sen (5.472-5.571)

5472. vozȃtajstvọ, n. das Fuhrwesen, DZ.
5473. vǫ́zgər, -gra, m. 1) der Nasenschleim, der Rotz, Cig., Mik., Erj. (Som.), Levst. (Nauk), vzhŠt.; — 2) der Schnabelzapfen bei den indianischen Hühnern, C.; — 3) die Dolde, vzhŠt.- C.; — 4) pl. vozgri, das Kürbisfleisch, vzhŠt.- C.
5474. 1. vozníca, f. 1) der Fahrweg, C., Livek nad Idrijskim- Erj. (Torb.), Gor.; — 2) = dvokolesen, samotežen voziček, Žabče ( Tolm.)- Erj. (Torb.); — 3) ein Fass zum Verführen trockener Dinge, das Getreidefass, die Leite, Mur., Cig., Jan., Met.; — das Fass zum Verführen des Weines, Goriš.
5475. vpadíšče, n. der Einfallspunkt, Žnid., Sen. (Fiz.).
5476. vpę́riti, -im, vb. pf. 1) mit Federn, Zähnen u. dgl. versehen, Fr.- C.; v. dreto, das Schusterdrahtende mit der Borste versehen, C.; — v. cev v drugo (anschiften), C.; — 2) einleiten: vi mislite, da ste stvar prav dobro vperili, Zv.; v. govorjenje, eine Rede anknüpfen, Cig.; — 3) v. se, eindringen; v. se v kožo, C.; — vperil se je med nas, er hat sich eingedrängt, SlN.; vperile so se poskočnice najprvo bile mej Korošce, Levst. ( LjZv.); ans Herz wachsen: Mat', eno dobim, Ta meni se vperi, Da za njo medlim, Vod. (Pes.).
5477. vpíčən, -čna, adj. = navpičen: vpična lestva, senkrechte Leiter, Telov.
5478. 1. vpíhati, -ham, -šem, vb. pf. einblasen.
5479. 2. vpíhati, -ham, -šem, vb. pf. v. ogenj, das Feuer durch Blasen wieder erregen, aufblasen, Cig., C.; v. iskro, den Funken anblasen; ( nam. vzp-); — prim. upihati.
5480. 1. vpíhniti, -pı̑hnem, vb. pf. einblasen.
5481. 2. vpíhniti, -pı̑hnem, vb. pf. durch einmaliges Blasen erregen, aufblasen: ogenj v., Cig., C.; ( nam. vzp-).
5482. vpíjati, -am, vb. impf. ad 2. vpiti; einsaugen, Cig. (T.); v. vodo, Erj. (Min.); v. toploto, Wärme aufnehmen, Sen. (Fiz.).
5483. vpójnost, f. das Absorptionsvermögen, die Absorption, Cig. (T.), Sen. (Fiz.), nk.
5484. vpọ̑vẹd, f. die Declaration (im Zollwesen), DZ.
5485. vpovẹ́dati, -povẹ́m, vb. pf. declarieren (im Zollwesen), DZ.
5486. vpríčən, -čna, adj. 1) anwesend, gegenwärtig, Cig., Jan., C.; na oltarju v., Burg.; — 2) jetzig, gegenwärtig: vprične ino prihodne nevarnosti, Schönl.; vprični čas, Kast., Guts.
5487. vpríčnost, f. die Anwesenheit, die Gegenwart, Cig., Jan.; v. angelcev, Schönl.; v. božja, Burg.
5488. vpríčo, I. adv. zugegen, anwesend; v. biti; — v. rasti, zusehends wachsen, Svet. (Rok.); — II. praep. c. gen. in Gegenwart; v. ljudi, v. mene.
5489. vragomę́tən, -tna, adj. vom Teufel besessen, dämonisch, Habd., Trub.- Mik., ogr.- M., C.
5490. vrȃnjica, f. der Hahnenfuß (ranunculus sp.), Mariborska ok.- Erj. (Torb.); — der Eisenhut (aconitum), Cig., Jan., Vrt.
5491. vrȃpa, f. die Runzel der Haut, Meg., Guts.- Cig., Mur., Jan., Mik.; rakaste vrape ('rape') po deblu z dletom izdolbsti, Pirc; vrape, der Misswuchs (etwas fehlerhaft Gewachsenes), V.-Cig.
5492. vrásti, vrástem, vb. pf. einwachsen, Cig.; nav.: v. se; vrastel, eingewachsen, Cig. (T.); vrasla oblica, eingewachsene Kugel, Erj. (Min.).
5493. vrȃt, vrȃta, vratȗ, m. 1) der Hals; — 2) der Griffel ( bot.), Cig. (T.); — 3) der Griff an der Violine, V.-Cig.; — 4) = kos zemlje konci njive, (ker se ondukaj orač s plugom obrača nazaj), die Ackerwende, der Rasenrain, Z., Temljine ( Tolm.)- Štrek. (Let.), Tolm.- Erj. (Torb.), BlKr.; = pl. vrati, Cig., C.
5494. vrátca, -təc, n. pl. dem. vrata; das Thürchen, das Pförtchen; — das Fassthürlein, C., Št.; — das Thürlein am Taubenschlag, Cig.; — das Flugloch am Bienenstock, Cig., Jan.; — das Hosenthürl, der Hosenlatz, Dol.
5495. vražíti, -ím, vb. impf. 1) = sovražiti, hassen, anfeinden, Jan., C.; Uče nas kleti in vražiti, Levst. (Zb. sp.); čebele se vraže, Levst. (Beč.); — 2) (durch Zauberei) schaden, anthun, anzaubern, Jarn., V.-Cig., C.
5496. 2. vrẹ́dən, -dna, adj. 1) würdig, wert; časti, spoštovanja vreden; nič vreden človek; ni piškavega oreha v.; mož moža vreden, ein Ehrenmann, C.; v. biti, verdienen: v. je kazni, da bi ga kaznovali; ni vreden, da ga zemlja nosi; to je vredno, da se razglasi; — vredno je, es ist der Mühe wert, es lohnt sich; ni vredno, da bi se trudil za to; to vino je vredno svojega denarja; reč je več vredna, nego si dal za njo; fant je vseh vreden, kar jih je v vasi (kann sich mit allen messen); — 2) fähig, imstande, C., Temljine ( Tolm.)- Štrek. (Let.).
5497. vrẹ̑łəc, -łca, m. 1) eine hervorsprudelnde Quelle, Meg.- Mik., Guts.- Cig., Jarn., Jan., Cig. (T.); vrelce zovejo male izvirke, ki se po deževju pokažejo po gorskih senožetih, Bolc, Staro Sedlo- Erj. (Torb.); — 2) človek, zlasti otrok, ki neprestano govori, Bolc, Staro Sedlo- Erj. (Torb.); — 3) der Eifrige, ogr.- C.; — 4) der Sprudelstein, Cig. (T.).
5498. vrẹlíšče, n. der Siedepunkt, Cig. (T.), C., Sen. (Fiz.).
5499. vrẹmenítən, -tna, adj. = časen, ogr.- C., Let.; vremenitna smrt, ogr.- C.
5500. vrẹmeníti, -ím, vb. impf. wittern, C.; ves mesec tako vremeni, V.-Cig.; Kakor Jernej vremeni, Jesen cela se drži, Vod. (Pes.); — v. se: tako se vremeni, es ist ein solches Wetter, Vod. (Izb. sp.); — vremeni se, es ist schönes, heiteres Wetter, Cig., BlKr., Mik.; (vremę́niti se, BlKr.- Let.).
5501. vrẹmenokàz, -káza, m. der Wetteranzeiger, Sen. (Fiz.).
5502. vrẹ̑s, m. die Heide (erica), Mur., Cig., Jan.; mesnordeči v. = resa, die fleischfarbige Heide (erica carnea), Tuš. (R.); — jesenski v., = vresek, das Heidekraut (calluna vulgaris), Josch; — beli v., der Augentrost (euphrasia officinalis), Josch.
5503. vrẹténọ, n. 1) die Handspindel, mit welcher (ohne Spinnrad) der Faden gesponnen wird; — 2) die Schraubenspindel, Cig. (T.), Sen. (Fiz.); die Pressschraube, Cig.; der Spindelbaum bei der Weinpresse, Mur., Dalm., Dol.; — 3) die Welle, der Wellbaum, der Haspel (als Hebezeug), V.-Cig., Jan., Frey. (Rok.), Savinska dol.; — die Mühlradwelle, Mur., Cig., Dol.; — die Glockenwelle, Cig.; übhpt. jede Welle in einer Maschinerie, Savinska dol.; — die Töpferscheibe, Cig.- Vest.; — 4) die Ruthe zum Flachsschütteln, C.
5504. vȓh, vȓha, vrhȃ, m. 1) das obere Ende, der Gipfel, na vrhu visoke gore; drevesu vrh odtrgati; der Scheitel ( geom.), Cig., Cig. (T.), Cel. (Geom.); der Höhepunkt, Cig. (T.); do vrha priti, die größte Höhe erreichen, Cig.; do vrha dorasti, vzrasti, vrha dorasti, erwachsen; sin je vrha dorastel, Npr.-Krek; = vrha velik vzrasti, Npes.-Vraz; = pod vrh priti, C.; = svoj vrh dorasti, Prip.- Mik.; — 2) = gorica, vinograd, der Weinberg, SlGor.- Mur., Cig., C.; v vrh iti, Mur., C.; Jaz pa imam vrha dva, Polna vina sladkega, Danj. (Posv. p.); — 3) der Obertheil, das Oben; po vrhu plavati, obenan schwimmen; na vrhu ležati, oben liegen; od vrha do tal, von oben bis unten; do vrha napolniti, bis obenan füllen = pod vrh napolniti, Cig.; — do vrha, völlig, Cig.; na vrh priti, nach oben kommen, auftauchen, zum Vorschein kommen; ( pren.) na vrhu biti, die Oberhand haben, Cig.; na vrh iti komu, sich jemandem widersetzen, Fr.- C.; na vrh priti komu, jemanden zu Paaren treiben, überweisen, C.; — po vrhu, obenhin, oberflächlich; — po vrhu kupiti, in Bausch u. Bogen kaufen; — po vrhu dati, obendrein (als Zugabe) geben; — z vrhom, gehäuft voll; z vrhom nameriti; z vrhom, im Überflusse, Cig.; vsega je z vrhom v domu, Vrt.; vsega z vrhom imeti, Levst. (Zb. sp.).
5505. vrhovàt, -áta, adj. 1) gipfelreich, Mur., Cig., Jan.; — 2) mit einer großen, schönen Krone versehen: vrhovato drevo, Cig.; — 3) gegupft, gehäuft voll, Mur., Cig., Jan.; mera dobra, vrhovata, natresena, Krelj.
5506. vriskáč, m. 1) der Jauchzer, Cig.; — 2) rjavi v., rother Brüllaffe (mycetes seniculus), Erj. (Ž.).
5507. 2. vrlína, f. 1) die Zaunöffnung, Mik., BlKr.; (črez vrlino vozijo na njivo, na vrt; tam napravijo leso ali pa zagrade z vejevjem, BlKr.); sploh veča luknja v ograji ali steni, zidani in leseni, Dol.; — 2) aus Brettern gemachtes Gartenthor, M.; = lesa, vrnila, Levst. (Pril.).
5508. vrníca, f. = prvo seno po travnikih, Cerkno ( Goriš.); — neka vrsta trave, Vod. (Izb. sp.).
5509. vrstíti, -ím, vb. impf. in eine Reihe stellen, reihen, Mur., Cig., Jan.; — nach der Art ordnen, classificieren, Cig., Jan.; — der Reihe nach reichen: majoliko so vrstili iz rok v roke, Jurč.; — v. se, abwechseln, sich ablösen, nach der Reihe abwechselnd thun; dnevi in noči se vrstijo; vrstimo se pri delu; der Reihe nach gelangen: Od brata do brata vrsti se bokal, Levst. (Zb. sp.).
5510. vŕstnost, f. die Zeitgenossenschaft, Cig.
5511. vršeníti, -ím, vb. impf. 1) erheben, C.; — 2) v. se, sich heben, wachsen, gedeihen: travnik se po dežju vršeni, ( pren.) v. se v dobrem ogr.- C.; med travo se vršeni lepo divje cvetje, ogr.- Valj. (Rad); — 3) v. se, sich tummeln: vidimo, kak se vršenijo male dekličke okoli svojih cvetnih gred, ogr.- Valj. (Rad); bistro se vršenijo mlade žabice v vodi, ogr.- Valj. (Rad).
5512. 3. vršẹ̑nje, n. das Rauschen, das Brausen; Zasliši vetrov se sovražno vršenje, Preš.
5513. vršẹ́ti, -ím, vb. impf. rauschen, sausen, brausen; Ko oster piš skoz zrelo rž, Tako so te (pošasti) vršele, Preš.
5514. 2. vršíti, -ím, vb. impf. 1) zu Haufen bringen, Haufen machen, Cig., Rib.- M.; häufen, aufhäufen, Mur., Cig.; stog v., dem Heuschober die Kegelform geben, Cig.; krompir v. (anhäufeln), V.-Cig.; — 2) ausüben, vollziehen, Jan., Mik., nk.; svoj uradni posel v., DZ., nk.; mašo v., Messe lesen, Svet. (Rok.); — begehen, abhalten, C.; — v. se, vor sich gehen, geschehen, stattfinden, Jan., BlKr.- M., nk.; zdaj se maša vrši, jetzt wird die Messe gelesen, BlKr.- M.; naj se vrši volja božja, es geschehe der Wille Gottes, BlKr.- M.; dela na vodi vrše naj se po zakonih o vodah, Levst. (Nauk).
5515. vrtnȃrstvọ, n. die Gärtnerei, die Gartenkunst, das Gartenwesen.
5516. vsegavẹ́dən, -dna, adj. = vseveden, allwissend.
5517. vsegavẹ́dnost, f. = vsevednost, die Allwissenheit.
5518. vsegavẹdǫ́č, adj. = vseveden, allwissend, Mur., Cig.
5519. vsegavẹdǫ́čnost, f. = vsevednost, die Allwissenheit, Cig.
5520. vseobsę́žən, -žna, adj. allumfassend, Cig., Jan.
5521. vsevẹ́dən, -dna, adj. allwissend, Jan.
5522. vsevẹ́dnost, f. die Allwissenheit, C.
5523. vsevẹdòč, -ǫ́ča, adj. allwissend, Cig.
5524. vsŕkati, -sȓkam, -čem, vb. pf. einsaugen; absorbieren, Cig. (T.), Sen. (Fiz.).
5525. vtrę́sti, vtrę́sem, vb. pf. = v pripovedovanju še kaj svojega prideti, einstreuen, Podkrnci- Erj. (Torb.); tu bodi vtreseno, Navr. (Let.).
5526. vvǫ́dən, -dna, adj. Einleitungs-, nk.; vvǫ̑dna pesen, nk.; vvodni članek, der Leitartikel, nk.; vvodne poizvedbe, Vorerhebungen, DZ.
5527. vzdìg, -díga, m. 1) die Hebung, Cig., Jan.; — die Arsis, Cig. (T.); — 2) der Aufbruch, Cig.; — 3) die Steigung des Bodens, Cig. (T.), DZ., Sen. (Fiz.).
5528. vzdígniti, -dı̑gnem, vb. pf. heben, emporheben; v. kamen; v. lan, konoplje = razgrnjeni lan, konoplje zopet pobrati, Notr., Dol.; — ziehen: številko v.; v. srečko (žreb), ein Los ziehen, nk.; — beheben: v. denar, plačo; — aufjagen: pes zajca, srno vzdigne, Str.; — v. tožbo, eine Klage anbringen, nk.; — veranlassen: navod v. ( prim. navod); v. cenitev, eine Schätzung veranlassen, Levst. (Nauk); — v. se, sich erheben, aufstehen; — v. se zoper koga, sich gegen jemanden auflehnen; — v. se, aufbrechen; čas je, da se vzdignemo; z vojsko se v. nad koga, proti komu, jemanden bekriegen, Cig., Jan.; — vzdignilo se mi je, ich habe mich erbrochen.
5529. vzę́tən, -tna, adj. 1) wovon man viel verbraucht, nicht ausgiebig, V.-Cig., Rib.- Mik., Dol., Goriš.; seno je letos vzetno, rekše, mnogo ga je, ali je menj tečno, Povir, Rodik (na Krasu)- Erj. (Torb.); rahel ali svež kruh je vzeten, Dol.; nekatera volna je zelo vzetna, Dol.; — 2) vzetna krava, t. j. taka, katera mnogo klaje potrebuje, Rib.
5530. vzę́ti, vzámem, vb. pf. 1) nehmen; pod streho v. koga, jemandem Obdach geben; za ženo, za moža v., heiraten; v. se, sich ehelich verbinden, heiraten; za svojega otroka v., an Kindes statt nehmen; v vojake v., assentieren; s seboj v., mitnehmen; v roke, v delo v., in Angriff nehmen; v misel v., erwähnen, berühren; v. si v um, sich vornehmen, beschließen, Cig.; v. si k srcu, sich zu Gemüthe führen; v. na znanje, zur Kenntnis nehmen; na se v., auf sich nehmen, übernehmen; volitev na se v. (= sprejeti), die Wahl annehmen, Levst. (Nauk); za zlo v., verargen; za ljubo v., vorlieb nehmen; v. slovo, Abschied nehmen; konec v., zugrunde gehen; — mitnehmen, angreifen, abzehren: bolezen ga je zelo vzela; — wegnehmen; po sili v., rauben; glavo v. komu, jemanden enthaupten; — einnehmen, erobern; v. mesto, trdnjavo; — v. se, plötzlich erscheinen: odkod si se vzel? Temljine ( Tolm.)- Štrek. (Let.), jvzhŠt.; — 2) annehmen, voraussetzen, den Fall setzen; vzemimo, da ...! — 3) = dobiti, Dict.; kdor (kir) prosi, ta vzame, Trub.
5531. vzglȃvnica, f. das Kopfkissen, C.
5532. vzglȃvnik, m. 1) das Kopfkissen, Cig., Jan., C.; — 2) = to, na kar se naslanjajo polena, da rajša gore, bodi si kako debelo poleno ali kamen, Dol., Navr. (Let.); — taka železna koza, Goriška ok., Kras- Erj. (Torb.).
5533. vzgòn, -gǫ́na, m. 1) der Auftrieb ( mech.), Cig. (T.), C.; zračni v., Sen. (Fiz.); — 2) das Sublimat, Cig. (T.); ( rus.).
5534. vzhódəc, -dca, m. der Wiedergenesene, C.
5535. vzhóditi, -hǫ́dim, vb. pf. zu gehen anfangen; otrok je uže vzhodil, UčT.; — wieder aufkommen, genesen, C., Z.; — prim. 2. shoditi.
5536. vzklíti, -klíjem, vb. pf. emporkeimen, emporsprossen, nk.; = v. se, C.
5537. vzmrdováti se, -ȗjem se, vb. impf. Grimassen schneiden, Cig. (T.).
5538. vznésti, vznésem, vb. pf. 1) hinauftragen, hinaufbringen, Cig.; — v. se, sich aufschwingen, in Schwung kommen, Jan. (H.); — ( pren.) vznesen, schwungvoll, Cig.; — begeistert, Zora; vznesenega srca, Zv.; — 2) erheben, C.; — 3) vznesèn, stattlich: v. mož, vznesena žena, deklica, Lašče- Erj. (Torb.); — hehr, Jan.
5539. vzpíhniti, -pı̑hnem, vb. pf. 1) hinaufblasen, Cig.; — 2) anfachen: v. ogenj, stari srd, nk.
5540. vzrásti, -rástem, vb. pf. aufwachsen, nk.; — prim. zrasti.
5541. vzrokováti, -ȗjem, vb. impf. verursachen, veranlassen, Guts.- Cig., DZ., nk.; — hs.
5542. vztéči, vztéčem, vb. pf. wüthend, toll werden, Meg., Mik., Krelj- M.; — vztę́kəł, wüthend, toll, rasend, Meg., Dict., Mik., Krelj- M., Jsvkr.; v. pes, Mik., Levst. (Nauk); vztekli ino nespametni ljudje, Dalm.; — prim. 3. steči 2), stekel.
5543. vztẹ́kati, -tẹ̑kam, vb. impf. ad vzteči, rasen: ljudje divjajo ino vztekajo zoper Boga, Dalm.
5544. vztrájnost, f. die Ausdauer, nk.; — das Beharrungsvermögen, Sen. (Fiz.).
5545. vzvọ̑d, m. der Hebel, (zod), Kneža ( Tolm.)- Erj. (Torb.), Sen. (Fiz.).
5546. vzvółžiti se, -im se, vb. pf. verderben, abstehen (von Speisen, Getränken), C.
5547. 1. vžigálọ, n. das Brandeisen, das Zeicheneisen, Cig.
5548. 2. vžigálọ, n. das Feuerzeug, der Zünder, Cig.; zračno v., ein pneumatisches Feuerzeug, Sen. (Fiz.).
5549. zà, I. praep. A) c. acc. 1) hinter (na vprašanje: kam?): solnce zahaja za goro; za peč se skriti; za hišo ubežati; — usesti se za mizo, sich an den Tisch setzen; — 2) kaže mero pri primerjanju: um; za pedenj daljši; za pet let mlajši; za las ne zgrešiti, nicht um ein Haar fehlen; za malo da = skoraj da, fast, Blc.-C.; — 3) kaže prizadeto reč pri glagolih: prijeti, držati, privezati, obesiti, vleči itd.: bei, an; za roko prijeti, die Hand erfassen, bei der Hand fassen; za ušesa zgrabiti, za nogo vleči; leva za grive zgrabiti, za lase obviseti, an den Haaren hangen bleiben, Ravn.- Mik.; Za bele roke se vodita, Npes.-K.; kdor za smolo prime, se osmoli, Npreg.- Jan. (Slovn.); za delo p., Hand ans Werk legen, Met.; — 4) kaže komu, čemu je kaj koristno, primerno, za kaj namenjeno itd.; für, zu; iti v boj za domovino in cesarja; biti za koga, jemandes Partei halten; za koga moliti; veliko prebiti za koga; za druge ljudi se truditi; vsak za-se, Bog za vse, Npreg.- Jan. (Slovn.); kdor ni za nas, je proti nam; prositi za koga milosti; — vino ni za otroke; star človek ni za potovanje; ta riba ni za jed, Dol.- Levst. (Zb. sp.); to ni za-me, das taugt für mich nicht; to ni za nič, das taugt zu nichts; za to delo nisem, zu dieser Arbeit tauge ich nicht; vzdigni to, če si za kaj! (wenn du etwas taugst); za voljo = po volji, nach Wunsch, Z., jvzhŠt.; za potrebo, za silo (zur Noth) že še imamo denarja; za žejo piti, trinken, um den Durst zu löschen; za smrt bolan, lebensgefährlich erkrankt; — hčer za kmeta dati, die Tochter einem Bauer zur Frau geben, Levst. (Rok.); slama za klajo, Futterstroh; kruha in vina dajati težakom za malo južino, (als Jause); — v tem pomenu stoji tudi pred adverbiji in adverbialnimi izrazi: za zdaj, vorläufig; za naprej, künftighin; kruh za po poti, Ravn.- Mik.; hrastov išče za črez morje, Vilhar- Mik.; za na kmetih obleki ni bilo kaj reči, Jurč.; strašila za v proso, LjZv.; jekleni oklepi za na prsi, Levst. (Zb. sp.); — 5) kaže zaradi koga, česa se kaj godi: wegen, um — willen, um, für; za vero umreti; pridna gospodinja mora za pero črez plot skočiti, Npreg.- Jan. (Slovn.); za Boga te prosim, ogr.- C.; za Boga in sveto Trojico! Jurč.; za božji čas, um Gotteswillen! za pet ran božjih! za božjo voljo, um Gotteswillen, za tega voljo, um dessentwillen, Cig., Jan.; za mojo voljo, meinethalben; za kaj ( nav. zakaj?) warum? za to, deshalb ( nav. zato); to je zato, ker ...; — 6) kaže, namesto česa se kaj stavi, s čim se kaj enači, plačuje: für, um; oko za oko, zob za zob; hišo za vrt, kravo za vola zamenjati; konja prodati za sto goldinarjev; za groš kruha kupiti; za vino dati, Wein zahlen; za povračilo, gegen Entgelt, za stavo teči, um die Wette laufen; za brata plačati, für den Bruder, statt des Bruders zahlen, Met.; (srebra bi bili radi dali za vode [pour de l'eau], Ravn.- Mik.); — 7) kaže predikativno, kaj kdo je ali postane, (pri glagolih: biti, postaviti, izvoliti, imeti itd.); als, zu; za hlapca biti, als Knecht dienen; za tovariša komu biti, jemandem Gesellschaft leisten; za pričo biti, Zeugenschaft ablegen; za botra biti otroku pri krstu, ein Kind aus der Taufe heben; za norca biti komu, sich von jemandem foppen lassen, C.; izvoliti koga za župana, za poslanca; Ti si me postavil za kralja Izraelcem, Ravn.- Jan. (Slovn.); imajo ga za učenega, man hält ihn für gelehrt; Turkinjo za ženo vzeti, eine Türkin zum Weibe nehmen; za sina koga vzeti, an Sohnes statt annehmen, Met.; — za tatu (als Dieb) umreti, Zv.; za rednega poslušatelja hoditi k uku, DZ.; za ljubo imeti, fürlieb nehmen, Met.; za mrtvo ("zamrtev") ležati, wie todt da liegen, Lašče- Levst. (M.); za zlo vzeti, übel aufnehmen; to se mi za zlo zdi, das verdrießt mich, C.; za gotovo obljubiti, bestimmt versprechen; za trdno se prepričati, sich gründlich überzeugen; za istino, za resnico, im Ernste; za šalo, im Spaß; — 8) kaže to, česar se kako dejanje tiče: für, um, in Betreff; skrbeti, marati, bati se za koga, za kaj; prepirati se za kako reč; za svet vprašati, um Rath fragen; vprašati za svojega brata, sich nach seinem Bruder erkundigen; prositi za kako reč = prositi česa; vem za vse tvoje grehe, ich kenne alle deine Sünden; vem za velikansko bukev v gozdu; otel vas je iz nevarnosti, za katere sami ne veste, da ste bili v njih, Ravn.; tudi za veliko druzih rotivcev sem slišal, da jih straši, LjZv.; za njo ni nič rekel, in Betreff ihrer sagte er nichts, jvzhŠt.; za računanje se ni ustrašila nobenega trgovca, LjZv.; menda ga je večkrat udaril, pa za dvakrat vem, da je resnica, Dol.; za mene ni nobene nevarnosti, was mich anbetrifft, für mich gibt es keine Gefahr, Cig.; jaz za-se, ich für meinen Theil, Cig.; za drugo, im übrigen: za drugo sem zadovoljen; — kaj je za to? was liegt daran? nič ni za to, daran liegt nichts; nič mi ni za njega, es ist mir an ihm nichts gelegen; — 9) v časnem pomenu: binnen, nach Verlauf von, über; za pet let; za leto dni, in einem Jahre, Npes.- C.; za eno uro, binnen einer Stunde, Cig.; za pol ure je bil mrtev, Svet. (Rok.); za malo časa, in kurzem, Jan.; — B) c. gen. kaže čas, v katerem se kaj godi; za dne priti, bei Tage ankommen; za svetlega dne, bei hellem Tage, Dalm.; za solnca, solange noch die Sonne scheint; za hlada, solange es kühl ist; za rana, früh; za časa, zeitlich, zur rechten Zeit; za jeseni, im Herbste, C.; za prva, anfangs, Mik.; za svojega žitka, während seines Lebens, ogr.- Mik., C.; za mladih dni, in der Jugend; za moje pameti, soweit ich mich zu entsinnen weiß, Jan.; za prejšnjega župana, unter dem früheren Bürgermeister; za Karla Velikega, zur Zeit Karls des Großen; za tega časa, während dieser Zeit, Gor.; — C) c. instr. 1) hinter, nach, (na vprašanje kje? ali kod?); za hrbtom; vrata za seboj zapreti; za pečjo sedeti; za mizo sedeti, am Tische sitzen; za morjem, jenseits des Meeres; grič za gričem, ein Hügel nach dem andern; iti, hoditi za kom, hinter jemandem einhergehen, jemandem nachgehen; udrli so (jo) za njim, sie strömten ihm nach; hajdi za menoj! auf! mir nach! pridite za nami! kommt uns nach! kričal sem za njim, pa me ni več slišal; — za delom hoditi, auf Arbeit ausgehen, Erj. (Izb. sp.); — nach (in Bezug auf den Rang); prvi za cesarjem; — 2) längs: za potokom, za vodo; — 3) kaže čas, po katerem se kaj godi, nach; za njimi nastopi sedem hudih letin, Ravn.- Mik.; dan za dnevom, leto za letom prejde; za tem (zatem) hierauf, hernach; zatem je rekla, Npr. ( Št.)- Kres; — 4) kaže vzrok pri glagolih: zboleti, umreti, an; za grižo zboleti, Levst. (Nauk); za lakoto umreti je huje ko zgoreti, Npreg.- Jan. (Slovn.); — 5) nam. s (z): mit; ni imel za čim plačati, Schönl.; imaš za čim, lahko greš v Rim, Npreg.- Jan. (Slovn.), (morda nam. zə čim = s čim, C.); — II. praef. 1) kaže pomikanje za kako reč; solnce je zašlo za goro; zalesti koga, hinter einen, hinter seine Streiche kommen, ihn ertappen, Mik.; — zaostati za kom, hinter jemandem zurückbleiben; — 2) kaže kako zaprečenje s tem, da kdo sebe ali da se kaj druzega pred kako reč postavi; zadržati, zurückhalten; zazidati okna, die Fenster vermauern; zastreti, verhängen; zamelo je ceste; zasuti jamo; zasesti, durch Sitzen einnehmen, besetzen; veliko zaleči ( eig. einen großen Raum liegend bedecken), viel ausgeben; zasuti, verschütten; zakleniti, zapreti, einsperren; — 3) kaže pomikanje v notranjost, globino, zahajanje na nepravo pot, napačno opravljanje dela: ver-, fehl-; zaiti, sich verirren, fehlgehen; zabresti v blato; zadolžiti se; zastriči, fehlerhaft scheren; zareči se, sich verreden; zašteti se, sich verzählen; — 4) kaže začetek dejanja ali enkratno dejanje: zapeti, zatrobiti, zaspati, zasmrdeti, zardeti, zakleti, einen Fluch aussprechen; zažvižgati, einen Pfiff thun; — 5) kaže zapravljanje, izgubo kake reči; zagospodariti, verwirtschaften; zaigrati, verspielen; zazidati, durch Bauen verbrauchen; zamuditi, versäumen; zaležati kosilo, (durch Liegen versäumen), Mik.; zamleti se, beim Mahlen weniger werden, ( opp. namleti se); zapiti in zajesti svoje imenje, seine Habe durch Essen und Trinken verthun; — 6) kaže dovršnost dejanja: zaklati, abstechen; zadaviti, erwürgen.
5550. zabásati, -bȃšem, vb. pf. verstopfen, zustopfen; — z. se, zu viel essen, Z.
5551. zabavljáč, m. kdor zabavlja: der Glossenmacher, der Stänker, der Spötter, C., nk.
5552. zabávljati, -am, vb. impf. ad zabaviti; 1) aufhalten, zurückhalten, jemandem (mit Fragen, mit Anliegen) lästig fallen: z. koga, C.; z. se s kom, mit jemandem Umgang pflegen, C.; — Hindernisse bereiten, ungelegen sein, Dict.; deževje jim zelo veliko zabavlja, da grozdje ne zreja, Vrtov. (Vin.); — 2) neckhafte Ausstellungen, Glossen machen, stänken, Cig., Jan., Cig. (T.), Kr.; z. čemu, črez kaj, Cig., Kr.; z. na ženske, Jurč.; z. komu; mar bi pustil, da mi zabavlja? soll ich mich von ihm chicanieren lassen? Cig.; zabavljali so si, es sind Neckereien vorgefallen, Cig.; — 3) den Hof machen: z. žensko, Savinska dol.- DSv.; — unterhalten, amüsieren, z. se, sich unterhalten, (po drugih slov. jezikih), Cig., Jan., Cig. (T.), nk.
5553. zabavljı̑vəc, -vca, m. 1) der Glossenmacher, der Stänker, Cig., Jan.; — 2) der Satiriker, Cig.; — 3) die Spottdrossel, Jan.
5554. zabavljı̑vka, f. die Glossenmacherin, die Stänkerin, Jan.
5555. zabẹ̑la, f. das Fett zum Schmalzen der Speisen; tudi: zȃbẹla, Valj. (Rad).
5556. zabičeváti, -ȗjem, vb. impf. ad zabičiti; einschärfen, Levst. (Nauk), Jurč., nk.; nihče ne more dovolj z. v živo, es kann nicht genug darauf hingewiesen werden, Levst. (Močv.).
5557. zábiti, -im, (zabǫ̑m, C.; zabǫ̑dem, Cig.), vb. pf. = pozabiti, Mur., Cig., Jan., Notr., Rož. ( Kor.)- Glas.; jaz tvoje postave ne zabim, Dalm.- C.; zábivši ("zabiš, zabiši"), aus Vergessenheit, C., BlKr.; (pravilno: zabı̑vši, Valj. [Rad]).
5558. zabitljívost, f. die Vergessenheit, C., Krelj.
5559. zabívati, -am, vb. impf. ad zábiti, -im; vergessen, C., Zora.
5560. zablẹdẹ́ti, -ím, vb. pf. = obledeti, erblassen, Npes.-Vraz.
5561. zabobnẹ́ti, -ím, vb. pf. erdröhnen, dumpf erbrausen.
5562. zabrę́kəł, -kla, adj. geschwollen, aufgedunsen, Cig., Jan., BlKr., Rihenberk- Erj. (Torb.); (zabrhel, Vrsno- Erj. [Torb.], zabrehel, Cig., Savinska dol.).
5563. zabrę́kniti, -brę̑knem, vb. pf. ein wenig aufdunsen, verschwellen, Cig., Jan., C., Notr., BlKr.; prst zabrekne, kadar se toli napne, da se n. pr. ne more prstan ž njega sneti, Erj. (Torb.); (noga je zabrehnila, nam. zabreknila, na Sori [ Gor.]- Erj. [Torb.]).
5564. zabróditi, -brǫ́dim, vb. pf. 1) = zabresti, Z., C., Let.; — 2) beschmutzen ( bes. mit flüssigen Speisen); z. se, sich besudeln, SlGor.- C.; — 3) verzetteln, verstreuen, C.
5565. zabrǫ́jenəc, -nca, m. der (mit flüssigen Speisen) Besudelte, vzhŠt.- C.
5566. zabrǫ́jenka, f. die (mit flüssigen Speisen) Besudelte, vzhŠt.- C.
5567. zabrúhniti, -brȗhnem, vb. pf. auftosen: grom zabruhne, C.
5568. zabúčati, -ím, vb. pf. dumpf erschallen, auftosen, erbrausen.
5569. zabúhəł, -hla, adj. aufgedunsen; zabuhlo lice.
5570. zabuhlína, f. die Anschwellung, die Aufgedunsenheit, Jan.
5571. zabúhlost, f. die Aufgedunsenheit.

   4.972 5.072 5.172 5.272 5.372 5.472 5.572 5.672 5.772 5.872  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani