s (78.739-78.838)

78739. zǫ́žiti, -ǫ̑žim, vb. pf. schmäler machen, verengen, Cig., Jan., Cig. (T.); — verjüngen ( arch.), Cig. (T.).
78740. zrabotíti, -ím, vb. pf. zrabočen, abgenützt: v zrabočenih črevljih, Erj. (Izb. sp.).
78741. zráčən, -čna, adj. 1) Luft-; zračni prikazki, die Lufterscheinungen, Cig.; pneumatisch, Cig. (T.); — 2) luftig, Cig., Jan., nk.; lega drevesnega vrta mora biti solnčna, prosta in zračna, C.
78742. zračína, f. der Luftstoff, Cig.
78743. zrȃčje, n. die Luft, das Klima, Cig., Jan., C.
78744. zračnína, f. die Lufterscheinung, Cig.
78745. zračúnati, -am, vb. pf. zusammenzählen, zusammenrechnen, ogr.- C.; — prim. izračunati.
78746. zrájtati, -am, vb. pf. 1) zusammenrechnen; — 2) z. se = spomniti se.
78747. zrajtljáti, -ȃm, vb. pf. z rajtljem povezati, mittelst des Reitels, Knüttels befestigen, M.
78748. zrajtljìv, -íva, adj. umsichtig, ogr.- C.; geweckt: z. otrok, Št.
78749. zrȃk, m. 1) die Luft, Habd.- Mik., Guts., Mur., Cig., Jan., Dalm. (Reg.) i. dr., nk.; — 2) = žarek, der Strahl, Alas., ogr.- C., Cig. (T.); prim. zraka.
78750. zráka, f. der Strahl, Cig. (T.), C.; — hs.
78751. zrakomèr, -mę́ra, m. der Luftmesser, das Aërometer, Cig., Jan., Cig. (T.).
78752. zrakoplàv, -pláva, m. der Luftballon, h. t.- Cig. (T.), Sen. (Fiz.).
78753. zrakoplȃvba, f. die Luftschiffahrt, Jan., Vrt.
78754. zrakoplòv, -plǫ́va, m. = zrakoplav, Vest.
78755. zrakoplǫ̑vəc, -vca, m. 1) der Aëronaut, Cig. (T.), C., Vest.; — 2) belorepi z., der weißschwänzige Tropikvogel (phaëton aethereus), Erj. (Ž.).
78756. zrakoplǫ̑vnica, f. (ladja) z., das Luftschiff, Cig. (T.).
78757. zrakǫ̑vje, n. der Luftraum, das Luftmeer, die Lüfte, Jan., nk.
78758. zrȃna, adv. = zarana, frühmorgens, ogr.- C.
78759. zráščati, -am, vb. impf. ad zrasti; — ( nam. vzr-).
78760. zrȃvən, I. adv. daneben; z. stati; z. uliti, daneben gießen, fehlgießen; z. biti, dabei, zugegen sein; z. priti, dazu kommen; — II. praep. c. gen. neben; zraven hiše je vrt; z. koga stati, sedeti; skopin je z. velicega bogatstva siromak, Cig.; z. tega, nebstbei, außerdem, zugleich; — nam. vzraven; ( dem deutschen "n-eben" nachgebildet, Mik. (V. Gr. IV. 565.)).
78761. 1. zravnáti, -ȃm, vb. pf. untereinander gleich machen, ausgleichen, Jan.; ovce so zobe zravnale (haben alle neue Zähne bekommen), Cig.; — compensieren, Cig.; — z. se = poravnati se, sich ausgleichen, Svet. (Rok.); — prim. izravnati.
78762. 2. zravnáti, -ȃm, vb. pf. gerade machen, gerade richten: palico z.; z. se, sich gerade richten, sich gerade strecken; — ( nam. vzr-).
78763. zravnȃva, f. die Ausgleichung, Cig.
78764. zravnávanje, n. die Ausgleichung; z. molekulov, Let.
78765. zrȃvnič, adv. 1) = zravno, C.; — 2) geradeaus, jvzhŠt.
78766. zrȃvnọ, adv., praep. = zraven, Cig., Jan., Met., Levst. (Sl. Spr.).
78767. zravnovȃnje, n. die Ausgleichung, die Compensation, Cig. (T.), DZ.
78768. zrázən, praep. c. gen. = razen: zrazen vaših bratov, euere Brüder ausgenommen, Met.; ne želi nič zrazen (tega), kar je prav, Mik.
78769. zrcȃlar, -rja, m. der Spiegelhändler, Cig., Jan.
78770. zrcalárnica, f. die Spiegelfabrik, Cig.
78771. zrcáłce, n. dem. zrcalo; das Spiegelchen, Cig., Jan., nk.
78772. zrcáłən, -łna, adj. Spiegel-: zrcalne slike, Spiegelbilder, Žnid.; zrcȃłni krog, der Spiegelkreis ( astr.), Cig. (T.).
78773. zrcáljenje, n. die Spiegelung, Cig. (T.).
78774. zrcȃłnat, adj. spiegelig, Cig.
78775. zrcálọ, n. 1) der Spiegel, Cig., Jan., nk.; (po drugih slov. jezikih); ravno, izbočeno, jamasto z., ebener Spiegel, Convex-, Concavspiegel, Sen. (Fiz.); razmetno z., der Zerstreuungsspiegel, Sen. (Fiz.); užigalno z., der Zündspiegel, DZ.; — 2) zŕcalọ = zrkalo, zrklo, die Pupille, Levst. (Rok.).
78776. zrcalovȃnje, n. = zrcaljenje: zračno z., die Luftspiegelung, Cig. (T.), Jes.
78777. zrcalovína, f. das Spiegelmetall, Jan., Cig. (T.).
78778. zrę́brčən, -čna, adj. brustkrank, Pjk. (Črt.); schwerathmig, Cig.; — zrebrčna zel, neka rastlina, Pjk. (Črt.).
78779. 1. zréči, zréčem, vb. pf. vereinbaren, Npes.-Vraz.
78780. 2. zréči, zréčem, vb. pf. = (v)zdeti: kako ime komu z., Svet. (Rok.); ptičar so mu zrekli, man hat ihm den Beinamen eines Vogelstellers gegeben, Cig.; — ( nam. vzr-).
78781. zrèd, I. adv. = vred, zusammen, sammt, zugleich: z. s Kristusom, Trub.; pustite oboje zred rasti, Trub.; — II. praep. c. instr. mit, sammt, Dalm., C., Npes.-Vraz; Zadok zred prerokom Natanom, Dalm.; obisti z. lojem, C.; z. teboj = s teboj vred, C.
78782. zredíti, -ím, vb. pf. 1) groß füttern, aufziehen; deset svinj z. vsako leto; — gozd z., einen Wald in Bestand bringen, Cig.; z. sadja, Obst züchten, Pirc; — auferziehen: lepo z. svoje otroke; — 2) sich wachsen lassen, bekommen: perje z., Federn bekommen; Še lepše perje zredil bom, Npes.-Schein.; piščanci še niso bili zredili krepkega perja, Vrt.; — če bukva perje (Blätter) pred sv. Markom zredi, Levst. (Zb. sp.).
78783. zrę̑doma, adv. nach der Ordnung, ordentlicher Weise, Jan., M., ogr.- C., nk.
78784. zrejalíšče, n. das Erziehungshaus, Cig.; — ( nam. vzr-).
78785. zrejȃłnica, f. die Erziehungsanstalt, Cig.; — ( nam. vzr-).
78786. 1. zrẹ́jati, -jam, -jem, vb. impf. reifen, C., Z.; žito, grozdje zreje, začne zrejati, Kras, Ip.- Levst. (Rok.); = z. se, Štrek.
78787. zrejénje, n. die Erziehung, C.; on je našega zrejenja, er ist bei uns erzogen worden, C.
78788. zrẹ̀ł, zrẹ̑la, adj. reif; zrelo sadje; pšenica je zrela; na pol z., halbreif; — z. za ječo, reif für das Gefängnis, Cig.; — z. ptiček, ein abgefeimter Schalk.
78789. zrẹlíti, -ím, vb. impf. 1) reif machen, zeitigen: solnce zreli črešnje, Cig.; — 2) = zreleti, ogr.- C.
78790. zrẹlǫ̑ča, f. = zrelost, kajk.- Valj. (Rad).
78791. zrelótən, -tna, adj. Maturitäts-: zrelotna preskušnja, Jan.
78792. zrénje, n. das Schauen, die Anschauung, Cig.
78793. 1. zrẹ́ti, zrèm, vb. impf. schauen, blicken, Mur., Cig., Jan., nk.; vse je vanj zrlo, C.; anschauen ( phil.), Cig. (T.); z. na kaj, etwas inacht nehmen, Cig.
78794. zrẹ́zati, -rẹ̑žem, vb. pf. zusammenschneiden, verschneiden; na drobno z., klein schneiden; — z. koga, jemanden abprügeln, SlGor.- C.
78795. zrẹ̑zək, -zka, m. das Schnitzel, Cig., C.; usnjevi zrezki, C.; — prim. odrezek.
78796. zrẹzljáti, -ȃm, vb. pf. verschnitzeln; na drobne kosce z., Cig.
78797. zrẹzník, m. der Betrüger: lotar črez vse zreznike ("ein Betrüger über alle Betrüger"), Krelj.
78798. zrigávanje, n. das Aufstoßen, kajk.- Valj. (Rad); — ( nam. vzr-).
78799. 1. zríniti, -rı̑nem, vb. pf. herabdrängen, herabstürzen, ogr.- C.
78800. zŕkalọ, n. 1) der Augenstern, die Pupille, Rib.- Mik., Vrt., jvzhŠt.; Oslepi mu zrkalo, Levst. (Zb. sp.); — 2) zrkálọ = zrcalo, Mur., Cig., Jan.
78801. zŕkəłce, n. dem. zrklo 2): Ji zrkelce ugasne, Vod. (Pes.).
78802. zŕklọ, n. 1) der Augapfel, Erj. (Som.); zrklo mi je obrnilo, Svet. (Rok.); — 2) die Pupille, Meg., Alas., Hip. (Orb.); varovati koga kakor zrklo v očesu, Dalm., Jap. (Sv. p.), Jsvkr.; naj ne počiva zrklo tvojega očesa, Škrinj.; mrenica se mu dela na zrklu, Gor.; — zrklọ̀, Valj. (Rad).
78803. zrnáč, m. der Granat (eine Steinart), V.-Cig.
78804. zrnatẹ́ti, -ím, vb. impf. = zrniti se, körnen, Jan.
78805. zŕnce, n. dem. zrno; das Körnchen; klična zrnca, die Sporen ( bot.), Cig. (T.).
78806. zrnẹ́ti, -ím, vb. impf. Körner bilden, Z., SlN.
78807. zrníce, f. pl. getüpfelte Kirschen, die Perlkirschen, Cig.
78808. zŕniti, -im, vb. impf. 1) in Körner verwandeln, körnen, Cig. (T.); granulieren, Cig. (T.); — 2) z. se, Körner ansetzen, körnen, Cig., Jan.
78809. zrnják, m. der Granit: iz zrnjaka napraviti nagrobnik, Navr. (Kop. sp.).
78810. zȓnje, n. coll. 1) Körner; — bes. Getreidekörner; žito dela z., gre v z. (körnt), Cig.; = zadeluje z., Jan.; — ausgedroschenes Getreide; zrnja nakupiti, prodati; letos ne bom dosti imel zrnja; noro z., das Tollkorn, Cig.; — 2) das Bohnenerz, Šol., Z.; — svinčeno z., Schrot, Cig.
78811. zŕnọ, n. 1) das einzelne Korn; točno z., das Hagelkorn; pšenično, ječmenovo z.; zlato, peščeno z., das Gold-, Sandkorn; z. soli, ein Körnchen Salz; debelega, drobnega zrna, grobkörnig, feinkörnig, Cig.; — 2) die einzelne Baumfrucht, C.; prve smokve so se prodajale zrno po 2 kr., SlN.; — 3) das Korn bei Münzen, Cig.; z. kakega novca, Cel. (Ar.); — der Gehalt der Erze, Jan.; — človek dobrega zrna (von festem Körperbau), Z.
78812. zrnojẹ̑dəc, -dca, m. der Körnerfresser, Cig.
78813. zrnojẹ̑dka, f. der Körnerfresser (von einem Vogel), Jan.
78814. zrǫ́biti, -im, vb. pf. in Stücke zerhacken, Z.
78815. zrǫ́dən, -dna, adj. = soroden, Cig.
78816. zrohnẹ́ti, -ím, vb. pf. aufbrausen (o človeku); seinen Zorn auslassen, Cig.; — ( nam. vzr-).
78817. zrojíti, -ím, vb. pf. zu schwärmen anfangen, aufschwärmen, Cig.; — auftoben, im Zorn auffahren; — ( nam. vzr-).
78818. 1. zròk, -rǫ́ka, m. 1) die Frist, die Verfallszeit, V.-Cig.; — z. si dati, übereinkommen, C.; ( stsl. sъrokъ); — 2) na z. hoditi, zu den Berathungen gehen, Kamnik- M.; — 3) z. si dati, sich begrüßen, Fr.- C.; ( prim. srok).
78819. 2. zròk, -rǫ́ka, m. die Ursache, der Grund, Meg., Guts., Mur., Mik.; za tega zroka voljo, ogr.; — pogl. vzrok.
78820. zrokovȃnje, n. das Verursachen, das Bewirken, kajk.- Valj. (Rad); — ( nam. vzr-).
78821. zrokováti, -ȗjem, vb. impf. verursachen, bewirken, kajk.- Valj. (Rad).
78822. zrọ̑pati, -am, vb. pf. durch Raub zusammenbringen, errauben, Cig.
78823. 1. zropotáti, -otȃm, -ǫ́čem, vb. pf. herabpoltern: z. s česa, Cig.
78824. 2. zropotáti, -otȃm, -ǫ́čem, vb. pf. aufpoltern, polternd sich erheben; zu poltern anfangen; — ( nam. vzr-).
78825. 1. zrožljáti, -ȃm, vb. pf. klirrend sich herablassen: z. s konja, Cig.; Zrožljal je s konja mož visok, Preš.
78826. zrúšiti, -rȗšim, vb. pf. zusammenwerfen, zerstören, ogr.- C., nk.; — z. se, zusammenbrechen, zerfallen, Cig., nk.
78827. zrúžiti, -rȗžim, vb. pf. bewegen, z. se, sich bewegen, vzhŠt.- C.; — ( nam. vzr-).
78828. zrzráti, -ȃm, vb. impf. vor Kälte zitternd den Athem durch die Zähne streichen lassen, M.; — zittern, Ravn.- Cig.
78829. zúbəlj, -blja, m. die Flamme, Cig., Jan., Vrt.- C., Kras, Ip.- Erj. (Torb.).
78830. zúbəljčək, -čka, m. dem. zubljec; das Flämmchen, Nov.- C., Erj. (Min.).
78831. zúblja, f. die Fackel, Alas.
78832. zúbljəc, -bljəca, (-bəljca), m. dem. zubelj; das Flämmchen, Vrtov. (Vin.).
78833. zúnaj, I. adv. draußen, außerhalb; zunaj mrzel veter brije; danes še nisem bil zunaj (= iz hiše), Cig.; z. rastoča rastlina, eine exogene Pflanze, Tuš. (B.); — II. praep. c. gen. außerhalb; z. mesta; z. tega = razen tega, Cig.; — prim. izunaj; izvunaj; (iz vuna, Trub.- Mik.).
78834. zunȃnji, adj. auswendig, äußerlich, Außen-; zunanja stran; zunanje kolo pri mlinu; — po zunanje (äußerlich) pokazati svoje veselje, Cv.; zunanja podoba; zunanji svet; — auswärtig, Cig., Jan.; zunanji opravki, zunanje dežele, Cig.
78835. zunȃnjščina, f. das Äußere, Cig., Ravn.; — die Außenwelt, Cig.
78836. 2. zúzati, -am, vb. impf. = gugati se, Dol.; — = poskakujoč hoditi, Dol.; — Versuche machen aufzustehen, Z.
78837. zúzniti, zȗznem, vb. pf. = zagugati se, Št. Jernej ( Dol.); — einen Versuch machen aufzustehen, Z.
78838. 2. zvábiti, -im, vb. pf. zusammenladen, zusammenrufen, zusammenbitten, Dict., Cig., Dalm.- C.; zvabi svoje prijatelje in sosede, Krelj.

   78.239 78.339 78.439 78.539 78.639 78.739 78.839 78.939 79.039 79.139  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani