slednji (29)

1. slẹ̑dnji, adj. 1) jeder, jedweder, Meg.- Mik., Mur., Cig., Jan., M., C., Trub., Dalm.; skoraj slednji človek to ve, Lašče- Levst. (Rok.); slednji dan, Gor., Ig (Dol.); — 2) = poslednji, Guts., C., ogr.- Mik.; na mojo slednjo uro, Guts. (Res.); vse se je izpolnilo do slednje pike, Mur.; k slednjemu, zuletzt, Guts.; = na slednje, Guts., Jarn. (Sadj.); = na slednjo, Pjk. (Črt.); = ob slednjem, C.
2. slẹ̑dnjič, adv. zuletzt, endlich, Cig., Jan., Mik.; — zum letztenmal, C.
3. slẹ̑dnjikrat, adv. zum letztenmal, C., Jsvkr.
4. naslẹ̑dnji, adj. nachfolgend, folgend, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.), nk.
5. naslẹ̑dnjič, adv. = na slednjič, na zadnje, zuletzt, C.
6. poslẹ̑dnji, adj. der Letzte; p. dan, poslednja volja; na poslednje: kar sem ga na poslednje videl, seit ich ihn zuletzt gesehen, Jurč.; tudi: pọ̑slednji, Trub.
7. poslẹ̑dnjič, adv. 1) zum letztenmale; — 2) letztens, endlich (pri naštevanju).
8. poslẹ̑dnjik, m. der Letzte, V.-Cig.; — der Hintermann, Cig.
9. poslẹ̑dnjikrat, adv. zum letztenmale.
10. predposlẹ̑dnji, adj. = predzadnji, Jan., Zora.
11. bétež, -ę́ža, m. der Schmerz: smrtni beteži so me bili obdali, Dalm.; beteži so jo bili prijeli, Geburtsschmerzen, Dalm.; — die Unpässlichkeit, Jan.; die Schwäche, das Leiden, on je naše beteže (infirmitates) na-se vzel in naše bolezni (aegrotationes) je on nosil, Trub. (N. T.); on ozdravi slednjo bolezen in slednji betež, Trub. (N. T.); bolezni med ljudmi in beteže je revežem ozdravljal, Ravn.; — tudi: bȇtež, Valj. (Rad); — prim. beteg.
12. četvę̑r, num. distr. 1) vier; pri substantivih, ki se ali sploh ali v kakem posebnem pomenu le v pluralu rabijo: četvere vilice, vier Gabeln; četvere rokavice, vier Paar Handschuhe; tudi substantivno v srednjem spolu: četvero vilic, četvero rokavic; — pri substantivih, pri katerih si kako pripadajoče mnoštvo mislimo: četveri snubci, ali: četvero snubcev (s svojimi spremljevavci); — 2) die vier; o določenih, skupaj spadajočih osebah ali rečeh: četveri možje; četvero poslednjih pripovedek; — 3) vier; ako hočemo povedati, da so šteti predmeti različni po spolu, starosti i. t. d.; nav. le substantivno: četvero ljudi (moški, ženske, otroci), četvero živinčet; — 4) viererlei: četvero vino, četvero sadje, četvero oblačilo; — 5) vier, vierfach (pri abstraktnih substantivih): četvero ubojstvo, vier Morde, vierfacher Mord; — 6) ako šteti predmet ni imenovan: na četvero razdeliti, in vier Theile theilen; — 7) četvero = štirje, štiri: bilo nas je četvero, es waren unser vier: — prim. Mik. (V. Gr. IV. 59—67.).
13. dı̑hljaj, m. der Athemzug; poslednji d., der letzte Athemzug, Cig., Jan., M.
14. hotẹ́ti, hǫ́čem, -čèm, z nikalnico: ne hotẹ́ti, nę́čem (nǫ́čem), vb. impf. 1) wollen; kdor hoče jesti, mora delati; inf. (iti, imeti, storiti itd.) je pogostoma izpuščen: kam hočete? otročiči hočejo kruha; kaj čem s teboj? was soll ich mit dir anfangen? ne more, kakor bi hotel, die Hände sind ihm gebunden, Cig.; to mu ni hotelo v glavo, das wollte ihm nicht einleuchten, Cig.; kaj hočete od mene? was wollt (verlangt) ihr von mir? kaj mi pa hoče? was will er denn mit mir? saj ti nihče nič neče, es will dir ja niemand etwas Leides anthun; kdo pa mi kaj hoče? wer wünscht mich denn? C.; naj se zgodi, kar hoče, es mag was immer geschehen; naj bo(de), kakor hoče, dem sei, wie ihm wolle; hoti ali ne hoti, du magst, mochtest, er mag, mochte wollen oder nicht, C.; vsak človek ima trenotja, ko ga, hoti ali ne hoti, obidejo misli, prijetne, neprijetne, to ni v njegovi moči, Str.; hočeš (ali) nočeš, hote (ali) nehote, nolens volens, Cig.; hočeš nočeš, moraš poslušati do konca, Jurč.; hočeš nečeš, moral je iz prodajalnice, Erj. (Izb. sp.); moral je, hotel ali ne hotel, govoriti, Jurč.; hotę́ vorsätzlich, geflissentlich, Cig., Jan., Banjščice ( Goriš.)- Erj. (Torb.), BlKr.; z naslednjim: da, wollen, daß ...; — hoče, da bi drugi se po njem ravnali; — Bog hotel! wollte Gott! Cig., Jan., Krelj, Dalm., Kast., Ravn., nk.; Bog hotel, da ... Dalm.; Bog ne hotel, da ... Dalm.; — dobro h. komu, jemandem wohl wollen, freundlich gesinnt sein, Mur., Cig., Jan., nk.; (po nem.); — 2) čèš, in der Meinung, mit dem Gedanken, als wenn; menijo, češ, zdaj je končano, sie meinen, damit sei es abgethan, Met.; varujte se vpričo ljudi delati svojih dobrih del, češ, da bi vas videli, Ravn.; češ, je mislil sam pri sebi, Jezus bo skoraj pozemeljsko kraljestvo postavil, Ravn.; vsi berači k meni hodijo, češ, imam vsega dosti, jvzhŠt.; = anti češ (an češ), Lašče- Levst. (Rok.); — 3) hoče se mi (piti, jesti, spati), es gelüstet mich, Mur., Cig., Jan., C., Met.- Mik.; hotelo se mu je glasno zaječati, Zv.; meni se ne hoče krvi od juncev in jagnet, Dalm.; nič se mi ne hoče, ich hab zu nichts Lust, bin verstimmt, Cig.; ni se mu hotelo, es beliebte ihm nicht, Let.; — 4) hočem z infinitivom za futurum (pri starejših pisateljih, Mik. (V. Gr. IV. 862.)); tedajci mu če križ v gostje priti, Krelj- Mik.; ti nečeš moje duše v peklu pustiti, Dalm.- Mik.; tako tudi v Koboridskem kotu na Goriškem- Erj. (Torb.); — pomni: inf. nav. htẹ́ti; praes. 1. sing. hčem, Mik., nk.; očem, Gor., Rož.; hočo, Trub., Krelj; čo, Trub., Kast.; hočo, hoču, BlKr.- Mik.; Nečo, nečo, Ive dragi, Npes. ( BlKr.)- Let.; ščę̑m, nèščem, ogr.- Valj. (Rad); hòču, ču, nèčem (néčem), nèču, kajk.- Valj. (Rad); 3. pl. (poleg: hočejo) hotę́, Trub., Krelj- Mik.; (poleg: nečejo, nočejo) nehte, BlKr.; néte, netę́, Valj. (Rad); — hoč, hoči, nam. hočeš, Krelj, Gor.- Mik.
15. omȃgati, -am, vb. pf. 1) = premagati, Z.; dokler je majhen, štiri omaga, kadar je srednji, svet obrača, kadar je star, po semnji skače (vol), Tolm.- Erj. (Torb.); — 2) = onemagati, die Kräfte verlieren; od žeje o., vor Durst verschmachten, Cig.; — in Verfall kommen, zugrunde gehen, bankerott werden, Cig., Jan.; — 3) o. si, zu Kräften kommen, sich behelfen, zu Vermögen kommen, vzhŠt.- C.; — 4) o. koga, stärken, C.; (v poslednjih dveh pomenih se rabi tudi še kot vb. impf. ad omoči).
16. poję̑mljaj, m. der Athemzug, Mur.; poslednji p., der letzte Athemzug, Cig.; do zadnjega pojemljaja Boga poveličevati, Ravn.
17. 1. pọ̑ł, m. 1) die Seite: na tem polu, na oni pol, C.; ( stsl.?); — 2) die Hälfte, halb; (ravna se po glavnih števnikih); pol ure je preteklo; pol leta je minilo; pol leta čakati; prereži hlebec in ga daj vsakemu pol; dobre pol ure hoda, eine gute halbe Stunde Weges; ima zdaj dobrega pol zemljišča, LjZv.; po pol dneva, zu halben Tagen; pol večji, pol manjši, um die Hälfte größer, kleiner; pol krajši, halblang, Cig.; za pol goldinarja prodati; črez pol prerezati kaj, etwas halb von einander schneiden; na pol, zur Hälfte, halb; na p. prazen, na p. izučen, na p. pijan; na pol gospodsko, na pol kmetsko opravljen; na p. manj snega, um die Hälfte weniger Schnee, LjZv.; na pol praznik, ein halber Feiertag, Cig.; tudi: pol prazen, halb leer, Cig.; pol človek, pol riba, halb Mensch, halb Fisch, Cig.; — za predlogi, ki nimajo akuzativa poleg sebe, stoji: polu (pri najstarših in najnovejših pisateljih, sicer se pa navadno govori in tudi piše: póli, pól [pol'] in tudi: pọ̑ł, pȏł [ samost. stoji včasi v gen., včasi se ravna po predl.]; združuje se v pismu tudi z nekaterimi naslednjimi besedami skupaj v eno besedo); vsa gora je gorela do polu nebes ("bis mitten am Himmel"), Krelj; k polu noči, Krelj; od polu noči, od polu dne, Krelj; po polu brat, der Halbbruder, nk.; nav. po poli brat, po poli sestra; do poli, zur Hälfte, Mik.; izrezano je ognjišče v poli kolobarja (im Halbkreise), Erj. (Izb. sp.); o poli ene, um halb ein Uhr, Levst. (Zb. sp.); od, do, po, o, ob polu dvanajstih, um halb zwölf Uhr, nk.; nav. od, do, po, o, ob pol' dvanajstih ali poli dvanajstih; tudi: zdaj je pol' treh ( nam. zdaj je o poli treh); pol' desetih bije; s pol hlebom ne prebom, Levst. (Zb. sp.); lehko pridete tja v pol ure, LjZv.; pol od pol hleba, Lašče- Levst. (Zb. sp.); na pol poti, auf halbem Wege, Cig.; tudi: na pol pota; — v sestavi z vrstnimi števniki: poldrugi, poltretji, polšesti i. t. d., anderthalb, dritthalb, sechs und ein halb; poltretji goldinar zapraviti; polšesti krajcar ima vsak plačati; — v sestavi s prilogi in samostalniki se redkeje rabi: pol, n. pr. polbrat, polkonj; v sestavah se v novejši knjigi sploh rabi: polu-, redkeje: polo-; išči vse take sestave pod: polu-.
18. pomèt, -mę́ta, m. poslednji nagli ples pred odhodom, der Kehraus, V.-Cig.; (po nem.).
19. pošlẹ̑nčək, -čka, m. ( nam. poslednjiček?) das Überbleibsel, Jarn.
20. pozȃdnji, adj. = zadnji, der hinten ist, ogr.- C.; — = poslednji, C.
21. prelẹvíti, -ím, vb. pf. durch Häutung verändern: prelevil si je poprejšnjo kožo in pamet, Jurč.; — p. se, sich häuten; — sich verwandeln, Z., nk.; zmešnjave so se prelevile poslednjič v punt, Let.
22. prẹ̑snəc, -snəca, (-sənca), m. 1) eig. ungesäuertes Brot, Valj. (Rad), Bes.; — neke vrste gubanica, Kras- Erj. (Torb.); posamezne mlince, katerih je vsak naslednji nekoliko manjši, nalože vznasad v kopico in to vkup speko: to je presnec, Notr.; — das Osterbrot, Mik.; — das Hochzeitsbrot, V.-Cig.; — 2) der Palmbusch, Guts.- Cig., M.; — 3) kozji prẹsnə̀c, der Spindelbaum, das Pfaffenhütlein (evonymus europaeus), Dolenji Kras- Erj. (Torb.); tudi: der Felsenkreuzdorn (rhamnus saxatilis), Medv. (Rok.).
23. sȃmez, m. das Einzelne, M.; das Einzelwesen, Cig. (T.); — v naslednjih rekih: po samezu (po samezi, posamezi), einzeln; po samezu jim k sebi veleva, er lässt sie einzeln zu sich kommen, Ravn.; na samezu stoji = na samem stoji, Cig.
24. skléniti, sklę́nem, vb. pf. 1) fest zusammenfügen; sodu doge z obročem s.; s. roke, die Hände falten; zusammenschließen, Cig.; s. pse. die Hunde koppeln, Cig.; Pod bledo luno se nad njo Duhovi so sklenili, Preš.; s. po zakletju: sklenjen volk, ein gebannter Wolf, Cig.; s. se, sich schließen, zugehen (von einer Wunde), Cig.; sich vereinigen: da sklenete se enkrat najni poti, Preš.; s. se s kom v molitev, Burg.; sklenjeni z družbo izvoljenih, Burg.; s sklenjenimi močmi, mit vereinten Kräften, Cig.; — 2) zuende bringen, schließen; s. pridigo, sejo; — s. račun, eine Rechnung abschließen, Cig.; — das Leben schließen, sterben: sklenil je; — 3) abschließend zustande bringen, schließen; kup, pogodbo, zavezo, zakon, mir s.; — pesem s., verfassen: Jaz sem tako pesen sklenil, Da se medved je oženil, Npes.- M.; — 4) den Schluss ziehen, folgern, schließen: s. kaj iz česa, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.; — 5) einen Beschluss oder einen Vorsatz fassen, beschließen, sich vornehmen; sodbo s., ein Urtheil fällen, Cig.; kaj ste sklenili?; vojsko s.; trdno je sklenil, da se bode poboljšal (ali: poboljšati se); Zdaj si bom tako sklenil, Dekletom ne bom več verjel, Npes.-K.; — (v poslednjih pomenih po zgledu nem. schließen, beschließen).
25. slẹdíti, -ím, vb. impf. der Spur nachgehen, ausspüren; pes zajca sledi; zajca s. in na medveda zadeti = bei einem unrecht ankommen, Cig.; ako grem nazaj, ga ne sledim, Dalm.; tatu s., LjZv.; rudo s., schürfen, Cig. (T.); s. hudodelstvo, einem Verbrechen nachforschen, Levst. (Nauk); — s. za kom, jemandem nachgehen, Cig.; — (po nem.) s. komu, jemandem nachgehen, Jan.; darauffolgen, Cig., Jan., nk.; sledeč = naslednji, folgend, Cig., Jan., nk.; — iz tega sledi, daraus folgt, Jan., nk.
26. sọ̑pljaj, m. der Athemzug, Cig., C.; poslednji s., Cig.
27. šlẹ̑nji, adj. = poslednji, Rož.- Kres.
28. zȃdnjič, adv. 1) zum letztenmal; z. ti hočem takrat prizanesti; — = poslednjič, zuletzt, endlich (pri naštevanju); — 2) letzthin; zadnjič te ni bilo k nam v vas, kakor si bil obljubil.
29. zvoníti, -ím, vb. impf. 1) läuten; cerkovnik je začel zvoniti; zvoni, es läutet; z vsemi zvonovi z.; dan, sedem, devet, poldan, avemarijo zvoni, es läutet die Morgenglocke, sieben Uhr, neun Uhr, Mittag, Ave Maria; mrliču z., einen Todten ausläuten; k maši z.; vkup z. (= z vsemi zvonovi poslednjič k božji službi z.); vor einem Gewitter läuten: pod oblak z., = z. k hudi uri, Rihenberk, Ip.- Erj. (Torb.); hudemu vremenu, toči z., das Ungewitter, den Hagel verläuten, Cig.; po toči z. = zu spät etwas thun; — 2) einen Klang von sich geben, tönen, klingen; železo lepo zvoni, C.; v ušesih, po ušesih mi zvoni es klingen mir die Ohren.

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani