s (69.739-69.838)

69739. škȃbica, f. 1) die Haftel, C.; — 2) das Knopfloch, BlKr.- Let.
69740. škadrǫ̑n, m. die Schwadron (Escadron), Valj. (Rad).
69741. škàf, škáfa, m. das Schaff; dež gre, kakor da bi iz škafa (s škafom) lil, es gießt; — prim. stvn. scaf, Mik. (Et.).
69742. škȃfar, -rja, m. der Schäffler, der Böttcher, Cig., Jan.
69743. škafárnica, f. die Böttcherwerkstätte, Cig.
69744. škȃfəc, -fca, m. dem. škaf; ein kleines Schaff.
69745. škáfən, -fna, adj. Schaff-; škafni obroči.
69746. škafíca, f. das Schaffel, Cig.; ein breites und niederes Schaff, Mur., C.
69747. škáfoma, adv. schaffweise: š. vodo nositi, LjZv.
69748. škája, f. vom glühenden Eisen beim Schmieden abspringende Schuppen, der Hammerschlag (Sinter), Cig., Jan., Nov.; nav. pl. škaje, Cig., C., Gor.; — prim. skaje in it. scaglia di ferro, Hammerschlag.
69749. škajǫ̑la, f. der Gyps, Vrtov.- Cig., Prim.; — prim. it. scagliuola, das Frauenglas.
69750. škála, f. = skala 2), der Holzsplitter: škalo si zadreti v kožo, Dol., jvzhŠt.
69751. škȃłba, f. = skalba, Rib., BlKr.- M., Lašče- Erj. (Torb.).
69752. škȃłna, f. = škalba, Štrek., Kras.
69753. škȃłnica, f. = škalba, C., Kras- M.
69754. škȃmlja, f. neka stolica, Mariborska ok.- C.; — der Schemel, C.; škamlje tvojim nogam, Krelj; — prim. stsl. skamija, stvn. scamal, nem. Schemel, lat. scamnum, C.
69755. škandẹ̑la, f., Mur., Mik., pogl. skodela.
69756. škànt, škánta, m. das Musikinstrument, besonders die Geige, Kr.; — prim. Discant = hohe Stimme, C.
69757. škȃntar, -rja, m. der Musikant, C.
69758. škapulīr, -rja, m. neko redovniško oblačilo, tudi neko bratovščinsko znamenje, das Scapulier.
69759. škapulīrnik, m. der Scapulierträger, Cig.
69760. škȃrjar, -rja, m. der Scherenschmied, Cig., C.
69761. škȃrje, škarij, f. pl. 1) die Schere; — 2) ein scherenförmiges Ding: die Schere an der Kinnlade der Pferde, Cig.; — der Kloben an einer Wage, Cig.; — die Wagenschere, C.; — die Deichselgabel, Cig., Jan.; — die Kreuzbalken im Dachgerüst, das Schergerüst (auch bei Brücken u. dgl.), Z.; streha na š., der Scherendachstuhl, Gor.; — die Schienenruthe hinter den Kammblättern am Webstuhl, Cig.; — = perotnice pri kolovratu, C.; — prim. stvn. skari ( pl.), Mik. (Et.).
69762. 2. škārjevəc, -vca, m. der Abfluss, ( it. scarico), Mik. (Et.).
69763. škȃrjica, f. a) der Ohrwurm, Ip.- Erj. (Torb.), Štrek.; — b) pl. škarjice, dem. škarje; 1) eine kleine Schere; — 2) die Fresszange bei den Insecten, Cig.; — 3) die Ranken, z. B. an Weinreben, V.-Cig.; — 4) die Kiefernadeln, die Kieferstreu, Jan. (H.); — 4) die großblätterige Schwertlilie (iris germanica), Medv. (Rok.), Burg., Gor.
69764. škarlȃt, m. = škrlat, Dict., Guts., Cig., Trub.
69765. škȃrnica, f. 1) die Scherenhälfte, Mur.; — 2) der Dachsparren, Cig., Jan., Danj. (Posv. p.), Cv., BlKr.; — 3) pl. škarnice, die Deichselgabel, Jan.; — 4) der Ohrwurm (forficula auricularia), Cig.
69766. škȃrnik, m. = škarnica 2), der Dachsparren, Jan., Glas.
69767. škȃrnjak, m. der Milan (milvus), Frey. (F.); die Babelweihe (milvus vulgaris), Erj. (Z.); = rjavi š. (milvus regalis), Frey. (F.).
69768. škȃrpa, f. 1) die Scarpe, die Böschungsmauer; — 2) pl. škarpe, abgenützte Schuhe; — prim. it. scarpa (v istih pomenih).
69769. škat, m., Jan., pogl. skat.
69770. škȃtla, f. 1) die Schachtel, die Dose, die Büchse; — 2) die Ziegelform, V.-Cig.; — 3) das viereckig ausgehöhlte Achsenstockende, in welchem die Wagenachse befestigt wird, Ig (Dol.); — 4) die Trollblume (trollius europaeus), Livek- Erj. (Torb.); — prim. it. scatola, Mik. (Et.).
69771. škȃtlar, -rja, m. der Schachtelmacher, der Schachtelkrämer, Cig., Jan.
69772. škȃtlarica, f. die Schachtelmacherin, die Schachtelkrämerin, Cig.
69773. škatláriti, -ȃrim, vb. impf. Schachtelkrämer sein, Cig., Jan.
69774. škatláti, -ȃm, vb. impf. in lose anliegenden Schuhen einhergehen: kam škatlaš? Levst. (Rok.).
69775. škȃtlica, f. dem. škatla; 1) das Schächtelchen; — 2) die Dosenschnecke, Cig.
69776. škȃtličar, -rja, m. der Schachtelmacher, Cig.
69777. škavəc, m. = skavec, Vrtov. (Km. k.), Štrek.
69778. škədə̀nj, -dnjà, m. = skedenj, C., Mik.
69779. škəgə̀nj, -gnjà, m. = skedenj, C., ogr.- Mik.
69780. škę̑glič, m. der Stieglitz (carduelis), ogr.- C.; — prim. ščegljec.
69781. škę̑le, f. pl. 1) = skele, das hölzerne Sattelgerüst, Dict., Cig., Rib.- M.; — 2) stojalo (kalup), na katerem se dela gnojni koš, BlKr.- Let.
69782. škę̑r, -ı̑, f. = sker, das Zeug, das Werkzeug, das Mittel, (tudi coll.), Mur., Št.- Cig., Jan., Danj.- Mik.; plug in druga šker, ogr.- Let.; z orožjem in drugo škerjo, ogr.- Valj. (Rad).
69783. škę̑rən, -rna, adj. zum Werkzeug bestimmt o. gehörig, Mur.; škerni les, das Zeugholz, Mur.
69784. škę́titi, škę̑tim, vb. impf. = nepotrebno rezkati ali cepkati ( prim. stvn. scit, das Scheit), Lašče- Erj. (Torb.).
69785. škę̑tljiv, adj. stetig, stutzig: ta konj je šketljiv = rad se šketi, Razdrto pod Nanosom- Erj. (Torb.); — iz nem. stetig, Štrek. (Arch.); — prim. štatljiv.
69786. škílav, adj. schieläugig.
69787. škílavəc, -vca, m. der Schieläugige, Cig.
69788. škílavka, f. die Schieläugige, Cig.
69789. škı̑ləc, -lca, m. der Schieläugige, Cig., Jan., Mik., Žnid.
69790. škilẹ̑nje, n. das Schielen, Levst. (Rok.).
69791. škilẹ́ti, -ím, vb. impf. schielen, Cig., Levst. (Rok.); — prim. stvn. scelëh, scileh, schief, Mik. (Et.).
69792. škílja, f. 1) die Schieläugige, Cig.; — 2) neka riba v Dobrodobskem jezeru, Erj. (Torb.).
69793. škı̑ndra, f. der Steinsplitter, C., Erj. (Min.), Turjak, Ig (Dol.)- Erj. (Torb.); — ein geringes Quantum einer Sache, C.; — prim. it. ( dial.) scienza, Splitter, Štrek. (Arch.).
69794. škindráti, -ȃm, vb. impf. in Splitter zerschneiden o. zerhauen: š. in rezati, š. peč (= pečino), C.
69795. škíndrav, adj. splitterig: škindrave prelomine, splitterige Bruchflächen, Erj. (Min.).
69796. škínja, f. ( nam. šəvkínja), die Nähterin, C., Soška dol.- Erj. (Torb.).
69797. škìt, škíta, m. = ščit, Cig., Jan., Mik., Jap. (Sv. p.), Zora.
69798. šklȃbati, -am, vb. impf. in großen Schuhen einhergehen, C.
69799. šklabǫ̑t, f. eine schlechte, alte Truhe, Cig.; nav. pl. šklaboti, das Geraffel, alte Sachen, C.
69800. šklabotáti, -otȃm, -ǫ́čem, vb. impf. = šklopotati, schlottern, Z.
69801. šklȃt, šklȃta, šklatȗ, m. die Gattung, der Schlag, V.-Cig.; ta človek je trdnega šklatu, Lašče- Levst. (Rok.); die Race, Notr.; — prim. it. schiatta, Gattung, stvn. slahta, Levst. (Rok.).
69802. šklȃta, f. das Gerümpel, Cig., SlGor.- C.
69803. šklefetáti, -etȃm, -ę́čem, vb. impf. klirren (von Fenstern, Gläsern), Jan., M., Z.; — klappern: (od mraza) z zobmi š., Bes., BlKr.; klepetec na drevesu šklefeče, BlKr.; — prim. klepetati.
69804. šklę̑mfa, f. etwas Schlotterndes, in den Theilen Klapperndes, Unbrauchbares, Levst. (Rok.); oče so bili vajeni stare šklemfe (= ure), Glas.; (o stari kravi), Levst. (Rok.); — psovka stari ženski, M., Z., Levst. (Rok.); pojdi, stara šklemfa! jvzhŠt.
69805. šklemfáti, -ȃm, vb. impf. klirren, schlottern, klappern, schepern: ubit zvon, podkov šklemfa, Z.
69806. šklę́mfniti, šklę̑mfnem, vb. pf. 1) einen Knacklaut von sich geben: kljuka je šklemfnila, Zora; — 2) mit dem Finger schlagen, C.
69807. šklemfudráti, -ȃm, vb. impf. = šklefetati, Ljub.- Levst. (Rok.).
69808. šklę́mpav, adj. hinkend, Št.- Vest., C., Trst. (Let.).
69809. šklendráti, -ȃm, vb. impf. durch Schneiden verunstalten, verschneiden, V.-Cig.
69810. šklepetáti, -etȃm, -ę́čem, vb. impf. klirren (o steklu, oknih), C., Jan.; klappern, C.; z zobmi š., Jurč., LjZv.; rasseln, C.; — prim. klepetati.
69811. šklǫ̑ca, f. ein klapperndes, scheperndes Messer, BlKr.; das Taschenmesser, kajk.- Valj. (Rad).
69812. šklopotáti, -otȃm, -ǫ́čem, vb. impf. = klopotati, rasseln, schlottern, schepern, Z.; toča je šklopotala, SlN.
69813. škǫ́ba, f. der Klinkhaken, C.; — prim. skoba.
69814. škǫ́bovəc, -vca, m. = posoda od smrekovega lubja, die Harzmeste, V.-Cig.
69815. škǫ́da, f. der Schaden; škodo delati, trpeti; — živina v škodo uhaja (macht Schaden auf der Weide); — ( pren.) v škodo hoditi komu, jemandem ins Gehege gehen; — škoda je koga, česa, es ist schade um jemanden, eine Sache; škoda besedi, schade um jedes Wort.
69816. škodẹ̑la, f. = skodela, M., Gor.
69817. škǫ́dən, -dna, adj. 1) beeinträchtigend, nachtheilig, schädlich, Cig., Jan., Št.; škodȃn: on (Mamon) je grozan in škodan bog, Krelj; — 2) beeinträchtigt: škoden sem, ich habe Schaden, Cig.
69818. škǫ́diti, škǫ̑dim, vb. impf. schaden; — to nam ne škodi; nič ne škodi, es schadet nicht.
69819. škǫ̑dla, f. = skodla, Mur., Jan., C., Slom.
69820. škodljìv, -íva, adj. 1) schädlich; škodljiva žival, jed; — škodljivo živinče, ki rado v škodo hodi, Dol.- Levst. (Rok.); — 2) schadenfroh, Cig.
69821. škodljı̑vəc, -vca, m. 1) ein schädlicher Mensch, der Schadenmacher, Mur., Cig., Jan.; imena škodljivcev izkazati, Prisege iz 17. stol.- Let.; — ein schädliches, Schaden machendes Thier, nk.; — 2) der Schadenfrohe, Jan.
69822. škodljı̑vka, f. die Schadenmacherin, Mur., Jan., Nov.
69823. škǫ̑dnik, m. der Beschädiger, Cig., Štrek.
69824. škǫ́dovanje, n. das Schaden.
69825. škǫ́dovati, -ujem, vb. impf. 1) schaden; nič mu ni škodovalo; praes. škǫ́dovam, Ravn.- Valj. (Rad); š. koga, jemanden schädigen, Svet. (Rok.); — 2) š. se = tožiti pogostoma izrekaje besedo: škoda! KrGora.
69826. škǫ́dovavəc, -vca, m. der Beschädiger.
69827. škodožȇlje, n. die Schadenfreude, V.-Cig.
69828. škodožéljən, -ljna, adj. schadenfroh, Mur., Cig., Jan., nk.
69829. škodožȇljnica, f. die Schadenfrohe, C.
69830. škodožȇljnik, m. der Schadenfrohe, Cig.
69831. škòf, škǫ́fa, m. der Bischof; — prim. stvn. biskof, Mik. (Et.).
69832. škọ̑fica, f. eine kleine Münze: platiti poslednjo škofico, den letzten Heller bezahlen, Krelj; (škufica, Trub., Dalm.; dve škufici, to je en vinar, Trub.).
69833. škofı̑ja, f. 1) das Bisthum, die Diöcese; — 2) der Bischofshof, der bischöfliche Palast.
69834. škofijàn, -ána, m. der Diöcesan, Cv.
69835. škǫ́fji, adj. Bischofs-, bischöflich, Cig., Jan.
69836. škǫ́flji, adj. des Bischofs-, bischöflich: š. hlapec, škoflje dekle, Trub.; škoflja služba, Dalm.
69837. škofováti, -ȗjem, vb. impf. als Bischof walten, Bischof sein, Cig.
69838. škofovína, f. das Bisthum, Jan.

   69.239 69.339 69.439 69.539 69.639 69.739 69.839 69.939 70.039 70.139  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani