Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar
s (56.701-56.800)
-
ovrẹ̑tək, -tka, m. der Absud, das Decoct, Cig.
-
ovrẹ́ti, -vrèm, vb. pf. abhalten, zurückhalten, Cig., Jan.; po sili koga o., Ravn.; — verhindern, vereiteln, Cig., Jan., C., nk.; on se ne da ovreti, Burg.; nič ga ne ovre, dobro delati, Ravn.; Bog jim ovre njih nespametni početek, Ravn.; verwehren, ogr.- C.; o. komu pot, jemandem den Weg verstellen, Cig.
-
ovȓga, f. die Umstoßung, die Widerlegung, Cig.; o. dvomov, C.
-
ovročíti, -ím, vb. pf. erhitzen, erwärmen: Solnce ovroči s toploto vse dežele, Danj. (Posv. p.).
-
ovršávati, -am, vb. impf. = ovrševati, Navr. (Let.); = obhajati, feiern, begehen, BlKr.; o. pustno slavnost, Navr. (Let.).
-
ovȓšba, f. die Vollziehung, die Realisierung, DZ.
-
ovŕšən, -šna, adj. Scheitel-: ovȓšni kot, der Scheitelwinkel, C.
-
1. ovršíti, -ím, vb. pf. austreten: o. žito, Cig.
-
2. ovršíti, -ím, vb. pf. vollziehen, h. t.- Cig. (T.), nk.; — vse to se je ovršilo (gieng in Erfüllung), Z.
-
ovȓšje, n. das Säulengesims, Cig.
-
ovrteníca, f. neki star naroden ples, Jurč.
-
ovŕvčiti, -im, vb. pf. mit Schnüren besetzen, Vrt., Zora.
-
ovrvíti, -ím, vb. pf. mit Tauen versehen, betakeln, SlN.- C.
-
ovȓžba, f. die Verwerfung: pomnili bodete mojo ovržbo, Ravn.- Valj. (Rad); — die Umstoßung, die Ungültigkeitserklärung, die Cassation, Cig., Jan., Nov.- C., nk.; — die Widerlegung, Jan., nk.
-
ovŕžən, -žna, adj. 1) abweislich, Jan.; Cassations-: ovȓžnọ sodišče, das Cassationsgericht, DZ.; — ovržni spis, die Gegenschrift, Jan.; — 2) umstoßbar, widerlegbar, nk.
-
ovznọ̑žje, n. die Gegend am Fuße eines Berges, C.
-
ǫ́za, f. 1) die Schnur, das Band, der Strick, C.; — 2) ozek svet okolo njive, Vas Krn- Erj. (Torb.); — 3) die Haft, Jan.; — pogl. voza.
-
ozȃdək, -dka, m. der hintere Theil ( z. B. eines Hauses), C.
-
ozȃdje, n. der Hintergrund, Cig. (T.), C., nk.; vsaka slika mora imeti svoje o., Nov.
-
ozȃljšati, -am, vb. pf. verschönern, verzieren, ausschmücken, decorieren.
-
ozȃljšba, f. die Verzierung, die Ausschmückung, C., Z.
-
ozȃnkati, -am, vb. pf. mit Schlingen umgeben, beschlingen, Mur., Cig.
-
ozȃra, f. nav. pl. ozare, 1) = vzare, zare, die Querfurchen am Ende eines Ackers, Nov., Burg. (Rok.), Gor.; — 2) der Ackerrain, Cig.; po mejah in ozarah pasti, Bes.
-
ozávanje, n. = oklicavanje, die Verkündigung, das eheliche Aufgebot, ogr.- C.
-
ozávati, -am, vb. impf. ad ozvati; = oklicevati, verkünden, (als Ehepaar) aufbieten, ogr.- C.
-
ozbíljən, -ljna, adj. = resen, resnoben, Jan., Jurč., nk.; — hs.
-
ozdę̑nčje, n. das Brunnenwerk, Cig.
-
ozdíca, f. die Darre, die Malzdarre, Guts., Mur., Jan., Mik.
-
ozdíti, -ím, vb. impf. darren, Guts., Mur.- Cig., Jan., Mik.
-
ozdràv, -zdráva, m. die Genesung, Cig.
-
ozdrȃva, f. 1) die Heilung, Jan., C.; — 2) die Genesung, Jan., C., DZ.; — 3) = zdravilo, Guts. (Res.).
-
ozdrávən, -vna, adj. 1) die Heilung betreffend: ozdrȃvni namen, der Heilzweck, DZ.; — 2) heilbar, Levst. (Pril.), Žnid., nk.
-
ozdravẹ̑nje, n. die Genesung, Cig.
-
ozdravẹ́ti, -ím, vb. pf. gesund werden, genesen, Mur., Cig., Jan., nk.; ( nav. ozdráviti nam. ozdrávẹti, -zdrȃvim; ozdràvẹm, kajk.- Valj. [Rad]).
-
ozdravílọ, n. 1) = zdravilo, das Heilmittel, C.; — 2) die Heilung, Levst. (Pril.).
-
ozdravı̑təv, -tve, f. die Heilung, die Cur, Cig., Jan., nk.; — die Genesung, Cig., Jan., nk.
-
ozdráviti, -zdrȃvim, vb. pf. 1) gesund machen, heilen, curieren; o. bolnika, bolezen; — o. se, gesund werden, genesen, Mur., Cig., Jan.; heilen ( intr.), Cig., Jan.; — 2) pogl. ozdraveti.
-
ozdrávljanje, n. das Gesundmachen, das Curieren, die Heilung.
-
ozdrávljati, -am, vb. impf. ad ozdraviti; gesund machen, curieren, heilen; bolnike, bolezni o.
-
ozdrȃvljenəc, -nca, m. der Wiedergenesene, der Geheilte, Mur., Cig., Jan., C., Ravn.- Valj. (Rad).
-
ozdravljeník, m. der Arzt, Dalm., Schönl., Jap., Škrb., Guts. (Res.); — der Heiland, Krelj.
-
ozdravljénje, n. 1) die Heilung; — 2) = ozdravenje, die Genesung.
-
ozdrȃvljenka, f. die Genesene, die Geheilte, Mur.
-
ozdravljúh, m. der Curpfuscher, Levst. (Nauk), DSv.
-
ozdravljúhinja, f. die Curpfuscherin, Jan. (H.).
-
ozdravník, m. der Arzt, Škrinj.- Valj. (Rad); za svet vprašati ozdravnike, Vod. (Izb. sp.).
-
ozę̑ba, f. 1) das Erfrieren, C.; der Frostschaden: da bi trsja le ozeba ne pokvarila! C.; — 2) die Frostbeule, Cig., Jan.
-
ozę́bati, -am, vb. impf. ad ozebsti; erfrieren, durch Frost Schaden leiden.
-
ozę̑bək, -bka, m. = ozeblina, M., Kras.
-
ozeblína, f. die Frostwunde, die Frostbeule.
-
ozę́bniti, -zę̑bnem, vb. pf. = ozebsti, M.
-
ozebováti, -ȗjem, vb. impf. ad ozebsti, ozebniti = ozebati.
-
ǫ́zək, -zka, adj. von geringer Ausdehnung in der Breite: schmal; ozka cesta; ozka stran, die hohe Kante: na ozko stran postaviti desko (hochkantig stellen), Cig. (T.); eng; ozke hlače; — ožja volitev, die engere Wahl, nk.
-
ózəł, -zla, m. 1) = vozel, der Knoten, C., M.; živčni o., der Nervenknoten, Erj. (Som.); o. nihaja, der Schwingungsknoten, Cig. (T.); — 2) der Knorren (čvrš v lesu), Kanal- Erj. (Torb.).
-
ozelenẹ́ti, -ím, vb. pf. grün werden; spomladi drevo ozeleni.
-
ozę̑mlje, n. das Gebiet, das Territorium, Cig. (T.), DZ.
-
ozı̑bi, m. pl. zitterndes Erdreich, der Torfboden, der Moorgrund, Jan.
-
ǫ́zičək, -čka, adj. recht schmal oder eng, C.
-
ozijáti, -ȃm, (-zı̑jam), vb. pf. begaffen: on mora vse ljudi o., Cig.
-
ozı̑m, adj. Winter- ( v. Getreide, Flachs, Obst u. dgl.), Meg.- Mik., Cig., M., C.; ozimi lan, Lašče- Erj. (Torb.); ozimo sadje, Cig.
-
ozimè, -ę́ta, n. ein zweijähriges Füllen, Podkrnci- Erj. (Torb.).
-
ozı̑məc, -mca, m. 1) die Winterfrucht: ječmen o., die Wintergerste, Cig.; = šestovrstni ječmen, Temljine ( Tolm.)- Štrek. (Let.); oves o., der Winterhafer, Cig.; lan o., lan, ki je jeseni vsejan, Lašče- Levst.; der Winterflachs, Cig., Jan., C., Mik., Svet. (Rok.), Notr.; luk o., Mik.; — der Winterapfel, Jan.; ozimci, das Winterobst, Cig.; — 2) das im Winter geborene Junge, C.; pos. jare, ki se je rodilo po zimi, Bolc- Erj. (Torb.).
-
ozı̑mək, -mka, m. 1) der Winterrogen, Jarn.; — 2) doba od velike noči do sv. Jurija: ako je ozimek dolg, bo slaba letina, Tolm.; — pl. ozimki, der Nachwinter, Cig.; ( nam. odzimek, Štrek. [Let.]).
-
ozimẹ́ti, -ím, vb. pf. auswintern, Mur.; o., ozimẹ̑jem: erstarren: kača po zimi ozimeje, Podkrnci- Erj. (Torb.); hart bleiben: grozdje in drugo sadje ozimeje, če ne more dobro dozoreti in ostane trdo, Temljine ( Tolm.)- Štrek. (Let.).
-
ozimíca, f. 1) pozno zrela hruška, die Winterbirne, Mur., Cig., C., Goriš., Kras, Lašče- Erj. (Torb.), Gor.; — ozı̑mica, neko jabolko, Mariborska ok.- Erj. (Torb.); — 2) neka riba, katera se o božiču lovi, (die "Reinacke"), Jarn.
-
ozimína, f. die Herbstsaat, das Wintergetreide.
-
ozı̑mka, f. 1) krava, ki črez zimo ostane jalova, Cig., Mik., Gor., Tolm.; — 2) die Winterbirne, die Spätbirne, Cig., Jan., Lašče, Tolm.- Erj. (Torb.); — der Winterapfel, Cig.; — ozimke, das Winterobst, Cig.; — = ozimina, die Wintersaat, Cig.; — 3) = zimica, das Fieber, C.
-
ozı̑mnica, f. 1) = ozimica 2), C.; — 2) die Winterbirne, C., Notr.; — 3) die Winterblume (eranthis), C.
-
ozíniti, -zı̑nem, vb. pf. den Mund nach etwas aufsperren, Mur.; veliko ozinil, malo požrl, Npreg.- Met.
-
ozı̑r, m. 1) der Umblick, der Rückblick, Mur., Cig., Jan.; — 2) = obzir, die Rücksicht, die Berücksichtigung, der Betracht, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.), nk.; o. imeti na kaj, etwas in Betracht ziehen, Levst. (Pril.); brez ozira na stan, ohne Unterschied des Standes, Jan.; z ozirom na to, mit Rücksicht darauf, Jan.; — die Beziehung: v tem oziru, nk.; — ( praep. c. gen.; ozir tega, Jan., nam. glede na to).
-
ozı̑ranje, n. das Umherblicken; das Umsehen, das Zurückblicken.
-
ozírən, -rna, adj. 1) rücksichtsvoll, Cig. (T.), nk.; — 2) Beziehungs-, relativ, Cig., Jan., C.; ozı̑rna velikost, die relative Höhe, Jes.; — respectiv: iz ozirnih podložnikov kdo, einer ihrer respectiven Unterthanen, DZ.
-
ozirljìv, -íva, adj. rücksichtsvoll, Cig. (T.).
-
ozı̑roma, adv. beziehungsweise, respective, Cig., Jan., nk.
-
ozkǫ̑ča, f. = ozkost, Jan. (H.).
-
ozkoglàv, -gláva, adj. schmalköpfig, Jan. (H.).
-
ozkoglȃvəc, -vca, m. der Schmalkopf, Mik.
-
ozkokrìł, -kríla, adj. schmalflügelig, Cig.
-
ozkokrı̑łəc, -łca, m. ozkokrilci, die Schmalflügler (stenoptera), Cig., Jan., Cig. (T.), Erj. (Z.).
-
ozkolíčən, -čna, adj. schmalbäckig, Cig.
-
ozkóta, f. = ozkost, Jan.
-
ozkotírən, -rna, adj. schmalspurig: ozkotirna železnica, SlN.
-
ozlẹ́ti, -ím, vb. pf. böse werden, Notr.- Z.; — o. se, sich verschlimmern: rana se je ozlela, SlN.
-
ozlíca, f. der Strick ( eig. das Knotenseil), Vrt., Nov.; z ozlicami privezati živino h kaki stvari, Levst. (Pril.).
-
ozlìč, -íča, m. dem. ozel; das Knötchen, Valj. (Rad).
-
ozlíka, f. die Cichorie (cichorium intybus), C.
-
ozlína, f. die Verknotung: živčna o., das Ganglion ( zool.), der Nervenknoten, Cig. (T.).
-
ozlovǫ́ljiti, -vǫ̑ljim, vb. pf. in eine üble Gemüthsstimmung versetzen, Cig. (T.), Zv., LjZv.; — hs.
-
ozmèr, -mę́ra, m. die Ausschmähung, die Ausscheltung, Mik.; dober o. sem dobil, ich bin tüchtig ausgescholten worden, M.
-
ozmerjáłən, -łna, adj. Schelt-, Jan. (H.).
-
ozmę́rjati, -am, vb. pf. ausschelten, Mur., Cig., Jan., C., jvzhŠt.
-
označájiti, -ȃjim, vb. pf. = označiti, charakterisieren, Cig. (T.), C.
-
oznȃčba, f. die Bezeichnung, DZ.; brez daljnje označbe, ohne weitere Charakterisierung, Žnid.
-
oznáčən, -čna, adj. bezeichnend, marquant, Levst. (Pril.).
-
označevȃnje, n. das Kennzeichen, das Charakterisieren, nk.
-
označíłən, -łna, adj. = značilen, bezeichnend, charakteristisch, Jan. (H.).
-
oznáčiti, -znȃčim, vb. pf. kennzeichnen, bezeichnen, Jan.; charakterisieren, C., nk.; — determinieren ( z. B. eine Pflanze), Cig. (T.); — definieren, Cig.
-
oznȃk, m. das Abzeichen, C.
-
oznȃka, f. das Zeichen, die Signatur ( z. B. eines Bibliothekswerkes), Navr. (Let.).
-
oznameníłən, -łna, adj. charakteristisch, Cig. (T.).
56.201 56.301 56.401 56.501 56.601 56.701 56.801 56.901 57.001 57.101
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani