Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

s (57.439-57.538)

  1. 2. pẹ́čica, f. 1) dem. peča; ein weibliches weißes Kopftuch z. B. für ein Kind; — 2) das Darmfell, das Gekröse (mesenterium); tolsto gubo, ki jo dela potrebušnica na želodcu in na črevih, imenujemo pečico (Netz), Erj. (Som.); — der Netzbraten, Dol.; — 3) die Halswamme des Rindes, BlKr.
  2. pẹ́čičən, -čna, adj. Gekrös-: pečična žila, die Gekrösader, Cig.
  3. pečína, f. 1) der Fels; — 2) die Felsenhöhle, Mur., Jan.; — 3) das Brennen der Brandwunde, Mik.
  4. pečı̑nar, -rja, m. der Felsbewohner, Cig.
  5. pečinàt, -áta, adj. felsig, C.
  6. pəčjè, n. coll. = pečki, pečke, Obstkerne, ogr.- C., Valj. (Rad).
  7. 1. pę̑čka, f. 1) das Loch unter dem Ofen, C.; — das Küchenloch in der Wand, C.; — = zapečnjak, ein Sitz hinter dem Ofen, C.; — 2) = pečena repa, pečenica, Guts.
  8. 2. pəčkà, f. = peček 2), der Obstkern (von Äpfeln, Birnen, Trauben u. dgl.), Cig., Dol., Notr.; denarja kakor pečka na jablani, kakor bučnih pečka, Jurč.
  9. 3. pə̀čka, f. = pečkalo, eine saumselig handelnde Person, Gor.
  10. pəčkálọ, n. einer, der langsam und saumselig arbeitet, Cig.
  11. pəčkȃnje, n. langsames Machen, Cig.
  12. pəčkár, -rja, m. der Kernbohrer (eine Art Rüsselkäfer), Cig.
  13. pəčkàt, -áta, adj. Kerne enthaltend: pečkato sadje, das Kernobst, Cig., Jan.
  14. pəčkáti, -ȃm, vb. impf. 1) die Kerne vom Obst auslesen, Jan. (H.); — 2) stochern: po nosu, po ušesih p., Cig.; stöbern, Z.; wühlen, Otaleži ( Goriš.)- Štrek. (Arch. XII. 464.); — = bosti koga, zabadati v koga, drezati v koga z besedami, sticheln, Podkrnci- Erj. (Torb.); — 3) schnitzeln, bröckeln, Z.; = mrviti, Temljine ( Tolm.)- Štrek. (Let.); n. pr. repo preveč na drobno ribati, kako stvar razmazavati in jo s tem uničevati, Lašče- Erj. (Torb.), BlKr.; — 4) bei der Arbeit nicht vorwärts kommen, Cig.; lenivo kaj delati, da nikjer ni nič pokazati, Lašče- Erj. (Torb.), Cig., Gor., BlKr.
  15. pəčkǫ́vəc, -vca, m. ein aus einem Kern gezogenes Bäumchen, C.
  16. pəčkǫ́vnica, f. pečkovnice, Steinfrüchtler, Cig. (T.).
  17. pəčkúr, -rja, m. der Kernsprössling, C.
  18. pečnàt, -áta, adj. felsig, C.; — steinern: pečnato srce, Rez.- C.
  19. pečníca, f. 1) der Backofen, Meg., Alas., Cig., Dol.; — der Brennofen, Jan. (H.); — der Dörrofen (für Obst, Flachs u. dgl.), Cig., Št.; — der Töpferofen, Cig., C.; — der Bleiaschenofen, V.-Cig.; — ein Ofen mit einem eingemauerten Kessel, Gor.; Strašne kotle so skovali, Jih v pečnice grozne djali, Slom.; der Destillierofen, Cig.; — die Esse der Schmiede, Cig., C.; — 2) das Loch unter dem Ofen, Guts., Celovška ok.; — die Ofennische, C., Gor.; — das Ziegelofenloch, C.; — 3) die Ofenkachel, Cig., Jan., C., DZ.; pečnico izmekniti in zopet nazaj vstaviti, LjZv.; — 4) das Edelweiß (gnaphalium leontopodium), Tolm.
  20. pečník, m. 1) ein gemauerter Sitzplatz im Ofenwinkel, die Ofennische, C., Celovška ok.; — 2) der Heizer: Sajegulec in pečnik, Levst. (Zb. sp.); (bei Schmelzhütten), Cig.; — 3) der Backgast, der sein Brot dem Bäcker zum Backen bringt, Cig.; — 4) der Felsbewohner, Cig., Jan.; — 5) die Sandnelke, Ravn.- Cig.; die Karthäuser-Pechnelke (lychnis Carthusianorum), C., Medv. (Rok.); — die Aurikel (primula auricula), Zv.
  21. pečnína, f. das Ofengeld, das für den Gebrauch eines fremden Backofens gezahlt wird, das Backgeld, Cig.
  22. pečnjáčək, -čka, m. dem. pečnjak; die Ofenkachel, Guts.- Cig.
  23. pečúh, m. der Ofensitzer, V.-Cig.
  24. pečȗhar, -rja, m. der Ofensitzer, V.-Cig., Jan.
  25. pečȗšnica, f. der Küchenfetzen, C., vzhŠt.- Vest.
  26. pę̑d, -ı̑, f. die Spanne; velika p. (od mazinčnega do palčnega konca), mala p. (od kazavčnega do palčnega konca), Z.; pet pedi, pet pedi! tako, pravijo, poje prepelica; prepelica, prava kmetica, meri strn že na "pet pedi", Zv.
  27. pedagōg, m. vzgojeslovec, der Pädagog.
  28. pedagōgičən, -čna, adj. k pedagogiki spadajoč, pädagogisch.
  29. pedagōgij, m. vzgojeslovno učilišče, učiteljišče, das Pädagogium.
  30. pedagōgika, f. vzgojeslovje, die Pädagogik.
  31. pedagōški, adj. Pädagogen-, pädagogisch, nk.
  32. pedāl, m. podnožni registri, das Pedal (bei der Orgel).
  33. pedantīzəm, -zma, m. = pedantstvo, der Pedantismus.
  34. pedēl, m. vseučiliščne oblasti služabnik, der Pedell.
  35. pę́dənj, -dnja, m. die Spanne; dva pednja širok; tudi pédənj, pédnja, Št.
  36. pę́dənj-člóvẹk, -ẹ́ka, m. ein spannlanger Mensch, Prip.- Mik., Vrt.
  37. pedı̑c, m. pedici, neka vrsta ponočnih metuljev ali vešč: die Spanner (geometrae), Cig. (T.), Erj. (Ž.).
  38. pednjáč, m. die Raupe eines Spanners (geometra), vzhŠt., ogr.- C.
  39. pednjáti, -ȃm, vb. impf. mit der Spanne messen, Mur., Cig., C.; — pednjač (gosenica) pednja in leze, C.; — mit großen Schritten gehen, C.
  40. 1. pẹ́ga, f. der Fleck, Mur., Cig., Jan.; pege, die Sommerflecke, die Sommersprossen; solnčne pege, die Flecken der Sonne ( astr.), Cig. (T.); mrtvaška p., der Todtenfleck, Cig.; rumena p. (v očesu), der gelbe Fleck, Erj. (Som.), Žnid.; slepa p. (v očesu), der blinde Fleck, Erj. (Som.), Sen. (Fiz.).
  41. 2. pę́ga, f. "lesen, z desak storjen lok, potreben, kadar se nad njim zida kak nizek zvod", Lašče, Goriš.- Erj. (Torb.); = pl. pege, das Bogengerüst, der Gewölbebogen, Dict., Cig.; — prim. it. piega, der Bug.
  42. pę̑gam, m. der Seidenschwanz (bombycilla garrula), Cig., Jan., Erj. (Ž.); = čopasti p., die Haubendrossel ("der Böhmer"), Jan.; — prim. "pegami, böhmische Vögel", Valv. III. 448.; Pegam, der Böhme, Dict.
  43. pẹgáš, m. pegast konj: der Braunschecke, (pegaž) Cig.
  44. pẹgàt, -áta, m. das Perlhuhn, der Perlhahn, Mur., Cig., Jan., Met., Valj. (Rad).
  45. pẹ́gav, adj. gefleckt, Cig. (T.); bes. sommerfleckig.
  46. pẹ́gavəc, -vca, m. der Sommerfleckige, M.
  47. pẹ́gavka, f. neka hruška, Sv. Duh pri Krškem- Erj. (Torb.).
  48. pēgaz, m. bajeslovni krilati konj, der Pegasus, Cig., Jan.
  49. pę́gla, f. der Theer, Mur., Mik.; das Colophonium, Cig., Jan., M., Vrtov. (Km. k.), DZ.; — prim. it. pégola, Pech.
  50. pəháč, m. eine schiebende Person, der Schieber, (pahač) Cig.; — der Handstößer ( mont.), SlN.
  51. pəhȃj, m. der Stößel, Jan.
  52. pəhȃłnik, m. 1) der Stößel, M.; — 2) der Riegel, SlGradec- C.; — 3) der Schrothobel ("s katerim mizar posname največje kosmatine"), Lašče- Erj. (Torb.).
  53. 1. pəhȃnje, n. 1) das Stoßen; das Stampfen; — 2) das Gestampfte: die Grütze, Ravn.- Valj. (Rad).
  54. 2. pẹ̑hanje, n. die Anstrengung, ZgD.
  55. pehár, -rja, m. 1) der Becher, Mur., C., Habd.- Mik., vzhŠt., ogr., kajk.- Valj. (Rad); iz zlatih peharjev piti, Jsvkr.; — 2) die stroherne Backschüssel für den Brotteig, der Backkorb; nav. péhar, pehárja (pehára); — 3) der Bienenstrohkorb, C.; — prim. stvn. behhar, pehhari, lat. bicarium, Mik. (Et.); prim. tudi srvn. peichar, Bienenkorb, Levst. (Rok.).
  56. pehárčək, -čka, m. dem. peharec; 1) ein kleines Brotkörbchen, Z., jvzhŠt.; — 2) eine Schwammgattung, Mur.
  57. pehárjenje, n. das Betrügen, Valj. (Rad).
  58. pehȃrnica, f. = pehar 2), die stroherne Brotschüssel, Gor.
  59. pehȃrnik, m. der Mundschenk, Habd., ogr.- C., kajk.- Valj. (Rad).
  60. 1. pẹ̑hati, -am, vb. impf. 1) abmüden, Cig., Jan.; p. se, sich abmüden, Cig., Jan., C., ZgD.; sich außer Athem laufen, Cig., C.; pehati se je moral, kakor črna živina, p. se za tuje ljudi, LjZv.; — 2) gehen: kam pehaš? Valj. (Rad); — prim. 1. peh.
  61. 2. pəháti, -ȃm, vb. impf. 1) stoßen, schupfen; od sebe koga p.; p. se, sich ( z. B. im Gedränge) stoßen; — peha se mi, es stößt mir aus dem Magen auf, Polj.; — stechen, Z., Št.; z nožem koga p., Št.; — peha me, ich habe Seitenstechen, Št.; — trpka beseda človeka v srce peha (= zbada), C.; — p. se, zanken, streiten, C.; — 2) hervorkommen o. hervorschießen lassen, treiben: trta debel zarod peha (paha) iz očes, Vrtov. (Km. k.); koruza peha, der Kukuruz schießt in die Kolben, Rihenberk- Erj. (Torb.); — po koži se mi peha, ich bekomme einen Ausschlag, Blc.-C.
  62. pę̑hič, m. neka hruška, Mariborska ok.- Erj. (Torb.); — prim. 2. peh, 2. pah 4).
  63. pəhníti, páhnem, vb. pf. 1) einen Stoß versetzen ( bes. mit einem länglichen Gegenstande); z drogom me je pehnil, (pahnil) Mur.; vol z rogmi koga pahne, Dalm.- C.; v oko me je pehnil, er ist mir mit einem spitzigen Gegenstande ins Auge gefahren, Mur.; p. (pahniti) koga od sebe, s konja, s prestola, Cig.; v ječo koga p., Ravn.; — stechen; z iglo koga v glavo p., Guts. (Res.); z nožem koga p., C., Št.; meč v koga p., C.; — 2) hervorwachsen lassen, treiben: žito bo več stebel pehnilo, (pah-) Cig.; rž bo vnovič pehnila, (pah-) Vrtov. (Km. k.); — 3) pahnjen = prismojen, verrückt, Mur., C., vzhŠt.
  64. pẹhóta, f. 1) die Ermattung, Z.; — 2) (po drugih slov. jezikih) das Fußvolk, die Infanterie, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.
  65. pẹhótən, -tna, adj. Infanterie-, Jan.; pehotna puška, das Infanteriegewehr, LjZv.
  66. pę́hta, f. = nerodna, debela ženska, Dol.
  67. pehtàn, -ána, m. ein dickes, schmutziges Mannsbild, Cig.
  68. pę̑htra, f. pehtra-baba, ein mythisches weibliches Wesen, C., Gor.; p. otroke pobira, Zv.; — prim. nem. die Frau Berchta, Levst. ( LjZv. 1881. 346.); — prim. tudi perta.
  69. pę́htran, m. der Dragun-Beifuß, der Bertram (artemisia dragunculus), Medv. (Rok.), Kr.; — tudi: der Bertram (pyrethrum), Cig., Medv. (Rok.); — iz nem. Berchtram = Bertram.
  70. pę́htranov, adj. mit dem Bertramkraut (artemisia dragunculus) gewürzt, Kr.
  71. péjica, f. jama, v kateri se koplje pesek, Malhinje- Erj. (Torb.); — (pejca) die Grotte, Štrek.
  72. pę́k, m. der Bäcker; — prim. stvn. peccho, bav. beck, Mik.
  73. pę́ka, f. das Backen; kruh po peki, frisches Brot, Cig., Met.; dobra dekla je za kuho in peko, jvzhŠt.; mati imajo veliko peko, Erj. (Izb. sp.); — kolikor se enkrat da v peč, das Gebäck, Cig.; celo peko kruha bi snel, tako je požrešen, Lašče- Levst. (Rok.); — kruh stare peke, altbackenes Brot, Cig., Slom.
  74. pekár, -rja, m. der Bäcker, Cig., Jan., C., Žnid., Levst. (Nauk).
  75. pekaríca, f. die Bäckerin, Cig., Jan., Levst. (Rok.).
  76. pekarı̑ja, f. 1) = pekarstvo, die Bäckerei; — 2) das Gebäck.
  77. pekárnica, f. das Backhaus, die Bäckerei, Mur., Cig., C., kajk.- Valj. (Rad); — die Backstube, Levst. (Pril.); — der Bäckerladen, Cig., Jan., C.
  78. pəkáti, -ȃm, vb. impf. 1) an das Waschbrett schlagen: p. perilo, štrene, SlGradec- C.; — 2) p. se, sich katzbalgen, Cig.
  79. pəkə̀ł, -klà, m. 1) das Pech, Blc.-C.; — der Theer, Dol.; — 2) die Hölle; v p. priti; pekelvice, die Orakelblume (chrysanthemum leucanthemum), ker otroci pukajoč cvetna peresca ugibljejo, pridejo li v pekel ali v vice ali v nebesa, Kras- Erj. (Torb.); — 3) eine Art Flachsdörrofen, SlGor.- C.; pékəł, Št., ogr., kajk.- Valj. (Rad).
  80. pekèt, -ę́ta, m. das Getrampel ( z. B. der Pferde), Z., Zora, Valj. (Rad).
  81. peketȃnje, n. das Getrampel, das Gestampfe, Cig., Jan.; p. konjskih kopit, Jurč.
  82. peketáti, -etȃm, -ę́čem, vb. impf. mit den Hufen die Erde stampfen, trotten, traben, Mur., Cig., C.; Črez kam'ne peketajo, Preš.
  83. pę́kəv, -kve, f. die Bratpfanne, Mur., Cig.; pogača v pekvi, Trst. (Let.); — prim. pekva.
  84. pékləc, -kləca, m. = peklenec, Levst. (Zb. sp. II. 55.).
  85. pəklę̑n, adj. Höllen-; verdammt ( pos. v kletvicah); pekleno olje, = hudičevo o., Z.
  86. pəklę́nəc, -nca, m. der Höllengeist, der Teufel, Mur., Cig., Guts. (Res.).
  87. pəklenẹ́ti, -ím, vb. impf. Gram verursachen, wurmen: to me pekleni, vzhŠt.
  88. pəkleníca, f. 1) die Wagenschmiere, C.; — 2) die Furie, Jan. (H.); — prim. pekel 1) in 2).
  89. pəklę́nščica, f. das Höllenweib, Cv.
  90. pəklẹ́ti, -ím, vb. impf. = pekliti, Dol.- Levst. ( LjZv. I. 36.).
  91. 1. pəklína, f. kamena p., das Erdpech, das Erdharz, Erj. (Min.); — prim. pekel 1).
  92. pəklíti, -ím, vb. impf. peinigen, quälen, Sorgen machen, Mur., V.-Cig., Jan., Dol., vzhŠt.- C.; vest jih bo pekla in peklila vekoma, Burg.; vestni nepokoj ga pekli, Ravn.; — p. se, sich ärgern, M., Pohl. (Km.).
  93. péklja, f., nam. petlja, der Obststiel, C., Št.
  94. pę́kovka, f. die Bäckersfrau.
  95. pę̑kva, f. die Bratpfanne, Mur., Trst. (Let.), BlKr., vzhŠt.
  96. pelę́ha, f. = peliha, der Fleck, bes. ein rother Fleck am Leibe, Ig (Dol.); — das Hitzbläschen, Valj. (Rad); — kaka p. zemlje, ein Fleck Erde, Zv.
  97. pə̀lək, -lka, m. 1) = peček, der Obstkern, der Weinbeerkern, Kras, Prim., Cig., Štrek., Plužna- Erj. (Torb.); hruševi pelki, Vrtov. (Km. k.); iz pelka zrasla mladika, Nov.; črvi se zarijejo blizu pecljev v nezrele jagode do pelkov, katerih jedrca jim služijo v živež, Nov.; — 2) die Haut der Weinbeere, Dutovlje (Kras)- Erj. (Torb.).
  98. pelę́nčək, -čka, m. das Wickelkind, Jan.
  99. pelenẹ́ti, -ím, vb. impf. bitter sein, C.
  100. pelę́niti, -ę̑nim, vb. impf. = peliniti, verbittern: skrb za brata jej je tesnila in pelenila čute, Jurč.

   56.939 57.039 57.139 57.239 57.339 57.439 57.539 57.639 57.739 57.839  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA