Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar
s (58.301-58.400)
-
1. plákati, -kam, -čem, vb. impf. weinen, wehklagen, Cig., Jan., Mik., Trub., nk.; tudi: p. se, Meg., Guts., Jarn., Mur., Cig., Mik., Trub., Dalm., Krelj, Jsvkr.; Rahel se plače po svojih otrocih, Trub.; od veselja se p., Trub.; — plakati koga, jemanden bejammern, beweinen, C.; p. grehe, beweinen, ogr.- C.
-
2. plákati, -am, vb. impf. abschwemmen, abspülen, C.; perilo p., Jan.; — p. se, sich ausbaden (wie z. B. eine Ente), M.
-
plakováti, -ȗjem, vb. impf. = 2. plakati, schwemmen, Jarn.
-
plakúncati, -am, vb. impf. (im Wasser) plätschern, C.
-
pláłən, -łna, adj. zum Schwingen (des Getreides) gehörig: plȃłne nečke, die Getreideschwinge, Cig., Štrek., Lašče- Erj. (Torb.).
-
plȃłnica, f. 1) die Schöpfschaufel (im Kahne), Cig.; der Schöpfer, Jan., M.; — 2) pl. plalnice, = nečke, v katerih se žito polje, die Getreideschwinge, Tolm.- Erj. (Torb.), Polj.
-
plȃłnik, m. der Bottich, in dem die Trauben gequetscht werden, Kras.
-
pláme, -ę́na, n. = plamen, Dol.; (govori se največ "pléme", Valj. [Rad]).
-
plámen, -mę́na, m. die Flamme; p. gnati, flammen, Cig.; s plamenom goreti, lichterloh brennen; plamen šviga kvišku; plamen polje, es lodert die Flamme, Cig.; — tudi: plamę̑n, Kast., Škrinj., Trav., Preš.- Valj. (Rad), Ig (Dol.); (plámən, -mna, ogr., kajk.- Valj. [Rad]).
-
plamę̑nčək, -čka, m. dem. plamenec; das Flämmchen.
-
plamę̑nəc, -nca, m. dem. plamen; 1) das Flämmchen, Cig., Jan.; — 2) der Flamingo: rožasti p., der rosenrothe Flamingo (phoenicopterus roseus), Erj. (Ž.); — 3) = goreča ljubezen, die brennende Liebe (lychnis chalcedonica), Blc.-C.
-
plamę̑nək, -nka, m. dem. plamen; 1) das Flämmchen; — 2) eine Art Waldrebe (clematis flammula), C.
-
plamenę̑n, adj. Flammen-, flammig, Jan.; p. ogenj, Schönl.
-
plamenẹ̑nje, n. das Flammen, das Geflacker.
-
plameníca, f. 1) die Fackel, Cig., Jan., Šol., Nov.- C.; smolnate plamenice, Pechfackeln, Jurč.; — 2) (peč) p., der Flammenofen, Cig. (T.), C.
-
plamenı̑čar, -rja, m. der Fackelträger, Bes.
-
plamenı̑t, adj. flammend, C.; plameniti meč, das beflammte Schwert, Cig.
-
plameníti, -ím, vb. impf. 1) die Gestalt einer Flamme ertheilen, flammen, V.-Cig.; — 2) entflammen, anfeuern, Cig.
-
plamíkati, -kam, -čem, vb. impf. flammen, flackern, Jan., Zora, Bes.; plamika, es wetterleuchtet, Jan.; — blinken, funkeln, Jan., C.; zvezde plamičejo, Zv.; — z očmi p., flammende Blicke werfen, Let.
-
plamtẹ́ti, -ím, vb. impf. flammen, Jan., nk.; — entflammt sein, nk.; — hs.
-
plàn, plána, m. 1) der Schwung: ogenj je planil v enem planu do strehe, Rez.- C.; — 2) der Anfall: sovražnikov p., Mur., Cig.; — prim. planiti.
-
plȃn, -ı̑, f. 1) offene, waldfreie Gegend, Cig., Jan.; — der Vorplatz, Cig.; obmestna p., das Glacis, Jan.; — 2) die Fläche, Jan.; vodoravna plan, eine horizontale Fläche, Cig.; — (plan, m. die Ebene, Mik.).
-
plȃn, plána, adj. frei vom Baumwuchs, Cig., Erj. (Torb.); priti iz gozda na plano (ins Freie), Npr.- Erj. (Torb.); na planem, in einer offenen Gegend, auf freiem Felde, Cig., Jan.; na plano priti, zum Vorschein kommen, Čatež ( Dol.)- Erj. (Torb.); tako je pravi tat na plano prišel (wurde entdeckt), Jurč.; Kamor daleč prideti, Daleč na plano poljano, Npes.-K.; plano polje, Jurč.; flach, Cig., Jan.; lepa plana nebesa, Zv.
-
plándovati, -ujem, vb. impf. von der Arbeit ruhen: moj konj že dva dni planduje, BlKr.- Svet. (Rok.); müßig herumstreichen, Z.; sosed po našem planduje (= pase), BlKr.- Let.; — prim. pladnovati.
-
planētnik, m. das Planetarium, Cig. (T.); — rus.
-
planíca, f. prostor brez drevja in grmovja v gorah, C., Vas Krn, Lašče- Erj. (Torb.); planica ali planjava je strma ali ravna in planica je manjša od planjave, Erj. (Torb.).
-
planiglōb, m. poloblo kazano na ravni ploskvi, das Planiglob, Cig., Jan., Cig. (T.).
-
planíka, f. das Edelweiß (gnaphalium leontopodium), Tuš. (R.), Gor.- Vrt.
-
planimētər, -tra, m. ploskvomer, das Planimeter, Cig. (T.).
-
planimetrı̑ja, f. ploskvomerstvo, die Planimetrie, Jan., Cig. (T.).
-
planína, f. 1) prvotno: "gora brez drevja in rodu", Erj. (Torb. = Let. 1880, p. 168.); Sem daleč prijezdil Črez tri planine, Npes.-Vraz; pl. planine, das Hochgebirge, die Alpen, das Bergland; — 2) die Alpe, der Grasplatz im Gebirge; živino dati na planino; po planinah le pasejo, po rovtih kosijo, Gor.; pastirjev planine, Dalm.; — hrib, po katerem se da kositi, Laško ( Št.); — plánina, gorski pašnjak, die Weidealpe, Bolc, Trenta- Erj. (Torb.).
-
planı̑nar, -rja, m. der Alpenbewohner, der Älpler, der Senn, Cig., Jan.
-
planı̑narica, f. die Alpenbewohnerin, die Sennin, Cig., Jan.
-
planináriti, -ȃrim, vb. impf. Senne o. Sennin sein, Cig.
-
planíniti, -ı̑nim, vb. impf. die Alpenwirtschaft verrichten, Senne oder Sennin sein, Zilj.- Jarn. (Rok.).
-
planı̑nka, f. 1) die Alpenbewohnerin; — 2) die wohlriechende Schwarzorche (nigritella suaveolens), Zv.
-
planı̑nščak, m. 1) der Alpenbewohner, Erj. (Izb. sp.); — 2) der Alplattich (homogyne), C., Medv. (Rok.).
-
planı̑nščica, f. die Sennin, Zilj.- Jarn. (Rok.).
-
planı̑nščina, f. das Geld, das für die Benützung der Alpenweide gezahlt wird, Gor.
-
planíšče, n. ein freier Platz, Pot.- Cig., Jan.; die Esplanade, Jan.; ein Stadtplatz, C.; okroglo p., das Rondel, Cig.; — = planica, BlKr.- Let.
-
plániti, plȃnem, vb. pf. 1) aufflammen: sosedova hiša plane, Slom.- C.; treske rade planejo, C.; hudo žganje hitro plane, Z.; — auflodern, Rez.- C.; ogenj je planil hiši do vrha, C.; — 2) eine schnelle Bewegung machen: kvišku p., auffahren; iz hiše p., aus dem Hause stürzen; p. na (nad) koga, auf jemanden losstürzen, ihn überfallen; — losschlagen: z roko po kom p., tudi: z roko koga p., vzhŠt.- Vest.
-
plánja, f. eine offene, freie Fläche, Cig., Jan.; čistina na gori, rekše svet brez drevja, C., Soča, Trenta- Erj. (Torb.).
-
planjȃva, f. prvotno: ein baumloser steiler o. ebener Platz mitten im Walde, Erj. (Torb.); planjava je večja od planice; ni sploh vsaka ravnina tudi uže planjava, nego samo gola ravnina se more tako imenovati, Erj. (Torb.); na planjavi, in einer offenen Gegend, Cig.
-
plȃnje, n. 1) das Schöpfen; — 2) das Schwingen (des Getreides); — 3) das Wogen; — prim. 1. plati.
-
2. plȃnka, f. das Zaunbrett, die Planke; — pl. planke, der Bretterzaun; črez p. skočiti; — iz nem.
-
plankáča, f. na dolgem toporišču nasajena tesarska sekira z ravno ostrino in bradljem za gladko obtesavanje tramov, Nov.- C., Notr.; — prim. plenkača.
-
planóta, f. das Plateau, Cig., Jan., Cig. (T.); gorska p., die Hochebene, Jes.; = visoka p., nk.
-
planováti, -ȗjem, vb. impf. Senne oder Sennin sein, Jan., Nov., Mik., Svet. (Rok.).
-
plȃnšar, -rja, m. der Senne, Cig., Jan., Mik., Svet. (Rok.), Vod. (Pes.), Gor.
-
plȃnšarica, f. die Sennin, Cig., Jan.
-
planšáriti, -ȃrim, vb. impf. Senne o. Sennin sein, Cig., Jan., Svet. (Rok.).
-
planšárnica, f. die Sennerei, Jan.
-
1. plȃnta, f. etwas Gebogenes, der gebogene Theil eines Gegenstandes, vzhŠt.
-
2. plānta, f. die Rebenreihe (zwischen Äckern), Štrek., Ip.; die Rebenhecke, das Rebenspalier, C., Z.; — iz furl., Štrek. (Arch.).
-
plȃntati, -am, vb. impf. 1) krumm gehen, Jan.; hinken, Mur.; (plantáti) Levst. ( LjZv.); — 2) sich abmühen: dolgo bo prej plantal, ko bo to naredil, vzhŠt., Vest. (III. 126.); — kränkeln, C.; — 3) entgelten, herhalten, büßen, leiden, V.-Cig., Trub. (Post.); za grehe p., Celjska ok.- C.; ti si storil, mi smo plantali, Dol.- Levst. ( LjZv.); čakaj, ti boš še plantal = tebi bo še plantalo, Lašče- Levst. (Rok.); ti bo že ("vre") plantala, = du wirst schon deine Schläge bekommen, BlKr.
-
plántav, adj. krumm: plantavo drevo, SlGor.; Vode tečejo Svetlo, plantavo, Danj. (Posv. p.); krummbeinig, hinkend, Mur.- Cig., Jan., vzhŠt.; Tri kruljave ( nam. ljubčke) ima: Jeden šantav, drugi plantav, tretji nima 'ne noge, Npes.- Vest. (III. 126.).
-
plášč, m. 1) der Mantel; p. ogrniti, den Mantel umnehmen; p. po vetru obračati, den Mantel nach dem Winde drehen; — mašni p., die Casula; veliki m. p., das Pluviale, Cig.; — der Mantel ( zool.), Cig. (T.); — 2) der Feldschoppen, V.-Cig.; das Seitendach bei Getreideharfen, unter welchem Wagen stehen, Z., DSv.; — 3) die Wölbung des Kalkofens, M.; — 4) eine Art Schleuse, Notr.; — 5) die Mantelfläche (eines Cylinders, Kegels u. dgl.), Jan., Cig. (T.), Cel. (Geom.), DZ.; — 6) d. Marije p., der Frauenmantel (alchemilla), Z.
-
plȃščar, -rja, m. 1) eigentlich einer, der einen Mantel trägt: der Landstreicher, der Vagabund, Cig., ZgD., Notr., Gor.; = rokovnjač, Jurč.; — 2) plaščarji, Mantelthiere (tunicata), Cig. (T.), Erj. (Z.), C.
-
plȃščarica, f. die Landstreicherin, die Vagabundin, Jan. (H.), Gor.
-
plaščàt, -áta, adj. = ploščat, platt, flach, Mur.; p. kakor treska, Glas.
-
pláščək, -ščka, m. dem. plašč; 1) das Mäntelchen; — 2) der Königsmantel (eine Muschel), Cig.; — 3) device Marije p., der Frauenmantel (alchemilla vulgaris), Cig., Jan., Tuš. (B.).
-
plaščeníca, f. ein langes Tragband, Jan., Z.
-
pláščevka, f. die Simse (juncus), C.
-
pláščič, m. dem. plašč; das Mäntelchen.
-
plaščíga, f. schlechter o. kleiner Mantel, ogr.- C.
-
plaščúr, -rja, m. der Landstreicher, der Vagabund, Cig., Jan., Notr., Gor.
-
plaščȗrnica, f. bajta, v kateri se plaščurji shajajo, Polj.
-
plášən, -šna, adj. scheu, schüchtern, furchtsam; vode p., wasserscheu, Met.- Mik.
-
plášenje, n. das Schrecken, das Scheuchen.
-
plášica, f. die Beutelmeise (parus pendulinus), Cig., Jan., Frey. (F.), Erj. (Ž.).
-
plašílọ, n. = strašilo, die Scheuche, bes. die Vogelscheuche, Cig., Jan., C.
-
plášiti, plȃšim, vb. impf. schrecken; — scheuchen; p. koga v puščavo, jemanden in die Wüste jagen, Ravn.; — p. koga z vodo, = kropiti mu vodo v obraz, Podkrnci- Erj. (Torb.); — p. se, erschrecken, scheuen, scheu sein; konj se rad plaši, das Pferd scheut gerne.
-
plašı̑vəc, -vca, m. der Scheucher, Cig.
-
plašı̑vka, f. die Scheucherin, Cig.
-
plȃška, f. die Rohrdommel (ardea stellaris), Ravn.- M.
-
plašljìv, -íva, adj. scheu; plašljiv konj, ein Pferd, das leicht scheu wird; — schüchtern, furchtsam.
-
plašljı̑vəc, -vca, m. der Furchtsame, der Schreckling, Cig.; der Feigling.
-
plašljı̑vka, f. die Furchtsame, ein feiges Weib.
-
plašnè, -ę́ta, m. der Schreckling, Cig.
-
plašnóta, f. = plašnost, M.
-
pláštər, -štra, m. das Pflaster, Cig.; nav. flašter; — iz nem.
-
plȃt, -ı̑, f. 1) die durch Zerspalten eines Ganzen erhaltene Hälfte: orehova p., Bolc- Erj. (Torb.); das Scheit von einem der Länge nach zerspaltenen oder zersägten Baumholz, das Halbholz, Cig., C.; ena p. obla, die eine Halbkugel, Cig. (T.); ritna p., der Hinterbacken, Dict., Blc.-C.; — ena plat vrat, der eine Thürflügel, Cig.; — 2) = platišče (pri kolesu), C., BlKr.; — 3) die eine von zwei entgegengesetzten Seiten: strešna plat, die Dachseite, Cig.; na to, na ono plat obrniti; die Blattseite, Jan., C.; na obe plati oster meč; omahovati v obe plati, Ravn.- Mik.; (v) p. zvona biti, die eine Seite der Glocke anschlagen, die Feuerglocke, die Sturmglocke ziehen; na dobro, na hudo p. se obrniti; v dve plati govoriti, doppelzüngig sein, Cig.; die Partei, Cig., C.; nisem na nobeno p., ich bin neutral, Z.
-
1. plȃt, plȃta, platȗ, m. = plat f., 1) das durch Zerspalten entstandene Stück Holz, V.-Cig., vzhŠt.- C.; — 2) die Seite: na dva "plati", od obeju "platu" oster meč, Trub.- Mik.; vsako reč zna na oba "plati" obrniti, Jap. (Prid.); duri, ki se na dva plata odpirajo, Dict.; od farizejcev platu, Dalm.; od onega platu, Polj.; on plat vode, C.; na nobeden p. nič reči, nicht ja, nicht nein sagen; — za platom, seitwärts, s platom iti, an der Anhöhe (Kante) hin gehen, Hal.- C.
-
pláta, f. 1) die Platte, Mur.; ledena p., die Eisscholle, C.; steklena p., die Glasscheibe, C.; — 2) die Tonsur der Geistlichen: menih ima plato izbrito, Lašče- Levst. (Rok.); — die Glatze, C., Valj. (Rad); — iz nem.
-
plātan, m. die Platane (platanus), Jan., Tuš. (R.).
-
plátati, -am, vb. impf. entzweispalten, SlGor.- C.
-
plȃtək, -tka, m. 1) prostor na njivi, kjer so coprnice gnoja, smeti, slame ali kaj takega sežgale, vzhŠt.; — 2) die Verhexung, SlGradec- C.
-
plateníca, f. 1) odžagano drevo, iz katerega deske žagajo, der Sägeblock, (tudi: platanica), zapŠt.; — 2) = breskva, ki se da razklati, kalanka, krojenica, Ip.- Erj. (Torb.); — 3) ein Leinwandstück, Mur.
-
platenína, f. das Linnenzeug, Mur.- C.
-
platenjáča, f. der Linnenrock, die Blouse, vzhŠt.- C.
-
plȃtežən, -žna, adj. die Zahlung betreffend: platežno mesto, der Zahlplatz, Levst. (Pril.).
-
1. pláti, pǫ́ljem, vb. impf. 1) in wallende, wogende Bewegung versetzen: p. vodo, auf die Wasserfläche schlagend schöpfen, vzhŠt.- Vest.; p. vodo z roko, s korcem; vodo iz čolna p. s polom, Mik.; — wogen machen: razburjeno morje polje v pristanišče dolge in globoke valove, LjZv.; p. se, wogen: voda se polje, das Wasser wogt, Mik.; plalo se je morje neredno gori in doli, LjZv.; kri se polje po telesu, Cig.; — p. se, plätschern, Jan.; vino se polje pri vožnji po sodu, če ni poln, SlGor.; — plati s plaščem, mit dem Mantel wächeln, C.; — 2) schwingen: durch Schwingen reinigen, auswannen; žito, oves p. v plalnih nečkah, v plalnicah; — testo v krnici p., den Brotteig in der Holzschüssel schwingen, um ihm die gehörige Form zu geben, vzhŠt.- C.; — 3) in wallender Bewegung sein, wogen: morje polje, Z.; prsi nemirno poljejo, Mik., Zv.; od jeze vse po meni polje, Z.; vedela je, kaj mu v mladem srcu polje, Erj. (Izb. sp.); po konju polje, das Pferd ist dämpfig, Z.; — plätschern: voda, dež polje, vzhŠt.- Vest.; wehen: sapa po otroku polje, vzhŠt.- Vest.; qualmen: dim polje, Cig.; lodern: plamen polje, C.; flattern: ptič s perotmi polje, vzhŠt.- Vest.; zastave poljejo, ZgD.; — koren: pol-, Mik. (Et.).
-
platíca, f. 1) ein Plättchen: platico drevesne kože odrezati, Pirc; — = platnica, das Blatt am Messer- oder Gabelgriff, Z.; — = ploskovina, das Blech, Erj. (Rud.); — 2) = platišče, die Radfelge, Z.; — 3) der Frauenfisch, der Frauennerfling (leuciscus virgo), Kostanjevica, Ljub.- Erj. (Torb.); — tudi: die Brachse (abramis [cyprinus] brama), Hip.- C.
-
platìč, -íča, m. 1) die eine von den Hälften eines entzweigespaltenen Holzstammstückes; — der halbe Krautkopf, Z.; — die Hinterbacke, Dict.; — sadni platiči, das getrocknete Obst (weil gewöhnlich die Frucht in zwei Hälften zerschnitten getrocknet wird), Fr.- C.; — 2) der Schiefer, Cig., Jan.; — platiči, ki se cepijo od roga, die Hornschiefer (Rampe), Cig.; — 3) die Radfelge, C., Z.
-
platíčiti, -ı̑čim, vb. impf. rundes Holz in je zwei Scheite spalten, Cig.
-
platı̑čki, adv. = platoma, quer an der Bergseite hin, vzhŠt.- C.
-
platı̑łnica, f. das Falzbrett, Cig., Jan.
-
plātina, f. das Platin ( min.), Cig., Jan., Cig. (T.), Erj. (Min.).
-
platíšče, n. 1) = platič 1), Cig.; — 2) die Radfelge; — 3) eine Maßeinheit bei der Messung des Wasserstandes in einem Brunnen, etwa drei Decimeter, Štrek.
-
1. platíti, -ím, vb. pf. zahlen, Mur., Cig., Trub., Dalm., Krelj, Danj. (Posv. p.), kajk.- Valj. (Rad); büßen, C.; vse grehe je platil, Krelj.
57.801 57.901 58.001 58.101 58.201 58.301 58.401 58.501 58.601 58.701
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani