sen (4.501-4.600)

4501. rǫ̑žarica, f. 1) die Kräutersammlerin, Cig.; — 2) das Rosenmädchen, Cig., Jan.; — 3) (smokva) r., die Rosenfeige, Cig.
4502. rǫ̑žast, adj. 1) geblümt; rožasta ruta, rožast kožuh; — 2) rosenartig, Cig., Jan.; — rosenroth, Cig. (T.).
4503. 2. rǫ̑žən, -žna, adj. Rosen-, Blumen-; rožni cvet, der Monat Juni; ( prim. režni, rženi cvet).
4504. roženíca, f. 1) das Horn (als Gefäß), ein hornartiges Gefäß, Zv.; — 2) die Hornhaut des Auges, Cig. (T.), Žnid., Sen. (Fiz.), Erj. (Som.); — 3) der Dachsparren, C., Zora, vzhŠt., jvzhŠt.; roženice ali lemezi, ogr.- Valj. (Rad); — 4) das Beschläge der Heugabeln (oft aus Horn), M., Z.
4505. rǫ̑žənkranc, m. = rožni venec, der Rosenkranz (ein Gebet); — iz nem.
4506. rǫ́ževəc, -vca, m. 1) der Rosenstrauch, Jan.; — 2) der Rosenquarz, Erj. (Min.).
4507. rǫ́ževica, f. das Rosenwasser, Jan. (H.).
4508. roževína, f. die Rosenessenz, Jan. (H.).
4509. rǫ̑žičar, -rja, m. der Rosenapfel, Jan.
4510. 2. rǫ̑žnat, adj. 1) rosig, rosenreich, blumenreich, Mur., Cig., Jan.; — 2) rosenfarben, rosa, Cig., Jan., Žnid., Dol.
4511. 2. rǫ̑žnica, f. rožnice, die Rosenblütler (rosiflorae), Cig. (T.), Tuš. (R.).
4512. 2. rǫ̑žnik, m. 1) der Rosenstrauch, Npes.- M.; — 2) der Blumentopf, (rožník) M., Rib.; — 3) der Monat Juni, Cig., Jan., nk.
4513. rožnják, m. der Rosengarten, Cig.
4514. rožnobǫ́jən, -jna, adj. rosenfarben, Jan.
4515. rožnopŕstən, -stna, adj. rosenfingerig, Cig.
4516. ȓs, m. ein Ochsenname, Mik.; pogl. rus.
4517. r̀t, ŕta, m. die Spitze: z. B. die Spitze des Messers, des Schwertes, Habd.- Mik.; die Felsenspitze, die Spitze eines Berges, der Gipfel, Cig., Jan., Mik.; — zemeljski r., die Landspitze, das Cap, Cig. (T.), Jes.; — prvi rt (pri ladji), der Schiffsschnabel, zadnji rt, das Schiffshintertheil, Meg.
4518. rtáč, m. das Locheisen, der Stecher, M.
4519. rubę̑žən, -žni, f. 1) die Pfändung, Cig., M., Kr.; — 2) das Gepfändete: živa r., fressendes Pfand, Cig.
4520. rȗčək, -čka, m. ein Ochsenname, Polj.
4521. rúda, f. 1) das Erz; železna r., das Eisenerz; rudo kopati, Erze bauen; — 2) die Erzgrube, Mur.; — der Steinbruch, Mur., C., Št. Peter pri Mariboru- Kres.
4522. rudȃrstvọ, n. der Bergbau, das Bergwesen, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.), nk.
4523. rudokǫ̑pstvọ, n. der Bergbau, das Bergwesen, Cig., C., nk.
4524. rȗhmati, -am, vb. impf. tosen, lärmen, C., Z.
4525. rúkulja, f. der Senfkohl (eruca sativa), Št. Peter pri Gorici- Erj. (Torb.); — der Doppelsame (diplotaxis), Breg ( Ist.)- Erj. (Torb.); — die Rauke (sisymbrium officinale), Z., Medv. (Rok.); — iz it., Štrek. (Arch.).
4526. rumeníti, -ím, vb. impf. gelb machen; moko v maslu r., das Mehl bräunen, Cig., Dol.; r. jed, eine Speise bräunlich werden lassen, Vod. (Izb. sp.); — r. se, gelb werden.
4527. rúnọ, n. das Vlies, Cig., Jan., Senožeče- Erj. (Torb.), nk.
4528. 2. rúpa, f. 1) das Rasenstück, C.; — 2) rupe = šota, der Torf: požigati in rezati rupe, Levst. (Močv.); — 3) neki plevel z dolgimi koreninami, C.; = huda r., Z.
4529. 1. rúša, f. der Rasen, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.), Gor., Dol.; ruše rezati, Dol.
4530. rȗšar, -rja, m. der Rasenstecher, Cig.
4531. rúšenje, n. 1) das Zerstören, Cig.; — 2) das Rasenstechen, M.
4532. rúševəc, -vca, m. 1) der Birkhahn (tetrao tetrix), Cig., Jan., M., Erj. (Ž.), Gor.; — 2) = ruš, die Zwergkiefer, der Krummholzbaum, C.; — 3) = pljuvanec, die Alpenrose, der Almrausch (rhododendron), Jesenice ( Gor.).
4533. 1. rúševina, f. coll. der Rasen, C., Z.
4534. rúševje, n. coll. 1) das Zwergkieferholz, das Krummholz (pinus mughus), Snežnik ( Notr.)- M., Nov.; — 2) = ruševec 3), der Alpenrosenstrauch (rhododendron), Zv.; = prim. ruš.
4535. rúšina, f. das Rasenstück; rušine rezati, Rasen stechen, Cig.; — der Rasen: pod rušino iti = ins Gras beißen, Cig.
4536. rúšinar, -rja, m. der Rasenstecher, Cig.
4537. rúšiti, rȗšim, vb. impf. 1) erschüttern, umwerfen, Cig., C.; — niederreißen, Cig., Jan.; r. se, einstürzen, Jan.; — red r., die Ordnung verletzen, Jan., nk.; — 2) auflockern, Šol., C.; — schüren, Guts.; — 3) Rasen ausstechen, Guts., Jarn., Cig., Mur.; = celino r., C.; — 4) reibend reinigen: kotel r., Zilj.- Jarn. (Rok.); posodo r., das Geschirr ausreiben, Jarn., M.
4538. ružína, f. die grüne Nussschale, die Schlaue, Cig., Jan., Dol.; — ružine, leere Hülsen von Hülsenfrüchten, Dol.
4539. ružı̑nje, n. coll. = ružine, grüne Nussschalen, Cig., Jan.; — leere Hülsen, Z.
4540. rúžiti, rȗžim, vb. impf. aushülsen, schälen: fižol, grah r.; zelene orehe r., Cig., Jan., Dol.; grah se ruži, die Erbsen rühren sich aus, Cig.; — entkörnen: koruzo r., Cig., Lašče- Erj. (Torb.), jvzhŠt., BlKr.; — korenje r. = blato s korenja strgati, Celjska ok.- Trst. (Let.); — r. koga, jemanden ausziehen ( fig.), Zv.; — prim. žuriti.
4541. 1. s, (pred samoglasniki in zvenečimi soglasniki z, pred s, z, š, ž tudi sə̀, pred nj tudi ž), I. praep. A) c. gen. 1) na vprašanje: odkod? tam, kjer bi na vprašanje: kje? stal predlog "na" z lokalom: von — herab, von: s konja pasti, z mize vleči; sə strehe zmetati sneg; vse je teklo ž njega (z njega), (der Schweiß) rann von ihm herab; tresk je udaril z neba; s postelje vzeti rjuhe; z one strani se pripeljati, von jener Seite her gefahren kommen; Majar'ca pride z vode, Npes.-Vraz; s Koroškega, aus Kärnten ( prim. na Koroškem, in Kärnten); z Dunaja priti, von Wien kommen ( prim. na Dunaju); — pred prislovi: z daleč, von ferne (tudi: zdaleč); s tod = odtod (tudi: stod), C.; — 2) v časnem pomenu: s konca, s prvega, anfänglich; z mladega, von Jugend an; — 3) znači vzrok: s tega, daher, deshalb: s tega so hudo ime pri Judih imeli, Krelj; s tega je zbolel, Levst. (Rok.); s prav važnih vzrokov, DZ.; ( prim. iz); — 4) način: z večine, größtentheils, C., nk.; z lahka, auf eine leichte Weise ( nav. zlahka), z lepa (zlepa), auf gütlichem Wege; s kratka (skratka), kurzum, Jan., nk.; — (mnogokrat se meša s predlogom "iz", od katerega dostikrat ga ni moči več ločiti, Mik. (V. Gr. IV. 529., 570.)); — B) c. acc. 1) (redkokedaj) znači kraj, kjer je kaj: s konec mesteca je bila stena, Ravn.- Mik.; — 2) nam. raz c. acc.: z mizo pasti, z Belo, z Visoko priti, Gor.- Mik.; — s pridigo pozvoni, kadar duhovnik raz pridižnico stopa, Breznica ( Gor.); — II. praef. znači, da se kaj s česa, od zgoraj doli premika: seno z voza zmetati; s konja səsesti, vom Pferde herabsteigen, Mik.; sneti klobuk z glave, s klina.
4542. 2. sabljáti, -ȃm, vb. impf. 1) gierig u. schnaufend fressen, C., Z., Dol.; — 2) hastig sprechen, schwätzen, Z., Ig (Dol.); — prim. sobotati.
4543. sadrę̑n, adj. aus Gips, gipsen, Gips-, Cig. (T.); sadreni kalup, die Gipsform, Cig. (T.); sadreni odtisk, der Gipsabdruck, Cig. (T.).
4544. sádriti, -im, vb. impf. gipsen, Cig. (T.).
4545. salamāndər, -dra, m. s. velikan, der Riesensalamander (megalobatrachus maximus), Erj. (Z.).
4546. salmiākovəc, -vca, m. der Salmiakgeist, Cig., Jan., DZ., Sen. (Fiz.).
4547. sȃm, sáma, adj. ( pron.) 1) allein; sam sem doma; vselej se sam sprehaja; pridi sam, ni treba nikogar s seboj jemati; človeku ni dobro samemu biti, es ist nicht gut, dass der Mensch allein sei; na samem, ohne Zeugen, Jan. (H.); po samem, besonders, einzeln; — ni sama, sie ist in andern Umständen, Cig.; sama biti, weder schwanger noch Mutter sein, C., — einsam: sam, kakor volk v lozi (hosti), BlKr.- Kres; moja hiša na samem stoji, das Haus steht in der Einsamkeit, einsam; (= na sami, ogr.- Mik.); — 2) nichts als, lauter, rein; sama kost in koža ga je; iz samega čistega zlata, aus massivem Golde, Cig.; sama nedolžnost jo je bila, sie war die lautere Unschuld, Cig.; — 3) selbst, selber; sam ne vem; sam Bog ne more vsem ustreči; sam sem bil pri njem; sam sem vse videl; sam pridi, ni treba drugih pošiljati; sam drugi, sam tretji itd., selbander, selbdritt u. s. w., Cig., Jan.; na samem mestu, an Ort und Stelle selbst, Cig.; zrela hruška sama z drevesa pade (von selbst); vrata so se sama odprla; v samo sredo, recht in die Mitte, Cig.; na samo novo leto, gerade am Neujahrstage, Zora; na samo veliko noč, gerade zu Ostern, Levst. (M.); — s povratnim zaimenom: sam sebi kvaro dela, er schadet sich selbst; sam si pomozi! hilf dir selbst! sam sebe za nos primi! zupfe dich selbst bei der Nase! ljubi bližnjega, kakor sam sebe (ali: samega sebe)! sam za-se (za sebe) skrbi; sam za-se živi, er lebt zurückgezogen; rekla sem sama pri sebi, ich sprach zu mir selber; mislila sem si sama pri sebi, ich dachte bei mir selbst; sami v sebi so govorili, Krelj; sama s seboj ("sebo") je dejala, Trub.; sam s seboj govoriti, ein Selbstgespräch führen; sam od sebe, aus eigenem Antriebe, von freien Stücken, von selbst; sami od sebe niso hoteli pomagati; ura se ne bo sama od sebe sprožila, die Uhr wird nicht von selbst zu gehen anfangen; to samo od sebe pride, es kommt von selbst, ohne äußere Veranlassung; (ne more od sama sebe, ne morejo od sami sebe, Trub.- C.); sam ob sebi, an und für sich; auf sich selbst angewiesen; to se samo ob sebi (samo po sebi, Cig.) (raz)umeje, das versteht sich von selbst; razumeva se samo sabo (= s sabo), Navr. (Let.); to ni samo ob sebi, das geht nicht mit natürlichen Dingen zu; = to ni samo na sebi, Cig., Šol.; vino je samo na sebi, der Wein ist echt, C.; stvar samo na sebi premisliti, die Sache objectiv betrachten, Levst. (Pril.); sam iz sebe biti, in Exaltation gerathen sein, Levst. (Pril.); tako se je čudil, da ni bil sam pri sebi (außer sich), Jsvkr.; — sam svoj biti, eigener, freier Herr oder unabhängig sein; ni sam svoj, er ist nicht freier Herr; — sam svoj je, er ist eigensinnig, Lašče- Levst. (Rok.), jvzhŠt.
4548. sȃmez, m. das Einzelne, M.; das Einzelwesen, Cig. (T.); — v naslednjih rekih: po samezu (po samezi, posamezi), einzeln; po samezu jim k sebi veleva, er lässt sie einzeln zu sich kommen, Ravn.; na samezu stoji = na samem stoji, Cig.
4549. sámičən, -čna, adj. 1) alleinig, C.; — vereinsamt: Bog, ki(r) samičnim (Kinderlosen) polno hišo otrok da, Trub.; — 2) ledig, Jan., C.; samični plesalci, Kres; — 3) = samezen, posamezen, Nov.- C.
4550. samílọ, n. der Isolator ( phys.), Cig., Jan., Cig. (T.), Naprej- C., Sen. (Fiz.).
4551. samohràn, -hrána, adj. sich selbst ernährend, Jan.; sirota samohrana = verlassene Waise, Vrt., Levst. (Nauk); — hs.
4552. samoníčən, -čna, adj. wildwachsend ( bot.), Cig. (T.).
4553. samonìk, -níka, m. eine wildwachsende Pflanze, Cig. (T.); — hs.
4554. samopàh, -páha, m. 1) die Blasebalgwelle, Mik.; — 2) eine Art Gerste, die gerne aus den Hülsen fällt, C., Z., Ist.- Nov.; (samopeh, Cig.).
4555. samopàš, adv. ( eig. allein abseits weidend); für sich allein, C.; s. hoditi, nach eigenem Gelüste herumgehen, Z.; s. živeti, nach seinen Gelüsten leben, Skal.- Let.; s. pustiti otroka, das Kind sich selbst überlassen, Svet. (Rok.); — zügellos, Cig.; — eigensinnig, Mik.
4556. samopášən, -šna, adj. 1) zügellos herumschweifend: samopašna živina, Z.; ( pren.) samopašne oči, Z.; — zügellos, zuchtlos, ausgelassen, Jarn., Cig., Jan., Lašče- Levst. (Zb. sp.); samopašni kozli na levici, Jap. (Prid.); samopašna volja, C.; samopašno živeti, Cig.; samopašno veselje, ausschweifende Freude, Cig.; — eigensinnig, Mik.; — 2) selbstsüchtig, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.), Kr.; samopašna druhal, zadovoljna, da se le njej dobro godi, Str.
4557. samopášiti, -pȃšim, vb. impf. = samopaš puščati, verwahrlosen, C.
4558. samopȃšnik, m. 1) der Ausgelassene, ein ausschweifender Mensch, der Wüstling, Cig., Jan., C.; — 2) der Selbstsüchtige, Jan., Zv.
4559. samopášnost, f. 1) die Zügellosigkeit, die Ausgelassenheit, Cig., Jan.; s. oči, Ravn.; lovska s., der Jagdunfug, Levst. (Nauk); — der Muthwille, V.-Cig.; — 2) die Selbstsucht, der Egoismus, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.); to je goli materializem, najdebelejša samopašnost, Zv.
4560. samoprodȃjstvọ, n. das Monopolwesen, C.
4561. samorȃseł, -sla, adj. wildwachsend, Cig., Jan., Cig. (T.), DZ.; samorasla zel, eine von der Natur ohne Pflege hervorgebrachte Pflanze, Cig.; samorasli hmelj, der Rasenhopfen, Cig.; — samorasli kamen, der natürliche Stein, Cig.; samoraslo žveplo, der Jungfernschwefel, Cig.; — urwüchsig, Jan.; originell: s. izraz, Zora.
4562. samorȃsəłnik, m. die aus einem Kern ( z. B. einem Apfelkern) zufällig hervorgewachsene Staude, Cig.
4563. samorȃst, f. der Anflug im Forstwesen, Cig.
4564. samorástən, -stna, adj. naturwüchsig, ungesäet, ungepflegt wachsend, Cig., Jan., C.
4565. samorášč, adj. wildwachsend, urwüchsig, Jan., Lašče- Levst. (M.); s. les, Jurč. (Tug.); samorašča sliva, samorašč oreh, BlKr.; — ( fig.) samorašča beseda, t. j. ne skovana, Levst. (Zb. sp.).
4566. samorȃščnica, f. ein wildwachsendes Gewächs, Guts.- Cig., C.; pos. = divja konoplja, C.
4567. samosẹ̑vəc, -vca, m. 1) die selbstgewachsene Pflanze, (die nicht absichtlich gesäet worden ist), Cig., Jan., Svet. (Rok.); pos. o krompirju, ki se sam zaseje, C., Polj., Lašče- Erj. (Torb.); (o ovsu), Cig.; = samoraslo drevo, Blc.-C.; — 2) eine Art Moorhirse (sorghum halepense), Rihenberk- Erj. (Torb.).
4568. samosẹ́vən, -vna, adj. nicht von Menschenhand gesäet, selbstgewachsen, Cig., Jan.
4569. samosẹ̑vski, adj. wildwachsend, Cig.
4570. samostȃnstvọ, n. das Klosterwesen, Cig., Jan.
4571. samostotisǫ́či, num. da bi jaz samostotisoči ("samo sto tisuč") bil ("wenn meiner hunderttausend wären"), Krelj.
4572. samostrùn, -strúna, m. das Monochord, C., Sen. (Fiz.).
4573. sȃn, snà, m. = sə̀n, der Schlaf, Dict., Mik.
4574. saník, m. = sanenec, die Schlittenbahn, Svet. (Rok.); (senjík, BlKr.); — prim. sanjenik.
4575. sánja, f. 1) der Traum, Mur., Cig., Jan.; (senja, Mik.); mine kakor sanja, Dalm.; eno sanjo so vsi imeli, Ravn.; Al' Miletu sanja Vsa prazna je to, Vod. (Pes.); imel sem čudno sanjo, jvzhŠt.; nav. pl. sanje; prijetne, čudne, težke sanje imeti; v sanjah kaj videti, storiti; sanje so se mi izpolnile, mein Traum ging in Erfüllung; — 2) ein leeres Geschwätz: kdo bo zmerom te sanje poslušal! Lašče- Levst. (Rok.); — 3) eine Person, die fortwährend schwätzt: čemu to sanjo sem pošiljate! Lašče- Levst. (Rok.).
4576. sanjálọ, n. ein geistesabwesender Mensch, Rib.- DSv.
4577. sanjávost, f. träumerisches Wesen, Cig.
4578. sánjəm, sánjma, m. der Jahrmarkt; na žegnanja in sanjme ("sanme") hoditi, Krelj; — prim. sajem, senjem, semenj.
4579. savtáti, -ȃm, vb. impf. hastig fressen, schlampen, C.; — hastig reden, C., Gor., Notr.; — oberflächlich arbeiten, hudeln, C.
4580. scáti, ščím, vb. impf. Harn lassen, pissen; — ( praes. tudi: ščíjem, Mik., Gor., jvzhŠt.).
4581. scȃva, f. das Pissen, C.
4582. scǫ́tati, -am, vb. pf. zerzausen: scotala sta se do krvavega, Glas.; — s. koga, jemanden gehörig bei den Haaren nehmen, C.
4583. scvrẹ́ti, -cvrèm, vb. pf. 1) abkröschen, zerlassen; vso mast s.; — 2) s. se, durch das Abkröschen zusammenschrumpfen; meso se je scvrlo; ( fig.) knjige so se scvrle in skrčile, Raič ( Let.).
4584. sčı̑noma, adv. = docela, do konca, ganz: gosenice so zelje sčinoma pojedle, Tolm.- Erj. (Torb.).
4585. sébe, pron. seiner, ihrer, sich; 1) rabi se, kadar se dejanje obrača na subjekt istega stavka; za sebe skrbiš; k sebi jih vabimo; tudi poleg infinitiva, kateri ima drug subjekt, ako ne nastane zmisel nejasen: kralj jim ga ukaže pred sebe pripeljati; (toda: dovoli mi vprašati te), Mik. (V. Gr. IV. 104.); redkeje tako pri participu: ima vse rešiti v odkazanem si področju, DZ.; — nekako po nepotrebnem stoji časih si poleg nekaterih glagolov: on si sede, leže, vzhŠt.; od kod ste si vi? Trub.; on si ne ve mere, Ravn.- Mik. (V. Gr. IV. 602.); ni vedel, kaj si je (was es gäbe), Vrt.; počivati si, leči si, SlGor.- C.; Bog si ga bodi zahvaljen! Levst. (M.); pojdi si kam = warum nicht gar! Levst. (M.); lejte si! ei ei! glejte si groze! Jurč.; blagor si je človeku, kir (ki) mene posluša! Schönl.; blagor si tebi! wohl dir! Ljub.; gorje si je temu človeku! Schönl.; — 2) pomenja vzajemnost: einander: tepeta se; saj sva si brata; seznanila sva se; — ljubite se med seboj; — 3) enklitični si daje stavku splošnejši pomen: da si, obgleich; kadar si bodi, wann immer; bodi si, naj si je, es mag nun sein; kakor si je kod navada, wie es eben irgendwo Sitte ist, Levst. (Nauk); grmi si ali ne grmi si, jaz pojdem v gozd, Lašče- Levst. (Rok.); on si reci ali stori, kar hoče, Trub.; — 4) "se" pri povratnih (refleksivnih) glagolih; smejati se, veseliti se; — povratno se rabijo prehajalni glagoli za pasivno obliko, ali da se izraža nem. man: žito se mlati na podu; časniki se raznašajo po vsem mestu; govori se: — (taki refleksivni izrazi se rabijo, zlasti na italijanski meji, tudi z objektom; kmete se vidi na polju, boljšega daru bi se ne moglo dati, Mik. (V. Gr. IV. 363.); toda knjižni jezik se te rabe ogiblje).
4586. sẹdȃłnica, f. 1) das Sitzkissen, Cig.; — 2) die Stütze, der Fuß (einer Schiffsbank), Cig.
4587. sədánjak, m. das Präsens ( gramm.), Erj. (Torb.).
4588. sədánji, adj. = zdanji, jetzig, gegenwärtig; s. vek, nk.; sedanja cena, der laufende Preis, Cig. (T.); sedanja ura nam je znana, poslešnje ne vemo, Fr.- C.; s. čas, das Präsens ( gramm.).
4589. sədánjik, m. 1) der Jetztlebende: mi sedanjiki, Zv.; — 2) das Präsens ( gramm.), Jan., nk.
4590. sẹ́dati, -am, vb. impf. ad sesti; sich setzen, sich niederlassen; kadar bodeš povabljen, ne sedaj na prvo mesto! Krelj; ob potu seda na rob hriba dan na dan, Ravn.; ptiči sedajo na drevje; vrana k vrani seda, C.
4591. səgrẹ́vanje, n. die Erwärmung, Cig., Sen. (Fiz.).
4592. sẹjánəc, -nca, m. ein aus dem Samen gewachsener Baum, Nov.- C.
4593. sə̀jəm, -jma, m. ( nam. pravilne oblike: senjem, Mik.); der Markt, Mur., Cig., Jan.; sejma kupiti komu, Vod. (Izb. sp.).
4594. sejm-, m. išči pod: senjm-.
4595. 1. sẹ̀k, sẹ́ka, m. 1) das Fällen, der Schlag (im Forstwesen), Cig., Jan.; prebiralni s., der Plenterhieb, Cig.; — 2) die Schneide einer Hacke: drevnica v dva seka, die Queraxt, Mur., Cig.; — 3) die hohe Kante, die Hochkante, h. t.- Cig. (T.).
4596. 2. sēk, m. eine Art ungarischer weißer Ochsen mit langen Hörnern.
4597. sẹ̑kanica, f. coll. Zerhacktes (von Speisen in der Küchensprache), Jan.; bes. gehackte Rüben, Guts., Cig., C.
4598. sə̀ł, slà, m. 1) der Sendbote, der Bote, Meg., Mur., Cig., Jan.; sle poslati, Dalm.; angel ali s., Trub.; Joanezovi sli, Trub.; božji s., Krelj; brzi, hitri sli, Eilboten, Dalm.; s. ali legat, Skal.- Let.; razposlati posebne sle, Levst. (Nauk); Kje si tisti hitri sel, Ki si bil po me prišel? Npes.-K.; — 2) smrtni s., der Todtenkäfer (blaps mortisaga), Erj. (Ž.).
4599. səlstvọ̀, n. 1) die Botschaft, Meg., Dict., Cig., Jan.; s. poslati, Trub., Dalm.; žalostno pošto ali s. prejeti, Skal.- Let.; — 2) das Botenwesen, Cig.
4600. sẹ́menica, f. 1) die des Samens wegen angebaute Pflanze, das Samengewächs, Cig., Jan., Nov.; bes. der weibliche Hanf, der Saathanf, Cig., Jan., jvzhŠt.; — die Samenrübe, Štrek.; — = zeljna glava za seme puščena, C.; — der zur Besamung in einem Gehau stehen gelassene Baum, der Samenbaum, Spodnja Idrija- Erj. (Torb.); — 2) das Samenthierchen, Cig.

   4.001 4.101 4.201 4.301 4.401 4.501 4.601 4.701 4.801 4.901  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani