Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

s (79.139-79.238)

  1. žalovȃvka, f. die Trauernde, Z.; das Trauerweib, die Klagefrau, Cig., Jan., C.
  2. žalovı̑t, adj. trauervoll: ž. dan, ein Trauertag, Ravn.- C.; žalovito, jammervoll, Cig. (T.); — hs.
  3. žalovníca, f. das Trauerlied, C.
  4. žáłta, f. 1) die Herbe (des Speckes, Fettes), der ranzige Geschmack, C.; — 2) ein widerwärtiger Mensch, Cig., M.; psovka: žalta človečja! Cig.; — 3) die Sommersprosse, kajk.- Valj. (Rad).
  5. žáłtav, adj. ranzig; žaltava mast, Cig.; žaltavo olje, C.; — ( pren.) missmuthig, Cig.; — misslich, Kr.; to bi bilo žaltavo! Jurč.; danes je žaltava, heute geht es schlecht, Kr.
  6. žałtavẹ́ti, -ím, vb. impf. ranzig sein, Jan., Hip.- C.
  7. žałtavína, f. der ranzige Geschmack, C.
  8. žalȗjka, f. = vrba žalostnica, Cig., Zv.
  9. žámanje, n. = kar pri tesanju (žamanju) odpada, KrGora.
  10. 1. žámar, -rja, m. 1) der Säumer: Kranjci so vsi kramarji, Ziljani pa vsi žamarji, Npes. ( Kor.)- Kres; — 2) ein Scheltwort für Kinder, C., Mariborska ok.- Kres.
  11. 2. žámar, -rja, m. = tesar, KrGora.
  12. žámati, -am, vb. impf. (ein Brett, einen Balken) nach der Schnur behauen, C., Z.; — žamane deske so povsod lepo gladke, SlGor.- C.; — prim. nem. säumen (?), C.
  13. žámet, m. der Sammt; pamet je boljša ko žamet.
  14. žámetar, -rja, m. der Sammtweber, Cig.
  15. žámetən, -tna, adj. aus Sammt, sammten, Sammet-; žametna obleka.
  16. žámetnica, f. 1) die sammtene Kopfborte der Mädchen, vzhŠt.- C.; — 2) die Sammtblume (tagetes patula), Št.- C.
  17. žámetnik, m. die Sammtblume (tagetes patula), Cig.
  18. žámetov, adj. aus Sammt, sammten; žametova kapa.
  19. žamǫ́riti, -ǫ̑rim, vb. impf. säuseln, Jan.; le še hlastni pošepeti so žamorili, Jurč.; — prim. hs. žamor, das Gelispel.
  20. žandarmerı̑ja, f. žandarstvo, die Gendarmerie.
  21. žánjavəc, -vca, m. ein wildwachsendes, wohlriechendes, rosmarinartiges Kraut, C., Rib.- M.; das Kreuzblümchen (polygala chamaebuxus), (-njevec) Nov., Robič ( Nkol.); — der rauhe Bohnenstrauch (cytisus hirsutus), Lašče- Levst. (Rok.); — prim. žanžav (?).
  22. žánjəc, -njca, m. = ženjec, der Schnitter, Cig., M.
  23. žánžav, adj. 1) etwas gebräunt ( z. B. von reisenden Trauben), C.; — 2) ranzig, Hal.- C.; ( prim. žolt).
  24. žanžavẹ́ti, -ím, vb. impf. sich färben ( v. Trauben), C.
  25. žȃr, m. 1) die Glut, die Gluthitze, Jan., Habd.- Mik., ogr.- Mik.; žar do rdečega, die Rothglut, die Rothglühhitze, Cig. (T.); — die Lohe (des Feuers), V.- C.; — die strahlende Wärme, Cig. (T.); — ( fig.) die Glut, Jan., nk.; žar ljubezni, das Feuer der Liebe, Cig.; — 2) der Glutschein, der Feuerschein; žar se vidi na nebu po noči, kadar kje gori, C.; večerni žar, die Abendröthe, Cig., Jan., M.; ž. gorečih sveč, C.; — 3) = žarek, der Lichtstrahl, Mur., Cig.
  26. žȃr, žára, adj. glutroth, Cig.; — žara osipa, der Nesselausschlag, Jan. (H.).
  27. 1. žára, f. die Art, der Charakter, C., Z.; po očini žari ali šegi, Boh.; neumno žaro imeti, Notr.; sin očetovo žaro goni, der Sohn artet nach seinem Vater, Dol.- Cig.; ženske žare, weibisch, Meg.; mnogotere žare človeki, Dict.; bil sem dete dobre žare, Dalm.; izkušam vašo ljubezen, ako je prave žare, Dalm.; — prim. 1. šara 2).
  28. 2. žára, f. die Vase, die Urne, Jan., Ist.- C., Rut. (Zg. Tolm.); — prim. it. giara, Urne, Štrek. (Arch.).
  29. žarbrȃnje, n. das Getümmel: ž. in blažnjenje ljudi, Krelj.
  30. žarbráti, -ȃm, vb. impf. sich tummeln: ugledal je množico ljudi žarbrajoč ("er sah das Getümmel des Volkes"), Krelj; — prim. žebrati (?).
  31. žarčẹ́ti, -ím, vb. impf. = žareti 2), ranzig sein, Jan.
  32. žarčína, f. = žarkost, Jan.
  33. žárək, -rka, m. der Lichtstrahl, der Strahl; solnčni žarki, die Sonnenstrahlen.
  34. žárək, -rka, adj. 1) glühend, Habd.- Mik.; žarki ogenj, žarko solnce, nebo, ogr.- C.; — žarko gledati, einen feurigen Blick haben, C., Z.; žarka barva, eine brennende Farbe, Cig.; — žarka bolečina, brennender Schmerz, Cig.; — 2) = žerek, von scharfem, bitterem Geschmack, ranzig, Cig., Jan., vzhŠt.- C., jvzhŠt.; žarko maslo, Cig., BlKr.; — herbe, Jan., Danj.- Mik.; Pelin, pelinkovec, Ti si žarko cvetje, Npes.-K.; — unfreundlich, bitter: žarke besede, Z.; komu žarke praviti, jemandem bittere Wahrheiten sagen, C.; žarko gledati koga, unfreundlich anblicken, vzhŠt.; žarko = bridko, Npes.-Vraz.
  35. žárən, -rna, adj. 1) glutvoll, glühend, strahlend, Glut-, Cig., Jan., nk.; žarno solnce, Z.; žarna barva, die Glutfarbe, Cig.; žarne oči, Cig.; žarno lice, ein strahlendes Antlitz, Cig. (T.); — eifrig, hitzig, C.; žarna ljubezen, glühende Liebe, Zora; — 2) Strahlen-, Jan.; žarne slike, die Strahlenfiguren, Žnid.
  36. žarẹ̑nje, n. 1) das Glühen, Mur.; — die Strahlung, Jan.; — 2) = žerenje, das Ranzigsein, das Räßen, Mur.
  37. žarẹ́ti, -ím, vb. impf. 1) glühen, Jan., Cig. (T.); solnce, pesek žari, glüht, brennt, Cig.; — strahlen, Jan.; vse iz njega žari, Lašče- Levst. (M.); — feuern (von der See), Cig. (T.); — 2) brennen (wie Brennesseln), Cig.; — = žereti 2), einen bitterscharfen, ranzigen Geschmack haben, Jan.
  38. žárica, f. dem. 2. žara; die Vase, Jan.; die Urne, Ist.- Cig., Jan.
  39. žarı̑n, m. der ausgebrannte, glühende Docht in der Lichtflamme, die Lichtschnuppe, Fr.- C.; — der glühende Abfall beim Kienspan, Fr.- C.
  40. žarı̑nje, n. coll. 1) glühende Lichtschnuppen, C.; — 2) die Glühasche, ogr.- C.
  41. žaríšče, n. der Brennpunkt, Sen. (Fiz.).
  42. žaríti, -ím, vb. impf. 1) glühend machen, Mur., Cig., Jan., Mik., Cig. (T.); kos gobe ž., Zora; — glühendroth machen, röthen, Cig.; večerno solnce žari hribe, Cig.; — ž. se, glühen, sich röthen; nebo se žari, es ist ein Schein am Himmel zu sehen, der Himmel röthet sich; oblaki se žarijo, Z.; nocoj se žari, jutri bo lepo; — žareč, glühend, glutstrahlend, feuerroth; žareč ogenj, žareče lice, žareč pogled; — 2) ž. (se), strahlen, Cig. (T.); žareča toplota, strahlend Wärme, Cig. (T.); — 3) an der Glut braten: žari se jed nad žarjavico, Vod. (Izb. sp.).
  43. žárja, f. die Glut, ogr.- C.; der Schein am Himmel ( z. B. von einem Brande), C.
  44. žarjàv, -áva, adj. = žerjav, glühend, loh, Jan.; žarjavo (v)ogelje, Danj. (Posv. p.).
  45. žarjavẹ́ti, -ím, vb. impf. = žerjaveti, glühen, Mur.- Cig., Jan.; v apnenici žarjaveč kamen, Danj. (Posv. p.).
  46. žarjénje, n. die Ausstrahlung, die Strahlung, Cig. (T.), Sen. (Fiz.).
  47. žarkóba, f. = žarkost, Jan.
  48. žarkolòm, -lǫ́ma, m. die Strahlenbrechung, C.
  49. žarkomèr, -mę́ra, m. das Aktinometer ( phys.), Cig. (T.).
  50. žarkóta, f. = žarkost 2), Jan.
  51. žarljìv, -íva, adj. ausstrahlend, Jan. (H.).
  52. žȃrnat, adj. strahlig, C.
  53. žarníca, f. die Brennessel (urtica urens), Cig., Notr.- Burg. (Rok.).
  54. žárnogli, m. pl. die Nägelmale, Trub.- M.; — iz nem. Scharnagel?
  55. žarnoòk, -ǫ́ka, adj. strahläugig, Zora.
  56. žaromèr, -mę́ra, m. der Glutmesser, Cig.; das Pyrometer, Cig. (T.); ( češ.).
  57. žaróta, f. die Glut: dušna ž., Levst. (Zb. sp.).
  58. žarovı̑t, adj. glutvoll, glühend, Bes.
  59. žȃr-žéna, f. žar-žene, vilam podobna bitja, Kres (V. 575.).
  60. žátlaka, f. die kurzstielige Handaxt der Zimmerleute, die Bartaxt, Cig.; — ( "soll 'Schlachthacke' sein", Mik. (V. Gr. I. 357.)); (žatloga, Dict.; žatloka, Kras, Gor.).
  61. žȃvžar, -rja, m. = šušmar, Levst. (Zb. sp.).
  62. žȃžica, f. dem. žaga, das Säglein, Cig., C.
  63. žbíca, f. das Nägelchen, Cig.; — nageljnova ž., die Gewürznelke, Cig.; = klinčeva ž., Jan.; — prim. žrebelj.
  64. žbrę́nkəlj, -klja, m. der Glockenschwengel, BlKr.
  65. žbrı̑nca, f. eine Vorrichtung aus dicken Weidenruthen, um darin Heu, Laub u. dgl. zu tragen, Štrek.
  66. žbríngəlj, -glja, m. der Glockenschwengel, Staro Sedlo- Erj. (Torb.).
  67. ždẹ̑nje, n. das Hinbrüten, Cig.
  68. ždẹ́ti, -ím, vb. impf. unbeweglich, vor sich hinbrütend dasitzen, hocken oder liegen, kauern; tiho sem za-se ždel, Jurč.; mi drugi smo tiho ždeli vsak v svojem kotu, Erj. (Izb. sp.); — warten, lauern, C.; — kümmerlich leben, vegetieren, Jan., Notr.- C.
  69. ždìč, -íča, m. = naslonjač ob peči, kjer sede posebno stari ljudje, der Sorgenstuhl, Tolm.- Erj. (Torb.); — rak čemi v svojem ždiču (in seinem Versteck), Erj. (Izb. sp.); — prim. zdič.
  70. žè (žę̑), adv. schon; že zdaj; že velja, es gilt schon; že vem, ich weiß es schon; (iz: uže); — prim. vže.
  71. žebrȃnje, n. das Plappern, das Murmeln, Z., M.; — das Beten, Guts., Gor.- Cig.
  72. žebráti, -ȃm, vb. impf. herplappern, M., C.; žebrali so njemu na čast svoje molitve, LjZv.; — beten, Guts., Mur., Cig., Slom., Kor., Gor., Št.
  73. žebrȃvka, f. die Beterin, die Betschwester, Mur.
  74. žebrǫ̑n, m. der Schwätzer, C.
  75. žebrǫ̑nka, f. die Schwätzerin, C.
  76. žę́dən, -dna, adj. = žejen, Ščav.- C., Danj. (Posv. p.).
  77. žədẹ́ti, -ím, vb. impf. = ždeti, Lašče- Erj. (Torb.), Notr.; kaj žediš in tuhtaš? Zv.; — ruhig daliegen: plotom in ogradam ostanki so žedeli tam pa tam, Let.; žedela je dobrava, Bas.
  78. žę́ga, f. 1) brennende Sonnenhitze, Valj. (Rad); — 2) die Senge, Št.- Jan. (H.).
  79. žę̑gəc, -gca, m. ein starker Kerl, Cig., Z., Notr.
  80. žę́gən, -gna, m. der Segen; — der Ostersegen; žegna komu dati pokusiti; — iz nem.; pogl. blagoslov.
  81. žę́genpanj, m. neko drevo, Npes. (Caf)- Pjk. (Črt.); — prim. nem. Segenbaum, Säbenbaum (juniperus sabina), Štrek. (LjZv.).
  82. 1. žegljáti, -ȃm, vb. impf. rieseln, Cig.; sanft rauschen, C.; dež prijetno žeglja, Z., BlKr.; — zwitschern, C.; piščanci žegljajo (žigljajo), Z.; — wispeln, Jan.; — prim. ščegljati.
  83. žę́gnanje, n. 1) das Segnen; — 2) das Kirchweihfest; danes je ž. pri tej cerkvi.
  84. žę́gnati, -am, vb. pf. ( impf.) segnen; kruh in vino ž.; cerkev ž.; Bog žegnaj! Gott segne! (pozdrav pri obedu, južini a. večerji sedečim); — iz nem.; pogl. blagosloviti.
  85. žę́hək, -hka, adj. von bitter brennendem, ranzigem Geschmack, C., Z.; žehko maslo, BlKr.; herbe, V.-Cig., C.
  86. žèht, žę́hta, m. der Dunst vom Weine im Fasse, Cig.; — prim. žehteti.
  87. žę̑hta, f. das Einweichen der Wäsche in Lauge, die Beuche (die "Sechtel"); danes imamo žehto; v žehto dejati.
  88. žę̑htanje, n. das Beuchen, das Sechteln.
  89. žę̑htar, -rja, m. posoda, v katero se molze, die Melkgelte; — prim. nem. der Sechter; stvn. sehtari, lat. sextarius, Mik. (Et.).
  90. 1. žəhtáti, žəhtȃm, žáščem, vb. impf. = ščegetati: žehta, žašče me, es juckt mich, Mik.
  91. 2. žę̑htati, -am, vb. impf. in der Lauge beizen, beuchen, sechteln; — ( fig.) ž. ga, gehörig zechen; — prim. žehtar in nem. sechteln.
  92. žehtẹ́ti, -ím, vb. impf. 1) glühen, Gluthitze ausstrahlen; peč je tako vroča, da žehti, Lašče- Erj. (Torb.); lice od plesa žehteče, Levst. (Zb. sp.); — 2) ausdünsten, ausdampfen, Z.; — duften ( v. Wein), Cig.; — ( fig.) 'Z prsi veselje na kvišku žehti, Npes.-K.
  93. žę̑htnica, f. 1) = žehtnik, Cig., Kras, Poh.; — 2) das Sechtelwasser, Z., Štrek.
  94. žę̑htnjak, m. das Sechtelfass, der Sechtelzuber.
  95. žę́ja, f. der Durst; huda ž.; pekoča, žgoča ž., brennender Durst, Cig., Jan.; na žejo piti; žejo si ugasiti, potolažiti.
  96. žę̑jati, -am, vb. impf. 1) dürsten, ogr.- Valj. (Rad); — 2) žeja me, es dürstet mich; — mojo dušo žeja po močnem, živem Bogu, Ravn.- Valj. (Rad); žeja me česa, ogr., kajk.- Valj. (Rad).
  97. žę́jav, adj. dursterregend: žejava jed, C.
  98. žę̑javəc, -vca, m. der Durstige, Mur., C.; ž. hrepeni po mrzli vodi, Ravn.- Valj. (Rad).
  99. žę́jən, -jna, adj. durstig; ž. sem; žejnega človeka napojiti; krvi ž., blutdürstig, Cig.
  100. žə̀knọ, n. eine kleine Öffnung: das Luftloch über dem Ofenloch, Ravn.- M., Burg. (Rok.); — das Ofenloch, Ip.- Mik.; žrelo pri peči, pri apnenici, opekarnici, das Feuerloch, na ognjišču jama za pepel, Goriška ok., Črni Vrh pri Idriji- Erj. (Torb.); das Floßloch bei den Floßöfen, das Schürloch bei Kalköfen, Cig.; das Ofenloch bei der Dörrgrube, Polj.; — das Flugloch am Bienenstock, Polj.; — der Krater, Cig., Erj. (Min.); — nam. žvokno; prim. bav. schwalg, Öffnung des Schmelzofens, Štrek. (Arch.).

   78.639 78.739 78.839 78.939 79.039 79.139 79.239 79.339 79.439 79.539  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA