Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

s (68.839-68.938)

rogljáti, -ȃm, vb. impf. 1) quirlen, rühren, Jan., KrGora; — 2) r. se, sich balgen, Jan.; pastirji kobljali so se in rogljali okolo peči, Jurč.
rogljaváča, f. die Hüfelstange, Cig., C.
rogljavíca, f. der Streitkolben, C.
rǫ̑gljež, m. ein großer, ungeschickter Mensch, Cig.; — prim. 2. rogelj.
rógljič, m. dem. rogelj; 1) ein kleiner Zacken, das Hörnchen, Mur.; — ein zackenförmiger Henkel, Cig.; — 2) = škrat, Tolm.- Štrek. (Let.); — tudi: rogljìč, -íča.
rógljičək, -čka, m. dem. rogljič; — der Zipfel, Cig.; — das Kipfel, Jan. (H.).
rogljìv, -íva, adj. höhnisch, C.; r. priimek, ein Spottname, Zora.
rogobǫ́rən, -rna, adj. stößig: rogoborna krava, SlN.; rogoborna natura, die Wühlernatur, die Stänkernatur, SlN.
rogobǫ́riti, -bǫ̑rim, vb. impf. eig. mit den Hörnern stoßen; wühlen: po shodiščih r. (= rogoviliti), SlN.
rogoglàv, -gláva, adj. gehörnt: rogoglavi pust, Bes.
rogolíčiti, -lı̑čim, vb. impf. hornisieren: kavčuk se rogoliči, Erj. (Min.).
rogolı̑čnik, m. der Hornstein, Erj. (Min.).
rogóta, f. 1) der Hohn, C.; — 2) die Hässlichkeit, (rug-) Habd.- Mik., kajk.- Valj. (Rad).
rogótən, -tna, adj. schändlich, C.
rogovȃčnik, m. der Hornblendeschiefer, Erj. (Min.).
rọ̑govəc, -vca, m. 1) der Hornstein, Cig. (T.), C.; — 2) das Kerat, das Hornsilber, h. t.- Cig. (T.).
rogovíla, f. 1) der Gabelast; — das Gabelholz, die Gabelstange; — pl. rogovile, das Gabelgehörn, das Gabelgeweih, Mur., Cig., Jan., Ip.- M.; — 2) = rogač, der Hirschkäfer, Gor.; — 3) ein ungeschickter Mensch, M.
rogovı̑łčək, -čka, m. eine Art kleine Pfahlbohne, Z.; — die Stechwinde, die Sassaparille (smilax), C., Tuš. (B.).
rogovı̑lež, m. 1) der Unruhestifter, der Streichmacher, der Wühler; pred sodbo poklicati koga kot rogovileža, Cv.; — 2) ein ungeschickter Mensch, Cig., M.
rogovílica, f. dem. rogovila; ein kleiner Gabelast; ein kleines Gabelholz; — ein ähnliches Zeichen: r. nad črko, Navr. (Kop. sp.); — rogovilice vzdigniti = priseči, (šaljivo), Lašče- Levst. (Rok.); — rogovilice, die Fühlfäden, V.-Cig.
rogovíliti, -vı̑lim, vb. impf. 1) mit den Händen herumfahren; ungeschickt oder ungestüm sich bewegen; sein Unwesen treiben; po noči r. po mestu; — hetzen, wühlen; — 2) r. se, sich gabeln, Cig.
rogovíljenje, n. ungestüme Bewegungen; — das Unwesen; die Wühlerei.
rogovína, f. der Hornstoff, die Hornsubstanz, C., Cig. (T.), Vrt., LjZv.
rogǫ̑vje, n. das Gehörn, das Geweih.
rógoz, -gǫ́za, m. der Rohrkolben (typha): ozkolisti, širokolisti r. (t. angustifolia, latifolia), Tuš. (R.), jvzhŠt.; pos. suhi listi te rastline, katere devajo sodarji posodam v sklepe ali z njimi čepe, vehe in pipe ovijajo, Mur., Jan., BlKr., jvzhŠt.; — tudi: rogòz.
rogozíca, f. = rogoz ( pos. širokolisti), C., Dol.
rogozína, f. = suh rogoz, Jan.
rogǫ́ziti, -ǫ̑zim, vb. impf. mit dem Binderreisig (z rogozom) die Fassdauben durchziehen, Mur.
rogǫ̑znica, f. 1) rogoznice, die Rohrkolben (typhaceae), Tuš. (R.); — 2) eine Rohrkolbenmatte: za sedež in posteljo rabijo preproste rogoznice po tleh razprostrte, Navr. (Let.); rogoznico plesti, Cv.
rogǫ́ža, f. 1) die aus Rohrkolbenblättern geflochtene Wagendecke, Cig.; — 2) = ceker, C.
rogǫ̑žar, -rja, m. 1) der Verfertiger von Rohrkolbendecken, Cig., C.; — 2) = ceker, C., SlN., BlKr.
rogožína, f. etwas aus Rohrkolbenblättern Geflochtenes: rogožine plesti, Cv.
rogožnják, m. neka vrsta rogoza, Trst. (Let.).
rogúlja, f. 1) die Zacke, Cig. (T.); Rogulje Triglava Odglašajo hrum, Vod. (Pes.); — 2) der Gabelast, Cig., Jan.; — das Gabelholz, die Gabelstange, Cig., M.; grablje imajo roguljo, čeljust, zobe, Dol.; jedes gabelförmige Ding, Cig.; — 3) neki metulj: der Gabelschwanz (harpya vinula), Erj. (Z.); — 4) ein ungeschickter Mensch, Cig., M.
rogúša, f. 1) ein Pfahl mit einer oder mehreren Zacken, Z.; ein gabeliger Zaunpfahl, Dol.; — 2) posebna vrsta potice na svatovščini, Notr.; — 3) = neka mala ped, kolikor namreč je dlan široka z iztegnjenim palcem, Cig., kajk.- Valj. (Rad), Notr.- Z., BlKr.- Let., jvzhŠt.
rohnè, -ę́ta, m. der Brausekopf, der Wüther, Cig., Jan., M.
rohnẹ̑nje, n. das Toben: utolažiti r. ljudstev, (rohnénje) Trav.- Valj. (Rad).
rohnẹ́ti, -ím, vb. impf. 1) grunzen, Jan., C.; knurren, murren, Cig., Jan.; — 2) toben, wüthen; tvoji zoprniki rohne, Trav.- Valj. (Rad); Ves togoten rohni paša, Npes.-K.; — ungestüm, mit drohender Stimme reden, Cig.
rohnìv, -íva, adj. knurrig, auffahrend, aufbrausend, Jan.
rohtáč, m. = rujhtač, Trst. (Let.).
rǫ́htəlj, -tlja, m. = rujhtač, Trst. (Let.).
ròj, rója, m. der Bienenschwarm; — der Schwarm übhpt.; kralja Miroslava roj, Preš.
rǫ́ja, f. tudi pl. rǫ́je, 1) der Wassergraben, der Wassercanal, bes. die Wasserleitung bei Mühlen, der Mühlgang, Soška dol.- Erj. (Torb.), Gor.; voda je uhajala črez roje in črez korita, Erj. (Izb. sp.); — roja, der Regenbach, Kor.- Trst. (Let.); — roja = majhna voda, luža, KrGora- DSv.; — das bereits ausgetrocknete Bett eines Wassergrabens oder Baches, Savinska dol.; (roje, po raznih krajih kranjske zemlje taka mesta, koder ob deževju voda vstaja kvišku iz tal, tudi ime vasem, Erj. [Torb.]); — 2) die Nuth des Kettenbaumes am Webstuhl, Bolc- Erj. (Torb.); — 3) roja = trstovje in druge povodne rastline vse skupaj, das Röhricht, Cerknica- Erj. (Torb.); pos. das Riedgras (carex humilis), Povir (Kras)- Erj. (Torb.).
rojáč, m. der Schwärmer, V.-Cig.
roják, m. 1) der Landsmann; — 2) der Stammgenosse, Cig., Jan., Str., nk.; — 3) der Eingeborne, Cig., Jan., Cig. (T.), DZ.; — 4) der Verwandte, Cig., Jan., Šol., kajk.- Valj. (Rad); rojaki po preslici, die Cognaten, Cig. (T.).
rojákinja, f. 1) die Landsmännin; — 2) die Stammgenossin, nk.; — 3) die Eingeborne, Cig.; — 4) die Verwandte, kajk.- Valj. (Rad).
rǫ̑jar, -rja, m. der Weidenbohrer, die Weidenraupe (cossus ligniperda), Nov.
rojáški, adj. landsmännisch, Cig., Jan.
rojȃštvọ, n. 1) die Landsmannschaft, Cig., nk.; — 2) die Stammgenossenschaft, nk.
rójəc, -jca, m. dem. roj; ein kleiner Bienenschwarm, M.
rǫ̑jema, adv. schwarmweise, Let.
rójen, adj. Geburts-: rojeni list, der Geburtsschein: Dajte meni rojen list, Npes.-K.; svoj rojeni dan obhajati, seinen Geburtstag feiern, Trub.
roję́nəc, -nca, m. der Geborene, Mur., Cig., Jan.; solnčne matere rojenci = žarki, Greg.
rojeníca, f. 1) die Gebärerin, Skal.- Let.; — 2) bajeslovno bitje; rojenice so ženske, katere človeku ob njegovem rojstvu njegovo osodo prerokujejo; — 3) = deseta sestra, Gor.
rojenják, m. = deseti brat, Gor.
1. rojénje, n. das Schwärmen.
2. rojénje, n. das Gebären; — die Geburt: od Kristuševega rojenjà, ogr.- Valj. (Rad); od kod si rojenjà? — iz Ribnice, Svet. (Rok.); — die Abkunft: bil je rojenja visokega stanu starišev, Rog.; Nisem Nemec rojenja, LjZv.; on ni našega rojenja, er ist nicht von unserer Nation, Z.; on je tacega rojenja, er ist von Geburt aus von solchem Temperamente, Z.
rojẹ́vati, -am, vb. impf. zu gebären oder hervorzubringen pflegen, Erj. (Izb. sp.).
rǫ́jevnica, f. das Melissenkraut, C.
rǫ́jica, f. dem. roja; das Bächlein, ein kleiner Wassergraben, Kor.- Cig., Nov.- C.; der Gebirgsbach, Nov.- C.; — der Thränencanal: solze teko iz tenkih rojic, Bes.
1. rojílọ, n. das Schwärmen, Jan.
rojíšče, n. die Schwarmstelle, C.
rojı̑təv, -tve, f. das Schwärmen, Mur.
rojíti, -ím, vb. impf. schwärmen (o čebelah); (= r. se, Mur.); — herumschwärmen, wild herumfahren, rasen, toben, Cig., Jan., Mik.; — strašne misli mu rojijo po glavi, es jagen grause Gedanken in seinem Kopfe herum.
rojı̑vəc, -vca, m. der Herumschwärmer, Cig., C.
ròk, rǫ́ka, m. 1) die Frist, der Termin, Habd.- Mik., Cig., Jan., Cig. (T.), Cel. (Ar.), DZ., nk.; ob svojih časih ali rokovih, Levst. (Nauk); plačilni r., der Zahlungstermin, nk.; — 2) die Tagfahrt, die Tagsatzung, Jan., C., nk.; — 3) das Schicksal, das Fatum, Cig., Jan.; — 4) = spomin, das Vorzeichen (omen), Cig., Jan.; rok so slišali, predno je otrok umrl, Mik., Polj.; — = strah: rok išče otrok, der Popanz sucht Kinder, Notr.- Cig.
róka, f. 1) die Hand; s svojo roko podpisati, eigenhändig unterschreiben, Cig.; imajo na vse roke dosti dela, sie haben alle Hände voll Arbeit, Zv.; v roke seči komu, jemandem die Hand reichen; v roke si sežeta; za roko se voditi, Hand in Hand gehen, Cig.; na rokah rediti živino = ne pasti je, ampak nabirati za njo in ji polagati, vzhŠt.; na rokah delati, mit den Händen arbeiten, Ravn.- Mik.; živeti na rokah, von der Hände Arbeit leben, Ravn.; — izpod (od) rok iti, gut vonstatten gehen; delo ne gre od rok, die Arbeit geht nicht vonstatten; blago gre hitro izpod rok = hitro se prodaja, Lašče- Levst. (Rok.); izpod roke prodati, unter der Hand verkaufen, Cig., Jan., Mik.; = pod roko prodati; na roke plačati, bar zahlen, Dol.; na roke dati komu kaj, jemandem etwas als Abschlagszahlung geben, Levst. (Rok.); v roke, zu Handen, Cig.; dati na zveste roke, zu treuen Händen übergeben, anvertrauen, Dict., Cig., Levst. (Rok.); na domačo roko priti, heimfallen, Cig.; bilo je na mnogih rokah, es hat oft den Besitzer gewechselt, Cig.; biti komu na roko = pomagati mu, podpirati ga; na roko si biti = podpirati se drug druzega; na roke sva si, wir sind miteinander gut; na roko (narok, Cig.), pri rokah mi je, es ist mir bequem gelegen; od rok mi je, es ist mir unbequem gelegen; na roki (nároki) imeti, zur Hand haben, Cv.; v roke komu streči, jemandem an die Hand gehen, Cig.; po rokah nositi koga ( fig.), jemanden sorgfältig behandeln; v roko vzeti kaj, etwas in Angriff nehmen; davki na prvo, na drugo roko, directe, indirecte Steuern, Levst. (Nauk); na prvo roko izdelati kaj, aus dem Groben bilden, entwerfen, Cig., Zora; na svojo roko, auf eigene Faust; Bogu se v roke dati, sich Gott ergeben oder empfehlen, C.; — pod njegovo roko = pod njegovo oblastjo, Levst. (Zb. sp.); dobrih rok biti, freigebig, wohlthätig sein, Z.; berači so jo hvalili, da je deklica dobrih rok, Jurč.; odprtih rok biti, Levst. (Zb. sp.); — 2) die Handschrift; lepa roka; vpisi kažejo razne roke, DZ.; — 3) r. na cesti, der Wegweiser, die Armsäule, Cig., Levst. (Cest.); — 4) das kurze Band bei der Dachsäule, M.; — 5) božja r., der Wunderbaum (ricinus), Cig., Jan.; tudi: rǫ́ka, Dol.
rokàt, -áta, adj. mit Händen versehen, (v uganki): ni rogato ni rokato, pa vender cesarja s konja požene (= postelja), Vrt.
rokáv, m. 1) der Ärmel; imeti jok za rokavom = zum Weinen geneigt sein, Jurč.; — 2) pl. rokavi = rokavci, das kurze, bis zu den Lenden reichende Ärmelleibchen des weiblichen Geschlechtes; — vrhnja, kratka, bela jopa ženska, BlKr.; — 3) rokav, der Flussarm, Cig., Jan., Cig. (T.), Jes.; — der Canal, DZ.; — 4) = rokavu podoben kos polja, Cig.
rokaváč, m. die Jacke, Cig., Bes.
rokávčək, -čka, m. dem. rokavec; 1) das Ärmelchen; — 2) pl. rokavčki, die Siegwurz (gladiolus communis), Cig.
rokávəc, -vca, m. dem. rokav; 1) das Ärmelchen, Mur., Cig., Jan.; — der Vorsteckärmel, Cig., Jan.; — 2) pl. rokavci = rokavi, das kurze weibliche Ärmelhemd, Mur., Cig., Jan., jvzhŠt.; — 3) rokavec, das Leimkraut (silene inflata), Pod Tabrom ( Kr.)- Erj. (Torb.).
rokavíca, f. der Handschuh.
rokavı̑čar, -rja, m. der Handschuhmacher.
rokavı̑čarica, f. die Handschuhmacherin.
rokavíčica, f. dem. rokavica: ein kleiner Handschuh.
rokavı̑čka, f. dem. rokavica; ein kleiner Handschuh.
rokavı̑čnik, m. das Handschuhkästchen, Cig.
rokȃvnica, f. 1) das Manipel (beim Messgewand), Burg.; — 2) ein kurzer, enger Muff, der Stauch, Jan. (H.).
rokȃvnjak, m. = rokavnik, Danj. (Posv. p.).
rokobràn, -brána, m. die Armschiene, Cig.; — (-brȃn, f. der Korb am Reitersäbel, Cig.).
rokodẹ̀ł, -dẹ́la, m. = rokodelec, Mur., V.-Cig., Jan., Ravn. (Abc.), Vrtov. (Sh. g.), Slom.
rokodẹ̑łnica, f. die Manufactur, die Werkstätte, Cig., C.
rokodẹ̑łničar, -rja, m. der Manufacturist, Cig.
rokodẹ̑łščina, f. die Professionistenarbeit(en), Levst. (Cest.).
rokohı̑trəc, -trca, m. der Taschenspieler, Žnid.
rokomàh, -máha, m. das Handgemenge, Notr.
rokomȃłhar, -rja, m. = rokovnjač, eine Art Landstreicher, der Vagabund, Z., Gor.
rokotvòr, -tvǫ́ra, m. die Handarbeit, Jan., nk.; die Manufacturware, Cig. (T.); — hs.
rokotvǫ́rən, -rna, adj. mit der Hand gemacht oder erzeugt, Cig. (T.); rokotvǫ̑rni papir, das Handpapier, Cig. (T.); rokotvorno delo, die Handarbeit, Šol.; Manufactur-, Jan.; — hs.
rokotvorína, f. das Manufact, Jan., DZ.; die Manufacturware, Jan., Cig. (T.); — hs.
rokotvǫ̑rnica, f. die Manufactur, Cig. (T.), C.; — hs.
rokovȃnje, n. 1) die Handhabung, die Manipulation, DZ.; poslovno r., die Geschäftsmanipulation, DZ.; ( hs.); — 2) das gegenseitige Händereichen, Dol., jvzhŠt.
rokováti, -ȗjem, vb. impf. 1) r. s čim, etwas handhaben, damit manipulieren, Cig. (T.), C., DZ.; ( hs.); — 2) r. se s kom, sich die Hände reichen, SlN., Dol., jvzhŠt.
rokǫ́vən, -vna, adj. 1) Termin-: rokǫ̑vni račun, die Terminrechnung, Cel. (Ar.); rokovni zapisnik, das Fristenprotokoll, Levst. (Nauk); rokovno = na roke, terminweise, Cig., Jan.; — 2) periodisch, Ravn.- Cig., Jan., C., Levst. (Cest.); rokovna vadba v orožju, DZ.
rokovę̑t, f. die Handvoll, Habd.- Mik., BlKr., Cig., Jan.; r. prediva, ein Büschel Flachs, C.; (rokoved, Dalm.; -vad, -vat, Mur., Danj.- Mik.).
rokovę̑tka, f. dem. rokovet; das Büschel: r. cvetlic, C.
rokovnáč, m. = rokovnjač, Levst. (Zb. sp.).
rokǫ̑vnica, f. gefährliche Landstreicherin: ni bilo v vsem našem okraju nobene rokovnice in ciganke, LjZv.
rokǫ̑vnik, m. 1) der Muff, Vrt.; — 2) = rokovnjač, C., M., Zora, DSv. (III. 52.); o rokovnikih se pravi, da so otrokom roke odsekovali, ki so jim potem v temi svetile kakor luči; od tega morda imajo ime; prim. Levst. (Zb. sp. III. 302.); tudi rokovník, Jurč.

68.339 68.439 68.539 68.639 68.739 68.839 68.939 69.039 69.139 69.239

Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani

Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU

Iskalnik: NEVA