samovoljen (1)

1. samovǫ́ljən, -ljna, adj. 1) eigenwillig, Cig. (T.), Levst. (Zb. sp.); eigensinnig, Cig., M.; trdi, samovoljni grešniki, Krelj; s. ino nepokoren, Jsvkr.; — willkürlich, Cig., Jan., nk.; samovoljno vladanje, die Willkürherrschaft, Cig.; — muthwillig, Cig., Jan., C.; — 2) = radovoljen, freiwillig, Mur.

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani