s (67.039-67.138)

67039. ramenàt, -áta, adj. breitschulterig, Cig.
67040. rámenọ, adv. überaus, sehr, ungemein, Meg.- Mik., Cig., Jan.; moji grehi so mi rameno zlo žal, Schönl., Kast.; vsa zemlja je rameno opuščena, Skal.- Let.; rameno velik razloček med ljudmi, Bas.; Al' mi je daleč rameno, V kranjski dežel' na Belem Kamenu, Npes.-K.
67041. rámežəlj, -žlja, m. der Ladestock, Valj. (Rad), Gor.; — iz nem. Räumeisen.
67042. rámica, f. dem. rama; die Achsel.
67043. ramičnják, m. der Hemdachselfleck, Mariborska ok.- C.
67044. rȃmnica, f. der Achselriemen, Z.; das Tragband, Cig.; — der Miederträger, Z., Burg. (Rok.); — das Leitband: otroka na ramnici voditi, das Kind am Leitbande führen, C.
67045. rámšəlj, -šlja, m. der Ramsel, die Milchblume (polygala vulgaris), Cig., Tuš. (B.); — iz nem.
67046. ramúš, m. das Getöse, der Lärm, Guts., Mur., Jan., Fr.- C.; — prim. češ. ramus, Lärm.
67047. rȃn, rána, adj. früh, frühzeitig; rano solnce, die Frühsonne; rana ura, zlata ura, die Morgenstunde hat Gold im Munde; za ranega jutra, am frühen Morgen, Cig.; — rana setev, die Frühsaat; rano sadje; — za rana (zarana), frühmorgens, Cig., Jan., Mik., Vrt., Lašče- Levst. (Rok.); rano, früh, frühmorgens; dobro rano! = dobro jutro! vzhŠt.
67048. rána, f. die Wunde; rano celiti, eine Wunde heilen; rana se celi, die Wunde heilt; — za pet ran božjih! = um Gottes willen; za pet krvavih ran! Cig.
67049. ranarína, f. die Verwundungszulage, DZ.
67050. rānca, f. nekak čolnič, ob Dravi- C.; — prim. kor.-nem. ranze, die Schaukel (?).
67051. ránčič, m. 1) zgodnji bežol (fižol), Solkan- Erj. (Torb.); — 2) droben oreh, ki zori izmej vseh prvi, Solkan- Erj. (Torb.).
67052. ránčoha, f. der Halbstiefel, Mur., Kr.- Valj. (Rad); — iz nem. Randschuh (?), Valj. (Rad).
67053. randíga, f. der Streithandel, Guts.; — prim. nem. Randal, Štrek. (Arch.).
67054. ranfolíca, f. neka vinska trta, Št.- C.; rother Heunisch, Trumm.
67055. ranfolína, f. neka vinska trta: der Kölner, der Veltliner, Št.- C.; der "Ranfler", Trumm.
67056. rángar, -arja, m. der Reiher, Cig., Jan.; sivi r., der graue Reiher (ardea cinerea), Frey. (F.); — prim. ragar; iz nem. Reiher.
67057. rángarčək, -čka, m. dem. rangar; mali r., der kleine Reiher (ardea minuta), beli r., der kleine Silberreiher (ardea garzetta), Frey. (F.).
67058. 1. ránica, f. neka zgodaj zrela češpa, črešnja, hruška, GBrda- Erj. (Torb.), Tolm.; — neka vinska trta, BlKr.- Erj. (Torb.).
67059. 2. ránica, f. 1) dem. rana; eine kleine Wunde; — 2) raníca, der Wundklee (anthyllis vulneraria), Cig.
67060. ranína, f. 1) kar je rano ali zgodaj zrelo, C.; — 2) neka vinska trta, BlKr.- Erj. (Torb.).
67061. rȃnjak, m. der Wundklee (anthyllis vulneraria), Cig., Jan., Vrt.; — tudi: die Zahnwurz (dentaria), (ranják), M., ("rajnek") Medv. (Rok.).
67062. rȃnje, n. z ranja, frühmorgens, ogr.- Mik.
67063. ránjen, adj. ranjeno pero, ein Wundkraut, ( nam. ranən) Lašče- Levst. (Rok.).
67064. rȃnjenik, m. 1) der Verwundete, Cig., Jan., Trub.- Mik.; — 2) der Wundklee (anthyllis vulneraria), Cig., Medv. (Rok.); ( hs.).
67065. ránjevəc, -vca, m. das Kreuzkraut (senecio nemorensis), v Trnovskem gozdu- Erj. (Torb.).
67066. rȃnka, f. neka vinska trta, BlKr.- Erj. (Torb.).
67067. ranocẹ̑łəc, -łca, m. der Wundarzt, der Chirurg, Jan., Slom., DZ., Levst. (Zb. sp.).
67068. ranocẹ̑łnik, m. = ranocelec, Guts.- Cig., Mur., Jan., nk.
67069. ranocẹ̑łniški, adj. ranocelski, nk.
67070. rȃnta, f. ein langes Querholz: die Querstange am Zaune; rante, das Gestänge, das Geländer; die Harpfenlatte, Mur., C.; — (o dolgem človeku), Cig., M.; — prim. bav. rante, Stange, Mik. (Et.).
67071. rántaha, f. = velika ruha, die Plache; r. se razgrinja po tleh; z njo se pokrivajo kolibe ob semnjih; — iz nem. Randtuch, Mik. (Et.).
67072. rȃntež, m. = jako dolg človek (eine Hopfenstange), Cig.
67073. rantíšče, n. = ratišče, der Sensenstiel, Danj.- Mik.
67074. rápav, adj., nam. vrapav; runzelig: rapave roke, SlN.; = puhel: rapava repa, redkva, vzhŠt.; — = klavrn, Gor.
67075. rapína, f. eine rauhe Stelle des Erdbodens, ogr.- C.; — nam. vrap-.
67076. rapı̑nje, n. die rauhe Erdkruste, ogr.- C.; — nam. vrap-.
67077. rapír, -rja, m. der Fechtdegen, das Rapier, Cig., Jan.
67078. rȃplja, f. eine kleine Traube, ein Stückchen von einer Traube, Štrek.; — prim. rapulja 2).
67079. rapúlja, f. 1) die Trespe (bromus), Cig., Nov.; — 2) = paberek na trti, Z.; — prim. rep.
67080. rárog, m. der Heuschreckenkrebs (palinurus vulgaris), Martinščica na Čresu- Erj. (Torb.), Trst. (Let.); — hs.
67081. rárožica, f. = rarog, Martinščica na Čresu- Erj. (Torb.).
67082. rȃš, m. der Rasch, eine Art Zeug, gew. aus Wolle und Flachs gemischt; — ein grober, aus diesem Stoffe gemachter Frauenkittel, Polj.; po zimi nam rabi kak star raš (v obleko), LjZv.; — prim. ras, aras in nem. Rasch.
67083. 2. ráša, f. neka vinska trta, BlKr.- Erj. (Torb.).
67084. rȃšč, -ı̑, f. = rast, das Wachsthum, Nov.; — das üppig Wachsende: trebiti kako pregosto rašč, n. pr. koruzo, gozd, Erj. (Torb.).
67085. rȃšč, rášča, adj. im Wachsen begriffen, C.; — üppig wachsend, Cig., Jan., Svet. (Rok.), Goriš.; ti orehi so rašči, Gor.
67086. rášča, f. das Wachsthum, der Wuchs, Jarn., Mur., Jan., Mik., Nov.; drevesna r., Jarn. (Sadj.); daješ raščo kalu, Ravn.; naj pogleda nje (trte) deblo in raščo, Vrtov. (Vin.); oni škrope, Ti pa raščo deliš, Burg.
67087. ráščav, adj. üppig wachsend, Jan.; raščav otrok, Kor.- Cig.; raščavo drevo, Glas.; r. kakor hmelj, Jan. (Slovn.).
67088. raščevı̑t, adj. = raščav, üppig wachsend, C., Vrtov. (Vin.).
67089. ráščiti, -im, vb. impf. = rastiti; betreten, befruchten; r. se, sich begatten (o perutnini), Jan., Mik., Št.
67090. rȃšəc, -šca, m. = orešec, die Wassernuss (trapa natans), Tuš. (B.).
67091. rašę̑ljika, f. die Machaleb-Kirsche (prunus mahaleb), Kras, Trnovo- Erj. (Torb.), Štrek.
67092. rašę̑ljikovica, f. maraskova rozolija (iz rašeljik žgana), Slov.
67093. rášev, adj. iz raša narejen, aus Rasch, Mik.
67094. raševinár, -rja, m. der Raschmacher, Cig.
67095. ráševnik, m. = raš; hribovci se oblačijo v raševnik, Pjk. (Črt.); — = raševa obleka, Cig., Jan., C., Ravn.
67096. rašílọ, n. der Schürhaken, Jan.
67097. rášiti, -im, vb. impf. lockern, Mur., Jan., Danj.- Mik.; posteljo r., C.; — schüren: ogenj r., Jan.; — wühlen, reizen, hetzen, Mur., Glas.
67098. raška, f. der Zank, Guts.- Cig., (ražka, Jarn.).
67099. rȃšlja, f. das Gabelholz, Dol.- Cig.; — prim. hs. rašlje.
67100. 1. rȃšpa, f. die Raspel, Cig., Jan.; — po nem.
67101. rȃšpar, -rja, m. der Raspelhauer, Cig.
67102. rȃšpati, -am, vb. impf. raspeln, Cig., Jan.
67103. rȃšpavəc, -vca, m. der Raspler, Cig.
67104. rašpovíne, f. pl. die Raspelspäne, Cig.
67105. rȃštvọ, n. die Krebszucht: raštvo umno uravnati, Erj. (Izb. sp.).
67106. rȃt, adv. genug: rat imam, ("od starejšega nem. "rat" [zdaj = Vorrath], die Fülle, der Reichthum"), Kot (na beneški meji)- Erj. (Torb.).
67107. rátaj, m. der Pflüger, der Ackersmann; tudi: ratȃj, Valj. (Rad).
67108. rátajka, f. das Ackersweib, Mur.
67109. ratár, -rja, m. der Pflüger, der Ackersmann, Dict., Cig., Dol., Gor., Št.; tudi: rátar.
67110. rátən, -tna, adj. 1) gedeihend, žito je ratno, Erj. (Torb.); — dick, Cig., Jan., M.; — gut: ti nisi nič ratnejši od njega, Lašče- Erj. (Torb.); — 2) trotzig, Jan.; "glej, kako ratno gre!" (rekše, po koncu, moški), Tolm.- Erj. (Torb.); — prim. nem. gerathen = gedeihen.
67111. ratíšče, n. der Lanzenstiel, der Lanzenschaft, Meg., Dict., Mur., Cig., Jan., Hip. (Orb.), Dalm.; — der Sensenstiel, Z., vzhŠt.; — der Axtstiel, BlKr.- M.; — prim. rantišče in ranta, Mik. (Et.).
67112. ráva, f. die Quecke (triticum repens), Vrtojba pri Gorici- Erj. (Torb.); — prim. 2. raba.
67113. ravȃn, ravnı̑, f. die Ebene; po ravnih, Polj.; — die ebene Fläche, Cig., Jan., Cig. (T.); das Niveau, Cig. (T.); (ravȃn, gen. ravȃni: v ravani, LjZv.).
67114. ravȃnəc, -nca, m. der Bewohner der Ebene, SlN.
67115. rávən, -vni, f. = ravan, Jan., Danj.- M., BlKr.; s hriba priti v ravan, Levst. (Zb. sp.).
67116. rávən, -vna, adj. 1) eben; raven svet, ravno polje; — ravna geometrija, die ebene Geometrie, Cig. (T.); — 2) gerade; raven kakor sveča; ravna pot; ravno po jamljiču! kliče ratar volu pred plug vpreženemu, Lašče- Levst. (Rok.); — ravnih 35.000 gold., rund 35.000 fl., Levst. (Pril.); — ravno, neravno število, gerade, ungerade Zahl, Cig., Navr. (Let.); ( prim. sodev in lih); — geradsinnig, aufrichtig: ravno srce, Cig., ogr.- C.; — 3) ravno, adv. eben, gerade (po nem.); r. ob desetih; r. prav; ni r. dolgo (časa); r. kar, soeben; r. zdaj; r. tačas; r. smo prišli; — r. ta, r. tisti, eben dieser, eben derselbe; r. tak, tolik; r. tam, r. tukaj; r. tako; — r. ko, eben als; — gleich: r. kakor, gleich als; če r., ako r., dasi r. ( nav. čeravno, akoravno, dasiravno), wenngleich.
67117. rávən, praep. c. gen. 1) = zraven, neben, Mur., ogr.- Mik., Trub., Dalm.; raven tega, außerdem, Krelj; — 2) gemäß: raven evangelija, Trub.- Let.; — (nekaterim pisateljem tudi praef. Neben-: ravenžena, ravensodnik, Jap.; ravenhlapec, Mur., Kast.; [po nem.]).
67118. ravę́na, f. = ravan, ravnina, Mur., Cig., Vest., vzhŠt.
67119. rávna, f. = ravan: po gorah in ravnah, Dalm.- Valj. (Rad); — ravnà: Še lepši ravna, Kjer je pobič doma, Npes. ( Kor.)- Kres.
67120. ravnáč, m. 1) der Gleichmacher, der Ebner, Mur.; der Ebner bei der Weingartenhau: = delavec, kateri za kopači (v vinogradu) grudje ravna, vzhŠt.- C.; — 2) der Gerademacher: r. dratu, der Drahtrichter, Cig.; — 3) der Steuermann: r. ladje, ogr.- Valj. (Rad).
67121. ravnȃłnica, f. das Richtscheit, C.
67122. ravnȃłnik, m. das Richtscheit, C.
67123. ravnálọ, n. naprava, katera kaj ravna: r. svetlobe, der Lichtregulator, Cig. (T.); — die Hemmung, das Echappement in der Uhr, Cig. (T.); — ( fig.) die Richtschnur, die Regel, Cig., C.; r. človeške volje, Cv.
67124. ravnȃteljica, f. 1) die Leiterin, die Directrice, nk.; — 2) črta r., die Richtlinie, die Richtungslinie ( math.), Cig. (T.).
67125. ravnȃtəv, -tve, f. das Verfahren, die Handlungsweise, Cig., Jan., C.
67126. ravnáti, -ȃm, vb. impf. 1) eben machen, ebnen; grudje v vinogradu r., C.; perilo r., die Wäsche vor dem Plätten flach zusammenlegen, vzhŠt., BlKr.; sukno v pole r., Cig.; — ( pren.) r. se, sich gütlich vergleichen, Svet. (Rok.); — 2) gerade richten: palice r.; — gehen heißen: k maši, h kosilu r. koga, Npes.-K.; r. se kam, sich zu gehen anschicken; r. se na pot; Marija se od nas ravna, Npes.- Jan. (Slovn.); r. se na ples, sich zum Tanze anschicken, Preš.; k dežju se ravna, es ist ein Regen im Anzuge, Met.; r. se k smrti, C.; — lenken: konje, ladjo r.; plug r., Danj. (Posv. p.); leiten; Vse ravna le božja moč, Danj. (Posv. p.); ljudi k Bogu r., Ravn.; počutke od pozemeljskega k nebeškemu življenju r., Kast.; — r. se, sich richten; r. se po kom (čem); mlajši se ravnajo po starejših; po postavah se r.; kazen naj se ravna po pregrehi; — 3) aufziehen, züchten; r. kokoši, krave itd., Goriš.- Erj. (Torb.), Štrek.; koliko živine ravnate? Kras- Štrek. (Let.); r. trto, den Weinbau treiben, Cig.; — r. truplo, für den Leib sorgen, Jsvkr.; — r. se, gedeihen, Gor.; to otroče se ne bo ravnalo = umrlo bo, Goriš.- Erj. (Torb.); — 4) in Ordnung bringen: gredo ženitovansko pismo ravnat, Glas.; — bereiten: gosti r., Jsvkr.; — 5) žito r., t. j. z rešetom čistiti, Cig., Dalm., Kras, Goriš.- Štrek. (Let.); — 6) thun: kaj ravnaš? was machst du? Polj., Tolm.- Štrek. (Let.); handeln; prav, pošteno, krivično r.; — umgehen: grdo, lepo r. s kom.
67127. ravnȃva, f. das Vorgehen, das Verfahren, Cig., Jan., C.
67128. ravnȃvka, f. 1) die Leiterin, Cig.; — 2) ženska, katera žito ravna, die Räderin, Cig.
67129. rȃvnič, adv. 1) gerades Weges, geradeaus, ogr.- Mik.; — 2) gerade, just, ogr.- C.; — če ravnič, abschon, ogr.- C.
67130. rȃvnik, m. 1) der Richthammer, V.-Cig.; — 2) der Äquator, Cig., Jan., Cig. (T.), C., Jes., nk.; — 3) ein ebener Platz, Mur.; — die Bergtafel, V.-Cig.
67131. ravnílọ, n. 1) das Richtzeug, Cig.; der Richtstock, V.-Cig.; — das Richtscheit, Cig., Jan., M.; das Lineal, Cig., Jan., Cig. (T.), Žnid.; — 2) die Regel, die Norm, Mur., V.-Cig., Jan., DZ., nk.
67132. rȃvniški, adj. Äquatorial-, Cig. (T.); r. tok, Jes.
67133. ravnǫ̑č, f. = ravnota, die Ebene, C.; — na ravnoč = na ravnost, geradeaus, vzhŠt.
67134. ravnodı̑łəc, -łca, m. človek s širokim in ploščatim podplatom, der Plattfuß, Cig., Kras, Lašče- Erj. (Torb.).
67135. ravnohǫ́tən, -tna, adj. gleichgesinnt, Jurč. (Tug.).
67136. ravnoizbǫ̑čen, adj. planconvex, Sen. (Fiz.), DZ.
67137. rȃvnọkàr, adv. = ravno kar, soeben.
67138. ravnolę̑žje, n. die Lage im gleichen Niveau, Vrt.; — ( das Niveau, Cig. [T.], DZ.).

   66.539 66.639 66.739 66.839 66.939 67.039 67.139 67.239 67.339 67.439  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani