
44. 2. rȃj, m. = ples, der Tanz, Mur., Cig., Jan., Kor., Gor.; imajo njegovo ime hvaliti v rajih, Dalm.; visoki r., der Gailthaler Nationaltanz; Stoje tri lipe zelene: Pod prvo konj'če stavijo, Na raj se brhk' oblačijo, Pod drugo raj predavajo, Pod tretjo krogle rajajo, Npes.-K.; — prim. srvn. reie, der Reigen, Mik. (Et.).
45. razlǫ́čati, -am, vb. impf. ad razločiti; unterscheiden, nk.; zakon razloča, katere stvari pristoje temu odboru, katere občinam, Levst. (Nauk).
46. 2. rǫ̑b, m. 1) der Saum, das Eingesäumte (bei einem Tuch); — na robe (narobe), äbicht, verkehrt; na robe obrniti suknjo; na robe govoriti; — živ rob, = rob, ki ga tkalec naredi, Senožeče- Erj. (Torb.); — 2) der Rand; na robu globokega prepada; — = 3) die Kante; z robom, na rob pasti, mit der Kante auffallen, Svet. (Rok.); po robu postaviti desko; po robu stoječa opeka, auf den Sturz gestellte Ziegel, Levst. (Cest.); — po robu postaviti se, sich widersetzen; na živ rob, na žive robe obtesan les, Holz mit durchgehends vollen Kanten, vollkantiges Holz, V.-Cig., Gor.; na robe obrezati kamen, einen Stein kanten, Cig.; — 4) der Rücken ( z. B. eines Messers), Cig., Jan., vzhŠt.- C.; — der Bergrücken, C.; — 5) jäh abfallender Fels, Cig., Gor., Tolm.- Štrek. (LjZv.); robi, Felsen, Polj.; kača je rjula v robeh, Npr.-Krek; preskočiti rob in glob, Zv.; — 6) ein Tuch oder Tüchel aus Leinwand, Habd.- Mik., C., BlKr.; — ein grobes Hemd, M.
47. sprístən, -stna, adj. = pristojen, schicklich, M., Z., Rib.- Burg. (Rok.).
48. stalagmīt, m. stoječ kapnik, der Stalagmit.
49. státi, stojím, vb. impf. stehen; trdno s., festen Fuß gefasst haben; s. kakor panj (štor, steber, zid), wie eingewurzelt dastehen; stoječ, aufrecht stehend: stoječa latinica, Antiqua ( typ.), Cig. (T.); stoječa cev, das Steigrohr, Cig. (T.); stoj (stojta, -te)! halt! bleib(t) stehen! tudi: halt(et) inne! — stoječa cena, fixer Preis, Cig.; — stoječe imetje = nepremičnine, Dol.; kar stoji in živi = fundus instructus, vzhŠt.; — mesto, trg, vas stoji (ist gelegen); — stoječ, ansässig, Svet. (Rok.); — bestehen: kar svet stoji = von jeher; — vrata stoje odprta, die Thür steht offen; solnce stoji črez poldne, Jurč.; ladja na sidru (mačku) stoji (liegt vor Anker), Cig.; stoji ti na volji, es steht zu deiner Verfügung, Cig. (T.); — dobro, lepo mu stoji, es passt, steht ihm gut; — s. na čem, auf etwas beruhen, Cig. (T.); moje upanje na tebi stoji, Trub.; s. v čem, in etwas bestehen, ogr.- C.; v čem stoji Kristusovo kraljevstvo? Krelj; podložnost v tem stoji, da ste možem pokorne, Jap. (Prid.); s. iz česa, aus etwas bestehen: človek stoji iz duše in tela, ogr.- C.; — gelegen sein: veliko na tem stoji, Vrtov. (Zb. sp.); na tem nič ("ništar") ne stoji, Krelj; meni stoji do česa, es liegt mir daran, Cig. (T.); — abhängen: s. do česa (von etwas), Levst. (Cest.), DZ.; = s. o čem, C.; — drago s., theuer zu stehen kommen, Trub.; nič več te ne stoji, temveč da eno uro pridigo poslušaš, Trub. (Post.); zlahka te stoji, upanje imeti, Kast.- Valj. (Rad); nekaterega težko stoji, manchem kommt es schwer an, Levst. (Nauk); to jih strašno težko stoji, Erj. (Izb. sp.).
50. stòł, stóla, m. 1) der Stuhl, der Sessel; s. pristaviti k mizi; sodnji s., der Gerichtsstuhl, Jan.; pred sodnje stole peljati, Jap. (Prid.); — = stolič, dreifüßiger Stuhl, C., Kras; — die freistehende Bank, die Werkbank, Cig., Jan.; tesarski, rezilni stol, Dol.; — (tkalski) s., der Webstuhl, BlKr.; — die Kirchenbank, Cig., Jan.; cerkveni stoli, jvzhŠt.; — božji s., der Regenbogen, Jan., Koborid- Erj. (Torb.); — stol sv. Petra, neko zvezdje, Savinska dol.; — 2) der Dachstuhl: stoječi, ležeči s. (mit senkrecht oder schief stehenden Stützen), vzhŠt.; — 3) vezani s. (za zvon), der Glockenstuhl, Pot.- Cig.; — 4) der Tisch, ogr.- Valj. (Rad).
51. šı̑ška, f. 1) der Gallapfel: hrastova, cerova š.; ni šiške vredno, Trub.; — = skipek, die Knopper, C., Kras, BlKr.; toča, rogljata kakor šiške, LjZv.; — 2) der Knöchel, Goriška ok.- Erj. (Torb.), Štrek.; — 3) der Drischelstielknopf, C.; — eine runde Erhöhung (Buckel), Cig.; — die Lehre am Seilerzeug, Cig.; — 4) die Pfanne ( mech.), Cig. (T.); die Zapfenpfanne, das Zapfenloch bei der Welle, V.-Cig.; v šiški, ki je v polico vdolbena, vrti se po koncu stoječi železni drog, ki gornji mlinski kamen nosi, Ig (Dol.), jvzhŠt.; — die Gelenkpfanne, Mur., V.-Cig.; — 5) das weibliche Glied, Notr.; — 6) das Knopfloch, C.; — die Schlinge, die Masche, C.; — das Öhr am Knopf, C.; — 7) die Wassernuss (nux aquatica), Ponikva (Št.)- Pjk. (Črt.).
52. vẹ̑drnik, *** m. prostor ali stalo (klop) v kuhinji, kjer stoje vodni kebli, M., C., Žabče ( Tolm.), Lašče- Erj. (Torb.), BlKr.
53. vę́ra, f. 1) das Fürwahrhalten, der Glaube; vero dati komu, Glauben schenken; nihče mu ne da več vere; meni gre vera, ich verdiene Glauben, Cig., M., C.; vere dostojen, glaubwürdig, nk.; deti koga na vero = pripraviti ga do tega, da veruje: pol ure sem govoril, predno sem ga del na vero, Koborid- Erj. (Torb.); — 2) der Glaube, die Religion; brez vere, ohne Religion; kriva v., der Irrglaube; — prazna v., der Wahnglaube; babja v., der Aberglaube; — spraviti koga na drugo vero, jemanden zu anderen Grundsätzen bringen, C.; preobrniti koga na svojo vero, C.; — die Glaubensformel: vero moliti, den Glauben beten; — 3) der Credit; na vero dati, vzeti, auf Credit geben, nehmen; Bom dal dober kup, na vero, Dobro vago, dobro mero, Zora; — 4) die Treue, Meg., Cig., M.; na vero, auf Treue und Glauben, Cig.; na mojo vero! nk.; nav.: pri moji veri! bei meiner Treu! vera, dragocen spomin! wahrlich, ein theueres Andenken! BlKr.- Navr. (Let.); — pasja vera! sapperment! — 5) das gegebene Wort: vere ne držati, Dalm.; za svetejše imajo poroštvo, kakor vero, Kast.; — na veri živeti, im Concubinat leben, Gor., Dol.; — 6) babja v., die Mondviole (lunaria), Tuš. (B.), Medv. (Rok.); — moška v., eine Hauhechel (ononis spinosa), C.
54. vsaksébi, adv. = narazen, auseinander; v. iti; — voneinander entfernt; hiše stoje zelo v.; — iz: vsak k sebi.
55. zagòn, -gǫ́na, m. 1) der Ansatz zum Laufe, der Anlauf, der Ansturz, Cig., Jan.; zagoni valov, das Branden der Wellen, Cig.; z. vetra, der Windstoß, Cig., Šol.; der Schwung, Cig., Jan.; das Ausholen mit der Hand ( z. B. der Wurf des Säers), C.; der Schub, prvi z., der Vorschub (beim Kegelspiel), V.-Cig., Jan.; — 2) = zastava, oblaki, ki ob burji po gorah na severovzhod stoje, Banjščice- Erj. (Torb.); — 3) ein aus einem Gewehr abgeschossener Körper, Cig.
56. zamòk, -móka, m. 1) der Zutritt der Feuchtigkeit, die Durchnetzung, Cig., C., Vod. (Izb. sp.); škoduje preobilni zaliv, še bolj pa stoječi zamok, Nov.; — 2) eine nasse, morastige Stelle im Boden ( z. B. auf Wiesen), die Wassergalle, Cig., Jan., C.; — = lisa v zidu od mokrote, Gor.
57. zatòk, -tǫ́ka, m. 1) die Bai, Cig., Jan., Jes.; das Haff, Cig. (T.); morski z., Guts.; "zatok, to je, v suhi svet stoječe morje", Ravn.; — 2) od potoka do zatoka sveta, vom Anfang bis zum Ende der Welt, BlKr.; — 3) zatọ̑k, die Geschwulst, Cig.
58. zavrtẹ́ti, -ím, vb. pf. um die Achse zu drehen anfangen, in rotierende Bewegung versetzen; z. kolo; z. se, sich in eine rotierende Bewegung versetzen, sich um die Achse zu drehen anfangen; kolo se je zavrtelo; eine Umdrehung machen: trikrat se je zavrtela na eni nogi stoječ; — z. se, zu tanzen anfangen: zavrteli so se pari.
59. zdȓžema, adv. zusammenhängend, ununterbrochen, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.), C., Nov., nk., Dol.; z. tekoč kos ceste, eine zusammenhängende Strecke, Levst. (Cest.); hiše stoje z. v vasi, Glas.; z. napajati, continuierlich bewässern, Levst. (Močv.); z. v šolo hoditi, regelmäßig die Schule besuchen, Levst. (Nauk); tujci so z. hodili k njim, Cv.

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani