Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

s (74.939-75.038)

vrẹteníca, f. 1) die Spule, Mur., Nov.; — 2) die Schraubenspindel, V.-Cig., M.; die Schraube, V., Št.- Cig.; die Pressschraube, der Spindelbaum bei der Weinpresse, Mur., V.-Cig.; — 3) die Kurbel, BlKr.- Let.; — 4) die Mühlradwelle, Mur.; — 5) die gemeine Makrele (scomber scombrus), Erj. (Ž.).
vrẹtenı̑čar, -rja, m. der Schraubendreher, Cig.; — prim. vretenica 2).
vrẹteníčica, f. ein kleiner Schraubstock, der Schraubenkloben, V.-Cig.
vrẹteníti, -ím, vb. impf. 1) den Spindelbaum, die Pressspindel drehen, Mur., C.; — 2) v. se: žito se vreteni, das Getreide schießt in Ähren, Lašče- Levst. (Rok.); pšenica je zelenela, rastla, v klasje se vretenila, Jurč.; (= vreteniti, C.).
vrẹtę́nka, f. der Drilling in der Mühle, ("vrtenka") Bes.
vrẹténọ, n. 1) die Handspindel, mit welcher (ohne Spinnrad) der Faden gesponnen wird; — 2) die Schraubenspindel, Cig. (T.), Sen. (Fiz.); die Pressschraube, Cig.; der Spindelbaum bei der Weinpresse, Mur., Dalm., Dol.; — 3) die Welle, der Wellbaum, der Haspel (als Hebezeug), V.-Cig., Jan., Frey. (Rok.), Savinska dol.; — die Mühlradwelle, Mur., Cig., Dol.; — die Glockenwelle, Cig.; übhpt. jede Welle in einer Maschinerie, Savinska dol.; — die Töpferscheibe, Cig.- Vest.; — 4) die Ruthe zum Flachsschütteln, C.
vrẹ́ti, vrèm, vb. impf. 1) sieden; krop, mleko vre; — gähren; mošt vre; — in Aufwallung sein; vse vre po meni; po deželi vre, Cig.; — 2) sprudeln, quellen, hervorströmen; voda vre iz zemlje; — 3) in Menge u. schnell sich bewegen, strömen; ljudje vkup vro; — 4) rauschen; v oblakih vre ( n. pr. pred točo); Roj mi je v cvetjiču vrel, Danj. (Posv. p.); — schreien, murren: v. nad kom, Savinska dol.- C.; — praes. vrẹ̑jem, jvzhŠt.
vrētica, f. eine Art Wiesel, C.; das Frettchen (mustela furo), Erj. (Z.); — menda iz nem.
vrẹ́tje, n. 1) das Sieden; — das Gähren; — das Aufwallen; — 2) das Gewühl von Menschen: v. mladeničev, Čb.- Valj. (Rad); niso se nič zmenili za vretje okolo sebe, Jurč.; v splošnem vretju izgubil se je posamezni človek, Jurč.
vrẹ́va, f. das Getümmel, Cig., Jan., nk.; — hs.
vrẹ̀z, vrẹ́za, m. der Einschnitt, Nov., ogr.- Valj. (Rad).
vrẹ́zati, -rẹ̑žem, vb. pf. 1) einschneiden; v. ime v drevesno skorjo; eingravieren: v. črko v kamen; — 2) mit einer Gravierung versehen: vrezan kamen, eine Gemme, Zv.
vrẹzávati, -am, vb. impf. = vrezovati; rise v. v debla, DSv.
vrẹ̑zək, -zka, m. der Einschnitt, Mur.; — vrezki, Ciselierungen, DZ.
vrẹzílọ, n. der Grabstichel, Cig. (T.).
vrẹzováti, -ȗjem, vb. impf. ad vrezati; einschneiden; gravieren.
vrgȃnj, m. essbarer Röhrenpilz (boletus edulis), Tuš. (B.), Valj. (Rad), BlKr.
vȓh, vȓha, vrhȃ, m. 1) das obere Ende, der Gipfel, na vrhu visoke gore; drevesu vrh odtrgati; der Scheitel ( geom.), Cig., Cig. (T.), Cel. (Geom.); der Höhepunkt, Cig. (T.); do vrha priti, die größte Höhe erreichen, Cig.; do vrha dorasti, vzrasti, vrha dorasti, erwachsen; sin je vrha dorastel, Npr.-Krek; = vrha velik vzrasti, Npes.-Vraz; = pod vrh priti, C.; = svoj vrh dorasti, Prip.- Mik.; — 2) = gorica, vinograd, der Weinberg, SlGor.- Mur., Cig., C.; v vrh iti, Mur., C.; Jaz pa imam vrha dva, Polna vina sladkega, Danj. (Posv. p.); — 3) der Obertheil, das Oben; po vrhu plavati, obenan schwimmen; na vrhu ležati, oben liegen; od vrha do tal, von oben bis unten; do vrha napolniti, bis obenan füllen = pod vrh napolniti, Cig.; — do vrha, völlig, Cig.; na vrh priti, nach oben kommen, auftauchen, zum Vorschein kommen; ( pren.) na vrhu biti, die Oberhand haben, Cig.; na vrh iti komu, sich jemandem widersetzen, Fr.- C.; na vrh priti komu, jemanden zu Paaren treiben, überweisen, C.; — po vrhu, obenhin, oberflächlich; — po vrhu kupiti, in Bausch u. Bogen kaufen; — po vrhu dati, obendrein (als Zugabe) geben; — z vrhom, gehäuft voll; z vrhom nameriti; z vrhom, im Überflusse, Cig.; vsega je z vrhom v domu, Vrt.; vsega z vrhom imeti, Levst. (Zb. sp.).
vr̀h, praep. c. gen. = vrhu, oben auf; vrh drevesa, gore; vrh česa položiti; — vrh tega, obendrein, überdies.
vȓh, vŕha, adj. = obnošen, schleißig: vrha suknja, C.
vrháč, m. 1) der Baumgipfel, C.; — der abgehauene Obertheil eines Baumes, V.-Cig., Gor.- M., nk.; obsekati debel vrhač, Glas.; lopa je bila sestavljena iz okleščenih vrhačev, Bes.; — vrhači, das Abholz, Cig.; — 2) der obere Querbalken der Thüre, Gor.
vrháče, f. pl. die oberen Theile des Flachses, C.
vrháčən, -čna, adj. aus gröberem Flachs, rupfen, C.
vrhačevína, f. das Gipfelholz, das Abholz, C.
vrhàt, -áta, adj. 1) gipfelig, C.; mit starken Gipfeln: vrhato drevje, Z.; — 2) gehäuft voll: vrhata mera, C., Z.
vŕhati, vȓham, vb. impf. 1) = vejati, (das Getreide) reinigen, Jan., Kras; — 2) = z vrhom polniti posodo, Notr.; vrhan, gehäuft voll: vrhana mera, Tolm., Kras- Štrek. (Let.).
vŕhək, -hka, adj. schleißig, Mur., Jan., Mariborska ok.- C.
vŕhəł, -hla, adj. schleißig, C.
vȓhi, praep., Jsvkr., pogl. vrhu.
vȓhič, m. neka vrsta čmrljev, ki imajo gnezdo vrhu zemlje v mahu, Bolc- Erj. (Torb.).
vr̀hka, I. adv. obenauf, C.; — II. praep. c. gen., oberhalb: vrhka česa, C.
vŕhlav, adj. schleißig, C.
vrhnják, m. 1) der obere Mühlstein, der Laufer, Cig., BlKr.- M.; — 2) der Helm des Brantweinkessels, der Brennhelm, Cig.; — 3) vȓhnjak, die obere Fensterleiste, ogr.- C., Valj. (Rad).
vȓhnje, n. = smetana, das Obers, der Rahm, Guts., Mur., Št.- Cig., Jan., Mik., C.; — prim. nem. Obers.
vȓhnji, adj. der obere; vrhnja obleka, vrhnja suknja, der Oberrock.
vrhǫ̑ł, -la, m. der Gipfel, die Spitze, Cig., Jan.
vrholíka, f. das Doldengras, die Spurre (holosteum umbellatum), Cig., Medv. (Rok.).
vrhovàt, -áta, adj. 1) gipfelreich, Mur., Cig., Jan.; — 2) mit einer großen, schönen Krone versehen: vrhovato drevo, Cig.; — 3) gegupft, gehäuft voll, Mur., Cig., Jan.; mera dobra, vrhovata, natresena, Krelj.
vrhováti, -ȗjem, vb. impf. culminieren, Cig., h. t.- Cig. (T.), C., Jes.
vrhovátiti, -ȃtim, vb. impf. häufen, aufhäufen, Jan., C., Svet. (Rok.), Bes.; anlagern, Erj. (Min.); in Haufen schichten, häufen: na kupe devati in v. gramoz, Levst. (Cest.); v. gomilo na gomilo, Levst. (Zb. sp.).
vrhǫ̑vəc, -vca, m. 1) = gornik 2), der Berghold, der Weinbauer, C.; — der Bewohner eines Berggipfels, der Kogler, Jarn.; — 2) deblo pri vrhu, Savinska dol.; — 3) die obere Thürschwelle, Cerkno ( Goriš.).
vrhǫ́vən, -vna, adj. übergeordnet, Ober-, nk.; vrhǫ̑vnọ vodstvo, die Oberleitung, Levst. (Cest.); vrhovna oblast v deželi, die Landeshoheit, Cig. (T.).
vrhovína, f. das Obere, der Obertheil, Cig.; ( n. pr. kisela repa pri vrhu, Notr.); — das Oberholz, das Gipfelholz, übhpt. das Astholz, der Abschlag von Bäumen, Cig., Jan., Dol., jvzhŠt.
vrhovíšče, n. der Culminationspunkt, Cig. (T.), C., nk.
vrhǫ̑vje, n. coll. 1) die Gipfel; vrhovjè, ogr.- Valj. (Rad); — 2) das Gipfelholz, der Abschlag, Cig., C.
vrhǫ̑vnik, m. 1) der Bewohner eines Berggipfels, der Kogelbauer, Jarn.; — 2) der Obere, der Obmann, der Vorgesetzte, C., UčT.; — der Souverän, Cig. (T.), DZ.; — 3) = veči ploščat kamen, kakršne na zideh devajo po vrhu, Malhinje na Krasu- Erj. (Torb.); — 4) = hudournik, der Wildbach, Cig.; — 5) neki hrast z drobnim želodom in trdim lesom, rastoč po vrhovih, C.
vrhǫ̑vništvọ, n. die Souveränität, Cig. (T.).
vrhovnjáče, f. pl. = vrhače, grobes Werg, C.
vȓhu, I. adv. oberhalb, darüber, darauf; vrhu položiti, dejati, Dol.; — Kristusa vrhu ( namr. na osla) posadijo, Krelj, Dalm.; razdejal je mesto ino je vrhu sol sejal, Dalm.; — II. praep. c. gen. oberhalb, über, Hip. (Orb.), nk., Dol.; en kamen vrhu drugega, Trub.; vrhu njega, Dalm.; gre vrhu morja, Trub.; vrhu groba, Dict.; — vrhu tega, obendrein, überdies, nk.
vrhȗnəc, -nca, m. der Berggipfel; — ( fig.) der Gipfel, der höchste Punkt, der Höhepunkt: na vrhuncu svoje slave biti, nk.
vrhutáłən, -łna, adj. vrhutȃłna stavbinska stroka, das Hochbaufach, DZkr.
vrı̑j, m. = tolmun, globodnica, eine tiefe Stelle im Wasser, GBrda- Erj. (Torb.); — prim. verij.
vríniti, -rı̑nem, vb. pf. hineindrängen, hineinschieben; — v. komu kaj, jemandem etwas aufdringen, aufzwingen; — v. se, sich hineindrängen, sich einschieben; v krdelo lepih pavov se vrine sraka, Met.; — sich aufdringen; — pomota se je vrinila, ein Irrthum ist unterlaufen.
vrı̑šč, m. = vrisk 1), hellstimmiges Geschrei, der Lärm.
vríti, -rı̑jem, vb. pf. einwühlen, Cig.; — eingravieren, Jan.; — v. se, sich hineindrängen, Let.
vrı̑tnik, m. der Fußstoß, der Fußtritt, Kras- Erj. (Torb.).
vritnjáčiti, -ȃčim, vb. pf. v. koga = v rit ga suniti, C.
vrívati, -am, vb. impf. ad vriniti; hineinschieben, hineindrängen; — v. komu kaj, jemandem etwas aufzudringen suchen; — v. se, sich hineindrängen; — sich eindrängen, sich aufdrängen; — misli se vrivajo, Gedanken drängen sich auf, steigen auf.
vrjè, n. = vrij: vrja zijajo, DSv.
vȓkəłnica, f. = sredpostna sreda, (ker na ta dan vrklo vpikavajo v zemljo), Trst. ( Glas.).
vȓkla, f. = otka, die Pflugreute, Jan., Poh.- Glas.
vrklìn, -ína, m. = pletena vrša v ribjo lov, der Garnsack, ( nam. brklin, prim. burkla?) Srpenica ( Goriš.)- Erj. (Torb.).
vȓł, vŕla, adj. bieder, brav, wacker, vortrefflich, Mur., Cig., Jan., Mik., nk.; — schön (von Menschen), zapŠt.- C.; — vrlo, adv. sehr, tüchtig, stark, nk.
vrlák, m. der Biedermann, Bes., Let.
vȓləc, -lca, m. = mramor, die Maulwurfsgrille, kajk.- Valj. (Rad).
2. vrlína, f. 1) die Zaunöffnung, Mik., BlKr.; (črez vrlino vozijo na njivo, na vrt; tam napravijo leso ali pa zagrade z vejevjem, BlKr.); sploh veča luknja v ograji ali steni, zidani in leseni, Dol.; — 2) aus Brettern gemachtes Gartenthor, M.; = lesa, vrnila, Levst. (Pril.).
vrníca, f. = prvo seno po travnikih, Cerkno ( Goriš.); — neka vrsta trave, Vod. (Izb. sp.).
vrníla, f. eine hölzerne Hofthür, V. ( Rib.)- Cig.; = lesa, ki zapira vrzel, Cv.; — tudi pl. vrnile, eine von selbst zugehende Feldthür, Polj., SKr.; odpirati učenjaški pretiranosti vrnile in vrzeli, Cv.; — (pravilneje menda: vrníla n. pl. prim. vrnilo).
vrnílọ, n. vratca ali lesa, ki se sama odpira in zapira, Burg. (Rok.), Notr.; — der Drehbaum, Cig.
vŕniti, -nem, vb. pf. 1) umkehren machen, zurücktreiben, abwenden, C.; v. živinče na paši; grešnika vrniti od greha, Jap. (Sv. p.); v. vedomca = gredočega vedomca ogovoriti in s tem vzdramiti, Tržaška ok.- LjZv.; — 2) v. se, zurückkehren, zurückkommen; domov se v.; — 3) zurückerstatten, zurückgeben; zurückzahlen, dolg v.; — erwidern; v. pozdrav; — vergelten, v. komu, kar mu je hudega storil.
vrnję́ka, f. der Streit, der Zank, Cig., vzhŠt., ogr.- C.; — prim. vrnčati.
vrnję́kati, -am, vb. impf. zanken, zwisten, C.; — prim. vrnčati.
vrnję́kav, adj. zänkisch, C.
vrǫ́čati, -am, vb. impf. ad vročiti; einhändigen, zustellen, Cig., Levst. (Nauk), nk.
vrǫ̑čba, f. die Zustellung, Cig., C., Levst. (Nauk).
vročbarína, f. die Zustellungsgebür, Levst. (Nauk).
vročevȃnje, n. das Einhändigen, das Zustellen, Levst. (Nauk), nk.
vročeváti, -ȗjem, vb. impf. = vročati; einhändigen, zustellen, Cig., Jan., M., Levst. (Nauk), nk.
vročevȃvəc, -vca, m. der Einhändiger, der Zusteller, Jan. (H.).
vročíca, f. hitziges Fieber, Cig., Jan., DZ.; — der Hitzausschlag (bei Thieren), Strp.; — po hs.
vročíłən, -łna, adj. Zustellungs-, Cig., nk.; vročı̑łni list, der Zustellungsschein, vročilna pola, der Zustellungsbogen, Levst. (Nauk).
vročílọ, n. die Zustellung, Cig., Levst. (Nauk), DZ.
vročı̑təv, -tve, f. die Zustellung, DZ., Levst. (Cest.), nk.
vročíti, -ím, vb. pf. einhändigen, zustellen, Guts.- Cig., Mur., Jan., C., DZ., nk.
vročı̑tvən, -tvəna, adj. Zustellungs-: vročitvena pola, DZkr.
vročníca, f. 1) hitziges Fieber, Mur., Cig., Jan., nk.; — das Gallenfieber, C.; — 2) vrǫ̑čnica, das Quellwasser, Klanec ( Ist.)- Erj. (Torb.); ( nam. vrotčnica, prim. vrotek 1)).
vročník, m. der Zusteller, Levst. (Nauk).
vročnína, f. die Zustellungsgebür, Cig., DZ., nk.
vrǫ̑tək, -tka, m. 1) die Quelle, C.; — 2) = vrenje: od vrotka jesti, ne pa vse prestano, BlKr.; — 3) = penasta skorja na kuhi, ko se kuha in vre, ki jo je treba z žlico posneti, BlKr., Dol.
vŕpati, vȓpam, -pljem, vb. impf. = vrtati, grebsti, kopati, C., Z., Dol.; — abzunöthigen suchen, C.
vȓš, m. = vrša, Cig., Ist.- Erj. (Torb.).
vȓš, -ı̑, f. das Getreide, Dict.- Mik., Jan.; nasad vrši, Dict.- Mik.
vŕša, f. die Fischreuse, Dict., Mur., Cig., Jan., Dalm., Hip. (Orb.), ogr.- Raič ( Nkol.); = pleten koš v ribjo lov, Vrt., Bilje na Ipavi- Erj. (Torb.), Dol.; moreš-li mrežo napolniti z njegovo kožo in vršo z njegovo glavo? Dalm.; raku nastavljajo vrše, sake in mreže, Erj. (Izb. sp.).
vršȃj, m. die zum Austreten oder Ausdreschen bestimmte Getreidelage, Mur., Cig., Jan., Danj.- Mik.; = nasad prosa, ki ga živina ovrši, hodeč po njem na okrog, M., BlKr.; — ein Haufe ausgedroschenen Getreides, Kras- Mik., vzhŠt.; — ein Haufe ausgeworfelten Getreides, Cig., M., C., Dol., Goriš.; — = kup: vršaji zlata, Levst. (Zb. sp.).
vŕšati, -ím, vb. impf. = vršeti: mrzel veter je vršal okolo naju, Glas.; na lipi je vršalo, LjZv.
vršę̑l, m. 1) = barka, Gor.- Cig.; — 2) = 2. vršelo, Vod. (Izb. sp.), (napačno); — prim. it. vascello = barka.
1. vršẹ́lọ, n. die Schar, Mur., Cig., Jan., C., Met., Ravn.; v. ptičev, V.-Cig.; v. plašnih golobov, Navr. (Let.).
2. vršẹ́lọ, n. der Mastbaumkorb, Mur., C.; — prim. vršel 2) (?).
vršeníti, -ím, vb. impf. 1) erheben, C.; — 2) v. se, sich heben, wachsen, gedeihen: travnik se po dežju vršeni, ( pren.) v. se v dobrem ogr.- C.; med travo se vršeni lepo divje cvetje, ogr.- Valj. (Rad); — 3) v. se, sich tummeln: vidimo, kak se vršenijo male dekličke okoli svojih cvetnih gred, ogr.- Valj. (Rad); bistro se vršenijo mlade žabice v vodi, ogr.- Valj. (Rad).
vŕšənj, -šnja, m. der Dreschmonat (August), C.

74.439 74.539 74.639 74.739 74.839 74.939 75.039 75.139 75.239 75.339

Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani

Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU

Iskalnik: NEVA