Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

s (56.301-56.400)


  1. oščȃglja, f. eine Art Frosch, C.
  2. oščájati, -jam, -jem, vb. impf., pogl. osčajati.
  3. oščȃp, m. kar se oščapne, C.; die Prise, Z.
  4. oščȃpək, -pka, m. die Prise, Dol.- Cig., Jan., C.
  5. oščápən, -pna, adj. kar se da oščapniti: oščapno drevo, C.
  6. oščápiti, -im, vb. pf. umfassen, (ošapiti) Fr.- C.
  7. oščápniti, -ščȃpnem, vb. pf. umfassen, C.
  8. oščávanje, n. das Zaudern: brez dolzega oščavanja, Levst. (Zb. sp.); — prim. oščajati.
  9. oščȃvje, n. rastline z velikimi listi, Pohl.- Valj. (Rad); — prim. ščavje.
  10. oščèp, -ščę́pa, m. der Speer, Jan., C., Jurč. (Tug.); prim. češ. oštěp, der Spieß.
  11. oščepíti, -ím, vb. pf. = oščapiti, (ošep-) C., Z.; o. se, sich herumwinden: oslak se oščepi okoli fižola, Dol.; sich umschlingen, Npes.-Vraz.
  12. oščę́tati, -am, vb. pf. aus-, abbürsten, Jarn., Jan., M., DZ.
  13. oščẹ́vati, -am, vb. impf. = oščajati, osčajati, C., Rib.- M., Lašče- Erj. (Torb.).
  14. oščítiti, -ščı̑tim, vb. pf. mit einem Schilde versehen, schilden, Cig.
  15. oščívati, -am, vb. impf. ad oscati; 1) bepissen, Cig.; pes oščiva ogle, BlKr.; — 2) o. se, harnen, M.
  16. oščŕbati, -am, vb. pf. schartig machen, ausscharten, Cig.; — prim. oškrbati.
  17. oščŕbiti, -im, vb. pf. = oščrbati: o. skledo, nož, C.
  18. oščúliti, -ȗlim, vb. pf. = oštuliti, stutzen: oščuljeno oblačilo, C.; (ošuliti, Z.).
  19. ošemáriti, -ȃrim, vb. pf. = v šemo napraviti koga, maskieren, Polj.
  20. ošemẹ́ti, -ím, vb. pf. närrisch werden, Polj.
  21. ošę́miti, -šę̑mim, vb. pf. verlarven, vermummen, maskieren: o. koga, o. se, Cig., Jan., M., C.
  22. ošę́pati, -am, vb. pf. hinkend werden; vol je ošepal; bolezen na parkljih stori, da živinče ošepa, Levst. (Nauk).
  23. ošepavẹ́ti, -ím, vb. pf. hinkend werden, C.; konj je ošepavel, Bes.
  24. ošə̀v, -švà, m. = obšev, der Besatz, die Garnitur ( z. B. eines Hutes), Cig., Jan.
  25. ošíbati, -šı̑bam, vb. pf. mit der Ruthe abstäupen, Cig.
  26. ošı̑bkati, -am, vb. pf. schwächen, Vod. (Izb. sp.); — prim. šibek.
  27. ošı̑jnik, m. das Halsband (für Hunde), Cig.
  28. ošíniti, -šı̑nem, vb. pf. 1) mit einem langen, dünnen Gegenstande einen Streich versetzen, abschmitzen, Z., Gor.- Levst. (Rok.); o. koga po rokah s šibico, Vrt.; übhpt. einen Schlag versetzen: tako te bom ošinil, da boš Benetke videl, BlKr.; — ( fig.) o. zavidnike, Zora; — streifen: strela ošine lipo, Let.; v tem hipu trešči v drevo in ošine pastirja, Vrt.; — 2) o. se, sich abstreifen: suha strn, če se varno ne nosi, rada se ošine, t. j. zrnje odpade, BlKr.; — preja se ošine na vretenu (springt ab), BlKr.
  29. ošíšati, -am, vb. pf. die Haare kurz abschneiden, Cig.
  30. oškilẹ́ti, -ím, vb. pf. schielend werden, C.
  31. oškíliti, -škı̑lim, vb. pf. schielend gewahren, C.
  32. oškǫ̑da, f. die Beschädigung, C.
  33. oškǫ̑dba, f. die Beschädigung; majhna o., leichte Beschädigung, Cig.
  34. oškǫ́diti, -škǫ̑dim, vb. pf. beschädigen; oškojen, beschädigt, jvzhŠt.
  35. oškǫ̑dnica, f. die Beschädigerin, die Verletzerin, Cig.
  36. oškǫ̑dnik, m. der Beschädiger, der Verletzer, Cig.
  37. oškǫ́dovanəc, -nca, m. der Beschädigte, Jan. (H.).
  38. oškǫ́dovanje, n. die Beschädigung, Jan. (H.).
  39. oškǫ́dovanka, f. die Beschädigte, Jan. (H.).
  40. oškǫ́dovati, -ujem, vb. pf. beschädigen, benachtheiligen; — verletzen, Cig.
  41. oškǫ́dovavəc, -vca, m. der Beschädiger, Cig.
  42. oškǫ̑mpati, -am, vb. pf. glatt abscheren, Gor.- Z.; (oškombati) C., Nov.; ( prim. škompa = škopa?).
  43. oškǫ́rnjičati, -am, vb. pf. mit Stiefeln versehen: oškornjičan, gestiefelt, C.
  44. oškrábati, -am, vb. pf. bekratzen, Cig., ogr.- C.; — oškraban kruh, ein Brot mit abgeraspelter Rinde, das Raspelbrot, Cig.
  45. oškrápəł, -pla, adj. rindig, krustig, Z., C.; oškrapla zemlja, infolge der Dürre rauher, spröder Boden, C., Z.; rauh: oškrapla jedra, Glas.; — prim. škorlup.
  46. oškrápniti, -škrȃpnem, vb. pf. krustig, rindig, rauh werden, C.; zemlja oškrapne, C.
  47. oškŕbiti, -im, vb. pf. schartig machen, Jan., Lašče- Levst. (Rok.); o. skledo, oškrbljena majolika, BlKr.
  48. oškrbljáti, -ȃm, vb. pf. schartig machen: o. steklo, das Glas abbrechen, abfiedern, abfügen, Cig.; — durch Benagen schartig machen, Jan.
  49. oškrd, m., Jan. (H.), pogl. oskrd.
  50. oškŕljiv, adj. heiklich beim Essen, M., C., Ig (Dol.).
  51. oškrnę́vzati, -am, vb. pf. durch Beschneiden verunstalten, Gor.- Cig., ZgD.; — prim. oškrniti.
  52. oškŕniti, -škȓnem, vb. pf. abbröckeln; oškrnjen, abgenagt, Dict.; — quetschen ( z. B. zwischen der Thüre), C.
  53. oškŕnjati, * -am, vb. pf. benagen, anfressen, Štrek.; podgana je oreh oškrnjala, Cig.
  54. oškrnjícati, -am, vb. pf. zustutzen, Ravn.- Cig.
  55. oškropíti, -ím, vb. pf. bespritzen.
  56. oškropotáti, -ȃm, vb. pf. bespritzen, besudeln, Cig.
  57. oškroptáti, -ȃm, vb. pf. = oškropotati, Mur.; s krvjo kaj o., Burg.
  58. oškŕtati, -am, vb. pf. škrtaje oglodati, opraskati, mit einem gewissen Geräusch benagen, bekratzen; o. mizo, steno, Cig.; miši so desko oškrtale, jvzhŠt.
  59. oškŕtən, -tna, adj. schartig, Jan.
  60. oškurš, m., BlKr., pogl. oskoruš.
  61. ošlániti, -šlȃnem, vb. pf. mit einer Peitsche oder Ruthe schlagen, M., Gor.- Levst. (M.).
  62. ošlàt, -šláta, m. das Betasten, die Begreifung, Cig., ogr.- Valj. (Rad).
  63. ošlátati, -šlȃtam, vb. pf. 1) betasten, befühlen, abgreifen; — o. koga, abprügeln, Cig.; — 2) durch Tasten wahrnehmen, ertasten; krajcar v žepu o.; — ošlatana laž, eine handgreifliche Lüge, C.
  64. ošlatováti, -ȗjem, vb. impf. ad ošlatati, betasten, Mur., Cig.
  65. ošlják, m. eine Art Distel, Rib.- Mik.; die Krebsdistel, die Wegedistel (onopordon acanthium), Mur., Jan.; — die Kratzdistel (cirsium lanceolatum, c. palustre), Josch.
  66. ošpẹ̑gati, -am, vb. pf. ausspähen, Cig.; bespähen, C.; — prim. špegati.
  67. ošpẹtəlj, * -tlja, m. das kurze bis zum Bauch reichende Weiberhemd, Cig., Jan., Kr., Goriš.; prim. bav. halspfeit, Mik.
  68. ǫ́špice, f. pl. die Masern, Cig., Jan., Kr.; — prim. ospice.
  69. ošpíčiti, -špı̑čim, vb. pf. spitzen, Cig., Jan.; (po nem.).
  70. oštempljáti, -ȃm, vb. pf. abstempeln, Cig.
  71. ošterı̑ja, f. das Wirtshaus; prim. it. osteria.
  72. ošterijáš, m. der Schankwirt.
  73. ošterijašíca, f. die Schankwirtin, Prip.- Mik.
  74. ošterijášiti, -ȃšim, vb. impf. Schankwirt sein, Mur.
  75. oštẹ́ti, -štẹ̑jem, vb. pf. ausmachen, auskanzeln, auszanken; hudo o. koga.
  76. oštẹ́vanje, n. das Auszanken.
  77. oštẹ́vavəc, -vca, m. der Schelter, Cig.
  78. oštevíłčiti, -ı̑łčim, vb. pf. mit Zahlen versehen: strani o., paginieren, Cig. (T.).
  79. oštevíliti, -ı̑lim, vb. pf. mit Zahlen (Nummern) versehen, numerieren, DZ.
  80. oštír, -rja, m. der Schankwirt.
  81. oštı̑rka, f. die Schankwirtin.
  82. oštǫ́rən, -rna, adj. = neroden: o. človek, oštorne besede, Polj.
  83. oštorẹ́ti, -ím, vb. pf. zum Klotz werden, verstocken, Guts., Mur., Cig.; — erstarren, Cig.
  84. oštrẹ́kəł, -kla, adj. 1) spitzig, Cig.; oštrekla noga, ein dünner Fuß ohne Wade, das Spillenbein, Ravn.- Cig.; o. človek, ein langer, hagerer Mensch, C.; — 2) ausgelassen, boshaft, Z.; — prim. ostrekel.
  85. oštŕkati, -štȓkam, vb. pf. mit dünnen Strahlen bespritzen.
  86. oštrofáti, -ȃm, vb. pf. bespritzen, besudeln, Z.
  87. oštúliti, -štȗlim, vb. pf. abstutzen: konju rep o., Cig.
  88. oštȗpati, -am, vb. pf. s štupo potrositi; pfeffern, Cig., Levst. (Rok.).
  89. ošȗkati, -am, vb. pf. abstutzen: o. hlod, Cig.; — prim. ošuliti.
  90. ošúliti, -šȗlim, vb. pf. stutzen, Z.; ošuljen, gestutzt, C.; ošuljena suknja, Z.; — ošuljen sod, ein nicht gleichmäßig rundes Fass, C.; — nam. oščuliti.
  91. óšva, f. = ošev, der Aufsatz am Hemde, Valj. (Rad).
  92. ošvígati, * -švı̑gam, vb. pf. mit der Ruthe Streiche geben, abstäupen, Cig., M., Dol.
  93. ošvígniti, -švı̑gnem, vb. pf. einen Ruthen- oder Peitschenhieb geben, Z., Dol.
  94. ošvŕkati, -švȓkam, vb. pf. 1) mit einzelnen Strahlen einer Flüssigkeit begießen, Z.; — bepissen, Z.; — 2) o. koga, jemandem mit einer Ruthe o. Peitsche Schläge geben, Jarn., Jan., Polj.
  95. ošvŕkniti, -švȓknem, vb. pf. 1) mit einem Strahl bespritzen, Z.; — 2) o. koga, jemandem einen Peitschen- oder Ruthenhieb versetzen, Z.
  96. otájati, -tȃjam, -jem, vb. pf. aufthauen machen, abthauen: solnce je okna otajalo, Cig.; — nav. o. se, aufthauen; led se je otajal; — jeziki se otajajo, man wird gesprächig, Jurč.
  97. otȃjək, -jka, m. das Thauwetter, Jan. (H.).
  98. otȃjnik, m. = tajnik, der Secretär, ogr.- C.
  99. otalína, f. ostanki v topilnicah, das Hüttenafter, Cig.
  100. otȃntati, -am, vb. pf. überlisten, Gor.

   55.801 55.901 56.001 56.101 56.201 56.301 56.401 56.501 56.601 56.701  



  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA