sen (801-900)

801. brǫ̑ja, f. 1) das Gemengsel, C.; — der Schmutz (vom Essen), C.; — die Verwirrung, Mik., C.
802. brǫ́jav, adj. schmutzig (vom Essen): b. otrok, C.
803. brstáti, -ȃm, vb. impf. die Knospen abfressen: blago brsta, C.
804. brstíti, -ím, vb. impf. 1) Knospen, Triebe abfressen: po grmovji so brstile koze, Vrt.; — brstimo za koze = brstje trgamo, C., Z.; — zajec drevce brsti, C.; — 2) jäten, das Unkraut aus den Saaten ausrotten: žito b., C., Z.; — 3) b. se = brstje dobivati: drevo se brsti, C.
805. bŕstje, n. coll. die Baumknospen, Cig., C.; junge Sprossen, die Triebe, Mur.; tudi: brstjè.
806. brusę̑r, -rja, m. brusen kamenček, Dict.
807. brzicemèr, -mę́ra, m. der Schwimmer (ein Instrument zum Messen der Geschwindigkeit des Stromstriches), Cig. (T.).
808. búča, * m. 1) der Kürbis (cucurbita pepo); buče saditi; buče svinjam dajati ^*; — 2) der Flaschenkürbis; — ein daraus verfertigtes Gefäß: die Kürbisflasche, Z.; der Weinheber, Št., Cig.; ein Schöpfgefäß, Notr., C.; — 3) ein bauchiges Gefäß: ein bauchiger Krug, C., Št.; — die Destillierflasche, Cig.; Heronova b., der Heronsball, Cig. (T.), Sen. (Fiz.); — = pol bokala, polič, Ip.- Erj. (Torb.); — 4) der Schädel = glava ( zaničlj.); dobiti po buči; prazna buča, leeres Gehirn; — 5) die Beule, die Anschwellung, ogr.- Valj. (Rad).
809. bučȃnje, n. dumpfes Getön, das Brausen: b. trobente, groma.
810. búčati, -ím, vb. impf. dumpf tönen, brausen, sausen, tosen; morje buči; grom buči; trobenta buči, Ravn.; zvon buči, C.; še zdaj mi buči po glavi, M.; — brüllen: vol buči, Cig., C.
811. bȗčnica, f. 1) der Kürbiskern, der Kürbissame, C., Kres; — 2) bučnice, Kürbsen (cucurbitaceae), Tuš. (R.); — 3) der Kürbiskuchen, Valj. (Rad); — 4) die Kürbisflasche, Cig.; — 5) die Flaschenbirne, Cig., C.; — 6) der Günsel (ajuga), Cig., Medv. (Rok.).
812. bȗhta, f. ein Weib mit aufgedunsenem Gesichte, C.
813. 2. buhtẹ́ti, -ím, vb. impf. aufgedunsen werden, C.
814. búnjast, adj. aufgedunsen, V.-Cig.; bunjast človek, ein bausbäckiger, dicker und fetter Mensch, Cig., C.
815. 2. búrica, der Schmalzkübel, Ravn.- Cig.; majhna kablica s kratkima uhoma in pokrovcem, Hrušica v Istri- Erj. (Torb.); — lesena posoda, v katerej se hrani maslo, Žabče (v Istri)- Erj. (Torb.); — prim. hs. bure, das Fass.
816. 2. bȗrka, f. die Posse, der Scherz; burke uganjati, Possen reißen.
817. bȗrkast, adj. possenhaft, schnakisch, V.-Cig. (T.).
818. 1. búrkati, bȗrkam, vb. impf. 1) mit Blasen aufwallen, brodeln, sprudeln, Mur., Št.; — 2) aufwallen machen, erregen: vodo b., Cig.; — beunruhigen: naj te ne burkajo tuje misli, kajk.- Valj. (Rad); — b. se, aufgeregt, unruhig sein (o morju), Cig., Jan.; (o človeku), C.; naj se ne burka srce vaše, kajk.- Valj. (Rad); — prim. buriti.
819. bȗrkež, m. der Possenreißer, der Spaßmacher, Cig., Jan., C.
820. busōla, f. neka priprava z magnetno iglo, die Boussole: tangentna b., die Tangentenboussole ( phys.), Cig. (T.), Sen. (Fiz.), Jes.
821. bušák, m. eine Art kleiner Ochsen; — hs.
822. bȗšati, -am, vb. impf. küssen, C.; Ljub' materi roko buša, Vod. (Pes.); — iz nem.; prim. bav. bussen.
823. 1. bzíkati, -kam, -čem, vb. impf. eine Flüssigkeit durch eine kleine Oeffnung mit Gewalt pressen, spritzen, Mur., SlGor.
824. 2. bzíkati, -kam, -čem, vb. impf. biesen (o goveji živini): živina bziče, Mik., Valj. (Rad); — prim. bezgati, bezljati.
825. cȃjnati, -am, vb. impf. železo c., Stabeisen machen, das Eisen zu Zainen verarbeiten, zainen; — iz nem.
826. 2. càp, cápa, m. unverschnittener Ziegenbock, M., C., Nov., Prim.; smrdi kakor cap, Senožeče- Erj. (Torb.), Vrtov.
827. carı̑nstvọ, f. das Zollwesen, das Zollsystem, Cig. (T.).
828. cẹdílọ, n. der Seiher, das Seihgefäß; — pustiti koga na cedilu, jemanden in der Patsche, in einer Verlegenheit lassen; ostati na cedilu; — der Filtrierapparat, Jan., Cig. (T.).
829. cę́hovstvọ, n. das Zunftwesen, Cig., Jan.
830. cẹ̑ł, cẹ́la, adj. was nicht beschädigt ist, woran nichts fehlt, unversehrt, ganz; kupica se ni ubila, ampak je še cela; suknja je še cela, še nič ni raztrgana; — rana je cela, die Wunde ist geheilt, Cig.; hleb ni več cel, pa je še ves, der Laib ist zwar in Stücke geschnitten, aber es sind noch alle Stücke da, Cv.; cel hleb prinesi, t. j. ne reži ga prej, celi hleb prinesi, t. j. tisti hleb, ki je še cel, ne tistega, ki je že načet, Cv.; po celem snegu gaziti, im ungebahnten Schnee waten; konj je gazil sneg v celo, Jurč.; po celem požirati, ungekaut verschlucken; — voll, ganz, (o času); celo uro sem moral čakati, eine volle Stunde; tri cele dni in noči; cel dan, celo noč, einen ganzen Tag, eine ganze Nacht; pa tudi: den ganzen Tag, die ganze Nacht, = ves dan, vso noč; šli so tisto celo noč, Dalm.; šli so vso noč, Dalm.; vollständig: celo sveto biblijo ali vse sveto pismo, Trub. (Post. predgovor); c. tlak, pritisk, der Volldruck, Cig. (T.); s celo besedo povedati, ausdrücklich sagen, Cig.; — cela pijanka je, sie ist eine vollständige Säuferin; cel norec je; na celem počiti, bersten, ohne dass früher ein Riss bemerkt worden wäre, Z.; na celem glavo odrezati, einem lebenden Menschen den Kopf abschneiden, Z.; na celem umreti, ganz unerwartet, plötzlich sterben (ohne vorher krank gewesen zu sein), Šol., Z.; ohne Anlass: na celem prepir začeti, na celem si izmisliti, se zlagati, Polj.; — iz celega, aus einem Stück, nicht aus Theilen zusammengesetzt: suknja iz celega, nicht genäht, sondern ( z. B.) gewirkt, Z.; plahta iz cela (= celega), BlKr.- Mik.; dela, kakor bi bil iz celega, er ist ungelenk bei der Arbeit, Z.; ne bodi tako cel, sei nicht so steif, ungelenk, C.; do celega, do cela, gänzlich, Cig., Jan.; = s cela, ogr.- Mik.
831. 1. cẹlíca, f. ganzer Rasen, C.
832. cẹlína, f. etwas Unversehrtes: 1) ein Ganzes ( math.), Cig., Jan., Cig. (T.); pet celin sena, fünf volle Wägen Heu, Notr.; — 2) das (noch) ungepflügte Land, die Lehde: celino orati; orne njive puščati v celino, Levst. (Nauk); pren. celino orati, obdelavati, die Bahn brechen ( z. B. in der Literatur), Cig., nk.; — 3) die Wildbahn (der von den Rädern nicht durchfurchte Theil der Straße), V.-Cig.; — 4) der Continent, Cig. (T.), Jes.
833. cę̑mbi, m. pl. die Fransen, Podkrnci- Erj. (Torb.).
834. cę́ngər, -gra, m. das Blasenpflaster, Cig.; — prim. kor.-nem. zenger.
835. cẹ́pljenica, f. durch Pfropfen veredelter Baum u. dessen Frucht; tudi: ceplję́nica, Dol.- Erj. (Torb.).
836. cẹ́pljenka, f. 1) eine Hacke zum Spalten, M., Savinska dol.; — 2) jeder durch Pfropfen veredelte Baum u. dessen Frucht, bes. die veredelte Kirsche; — 3) die Geimpfte, Cig.; — 4) pl. cepljenke, die Schutzblattern, Cig.
837. cę́rkəv, -kve, f. 1) die Kirche, das Gotteshaus; farna c., die Pfarrkirche; stolna cerkev, die Kathedralkirche, die Domkirche; Cig., Jan., nk.; — 2) die Kirche (als religiöse Genossenschaft); katoliška cerkev.
838. cerkveníca, f. ein zur Kirche gehörender Wiesengrund, Notr.
839. cerkvę̑nstvọ, n. das Kirchenwesen, Cig., Jan., C.
840. cesíka, f. ein abgerissenes Stück Holz, "kar se učesne od lesa", C.
841. cẹ́sta, f. 1) die Straße; velika c., die Hauptstraße; železna c., die Eisenbahn; rimska c., die Milchstraße; c. krožnica, die Ringstraße, DZ.; vlačugarska c., der Leinpfad an Flüssen, DZ.; — 2) die Abtheilung der Haare, die Haarscheide, Cig.; pogl. prečka; — 3) die Straßbäume der Sägemühle: po cesti se premika voz (Blockwagen) na valičih, Notr.
842. cẹstokàz, -káza, m. die den Weg weisende Säule, der Wegweiser, Cig.
843. cẹ̑v, -ı̑, f. die Röhre; pipna c., das Tabakpfeifenrohr; strelna c., die Blitzröhre, Sen. (Fiz.); — die Weberspule, Cig., Jan., Bolc- Erj. (Torb.); — = piščal, das Wadenbein, Cig., C.; — der Federkiel, Cig. (T.); — das Gefäß ( zool., bot.): krvne cevi, Blutgefäße, Cig. (T.); smolna c., der Harzgang, Tuš. (B.).
844. 2. cíca, f. die Staudensense, C.; — eine schlechte Handsäge, Z.
845. cífa, f. 1) die Franse an einem zerissenen Kleide, Cig.; — 2) die Schlampe, Cig., C., Kr.; — prim. kor.-nem. zifer, Schelte gegen liederliche Frauenzimmer.
846. cı̑fra, f. 1) die Ziffer, (iz nem.); — 2) der Schmuck, die Zier, C.; der Putz, kajk.- Valj. (Rad); — pl. cifre, der Flitter, ogr.- C.; die Fransen, Šol.; prim. madž. cifra.
847. 1. cíkniti, cı̑knem, vb. pf. einen Pieplaut von sich geben, Z.; mucksen, C.; — prim. 1. cikati.
848. címavica, * f. Eisblüten, Eisrosen, die sich auf feuchtem Boden bilden, vzhŠt.- C.
849. címiti, * -im, vb. impf. 1) keimen machen: trs c., Sturzreben bereiten, vzhŠt.- C.; — 2) c. se, keimen, Sprossen treiben: repa se cimi, Cig., Jan.
850. cı̑ncati, -am, vb. impf. 1) auf und ab bewegen: dremaje z glavo kinkati, Lašče- Erj. (Torb.); kobila z glavo v tla cinca, Levst. (Zb. sp.); — schwerfällig gehen: pes cinca hodeč po treh nogah, M.; — schwanken, Cig., C.; — 2) langsam, zaudernd etwas thun, unentschlossen sein; — prim. cencati, cuncati.
851. cíngola, f. 1) das Schöllkraut (chelidonium majus), C.; — 2) pl. cingole ( zaničlj. o nogah), die Häcksen, C.
852. cípa, f. 1) der Pieper (anthus), Jan., Frey. (F.); pos. der Wiesenpieper, die Zipplerche (a. pratensis), Ljub.; — 2) = cifa 2), Ljub.
853. cipǫ́te, f. pl. die Füße ( zaničlj.), die Häcksen, Z., C.; ima grobe cipote, C.
854. ciprę̑sov, adj. Cypressen-: c. les.
855. ciprę̑sovəc, -vca, m. der Cypressenhain, Cig.
856. ciprę̑sovina, f. das Cypressenholz.
857. cmakàn, -ána, m. der beim Essen schmatzt, Mik.
858. cmáriti, -im, vb. impf. sengen: kožuhe c., DSv.; schmoren, raka pri ognji c., Cig., Erj. ( LjZv.); tako peči, da se smodi, BlKr.; berač začne c. mačka, Jurč.; drva se cmarijo na ognju, ako so mokra, Z.; — c. koga, = naganjati koga, C.; — prim. cvariti.
859. cmokáti, -ȃm, vb. impf. schmatzen; tele ziza (sesa) in cmoka, Fr.- C.; — patschen: po blatu c., C.; dež zmerom gre in cmoka, C.; — klecksen, Jan.; to ni malano, ampak cmokano, V.-Cig.
860. cmokljáč, m. der (beim Essen) schmatzt, schlampt, Cig.
861. cmokljáti, -ȃm, vb. impf. schlampen, (beim Essen) schmatzen.
862. cokotáti, -otȃm, -ǫ́čem, vb. impf. 1) im Koth patschen, strampfen, C., Z.; — 2) schmatzend und sudelnd essen, C.
863. 3. cǫ̑l, m. der Holzblock, C.; — cole za drva žagati, C.; — cole imenujejo male lesene krhlje, s katerimi po zimi netijo, da vidijo predice presti, Solčava ( Št.)- Vest.; — prim. srvn. zol = cylinderförmiges Stück, Klotz.
864. cǫ̑lstvọ, n. das Zollwesen, Cig., Jan.
865. cŕkati, cȓkam, vb. impf. ad crkniti; 1) mucksen, Rez.- C.; — 2) verrecken, umstehen; — 3) vertrocknen: voda v potoku crka, BlKr.
866. cúndrav, adj. fetzig, zerrissen, C.
867. cúnjast, adj. fetzig, zerrissen.
868. cúnjav, adj. fetzig, zerrissen; cunjava juha, Suppe mit gequirlten Eiern, Cig.
869. cúrati, cȗram, vb. impf. pissen; na steno c., Dalm.
870. cusráti, -ȃm, vb. impf. zausen, zerfetzen, C.; — prim. nem. zausen.
871. cúsrav, adj. zerrissen, zerlumpt, SlGor.; cusrav je, kakor bi se bil z vetrom tepel, Glas.
872. cvẹ̑t, * cvẹ̑ta, cvẹtȗ, m. 1) die Blüte (als Zustand); drevo v cvetu; rožni cvet, der Monat Juni: (postalo menda iz: režni c., Mur.; rženi c., Vod. [Pes.]); tudi: bobov cvet, rokopis iz 15. stoletja, Let. 1879. 13.; — lični c., die blühende Gesichtsfarbe, Ravn., M.; — ženski c., die Weiberzeit (Menstruation), Cig., Hal.- C.; — beli c., der weiße Fluss, C. ^*; — sukna nagiblje na cvet = se že trga, LjZv.; — 2) die Blüte (als Pflanzentheil); popolni, nepopolni cveti, vollkommene, unvollkommene Blüten, Tuš. (R.); — 3) vodni c., die Eintagsfliege (ephemera vulgata), Erj. (Ž.); — 4) železni c., die Eisenblüte, Z., Erj. (Min.); žvepleni c., der Schwefeleinschlag für Fässer, C.; — črni c., der Kienruß, Cig.; — c. na vinu, der Kahm, Notr.; — 5) der Ausbund, die Elite, das Beste, Feinste seiner Art: c. vojaštva, vojske, die Blüte des Heeres, die Kerntruppen, Cig.; cvet = bela, čista moka, das Auszugmehl, Cig., Notr.; vinski c., der Weingeist, Cig. (T.), nk.; beli c., was bei der zweiten Destillation des Brantweins zuerst übergeht, der Vorlauf, ( dagegen, was bläulich ist, zeleni cvet), V.-Cig.
873. cvilíkati, -kam, -čem, vb. impf. quieksen: komarjev roj cvilika, Zora.
874. cvı̑ljkati, -am, vb. impf. quieksen, winseln, C., Zora.
875. cvokáti, -ȃm, vb. impf. schmatzen, C.; patschen, im Koth herumsteigen, fallen (von einem weichen Gegenstande), C.; tudi: trans. fallen lassen, C.; — prim. cmokati.
876. cvrẹ́ti, cvrèm, vb. impf. 1) im Fett backen oder braten, prägeln, rösten; zerlassen: maslo cvreti, Mur., Cig.; — c. se, kröschen: sirova drva se na ognju c(v)ro, Gor.; — 3) hervorsickern: smola iz drevesa cvre ("cvere"), SlGor.; — 3) to sta jo cvrla, die sind gelaufen! C., UčT.
877. 2. cvŕkati, cvȓkam, vb. impf. rösten, sengen, Z.; — runzeln: starost me grbi in cvrka, C.; kräuseln, Cig.; c. se, einschrumpfen, C.; — prim. cvreti.
878. čadè, -ę́ta, m. Name eines rußfarbigen Ochsen, Z., Notr., Ist.
879. čȃdež, m. 1) der Dunst, Št.- Mik.; — 2) Name eines rußfarbigen Ochsen, Jan., Šol.
880. čákati, * -am, vb. impf. warten: kdor čaka, ta dočaka, Geduld bringt Rosen, Cig.; le čakaj! warte nur! (grozé); čakam, da mi kdo odpre; — č. koga, česa, auf jemanden, etwas warten, jemanden, etwas erwarten; sestre čakam, Met.- Mik.; č. smrti, Krelj; Toman komaj čaka tega, Npes.-K.; prave prilike č., Cig.; Al' čakaš, da pade zvezda z nebes, Al', da bi k nji zletel, čakaš peres? Preš.; tudi z ak.: č. koga; sestro čakam, da pojdeva vkup; č. na koga, kaj; poroka nanj'ga čaka, Preš.; gospod je samo pri teh, kateri — potrpežljivo na njega čakajo, Škrinj.; — lauern; za plotom koga č.; lisico ali lisice č.; — č. koga ( ak., pa tudi gen.), bevorstehen: še ne veš, kakšna sreča te čaka; hlapce še nocoj dosti dela čaka; Oko ni vid'lo, slišala ušesa Veselja, ki izvoljene (izvoljenih, 2. izd.) tam čaka, Preš.
881. čarovníštvọ, n. das Hexenwesen, die Zauberei, Cig., nk.
882. čàs, čása, m. die Zeit; čas beži; s časom, mit der Zeit; po času bo naše ime pozabljeno, mit der Zeit, Dalm.; dolgo časa je žaloval, lange Zeit; malo časa je pri nas stanoval; črez malo časa, über eine kleine Weile, Cig.; za malo časa, nach einer kleinen Weile; pred malo časom, vor einer kleinen Weile, Cig.; ta čas (tačas), mittlerweile; ta čas (tačas), ko smo igrali, indessen wir spielten; do časa, einstweilen; za čas, ad interim, Cig., Jan.; na čase, bisweilen, Dol.; v časih, v časi, bisweilen; pogl. včasih, včasi; čas prodajati, faulenzen, müßig sein, C.; nimam časa (po nem.) = ne utegnem; dolg čas, die Langeweile, kratek čas, die Kurzweile (po nem.); dolg čas mi je bilo; od dolgega časa ne vem kaj početi; kratek čas delati komu, jemanden unterhalten; — za božji čas! um Gottes Willen! za božji čas, kaj ti je? Jurč.; dober čas! (to se reče pri napivanju), Rib.- Cig.; — ein Zeitabschnitt: jesenski, zimski čas, die Herbst-, Winterzeit; jutrnji čas zlat čas, Morgenstunde hat Gold im Munde, Cig.; božični čas, die Weihnachtszeit; vmesni čas, die Zwischenzeit, das Intercalare, DZ.; nekdanji, stari časi, das Alterthum; to so bili zlati časi, das waren goldene Zeiten; za njegovega časa, zu seiner Zeit, Dalm.; — v slovnici: pretekli, sedanji, prihodnji čas; — die bestimmte Zeit, der Zeitpunkt; zadnji čas je, da začnemo, es ist die höchste Zeit anzufangen; čas je bilo, denar jemati, Ravn.- Mik.; o pravem času, zur rechten Zeit; o svojem času, seinerzeit; tudi: svoj čas; otrokom (dota) prav pride svoj čas, Jurč.; za časa, so lange es noch Zeit ist; Met.; rechtzeitig, Nov.; tudi: frühzeitig; varneje je zjutraj za časa hoditi z Gorjancev, Jurč.; na času je, sie ist hochschwanger; Cig.; ona ima svoj čas, sie hat die monatliche Reinigung, Cig., C.; — der Augenblick; vsak čas bo prišel, jeden Augenblick muss er kommen; — k času, sogleich, Z., (h časi, Mur.), = v časi, vzhŠt.; — (= -krat: petčas = petkrat, C.; sih čas, jetzt, Fr.- C.).
883. čȃsar, -rja, m. kdor čas prodaja, der Pflastertreter, Kr.; — tudi: človek, ki je počasen, ki mečka, Gor.
884. čȃsništvọ, n. das Zeitungswesen, nk.
885. časoizprȃva, f. die Zeitgleichung, Sen. (Fiz.).
886. časomę́rən, -rna, adj. 1) zeitmessend: časomerni kot, der Stundenwinkel, Cig. (T.); — 2) prosodisch, Jan.; — 3) (po češ.) quantitierend (o jeziku), Cig. (T.).
887. časopı̑sje, n. das Zeitschriftenwesen, die Zeitschriften.
888. čȃst, -ı̑, f. 1) die Ehre; čast, komur čast (gre), Ehre, wem Ehre gebürt; na (v) čast biti komu, jemandem zur Ehre gereichen; časti iskati, ehrgeizig sein; časti lakomen, ehrgeizig; — die Verherrlichung, die Ehre; vse za božjo čast! na čast njegovega rojstnega dne; čast dajati komu, jemanden verherrlichen, preisen; čast bodi Bogu! Gott sei gepriesen! — 2) die Würde: kraljeva čast, die königliche Würde, generalska čast, die Generalswürde; odpovedati se poveljniški časti, die Feldherrnwürde niederlegen; — 3) die persönliche Ehre, der gute Name; čast komu jemati, krasti, die Ehre abschneiden; časti mu je mar, er hat Ehre im Leibe; hišna čast, die Hausehre.
889. častíti, -ím, vb. impf. Ehre erweisen, ehren, verehren; Boga č.; krive bogove č.; zaslužne može č.; to ga časti, das gereicht ihm zur Ehre.
890. čáša, f. der Trinkbecher, Habd.- Mik., Mur., Cig., Jan.; das Trinkglas, nk.; der Kelch, Mur., Cig., Jan.; leseno torilce z ročem, s katerim se pije voda, Hrušica v Istri- Erj. (Torb.); — der Becher (ein Sternbild), Cig. (T.); — der Kelch ( bot.), Cig. (T.), Tuš. (R.).
891. čəbę̑la, f. 1) die Biene; die Honigbiene (apis mellifica); č. delavka, die Arbeits- oder Flugbiene, Cig.; čebele gredo na zbir (biro), die Bienen fliegen aus, Cig.; čebele zajemati, nalagati, die Bienen fassen, in den Stock bringen, Cig.; čebele izpodrezavati, die Bienen fegen, Cig.; č. piči, sticht; čebele mrejo, sterben; č. grebačica (andrena), die Grabbiene, č. krajačica (megachile), die Tapezierbiene, č. zidarica, die Mauerbiene (anthophora), Erj. (Z.); divja č., die Forst-, Feld- o. Holzbiene, Cig.; — 2) das Fruchtauge an der Weinrebe, C.; prim. muha, obad.
892. čəčkáti, -ȃm, vb. impf. kritzeln, klecksen; bo nemški govorila, brala, čečkala, Jurč.; — menda nam. črčkati.
893. čegȃ, pron. = čiga, wessen? Dict., Guts.
894. čę̑gar, pron. rel. = čigar, wessen, Levst. (Sl. Spr.).
895. čéhniti, čę̑hnem, vb. pf. 1) reißen, Met.; — 2) einen Schlag versetzen: č. koga, Mur.; prim. česniti; — 3) mucksen, Mur., Cig., Jan., Met.; ne boš smel čehniti, Bas.
896. čeketáti, -etȃm, -ę́čem, vb. impf. den Laut ček hören lassen, C.; srake čeketajo, C.; zwitschern, M.
897. čéłən, -łna, adj. "kar je na čelu": čelni list, das Titelblatt, Cig., DZ.; čelna postaja, die Kopfstation (einer Eisenbahn), Cig. (T.).
898. čelę̑šnjak, m. 1) die Ecksäule des Ofengeländers, Kr.- Valj. (Rad); č. stoji ob oglu peči, spodnji del mu tiči v podu, gornji del pa ne sega do stropa, Gor.; — das Ofengeländer selbst, Guts., Cig., Jan., M., Gor.; po čelešnjaku perilo obešajo, Gor.; — die Ecke des Ofengesimses, Dict., Polj.; — 2) ein am Ofengeländer angebrachter Sitz, C., Železniki ( Gor.); — 3) der Holzspanleuchter, Notr., Dol., BlKr.; — 4) psovka: ti čelešnjak ti! = tepec, Ljubljanska ok.; — (govori in piše se največ: čelešnik); prim. stsl. čelesьnъ, praecipuus, od čelo, gen. nekdaj: čelese, Mik. (Et.); rus. čelesnikъ = čelo peči.
899. čȇpnik, m. 1) der Zapfenbohrer, Cig., M.; — 2) der Zapfen in den Teichen zum Ablassen des Wassers, V.-Cig.
900. čę̑r, -ı̑, f. die Steinspitze, Met.; — zerklüfteter, spitziger, hervorragender Fels, C., Gor., Kor.; die Felsenklippe, Cig., Jan.; — (čer, m. Ravn.).

   301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani