Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

s (79.239-79.338)

žę̑ł, -ı̑, f. die Getreideernte, der Schnitt, Mur., Met., Mik., Valj. (Rad).
želár, -rja, m. der Inwohner, der Häusler, der Keischler, Mur., Cig., Jan., Mik., vzhŠt.; einer, der zwar ein Haus aber wenig oder keinen Acker besitzt, Cig.; — = kdor ima pol "pušče" (kmetije), Trst. ( Glas.); — prim. avstr.-nem. söller, sölner, Häusler, Štrek. (Arch.).
želaríca, f. die Inwohnerin, die Häuslerin, die Keischlerin, Jan.
žeları̑ja, f. 1) die Inwohnerschaft, die Keischlerei, Mur., kajk.- Valj. (Rad); — 2) eine halbe Hube, SlGor.- C.; oče mu mora želarijo prepustiti, ker je najstarejši sin, Slom.
želárščina, f. das Häuselgeld, Cig.
žéłce, n. dem. želo; ein kleiner Stachel, Cig.
žȇłč, -ı̑, f. = žolč, Levst. (Zb. sp.).
žę́łčən, -čna, adj. 1) begehrlich, begierig, Mik.; (željčen), Cig., Jan.; ž. biti koga, česa, sich nach jemandem, etwas sehnen, KrGora- DSv.; — 2) erwünscht, C., Guts. (Res.); — appetitlich: želčna jed, KrGora- DSv.; — interessant: nekaj želčnega, vzhŠt.; — selten, Z.
želẹ̑nje, n. das Wünschen, das Verlangen, Cig., Jan., M., ogr.- Valj. (Rad); ž. po bogastvu, Krelj; — želénje, Valj. (Rad).
želẹ́ti, -ím, vb. impf. wünschen, verlangen; ž. česa (kaj); Marija hladne vodice želi, Npes.- Mik.; ž. si bogastva, denarjev; česa (kaj) želite? še enkrat ga videti želim; ž. si kam, irgendwohin zu kommen wünschen, tja si želi, kjer ni nadlog; domov si želi; želim, da bi se ti vse po sreči izšlo; ž. komu vsega hudega (vse hudo), jemandem alles Schlechte aufwünschen, Cig.; dobro jutro ž. komu, jemandem einen guten Morgen wünschen, Cig.; — (želẹ̑m, ogr., kajk.- Valj. (Rad); želẹ̑jem, kajk.- Valj. (Rad), ob gorenji Soči- Glas.).
želẹ̑zar, -rja, m. der Eisenhändler, Cig., Jan.; — der Eisenarbeiter, Jan. (H.).
želẹzarı̑ja, f. der Eisenhandel, Cig.
želẹzáriti, -ȃrim, vb. impf. den Eisenhandel betreiben, Cig.
želẹzárnica, f. die Eisenschmelzhütte, C.
želẹ́zce, n. ein kleiner eiserner Gegenstand ( z. B. die Achse der Spule, die Lanzenspitze, C.); ein Stückchen Eisen, M.
želẹ́zən, -zna, adj. eisern, Eisen-; navada je železna srajca; železna cesta = železnica, die Eisenbahn; železna ruda, das Eisenerz; železna žlindra, die Eisenschlacke; železna barva, die Eisenfarbe; — železna krava, die eiserne Kuh, die Immerkuh, eine Kuh, die jemand für einen andern auf Lebensdauer zu halten verpflichtet ist, Gor., Notr.; železno posodilo, unablegliches Capital, Cig.; železne obresti, unablegliche Zinsen, Cig.; — ( pren.) železno srce, železna potrpežljivost, Cig.
želẹzı̑t, adj. eisenhältig: železita voda, das Stahlwasser, Cig. (T.).
želẹ̑zje, n. coll. eiserne Gegenstände; Eisenstücke; die eisernen Bestandtheile ( z. B. beim Wagen); — eiserne Fesseln; v železje koga dejati; v železju mora delati, Mur.
želẹ̑znat, adj. eisenhältig, Cig. (T.); železnata zemlja, Pirc; železnata voda, das Eisenwasser, Jes.
želẹ̑znica, f. 1) die Eisenbahn; po železnici se voziti; zvezna ž., die Verbindungsbahn, Cig.; krilna ž., die Flügelbahn, DZ.; dovozna, dovlačna ž., die Schleppbahn, DZ.; konjska ž., die Pferdebahn (Tramway), DZ.; — 2) = železarnica, die Eisenhütte, Cig., Jan., C.; — 3) železna oprava: Obleče se v železnico, Npes.- Vod. (Pes.); — 4) = železna zagozda za kalanje drv, Dol.; — 5) pl. železnice = železne vile, eine eiserne Heugabel, SlGor.- C.; — 6) rumena ž., die Rauke (sisymbrium officinale), Josch; — železnica, eine Art Winterapfel, Mur., vzhŠt.- C., Mariborska ok.- Erj. (Torb.); — tudi: želẹ́znica, Valj. (Rad).
želẹ̑zničar, -rja, m. der Eisenbahnarbeiter, C.; — der Eisenbahnbedienstete, nk.
želẹ̑zničən, -čna, adj. Eisenbahn-; železnična postaja.
želẹ̑znik, m. 1) der Kürassier, Mur., SlGor.- C.; — 2) der Eisenbruch, das Eisenbergwerk, Cig., Jan.; — 3) die Zecke, V.-Cig.; — 4) der Steinsame (lithospermum), C.; — 5) = železnjak, der Eisenstein: glinasti ž., der Thoneisenstein, Cig.
želẹznína, f. etwas aus Eisen Gemachtes, ein eisernes Geräth: prinesi mi kako železnino! jvzhŠt.; — coll. Eisenwaren, Eisenzeug; železnino prodajati.
želẹznı̑nar, -rja, m. der Eisenhändler, Cig., Gor.
želẹ̑zniški, adj. Eisenbahn-.
želẹ̑zništvọ, n. das Eisenbahnwesen, C.
želẹznják, m. der Brauneisenstein, Cig., Jan.
želẹ́zọ, n. 1) das Eisen; surovo, lito, kovno ž., Roh-, Guss-, Schmiedeisen, Erj. (Min.); ž. v šibah, Stabeisen, Cig.; = ž. v šibicah, Jan.; = ž. v šibkah, Cig. (T.); — 2) ein eiserner Gegenstand: rezno ž., die Klinge, C.; dvojerezno ž., die Zweischneide, Cig.; — plužno ž., die Pflugschar, SlGor., ogr.- C.; — ein eisernes Gewicht, C.; — das Bügeleisen, C.; — der Magnet, vzhŠt.- C.; — železa, eiserne Fesseln, Dict., Jarn. i. dr.
želẹzokǫ́vən, -vna, adj. železokovna tovarna, die Schmiedeisenfabrik, LjZv.
želẹzolı̑jəc, -jca, m. der Eisengießer, Jan.
želẹzolı̑vəc, -vca, m. der Eisengießer, Jan. (H.).
želẹzolı̑vnica, f. die Eisengießerei (Anstalt), Cig.
želẹ́zovəc, -vca, m. der Eisenstein, Cig., Jan., Cig. (T.); rjavi ž., der Brauneisenstein, glinovnati (rusi, rjavi) ž., der Thoneisenstein, luskavi ž., der Eisenglimmer, Erj. (Min.); zeleni ž., der Grüneisenstein, Cig. (T.); magnetni ž., der Magneteisenstein, Cig. (T.).
želẹzovı̑t, adj. eisenhältig, C.
želẹ́zovka, f. das Eisenerz; blatna ruda železovka, das Raseneisenerz, Cig. (T.); iglasta ž., der Pyrrhosiderit, h. t.- Cig. (T.).
žélič, m. mozol na obrazu, das Hitzbläschen, Spodnja Idrija- Erj. (Torb.).
žę́lik, adj. indecl. = želčen 1), Jarn.; nisem ž. vina, Kor.- M.; ( nam. želək?).
žèlj, žélja, m. = iz vej pletena košarica s povrazom, Koborid- Erj. (Torb.); — iz furl., Štrek. (Arch.).
žélja, f. der Wunsch, das Verlangen; to je moja srčna ž., das ist mein Herzenswunsch; daj mi za željo kruha (= nur soviel, um das Verlangen zu stillen, ein wenig), Z.; črešenj bo le za željo (= malo), Prim.; v želji je kaj, es ist vielbegehrt (= selten), C.; želja mi pride, želja me obide, es ergreift mich das Verlangen; želja me je minila, die Lust ist mir vergangen; želja me je po čem, mich verlangt nach etwas, V.-Cig.; želje mi gredo, ich habe Verlangen, C.
žélje, n. = želja, das Verlangen, Jarn., Mur.; od velikega želja, Jsvkr.
žéljən, -ljna, adj. 1) ein Verlangen habend, begierig, lüstern; ali si tako željen vina? hast du ein solches Verlangen nach Wein? časti ž., ehrgeizig; nisem ga nič željna, ich trage kein Verlangen nach ihm; željno pričakovati, sehnlich erwarten; — 2) erwünscht, C.; željen gost, Krelj; uže mi je smrt željna, Krelj; — holdselig, herrlich: željna mesta, v željno deželo, vsa željna drevesa v božjem vrtu, Dalm.; ovce peljam na željno travo ("auf eine lustige Au"), Krelj; — prim. nem. lustig od Lust.
žę̑łka, f. die Schnitterin, Kras- Erj. (Torb.), Mik.; (žę̑vka?).
žéłna, f. = žolna, Cig., Jan.; želna drdra, čas bo bob sejati, Burg. (Rok.).
žélọ, n. der Stachel ( z. B. der Bienen).
žélod, -ǫ́da, m. 1) die Eichel; okrogli ž., die Harzeichel, Cig.; podolgasti ž., die Dachseichel, Cig.; — coll. Eicheln: letos je malo želoda; svinje z želodom pitati; — die Eichel (im Kartenspiel), Cig., Jan.; — 2) želǫ́d = hrast, Plužna- Erj. (Torb.).
želǫ̑dar, -rja, m. hrast ž., ein beeichelter Eichenbaum, Cig.
želǫ̑dčək, -čka, m. dem. želodec; ein kleiner Magen; — das Kalbslab, Cig.
želǫ̑dčən, -čna, adj. Magen-; želodčne bolezni; gastrisch, Jan.
želǫ̑dčevka, f. eine Art Lysimachie (lysimachia), SlGor.- C.
1. želǫ̑dəc, -dca, m. der Magen; ž. si pokvariti; dober ž. imeti.
želǫ̑dəčnik, m. der Magensack, Cig. (T.).
2. želǫ̑dək, -dka, m. dem. želod; eine kleine Eichel, Z.; = čeljustni ž., die Backendrüse, Cig.
želǫ́dən, -dna, adj. = želodov, Cig.; želǫ̑dna paša, piča, die Eichelmast, Cig.
želǫ̑dnjak, m. = hrast, ki želod rodi, C.
želǫ́dov, adj. Eichel-; želodova kapica, der Eichelkelch, Cig., Jan.; želodova paša, die Eichelmast, Jan.; — Eichel- (im Kartenspiel): ž. kralj, želodova desetica, der Eichelkönig, der Eichelzehner, Cig.
želǫ́dovina, f. die Eichelmast, Cig.
želováti, -ȗjem, vb. impf. begehren, sich sehnen, Trub., Krelj- M.
žèłtnọ, n. = žekno, das Flugloch am Bienenstock, Cig.
žę̑łva, f. 1) die Schildkröte, Habd.- Mik., Guts., Mur., Cig., Jan., Erj. (Ž.); morska ž., die Riesen-Seeschildkröte (chelonia Midas), Erj. (Ž.); — 2) die Fistel, Št.- Mik.; — pl. želve, die Scropheln, Mur., Cig., vzhŠt.- C.; (žovę̑, vzhŠt.); fistulöse Geschwüre, Z.
žełveníca, f. der Waldmeister (asperula odorata), vzhŠt.- C.
žę̑łvin, adj. 1) = želvji, Schildkröten-, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.); — 2) želvina trava, eine gegen Scropheln (želve) heilkräftige Pflanze: der Wasserwegerich (der Froschlöffel) (alisma plantago), Mur.
žełvína, f. die Schildkrötenschale, Cig., Jan.
žę̑łvji, adj. Schildkröten-, Cig.; želvja črepina, SlN.
žełvovína, f. 1) das Schildkrötenfleisch, Erj.- C.; — 2) die Schildkrötenschale, das Schildplatt, Cig. (T.), DZ., C.
žę̑ma, f. die Presse, V.-Cig.
žemə̀k, -mkà, m. = usirjena tvarina, katera se v sirove hlebčke ožema, Notr.
žę̑mlja, f. die Semmel; — iz nem.
žę̑mljar, -rja, m. der Semmelbäcker, der Semmelverkäufer, Cig.
žéna, f. das Weib; divja ž., die Wald- oder Bergnymphe, Cig.; bela ž., (= der Tod), C.; bele žene, rojenicam podobna bitja, C., Poh.- Pjk. (Črt.); častite žene = žalik-žene, Zilj.- Jarn. (Rok.); — das Eheweib, die Ehefrau: moja žena.
žę̑nba, f. = ženitev: kaj te moja ž. skrbi? Koborid- Erj. (Torb.).
žənə̀c, -ncà, m. der Schnitter, Meg., Dict., Jarn., Trub., Dalm.; — prim. ženjec.
ženetína, f. ein großes Weib, C.
ženíca, f. dem. žena; das Weibchen; dobra ž.
ženíkəlj, -klja, m. der Bergsanikel (sanicula europaea), Cig., Valj. (Rad), Fr., SlGor.- C.
ženíłən, -łna, adj. heiratsfähig, (-iven) V.-Cig.
ženílọ, n. 1) das Heiraten: biti za ženilo, heiratsfähig sein, Cig.; — die Hochzeit, C.; — 2) die Heiratslust des Mannes, Cig., Jan., Mik., Valj. (Rad); ženilo se ga prijema, er bekommt Lust zu heiraten, Cig.
žę́nim, m. = ženin, Guts., Kor.- Cig., Mik.
žę́nin, m. der Bräutigam; ž. in nevesta, die Brautleute.
žénin, adj. des Eheweibes; ženin imetek.
2. žę́nišče, n. das Weiblein, Zv.; — prim. ženščè.
ženı̑tən, -tna, adj. Heirats-, Cig., Jan.; ženitno oblačilo, Schönl., Bas.; ženitno pismo, der Heiratsschein, M.; — nam. ženitvən.
ženı̑təv, -tve, f. die Heirat (des Mannes); biti za ž., heiratsfähig sein.
žéniti, žę́nim, vb. impf. verheiraten: svojega sina ženi, er trifft Anstalten zur Verheiratung seines Sohnes, er sucht ihn zu verheiraten; na hlače, na roke ž., ohne Vermögen verheiraten, Nov.; — ž. se, heiraten (vom Manne); taki se ženijo, ki nimajo nič; auf Freiersfüßen gehen, in Heiratsumständen sein; ženi se; kje se neki ženi? wo freit er doch? — ptice se ženijo, die Vögel paaren sich.
ženitnína, f. 1) die Hochzeit, Mur., Cig., Jan., Ravn.- Valj. (Rad); ženitnino imeti, Hochzeit halten, Mur., Cig.; — 2) das Heiratsgut, Cig.
ženitvȃnje, n. die Hochzeitsfeier, Mur., Cig., Jan., Kremp.- M.; ( nam. ženitvovanje).
ženitváriti, -ȃrim, vb. impf. Vorkehrungen zur Verehelichung treffen (vom Mann): kakor slišim, si uže začel ženitvariti, (-tovariti) Jurč.
ženítvən, -tvəna, adj. Hochzeits-, Verehelichungs-.
ženitvína, f. das Hochzeitsmal, C.
žənjáč, m. der Schnitter, Kras- Erj. (Torb.), BlKr.
žənjačíca, f. die Schnitterin, BlKr.
žənjə̀c, -njcà, m. der Schnitter, Cig., Jan., Valj. (Rad).
ženjénje, n. die Eheschließung, Cig.
žənjíca, f. die Schnitterin.
žənjík, m. der Schnitter, C.
žənjı̑vọ, n. das zu schneidende Getreide auf dem Acker, C.
žənjkínja, f. die Schnitterin, Mur., (ženk-), Npes.-Vraz, vzhŠt.
žénka, f. 1) das Weibchen; — 2) lepa ž. = denka, neka hruška, C.
žę̑nkati, -am, vb. impf. = žeti, Npes.- C.
žénkica, f. dem. ženka; das Weibchen, Mur., das Frauchen, Jan.

78.739 78.839 78.939 79.039 79.139 79.239 79.339 79.439 79.539 79.639

Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani

Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU

Iskalnik: NEVA