Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

s (5.701-5.800)

  1. sponésti, -nésem, vb. pf. vorwerfen, rügen, C.; ( nam. vzp-?).
  2. sponésti se, -nésem se, vb. pf. 1) sich aufführen, Jsvkr.; — 2) = izponesti se, gerathen, gelingen, gedeihen, Cig., Jan., C., M., Nov., ZgD.
  3. spǫ̑nica, f. dem. spona, M.
  4. spǫ̑nka, f. die Heftel, Cig., C.; die Schnalle, C.
  5. sponósən, -sna, adj. ne bodi Vam sponosno! verzeihen Sie! Cig.; — prim. sponesti.
  6. sponǫ̑sica, f. der Vorwurf, C., vzhŠt.
  7. sponósiti, -nǫ́sim, vb. pf. vorwerfen: s. komu kaj, Cig.; sramuj se prijatelju sponositi, ino kadar njemu kaj daš, — mu ne sponašaj! Dalm.; ne bodi mu sponošeno! Z.; — prim. sponesti.
  8. sponǫ̑šnja, f. das Vorwerfen, Cig.; der Vorwurf, C.
  9. spopàd, -páda, m. der gegenseitige Angriff, der Zusammenstoß, Cig., C.; — der Kampf, Gor.- DSv.
  10. spopádati se, -pȃdam se, vb. impf. ad spopasti se; 1) einander angreifen, Jan.; — 2) = sprijemati se, zusammenkleben, C., M.; prsti se od grozdja spopadajo, Z.
  11. spopȃdək, -dka, m. der gegenseitige Angriff, der Zusammenstoß, Jan., Nov.
  12. spopásti se, -pádem se, vb. pf. 1) handgemein werden, feindlich aneinander gerathen; — za dedščino s. se, Z.; — 2) aneinander kleben bleiben, Cig.
  13. spópati, -am, vb. pf. zusammenpappen, zusammenkleben; — prim. popati.
  14. spoprijẹ̑mati se, -am se, vb. impf. ad spoprijeti se, Z.
  15. spopriję́ti se, -prímem se, vb. pf. handgemein werden, nk.
  16. spòr, spóra, m. der Streit, der Conflict, die Collision, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.; — prim. spreti se in rus. sporъ.
  17. spòr, spǫ́ra, adj. ausgiebig: žito je sporo (scheffelt gut), Dol.- Cig.; — sättigend, Z.; nahrhaft, UčT.
  18. sporazȗm, m. die Verständigung, das Einverständnis, Cig. (T.), nk.
  19. sporazȗmək, -mka, m. das Einverständnis, C., nk.
  20. sporazumẹ́ti se, -ẹ̑jem (-ẹ̑m) se, vb. pf. sich verständigen, nk.; upam, da se sporazumejemo, Cv.
  21. sporazumẹ́vati se, -am se, vb. impf. ad sporazumeti se; s. se s kom, mit jemandem sich zu verständigen suchen, nk.; — im Einverständnisse sein, sich vertragen; z vsem svetom se je lahko sporazumevala, Jurč.
  22. sporazúmiti se, -im se, vb. pf. = sporazumeti se, nk.
  23. sporazumljìv, -íva, adj. verständnisinnig: sporazumljivo namigniti komu, LjZv.
  24. sporéči se, -réčem se, vb. pf. in einen Wortwechsel gerathen, sich zerzanken, übereinander kommen; malo smo se sporekli, Z.; tovariši se do dobrega sporeko med seboj, Cv.
  25. sporèd, -rę́da, m. die Anordnung, die Ordnung, Mur.; die Reihenfolge, das Programm, nk.
  26. sporèd, I. adv. gegenüber, Jan.; — II. praep. c. gen. neben: s. moje njive, Z.
  27. sporę̑daj, adv. = sporedoma: tri maše s. slišati, Jsvkr.
  28. sporę̑dba, f. die Coordination ( phil.), Cig. (T.).
  29. sporę̑dbən, -bəna, adj. coordiniert, Cig. (T.).
  30. sporę́dən, -dna, adj. 1) ordnungsmäßig, Trub., Dalm.; — 2) coordiniert, Cig. (T.).
  31. sporę́dnost, f. die Coordination, Cig. (T.).
  32. sporę̑doma, adv. nacheinander, C., Skal.- Let.
  33. sporẹ́kati se, -rẹ̑kam se, vb. impf. ad sporeči se; zanken, Cig., C.
  34. sporẹ́kav, adj. zänkisch, C.
  35. 1. spǫ́rən, -rna, adj. 1) ausgiebig: letos je seno sporno = tečno je, dasi ga je malo, Povir (Kras)- Erj. (Torb.); — 2) sparsam, C.; spärlich, Jan.; sporno, mäßig, Habd.
  36. 2. spórən, -rna, adj. 1) Streit-, Cig. (T.); spǫ̑rni spisi, Streitschriften, Cig. (T.); sporne stranke, streitende Parteien, DZkr.; — streitig, Jan., nk.; — 2) rebellisch, Cig.; — heftig, C.; — 3) widerwärtig, abscheulich, Mur.- Cig., Jan.; najspornejši hudiči, sporno pogrjena, smrdljiva telesa, Guts. (Res.); govoril je z vsakim, tudi najspornejšim, Glas.; — sporə̀n, Rož.- Kres; ( prim. soprn).
  37. sporíš, m. das Eisenkraut (verbena officinalis), Cig., Tuš. (B.), Škrilje pod Čavnom- Erj. (Torb.), Ščav.
  38. spǫ̑rnik, m. der Streitende, C.
  39. 1. spǫ́rnost, f. die Sparsamkeit, C.
  40. 2. spórnost, f. die Abscheulichkeit, Mur., Cig.; tudi spornọ̑st: prikazujejo se mu grehi z veliko grozo in spornostjo ("spornustjo"), Guts. (Res.).
  41. sporoč-, išči pod: izporoč-.
  42. sposadíti, -ím, vb. pf. die Sitze nebeneinander anweisen: s. goste, M.
  43. sposẹ́sti, -sę̑dem, vb. pf. sich der Reihe nach zusammensetzen, Raič (Slov.).
  44. sposǫ́bən, -bna, adj. fähig, tauglich, Mur., Jan., C., nk.; s. za orožje, wehrhaft, Jan. (H.); s. za oliko, culturfähig, Cig. (T.); s. biti za kaj, sich zu etwas eignen, Jan.; — rus.
  45. sposobíłən, -łna, adj. Befähigungs-: sposobı̑łna preizkušnja, DZ.
  46. sposǫ́biti, -ǫ̑bim, vb. impf. fähig machen, qualificieren, Cig.
  47. sposobnják, m. ein fähiger, tüchtiger Mann, C., SlN.
  48. sposǫ́bnost, f. die Fähigkeit, die Eignung, Jan., Cig. (T.), nk.; — prim. sposoben.
  49. spoštèn, -éna, adj. = pošten, C., Z.
  50. spoštljìv, -íva, adj. ehrerbietig; spoštljivo pozdraviti koga.
  51. spoštljívost, f. die Ehrerbietigkeit.
  52. spoštovȃnje, n. die Achtung, die Ehrfurcht; spoštovanja vreden, achtungswert.
  53. spoštováti, -ȗjem, vb. impf. in Ehren halten, achten; s. koga, jemandem Achtung zollen; spoštovani gospod! geehrter Herr!
  54. spoštovȃvəc, -vca, m. der Achtung zollt, der Verehrer.
  55. spoštovȃvka, f. die Verehrerin.
  56. spotákniti se, -nem se, vb. pf. = spotekniti se.
  57. spǫ́tati, -am, vb. pf. fesseln, C.; prim. pota.
  58. spotəkljìv, -íva, adj. = spotikljiv, anstößig, C., nk.
  59. spotəkníti se, -táknem se, vb. pf. im Gehen mit dem Fuße anstoßen, stolpern; spoteknil se je in je padel; s. se ob kaj; tudi: s. se nad čim (na čem), über etwas stolpern, Cig.; — spoteknilo se mu je, er stolperte, Cig.; — ( pren.) einen Fehler begehen, Cig.
  60. spǫ́tən, -tna, adj. kar je s pota, abwegsam, Cig.
  61. spotìk, -tíka, m. = spotika, Cig., Kos.
  62. spotı̑ka, f. das Anstoßen: govoril je glasno, brez spotike, Str.; — der Anstoß, der Anstand, der Haken, Cig. (T.); brez spotike, ohne anzustoßen, ohne Anstoß, C.; — das Ärgernis, der Scandal, Cig., Jan., C.
  63. spotíkanje, n. 1) das Stolpern; — 2) das Anstoßnehmen.
  64. spotíkati se, -tı̑kam, -čem se, vb. impf. ad spotekniti se; stolpern; — jezik se mu spotika, er stockt in der Rede, Cig.; — Anstoß nehmen: s. se nad čim; spotika se nad menoj, ich bin ihm zum Ärgernis, Cig.
  65. spotikávati se, -am se, vb. impf. = spotikovati se, Mur.
  66. spotíkavəc, -vca, m. der gerne Anstoß nimmt, C.
  67. spotíkavən, -vna, adj. ungeläufig, Cig.
  68. spotı̑kljaj, m. dasjenige, worüber man stolpert: ne stavite spotikljajev slepcu! Ravn.; — der Anstoß, der Anstand, der Haken, Mur., Cig., Jan., nk.; — das Ärgernis, Cig., Jan., nk.
  69. spotikljìv, -íva, adj. 1) leicht Anstoß nehmend, heiklich: niso tako spotikljivi, da bi se človek brž zaletel, če ga ni pol urice doma, Jurč.; — 2) anstößig, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.
  70. spotikljı̑vəc, -vca, m. der Schwierigkeitsmacher, Cig.
  71. spotikljívost, f. 1) die Heiklichkeit ( prim. spotikljiv 1)); — 2) die Anstößigkeit, Cig.
  72. spotikováti se, -ȗjem se, vb. impf. = spotikati se.
  73. 1. spǫ́titi, -im, vb. pf. vom Wege abbringen, Cig.
  74. 2. spǫ́titi, -im, vb. pf. auf den rechten Weg führen, zurechtweisen, C.; — Aufschluss geben, aufklären, C.; — erinnern, aufmerksam machen: s. na kaj, ogr.- C.; spotijo ga na nesrečnega Salomona, Npr.- Kres; — s. se, sich zurechtfinden, klug werden, vzhŠt.- C.; — s. se, sich erinnern: ne morem se spotiti, kdaj je to bilo, vzhŠt.- C.; — ( nam. vzp-).
  75. 3. spotíti, -ím, vb. pf. in Schweiß bringen; takov pot človeka spoti in utrudi, LjZv.; — s. se, in Schweiß gerathen; — anlaufen ( z. B. vom Glas), Cig.
  76. spǫ̑tje, n. der Irrweg, (izp-) Guts.; — der Umweg, (izp-) M.; — prim. s pota.
  77. spǫ̑toma, adv. 1) auf dem Wege, unterwegs, im Vorbeigehen; s. kaj opraviti; vračaje se iz Bosne vzel je s sabo spotoma 40.000 kristijanov v Slavonijo, Navr. (Let.); — 2) gerades Weges, C.; Jezus gre sp. v tempelj, Ravn.; — unausgesetzt, Mur.; — sogleich, alsobald, Cig., Jan.; Jožef se s. vzdigne, Ravn.
  78. spọ̑vẹd, f., pogl. izpoved.
  79. spovẹ́dati, -vẹ́m, vb. pf. = vzdati, entbieten: mir komu s., Dalm.; ( nam. vzp-).
  80. spovíti, -víjem, vb. pf., pogl. izpoviti.
  81. spozábiti se, -im se, vb. pf., pogl. izpozabiti se.
  82. spoznȃnjce, n. dem. spoznanje; za spoznanjce, um eine Kleinigkeit, Tolm.
  83. spoznȃnje, n. 1) die Erkenntnis; — za s. manjši, um ein Geringes kleiner; — nima spoznanja, er kennt keine Erkenntlichkeit, Svet. (Rok.); — 2) = priznanje, das Geständnis, Cig., Jan.
  84. spoznátən, -tna, adj. erkennbar, Cig. (T.), UčT.
  85. spoznȃtəv, -tve, f. 1) die Erkenntnis, Mur., Cig., Jan.; s. samega sebe, Z.; — 2) die Anerkennung, (-tva) Cig.; das Bekenntnis, Jan.; s. sv. vere, das Glaubensbekenntnis, Jan.
  86. spoznáti, -znȃm, vb. pf. 1) erkennen; wiedererkennen: nisem te več spoznal, tako si se izpremenil; po obleki koga s.; pismo s., eine Urkunde agnoscieren, Cig.; — wahrnehmen: na očeh s., an den Augen ansehen; iz pisem s.; — kennen lernen: do dobrega s. koga, einen ausstudieren, Cig.; s. samega sebe; s. se s kom, mit jemandem bekannt werden, Mur., Cig.; — zur Erkenntnis gelangen: resnico s.; — kar spoznam, soviel ich abnehmen kann, nach meiner Einsicht, Cig., Jan.; erachten; za dobro, potrebno s.; — 2) anerkennen; — gerichtlich entscheiden, Z.; za nedolžnega s., freisprechen; — zuerkennen, C.; to je meni spoznano, Z.; — 3) bekennen, Cig., Jan.; sama je kralju spoznala, Jsvkr.
  87. spoznȃtva, f. = spoznatev, Cig., C.
  88. spoznȃva, f. 1) das Erkennen, die Erkenntnis, Cig., Jan., C.; za spoznavo = za spoznanje, Cig.; spoznavi dostopen, dosežen, erkennbar, Cig. (T.); — die Erkenntniskraft, Cig.; — 2) die Anerkennung: spoznave vreden, Cig.; — 3) das Bekenntnis, C.; — die Confession, DZ., Nov.
  89. spoznávanje, n. 1) das Erkennen; — 2) das Glaubensbekenntnis, Cig. (T.).
  90. spoznavȃtelj, m. der Bekenner, Let.
  91. spoznávati, -am, vb. impf. ad spoznati; 1) erkennen; počasi s. resnico; — kennen lernen; prijatelje spoznavamo v nesreči; — erachten; za dobro s.; — 2) anerkennen; — 3) bekennen, Cig.; — prim. spoznati.
  92. spoznavȃvəc, -vca, m. der Bekenner (eines Glaubens), (-znov-) Cig., Jan.
  93. spoznavȃvka, f. die Bekennerin, (-znov-) Cig., Jan.
  94. spoznávən, -vna, adj. = spoznaten, erkennbar, merklich, Cig., M.
  95. spozváti, -zóvem, vb. pf. zusammenrufen: konje s., Danj. (Posv. p.).
  96. sprásən, -sna, adj. sprasna svinja, ein trächtiges Schwein, Mur., Cig., Jan., Danj.- Mik.; tudi: ein Schwein, das geworfen hat, M.
  97. sprȃskati, -am, vb. pf. wegkratzen.
  98. sprȃšnica, f. = prašnica pri možnarjih, Ig (Dol.).
  99. sprāt, m. die Sprotte (clupea sprattus), Erj. (Z.).
  100. spráti, spérem, vb. pf. wegwaschen, wegspülen.

   5.201 5.301 5.401 5.501 5.601 5.701 5.801 5.901 6.001 6.101  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA