sodba (43)

1. sódba, f. das Urtheil; napačna, prenagla s., Cig.; ( phil.) Lampe (D.); — die Fällung eines richterlichen Urtheils, der Urtheilsspruch; sodbo storiti, ein Urtheil fällen, Cig., Jan.; = sodbo izreči, DZkr.; odvezna s., das freisprechende Urtheil, Cig., DZ.; = oprostna s., Cig.; zaočna s., das Contumazurtheil ("po starem slovan. pravu", Cig.); = s. v neposluh, Jan.; — die Abhaltung des Gerichtes, das Gericht; krvava, zaglavna s., das Halsgericht, Cig.; vojaška s., das Kriegsgericht, Cig.; božja s., das Gottesgericht; vesoljna s., das Weltgericht, Cig.; = poslednja, splošna s., Jan.; — gen. tudi: sodbę̑, Valj. (Rad); (sodvà, Rož.- Kres).
2. dosòdba, * f. = dosoja, Cig.
3. obsǫ̑dba, f. die Verurtheilung.
4. odsǫ̑dba, f. die Aburtheilung, DZ.
5. osǫ̑dba, f. = zabela, začimba: postna, mesena o., C.; — prim. osoditi 3).
6. 1. posǫ̑dba, f. na posodbo = na posodo, auf Borg, Šol., Z., Bas., Jurč.
7. 2. posǫ̑dba, f. = posodva, das Gefäß, Mur., Gol.- Valj. (Rad).
8. predsódba, f. = poprednja sodba, das Präjudicat, Cig.
9. presǫ̑dba, f. die Beurtheilung, die Recension, die Kritik, Cig., Jan., Cig. (T.), Navr. (Let.), nk.
10. prisǫ̑dba, f. die (richterliche) Zuerkennung, die Einantwortung, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.
11. razsǫ̑dba, f. das gerichtliche Erkenntnis, der Rechtsspruch; das Urtheil; der Schiedsspruch, die Entscheidung.
12. verosǫ̑dba, f. das Glaubensgericht, Jan. (H.).
13. edinı̑t, adj. vereinzelt ( math.), Cig. (T.); — singulär, edinita sodba = sodba o poednini, Cig. (T.).
14. kámen, adj. steinern, Stein-, Mur., Cig.; Pod lipo stoji miza, Oj miza kȃmena, Npes.-Vraz; zagledne kameno mizo, Npr. ( vzhŠt.)- Kres; kameni ogelj, die Steinkohle, Cig. (T.); kameno olje, das Steinöl, das Petroleum, Cig. (T.), Levst. (Nauk), Žnid.; kamena smola, das Erdharz, Erj. (Min.); kamena posodba, steinerne Gefäße, Raič (Slov.); tudi: kamę̑n, Mur., Vrt.
15. krītika, f. posodba, die Kritik, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.
16. krivíčən, -čna, adj. ungerecht; krivična sodba, krivičen sodnik; krivično dejanje, das Unrecht; krivično blago, widerrechtlich erworbenes Gut, ungerechtes Gut.
17. krvȃv, -ȃva, adj. blutig; ves k., ganz blutig; krvava rana; krvava klobasa, die Blutwurst; krvava bolezen, der Blutgang, Trub.- M.; — krvava sodnija, sodba, das Blutgericht, Cig., Jan.; krvavi oder, die Richtbühne, Cig.; krvavo znamenje, der Richtplatz, Ravn.- Cig.; krvavi denar, das Blutgeld, C.; — krvavo potrebovati, potreben biti česa, etwas in hohem Grade benöthigen; to si je krvavo zaslužil.
18. mǫ́žən, -žna, adj. möglich, Jan., Cig. (T.), nk.; možna sodba, problematisches Urtheil, Cig. (T.); — po drugih slov. jezikih.
19. nágəł, -gla, adj. jäh, plötzlich; nagla jeza, der Jähzorn; nagle jeze biti, jähzornig sein; nagla smrt, ein plötzlicher Tod; na naglem, plötzlich; = na nagli, ogr.- Mik.; nagla sodba, das Standrecht, Jan.; = naglo sodstvo, DZ.; heftig, rasch, hastig: n. človek; n. sklep, rascher Entschluss; — schnell; n. kakor blisk, blitzschnell; naglo hoditi.
20. nedȏłžən, -žna, adj. unschuldig; nedolžni otroci; — schuldlos, schuldfrei; za nedolžnega spoznati, freisprechen; — nedolžna razsodba, ein freisprechendes Urtheil, Ig (Dol.); — po nedolžnem, unschuldiger Weise, unverdienter Weise.
21. neposlȗh, m. die Unfolgsamkeit, Jan. (H.); — sodba v neposluh, das Contumazurtheil, v neposluh soditi, contumazieren, Jan.
22. neprihòd, -hǫ́da, m. das Nichtkommen, das Ausbleiben, Cig., DZ.; sodba zavoljo neprihoda, das Contumazurtheil, Cig.
23. obsòd, -sǫ́da, m. = obsodba: o. krivca, Npes.-Vraz.
24. obsǫ̑dək, -dka, m. = obsodba, Mur.
25. obsodíłən, -łna, adj. = obsoden; obsodı̑łna razsodba, verurtheilendes Erkenntnis, DZ.
26. obsǫ̑ja, f. = obsodba, Cig., Jan., M., C.
27. obsojílọ, n. = obsodba, Cig., Jan.
28. oprostíłən, -łna, adj. befreiend, Frei-: oprostı̑łne marke, Freimarken, DZ.; oprostilna razsodba, ein freisprechendes Erkenntnis, DZ.
29. ordālije, f. pl. božja sodba, die Ordalien, Cig.
30. osòd, -sǫ́da, m. = obsodba, C.
31. poprẹ́dnji, adj. der Zeit nach vorausgehend, früher, C., Krelj; poprednja sodba, das Präjudicat, Cig.
32. poveličljìv, -íva, adj. übertreibend: sodba o nekaterih pisateljih je otročje poveličljiva, (povelı̑čljiv) Levst. ( LjZv.).
33. razdružíłən, -łna, adj. auflösend: razdružı̑łna razsodba, DZ.; — disjunctiv ( gramm., phil.), Cig. (T.); — separatistisch, Cig.
34. razlastíłən, -łna, adj. Expropriations-, DZ.; razlastı̑łna razsodba, DZ.
35. razsòj, -sǫ́ja, m. = razsodba, Jan. (H.).
36. recēnzija, f. presodba, kritika, die Recension, Cig. (T.), nk.
37. rǫ́piti, rǫ̑pim, vb. pf. 1) einen Schlag versetzen, Jan.; — r. se, sich anschlagen, Jan.; — 2) plötzlich einfallen, hereinbrechen, Jan.; v deželo r., Pot.- Mik.; morivci ropijo v Betlehem, Ravn.; božja sodba je tedaj ropila, Ravn.; v paglavce ropi kuga, Ravn.; — r. na koga, jemanden überfallen, V.-Cig., Jan.; vun r., hinausstürzen, Vod. (Izb. sp.); v glavo mu je ropilo, er bekam die fixe Idee, Vod. (Nov.).
38. skončávati, -am, vb. impf. ad skončati; vollenden, Mur.; — ausführen, ogr.- Valj. (Rad); pred licem tvojim se naj sodba moja skončava, ogr.- Valj. (Rad).
39. 1. sǫ́ja, f. = sodba, die Beurtheilung, die Kritik, C.
40. srdı̑t, adj. 1) zornig; srdita obsodba, graja, die Entrüstung, Cig. (T.); — srdito je bilo, es ging hitzig zu, Cig.; — 2) zornmüthig, leicht zum Zorne zu reizen, Mur., Cig.
41. svọ́j, svója, pron. (prisvaja kaj subjektu istega stavka); mein, dein, sein, ihr, unser, euer, ihr: ljubite svojo domovino; vsakdo mora svojo čast braniti; po svoje, nach seiner Art; vsak po svoje; jaz svojo glavo, ti svojo = jeder nach seinem Willen, Fr.- C.; ob svojem živeti, von seinem eigenen Erwerb leben; sam svoj je, er ist eigensinnig; ( prim. samsvoj); — (prisvaja kaj mišljenemu, dasi ne tudi gramatičnemu subjektu); sein, eigen; pustite vsakemu svoje! dati vsakemu v svoje roke, Levst. (Nauk); tudi meni kaže svoje uradovanje, auch mir ist es aus eigener Amtsthätigkeit bekannt, Levst. (Nauk); sodba o svojem delu ne pristoji meni, Levst. (Nauk); (vsakemu) svoja glava svoj svet, Npreg.- Jan. (Slovn.); sin moj, um svoj, Jan. (Slovn.); — s svojo roko podpisati, eigenhändig unterfertigen; svoja hišica, svoja voljica, eigener Herd ist Goldes wert (po hs.), Cig.; svoje glave biti, eigensinnig sein; po svoji volji ravnati, eigenwillig handeln; preveliko svojo voljo dati komu, jemandem zu viel Freiheit gewähren, Slom.- C.; sodnija določuje o svojem in tujem (über "Mein und Dein"), Vrt.; svoj način, svoj vkus, das Genre, Cig. (T.); svoja korist, der Eigennutz, Cig. (T.); vsakemu se svoje najlepše zdi, Npreg.- Jan. (Slovn.); — unvermählt: Dozdaj je dekle svoja b'la, In lehko je prepevala, Npes.- Pjk. (Črt.); — gehörig: ob svojem času, seiner Zeit, zur gehörigen Zeit; na svojem mestu, gehörigen Orts; na svojih posebnih mestih, Lašče- Levst. (Rok.); — svoje dni, seiner Zeit, einst; svoje dni bil je kralj, es war einmal ein König; — iskrice so svoje rože (sind gewisse [besondere] Blumen), Fr.- C.; — verwandt, Cig.; vsak človek ima nekaj svojih po krvi in svaštvu, LjZv.; svoji smo si, BlKr.; smo si nekaj svoji, wir sind uns etwas anverwandt, Cig., Polj.; bolj če je svoj, bolj se ga boj! Polj.
42. zaọ̑čən, -čna, adj. Contumaz-: zaočno obsoditi, contumazieren, Cig., Jan., DZ.; zaočna sodba, obsodba, das Contumazurtheil, Cig., Jan., Levst. (Nauk), DZ.; zaočni postopek, das Contumazverfahren, DZ.
43. zmȃgati, -am, I. vb. impf. ad zmoči; 1) etwas zu leisten imstande sein, vermögen, gewachsen sein; vsega ne zmagam, alles kann ich nicht bestreiten, Cig.; dačo z., die Steuer zu bestreiten imstande sein, Št.- Mik.; z. šest sklonov, sechs Casus aufzuweisen haben, Raič (Slov.); — 2) z. koga s čim, jemandem mit einer Sache aufhelfen, C.; sodba tvoja naj me zmaga, ogr.- Valj. (Rad); — z. se, sich behelfen, BlKr.; neue Kräfte sammeln, Cig.; — II. vb. pf. = zmoči, siegen: zmagali smo; — z. koga, jemanden besiegen, überwältigen; — ( nam. vzm-).

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani