s (73.139-73.238)

73139. urẹ̑znik, m. das Zettelende am Gewebe, Jan. (H.).
73140. urẹ́zniti, -rẹ̑znem, vb. pf. vino urezne (kadar je povrelo in ni več tako sladko), der Wein ist von scharfem Geschmack, Z., jvzhŠt.
73141. úrhovka, f. neka breskva (zori o sv. Urhu), Ip.- Erj. (Torb.).
73142. ȗrica, f. dem. ura; 1) eine kleine Uhr; — 2) das Stündchen.
73143. úriti, ȗrim, vb. impf. 1) in der Geschmeidigkeit, Fertigkeit üben, einüben; u. telo, um; u. vojake; u. se, sich üben: u. se v govorjenju; — 2) beschleunigen, Cig., M.; — 3) zeitigen, C.; — brüten, hecken, Kras- Cig.; ptica mlade uri (= godi), C.; — 4) u. se, günstig sein, Jan.; polju se dež uri, Z.; letos se nam je za mrvo dobro urilo, heuer hatten wir beim Einbringen des Heues günstiges Wetter, das Wetter hat uns dabei begünstigt, Gor.- M.; — dobro se mu uri, es geht ihm wohl, Mik.; — praes. úrim, Cv.
73144. úrjenje, n. 1) das Üben; — 2) das Hecken, das Brüten, Cig.
73145. urmeníca, f. = bezgavka 3), eine geschwollene Lymphdrüse am Halse, Podkrnci- Erj. (Torb.); ("podstava utegne biti laška beseda: vérmine, f. črv, ker mislijo morebiti, da je v bezgavki črvič ali ogrec, kakor po navadi v mnogih tacih buškah", Erj. [Torb.]).
73146. ȗrnica, f. 1) das Urhgehäuse, Cig. (T.); — 2) pl. urnice, das Horengebet (der Priester), nk.
73147. ȗrnik, m. 1) das Uhrgehäuse, Cig.; — 2) der Stundenplan, nk.; — 3) = hudournik, C.
73148. urnják, m. der Uhrkasten, DZ.
73149. urnokrìł, -kríla, adj. schnell fliegend, Jan.; urnokrila lastovica, Bes., SlN.
73150. urǫ́biti, -im, vb. pf. = posekati: u. drevo, Rez.- C.
73151. urǫ́čən, -čna, adj. 1) verhext, beschrien, verzaubert; uročna živina; "ne bodi jej uročno!" pritika, kdor hvali kako žival, Tolm.- Erj. (Torb.); tudi človek je lahko uročen; uročnega človeka navadno boli glava; (úročən, Št.); — uročna ženska, (katera provzroči uroke), Jurč.; — 2) bestimmt, festgesetzt, fest: uročno mesto, ogr.- C.; uročna volja, fester Wille, C.; — genau, C.; — 3) tüchtig, vortrefflich, gut, C.; — 4) Erb-, Erbschafts-, C.; uročni sin, der erbende Sohn, ogr.- C.
73152. uročína, f. die Erbschaft, das Erbe, (öročina) ogr.- Mik., Valj. (Rad).
73153. urǫ́čiti, -rǫ̑čim, vb. pf. behexen, beschreien, Cig., Jan., C., Dol.; u. s pogledom, Solkan- Erj. (Torb.); (vúrčiti, Mur., vzhŠt.; vúročiti, Prip.- Mik.).
73154. uročník, m. 1) der Beschreier, Cig.; — 2) der Wundklee (anthyllis vulneraria), Cig., Jan.; — 3) der Erbe, ogr.- Valj. (Rad).
73155. urodíti, -ím, vb. pf. 1) = obroditi, C., Zora; letos so gorice urodile, C.; — 2) u. se, fruchtbar werden: zemlja prevržena se urodi, C.
73156. uròk, -rǫ́ka, m. 1) die Behexung, die Beschreiung; navadno pl. uroki; uroke dobiti, imeti, beschrien, verhext werden (sein); človeka in živine se primejo uroki od hudega pogleda, od hvale itd.; uroke topiti = ogljenčke v vodi potapljati in s to vodo uročeno bitje kropiti in zmakati, jvzhŠt.; — 2) das Schicksal, Met., C., Kras- Zora; po čudnih urokih ali namerah, Ravn.; — 3) na úrok, alles Ernstes, förmlich, vollends, vzhŠt.- M.; na urok koga tožiti, jemanden förmlich klagen, Št.- Mik.; na u., tüchtig, Mik.; na u. dež gre, vzhŠt.; ljudje že na u. kopljejo, man ist schon tüchtig mit dem Graben beschäftigt, ogr.- Nkol.; — 4) die bestimmte Zeit, C.; zdaj je urok, da jesti prineseš, C.; — die Frist, der Termin, Jan., C.; — die Tagsatzung, Št.- Cig., Jan.; — 5) die Erbschaft, das Erbe, ogr.- C., Mik.; — tudi: úrok, úroki, Št., BlKr.
73157. urǫ́kav, adj. = uročen, behext, beschrien, Trub.- C.
73158. urokljìv, -íva, adj. der Beschreiung, der Behexung unterworfen, behexbar, Jan. (H.).
73159. urokovȃnje, n. das Erben, ogr.- C.
73160. urotíti, -ím, vb. pf. beschwören, C.
73161. uršulīnka, f. ein Mitglied des Ursulinerinnenordens.
73162. ùš, ušı̑, f. die Laus; die Kopflaus (pediculus capitis); uši iskati, lausen; to se pravi uši biti = das ist eine undankbare Arbeit, Svet. (Rok.); bela uš, die Kleiderlaus (pediculus vestimenti), Erj. (Ž.); trtna uš, die Reblaus (phylloxera vastatrix), Erj. (Ž.), nk.; listna u., die Blattlaus, Cig., Jan.; — ȗš, Cv.
73163. ušȃnəc, -nca, m. = gnida, die Nisse, Z.
73164. ušápniti, -šȃpnem, vb. pf. erschnappen, Jan.
73165. ȗšca, f. dem. uš; das Läuschen.
73166. úšce, n. dem. uho; das Öhrchen, C.; srčno ušce, das Herzohr, Erj. (Som.).
73167. uščéniti, -ščę́nem, vb. pf. zwicken, kneipen; u. se, sich klemmen; — praes. uščánem, Erj. (Torb.).
73168. uščívanje, n. der Harnfluss.
73169. ȗšəc, -šca, m. 1) eine größere Nisse, Guts.- Cig.; — 2) pl. ušci, eine Art Ausschlag am Kopfe kleiner Kinder, C.; — der Frieselausschlag, Cig.
73170. ušę́nəc, -nca, m. lastovični u., die Schwalbenlausfliege, Erj. (Z.).
73171. ušę́nək, -nka, m. eine erwachsene Nisse; — ušenki = mlade, drobne uši, C.
73172. ušę́piti, -im, vb. pf. 1) hinkend machen, C.; — u. se, hinkend werden, C.; — 2) u. se, sich ereignen, Blc.-C., Z.
73173. uševáti, -ȗjem, vb. impf. 1) lausen, Guts., Jarn.; — 2) müßig sein, Jan., Gor.- Glas.
73174. ušíbčən, -čna, adj. biegsam, (všibečen), Jarn.
73175. ušibẹ́ti, -ím, vb. pf. sich biegen, M.
73176. ušibíti, -ím, vb. pf. biegen, beugen, Jarn., Mur., Cig., C.; hrasta sneg ne ušibi, Levst. (Rok.); — u. se, sich biegen, Mur.
73177. ušíbniti, -šı̑bnem, vb. pf. biegen, Jarn., C.; kolena se mi ušibnejo; es wanken mir die Knie, Kr.
73178. ušibováti, -ȗjem, vb. impf. biegen, beugen, Cig.; — u. se, sich biegen: moja noga se ušibuje, Trub. (Psal.); telo se ušibuje, Kast. (Rož.).
73179. ušíca, f. dem. uš; das Läuschen, C., Lašče- Erj. (Torb.); — šipkova u., die Rosenblattlaus (aphis rosae), Erj. (Ž.); vinogradska u., = trtna uš, Erj. (Ž.).
73180. ušı̑čək, -čka, m. das Läuschen, Lašče- Erj. (Torb.).
73181. ušìv, -íva, adj. lausig; ušivi otroci.
73182. ušı̑vəc, -vca, m. 1) ein lausiger Mensch; der Lauskerl (psovka); — 2) das Läusekraut (pedicularis), Cig., Jan., Tuš. (R.); — die Herbstzeitlose (colchicum autumnale), Cig., Jan., C., Rodik na Krasu- Erj. (Torb.), Št.; — der Zweizahn (bidens tripartita), Zemon (Notr.)- Erj. (Torb.); — 3) das Läusepulver, Cig.; — feinkörniger Sand, Cig.
73183. ušívica, f. die Läusekrankheit, Cig.
73184. ušı̑vka, f. 1) ein lausiges Mädchen o. Weib (tudi kot psovka); — 2) die Herbstzeitlose (colchicum autumnale), C., Lašče, Lož ( Notr.)- Erj. (Torb.); — das Läusekraut (pedicularis), Medv. (Rok.); — 3) neko jabolko, niti lepo niti dobro, GBrda- Erj. (Torb.).
73185. ušják, m. der Sturmhut (aconitum lycoctonum), (živini ž njim uši preganjajo), na Krnu- Erj. (Torb.).
73186. ȗška, ** f. dem. uš; das Läuschen, Cig., Jan.
73187. uškŕbiti, -im, vb. pf. schartig machen, anbrechen: u. koso, skledo, Polj.
73188. uškŕniti, -škȓnem, vb. pf. klemmen, einklemmen, Guts., Mur., Cig.
73189. ušlẹ́viti, -im, vb. pf. = upijaniti, Polj.; u. se = upijaniti se, Cig., Polj.
73190. ȗšnica, f. die Ohrmuschel, der Gehörgang, ogr.- C.
73191. ȗšnik, m. das Läusekraut (pedicularis), C.
73192. ušpíliti, -im, vb. pf. zuspitzen, vzhŠt.- Vest.
73193. úšti, f. pl. njiva, ki meji z njivami druge vasi, Erj. (Torb.).
73194. uštíkniti, -štı̑knem, vb. pf. = ob tla potolči škopnik, da se mu zravna čelo, Tolm.
73195. ušúkniti, -šȗknem, vb. pf. kürzer, kleiner machen, Z.; u. se, eingehen, einschrumpfen, Z.
73196. utájati, -am, vb. impf. ad utajiti; — u. toploto, Wärme binden, Sen. (Fiz.).
73197. utajíti, -ím, vb. pf. 1) verheimlichen, verhehlen, verschweigen; — ableugnen, verleugnen; — utajen, latent ( phys.), Cig. (T.); utajena toplota, gebundene Wärme, h. t.- Cig. (T.); — 2) vorenthalten: u. komu dobroto, C.; naj me kara, le (li) olja balzama naj ne utaji glavi moji, ogr.- Valj. (Rad).
73198. utȃpljanje, n. das Ertränken.
73199. utȃpljati, -am, vb. impf. ad utopiti; in eine Flüssigkeit versenken; u. se, versinken, untersinken; — ertränken; u. se, ertrinken.
73200. utéči, utéčem, vb. pf. 1) entlaufen, entfliehen; zdaj je dosti hlapcev, ki (kir) od svojih gospodov uteko, Dalm.; entfahren, beseda uteče čoveku; — kar se vleče, ne uteče, aufgeschoben ist nicht aufgehoben, Cig.; — 2) ablaufen, abfließen, Cig., Dol.; predno človek k žlahti priteče, lahko mu kri uteče, Lašče- Levst. (M.); Dokler krvi ne vteče zadnja sraga, Ti sužnje bo življenje moje celo, Preš.; — 3) Zuflucht nehmen: u. se h komu, Lašče, Soška dol.- Erj. (Torb.), kajk.- Valj. (Rad); — 4) u. se, ablaufen, abfließen, fallen, abnehmen; vsaka povodenj se uteče, Npreg.- Jan. (Slovn.); — 5) u. se, durch Laufen unbrauchbar werden, sich ablaufen: mlinski kamen se je utekel, Cig.; čepniki so se utekli, die Zapfenlöcher haben sich ausgelaufen (erweitert), Cig.; — u. se, sich müde laufen, sich zerlaufen, Cig., Vrtov. (Km. k.).
73201. utę́gniti, -nem, vb. pf. 1) entziehen, M.; u. komu živež, Hal.- C.; Bogu le pol srca dajati je skoraj ravno tako hudo, kakor utegniti mu vsega, Ravn.; abziehen ( z. B. am Lohne), vorenthalten, Cig., M.; — 2) ausstrecken: u. roko, ogr.- C.; — 3) Zeit, Muße haben; ne utegnem zdaj iti; če boš utegnil, pridi! (v tem pomenu tudi vb. impf.); — 4) utegne, es dürfte, es könnte; to ti utegne koristiti; drevi utegne biti marsikaj drugač, kakor je davi bilo, Ravn.- Valj. (Rad); tako bi utegnilo bolje biti; — 5) imstande sein: ne utegnem plačati dolga, Dol.- Levst. (Zb. sp.).
73202. utẹ̑ha, f. der Trost, nk.; — po drugih slov. jezikih.
73203. utèk, -tę́ka, m. 1) die Flucht, Cig., Jan., C.; — 2) die Zuflucht, C.; — 3) das Abfließen: u. krvi, die Verblutung, Cig.
73204. utẹkalíšče, n. der Zufluchtsort, C.
73205. utẹ́kati, -tẹ̑kam, -čem, vb. impf. ad uteči; 1) entlaufen, entfliehen, Cig., Jan., M., Ben.- Kl., nk.; — 2) u. se h komu, zu jemandem seine Zuflucht nehmen, nk.; — 3) u. se, ablaufen, abfließen, fallen; voda se uteka, (uteče, Mur.); — 4) u. se, sich auslaufen: čepniki se utekajo, die Zapfenlöcher laufen sich aus (erweitern sich), Cig.
73206. utẹlovíti, -ím, vb. pf. 1) einverleiben, nk.; (po nem.); — 2) u. se, Mensch werden, Mur., C.
73207. utẹlovljénje, n. 1) die Einverleibung, nk.; — 2) die Menschwerdung: u. (vt-) sina božjega, kajk.- Valj. (Rad).
73208. utəmnẹ́ti, -ím, vb. pf. finster, dunkel werden, M.
73209. utẹ́pati, -tẹ̑pam, -pljem, vb. impf. ad utepsti; 1) mit Koth beschmutzen, ogr.- C.; obleko u., Cig.; prim. otepati; — 2) u. se, sich abmühen, sich plagen, Jan.; — 3) utepa (-plje) se mi, ich muss es büßen; zdaj se ti tvoja hudoba utepa, Ravn.; tako hudo se že zdaj Jakobu njegova zvijačina utepa, Ravn.; njegova trma se mu bo še utepala, Gor.; kmalu se mu bo utepalo, Mur.
73210. utepę́nəc, -nca, m. ein mit Koth Beschmutzter, C.
73211. utepę́nka, f. ein mit Koth beschmutztes Weib, Kr.
73212. utę̑pnja, f. die Beschmutzung, kajk.- Valj. (Rad).
73213. utəptáti, -ȃm, vb. pf. zusammentreten: u. kaj, Cig.
73214. útər, utra, m. = pohojena in "utrta" tla, festgetretener Boden: pojdimo igrat se tja na uter, Podkrnci- Erj. (Torb.).
73215. utẹšílọ, n. der Trost, Jan.
73216. utẹšı̑telj, m. der Tröster, Jan.
73217. utẹšı̑təv, -tve, f. die Tröstung, Jan.
73218. utẹ́šiti, -tẹ̑šim, vb. pf. beschwichtigen, Dict., Cig., Jan.; otroka ni moči utešiti, Lašče- Levst. (Rok.); trösten, Jan.
73219. utę́zati, -am, vb. impf. ad utegnem; 1) entziehen, ogr.- C.; — 2) Muße, Zeit haben: tu je bilo eno njegovih skrivnih pribežališč, kjer se je neviden utezal veseliti svoje pipe, Jurč.
73220. utę̑ž, f. das Gewicht zum Wägen, Cig., Jan., Cig. (T.), Cel. (Ar.), nk.
73221. utę́žən, -žna, adj. Gewichts-, nk.
73222. utę̑žnica, f. die Gewichtsschale, DZ.
73223. uthíniti, -ı̑nem, vb. pf. = nehati (posebno o dežju, o vetru in viharju): dež je uthinil, Lašče, Ig (Dol.), Vrhnika- Erj. (Torb.).
73224. útica, f. dem. uta; das Hüttchen.
73225. utíhniti, -tı̑hnem, vb. pf. still werden, verstummen; — sich legen, aufhören: veter je utihnil.
73226. utíšati, -tı̑šam, vb. pf. zum Schweigen bringen, stillen, beschwichtigen, Mur., Cig., C., vzhŠt.
73227. utišı̑telj, m. der Versöhner, ogr.- C.
73228. utíšiti, -tı̑šim, vb. pf. stillen, beschwichtigen, beruhigen, Jan., M., Hal.- C., Zora.
73229. utláčiti, -tlȃčim, vb. pf. erdrücken, Jan., C.; otroka v snu u., Dalm.
73230. utočíšče, n. der Zufluchtsort, DZ., nk.; — hs.
73231. utǫ́həł, -hla, adj. verdorben; dumpfig: utohla moka, Vas Krn- Erj. (Torb.).
73232. utǫ́hniti, -tǫ̑hnem, vb. pf. verderben (o jedilih), Vas Krn- Erj. (Torb.).
73233. utòk, -tǫ́ka, m. = odtok, die Ebbe, Jes.
73234. utolážiti, -ȃžim, vb. pf. trösten, beschwichtigen, stillen, besänftigen; u. koga; u. jezo, žejo.
73235. utóliti, -tǫ́lim, vb. pf. besänftigen, beschwichtigen, stillen, Cig., Jan.; u. otroka, Ravn.- M., Mik., Tolm.- Erj. (Torb.).
73236. utółščati, -am, vb. impf. ad utolstiti; mästen, C.
73237. utóniti, -tǫ́nem, vb. pf. untersinken, ertrinken.
73238. utòp, -tǫ́pa, m. das Ertrinken, Cig.

   72.639 72.739 72.839 72.939 73.039 73.139 73.239 73.339 73.439 73.539  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani