s (56.239-56.338)

56239. orīzov, adj. Reis-, Nov.; orizovo polje, Levst. (Močv.).
56240. órja, f. das Ackern, Mur., Mik.; ob orji, zur Zeit des Ackerns, Cig.
56241. orják, m. der Riese, Guts., Mur., Jan., nk.
56242. orjákinja, f. die Riesin, Guts., Mur., nk.
56243. orjáš, m. der Riese, C., Mik.
56244. orjáški, adj. riesenhaft, Jan., M., nk.
56245. ǫ́rkljič, m. neko bajeslovno bitje: o. ima rdečo kapico, po noči se vozi po vodi in poje, Solkan- Erj. (Torb.).
56246. orleān, m. neka tkanina, der Orleans.
56247. orlíca, f. 1) das Adlerweibchen, Slom.- Jan. (Slovn.), Let.; — 2) der Akelei (aquilegia vulgaris), Cig., Tuš. (R.).
56248. orlìč, -íča, m. dem. orel; ein junger Adler, Mur., Cig., Jan.; mladi orliči, Schönl.
56249. ǫ́rlji, adj. Adler-, Cig., Šol.; orlje gnezdo, Šol.; orlja plemena, Levst. (Nauk).
56250. órlov, adj. Adler-, Mur., Cig., Jan.; orlovo oko, das Adlerauge, Cig.
56251. orma, f. das Pferdegeschirr, V.-Cig.
56252. ormȃra, f. = omara, C.; ein in der Mauer angebrachter Schrank, Kras.
56253. ormárič, m. das Kästchen: nočni o., der Nachtkasten, DZ.
56254. ǫ̑rna, f. der Eimer, Jan.; der Wassereimer, C.; — prim. it., lat. urna.
56255. ornamēntika, f. okrasje, nauk o okrasju, die Ornamentik, Cig. (T.).
56256. ornāt, m. svečana oprava, der Ornat.
56257. 1. orníca, f. 1) das Pflügeland, urbarer Boden, Cig., Jan., C., BlKr.; — 2) der Hundswürger (cynanchum vincetoxicum), Bolc, Soča- Erj. (Torb.).
56258. 2. ǫ̑rnica, f. dem. orna; neka posoda, Kras.
56259. orník, m. der Ackersmann, C.
56260. ornitolōg, m. ptičeslovec, der Ornitholog.
56261. ornitologı̑ja, f. ptičeslovje, die Ornithologie.
56262. orǫ́biti, -im, vb. pf. mit einem Saum versehen, umsäumen.
56263. orǫ̑bkati, -am, vb. pf. entkörnen: koruzo o., Cig.; (Nüsse) aus der grünen Schale nehmen, schlauen: orehe o., Cig.
56264. orǫ̑d, m. das Werkzeug, Mur., Cig., Jan., Mik.
56265. orodár, -rja, m. der Werkzeugfabrikant, Cig., Jan., C., Bes.
56266. orǫ̑dək, -dka, m. das Werkzeug, Mur.; — das Organ, Mur., Jan., C.
56267. orǫ̑dən, -dna, adj. Zeug-: orodni les, das Zeugholz, C.
56268. orodíšče, n. das Zeughaus, V.-Cig.
56269. orǫ̑dje, n. das Werkzeug, das Instrument; coll. die Werkzeuge, das Zeug, die Geräthschaften; risalno o., das Reißzeug, Jan.; hišno o., das Hausgeräth, die Möbeln; (tudi: orọ̑dje, Dol.).
56270. orǫ̑dnica, f. die Zeugkammer, die Geräthskammer, die Rüstkammer, Cig., C., Levst. (Pril.); — das Zeughaus, Cig.
56271. orǫ̑dnik, m. 1) = orodar, der Werkzeugverfertiger, C.; — 2) der Geräthkasten, Cig.; — 3) der Instrumental ( gramm.), Jan.
56272. orǫ̑dovati, -ujem, vb. impf. poltern, C.; = nemir delati, razbijati, Kras- Erj. (Torb.); orọ̑dovati, Štrek.
56273. orogrāf, m. goropisec, der Orograph.
56274. orografı̑ja, f. goropisje, die Orographie.
56275. órok, m. die Erbschaft, das Erbtheil, ogr.- Valj. (Rad); — pogl. urok.
56276. orǫ́kati, -am, vb. impf. singen, wie die Hirten dem Vieh zusingen, Guts., Jarn., Mur., Cig.
56277. orokováti, -ȗjem, vb. impf. erben, ogr.- Mik.; — dete orokuje vse od roditeljev, ogr.- Valj. (Rad); — prim. orok.
56278. orǫ̑mati, -am, vb. pf. umpilgern, pilgernd bereisen, Cig.
56279. orožár, -rja, m. 1) der Waffenschmied, Cig., Jan., C.; — 2) der Waffenträger, Jap. (Sv. p.).
56280. orožárnica, f. 1) die Waffenschmiede, Cig.; — 2) die Rüstkammer, Mur., Nov.; das Arsenal, Cig., Jan.
56281. orǫ́žati, -am, vb. impf. waffnen, rüsten, Cig., Jan.
56282. orǫ́žən, -žna, adj. 1) Waffen-, Cig., Jan.; orǫ̑žni list, der Waffenpass, orožni patent, das Waffenpatent, Levst. (Nauk); — 2) waffentragend, wehrhaft, Cig., Jan.
56283. orǫ̑ženəc, -nca, m. der Bewaffnete, Zora, Bes.
56284. orožíšče, n. der Waffenplatz, Mur., Cig., Jan.; — die Waffenkammer, C., Jap. (Sv. p.); — das Zeughaus, V.-Cig.
56285. orǫ́žiti, -rǫ̑žim, vb. pf. waffnen, ausrüsten, Mur., Cig., Jan.; orožil je svojih hlapcev tristo, Dalm.; orožíti, -ím, Dict.
56286. oróžje, n. die Waffe; coll. die Waffen; zgrabiti (za) o., zu den Waffen greifen; pod o. poklicati, einberufen, Levst. (Pril.); biti pod orožjem, unter Waffen stehen, Cig.; v orožje devati vojsko, das Heer mobilisieren, Levst. (Nauk); = vojake v orožje klicati, Jan. (H.); — orožjè, ogr.- Valj. (Rad), orǫ̑žje, Dol.
56287. orožjenǫ́ša, m. = orožjenosec, Let.
56288. orožnàt, -áta, adj. bewaffnet, ogr.- M., C.; orožnata vojska, C.
56289. orǫ̑žnica, f. die Waffenkammer, die Rüstkammer, Mur., Cig., C.; orožnica, t. j. tista shramba, kjer imajo orožje, Levst. (Zb. sp.); das Waffenhaus, das Zeughaus, das Arsenal, Cig., Jan., DZ.
56290. orǫ̑žničar, -rja, m. der Rüstmeister, Cig.
56291. orožník, m. der Bewaffnete, Dict., Mur., Jan.; močan o., Krelj, Trub.; nje strelci ne bodo mogli streljati, nje orožniki se ne bodo mogli braniti, Dalm.; — orǫ̑žnik, = žandarm, Cig., nk.
56292. ortografı̑ja, f. pravopis, die Orthographie.
56293. orumę́njati, -am, vb. impf. ad orumeniti: pšenica se je orumenjala, Jurč.
56294. orȗžək, -žka, m. ein entkörnter Maiskolben, BlKr.; (oruždžek), kajk.- Valj. (Rad).
56295. orúžiti, -rȗžim, vb. pf. entkörnen: o. koruzo, C., jvzhŠt.; aushülsen ( z. B. Bohnen), Jan. (H.); ausschlauen, schälen: orehe o., Cig., Jan.
56296. ošábən, -bna, adj. aufgeblasen, hochmüthig, stolz.
56297. ošábiti, -im, vb. pf. hochmüthig machen, Mur.; sreča jih je ošabila, Ravn.; — o. se, hochmüthig werden, C.; tako malo se kdo sme ošabiti! Ravn.; sich in die Brust werfen, Cig.; o. se s čim, auf etwas pochen, V.-Cig., C.
56298. ošȃbnež, m. der Hochmüthige, der Stolze.
56299. ošantaváti, -ȃm, vb. pf. hinkend machen, živinče s tepenjem o., BlKr.
56300. ošávən, -vna, adj. unschmackhaft, ungeschmalzen: ošavna jed, C.
56301. oščȃglja, f. eine Art Frosch, C.
56302. oščájati, -jam, -jem, vb. impf., pogl. osčajati.
56303. oščȃp, m. kar se oščapne, C.; die Prise, Z.
56304. oščȃpək, -pka, m. die Prise, Dol.- Cig., Jan., C.
56305. oščápən, -pna, adj. kar se da oščapniti: oščapno drevo, C.
56306. oščápiti, -im, vb. pf. umfassen, (ošapiti) Fr.- C.
56307. oščápniti, -ščȃpnem, vb. pf. umfassen, C.
56308. oščávanje, n. das Zaudern: brez dolzega oščavanja, Levst. (Zb. sp.); — prim. oščajati.
56309. oščȃvje, n. rastline z velikimi listi, Pohl.- Valj. (Rad); — prim. ščavje.
56310. oščèp, -ščę́pa, m. der Speer, Jan., C., Jurč. (Tug.); — prim. češ. oštěp, der Spieß.
56311. oščepíti, -ím, vb. pf. = oščapiti, (ošep-) C., Z.; o. se, sich herumwinden: oslak se oščepi okoli fižola, Dol.; sich umschlingen, Npes.-Vraz.
56312. oščę́tati, -am, vb. pf. aus-, abbürsten, Jarn., Jan., M., DZ.
56313. oščẹ́vati, -am, vb. impf. = oščajati, osčajati, C., Rib.- M., Lašče- Erj. (Torb.).
56314. oščítiti, -ščı̑tim, vb. pf. mit einem Schilde versehen, schilden, Cig.
56315. oščívati, -am, vb. impf. ad oscati; 1) bepissen, Cig.; pes oščiva ogle, BlKr.; — 2) o. se, harnen, M.
56316. oščŕbati, -am, vb. pf. schartig machen, ausscharten, Cig.; — prim. oškrbati.
56317. oščŕbiti, -im, vb. pf. = oščrbati: o. skledo, nož, C.
56318. oščúliti, -ȗlim, vb. pf. = oštuliti, stutzen: oščuljeno oblačilo, C.; (ošuliti, Z.).
56319. ošemáriti, -ȃrim, vb. pf. = v šemo napraviti koga, maskieren, Polj.
56320. ošemẹ́ti, -ím, vb. pf. närrisch werden, Polj.
56321. ošę́miti, -šę̑mim, vb. pf. verlarven, vermummen, maskieren: o. koga, o. se, Cig., Jan., M., C.
56322. ošę́pati, -am, vb. pf. hinkend werden; vol je ošepal; bolezen na parkljih stori, da živinče ošepa, Levst. (Nauk).
56323. ošepavẹ́ti, -ím, vb. pf. hinkend werden, C.; konj je ošepavel, Bes.
56324. ošə̀v, -švà, m. = obšev, der Besatz, die Garnitur ( z. B. eines Hutes), Cig., Jan.
56325. ošíbati, -šı̑bam, vb. pf. mit der Ruthe abstäupen, Cig.
56326. ošı̑bkati, -am, vb. pf. schwächen, Vod. (Izb. sp.); — prim. šibek.
56327. ošı̑jnik, m. das Halsband (für Hunde), Cig.
56328. ošíniti, -šı̑nem, vb. pf. 1) mit einem langen, dünnen Gegenstande einen Streich versetzen, abschmitzen, Z., Gor.- Levst. (Rok.); o. koga po rokah s šibico, Vrt.; übhpt. einen Schlag versetzen: tako te bom ošinil, da boš Benetke videl, BlKr.; — ( fig.) o. zavidnike, Zora; — streifen: strela ošine lipo, Let.; v tem hipu trešči v drevo in ošine pastirja, Vrt.; — 2) o. se, sich abstreifen: suha strn, če se varno ne nosi, rada se ošine, t. j. zrnje odpade, BlKr.; — preja se ošine na vretenu (springt ab), BlKr.
56329. ošíšati, -am, vb. pf. die Haare kurz abschneiden, Cig.
56330. oškilẹ́ti, -ím, vb. pf. schielend werden, C.
56331. oškíliti, -škı̑lim, vb. pf. schielend gewahren, C.
56332. oškǫ̑da, f. die Beschädigung, C.
56333. oškǫ̑dba, f. die Beschädigung; majhna o., leichte Beschädigung, Cig.
56334. oškǫ́diti, -škǫ̑dim, vb. pf. beschädigen; oškojen, beschädigt, jvzhŠt.
56335. oškǫ̑dnica, f. die Beschädigerin, die Verletzerin, Cig.
56336. oškǫ̑dnik, m. der Beschädiger, der Verletzer, Cig.
56337. oškǫ́dovanəc, -nca, m. der Beschädigte, Jan. (H.).
56338. oškǫ́dovanje, n. die Beschädigung, Jan. (H.).

   55.739 55.839 55.939 56.039 56.139 56.239 56.339 56.439 56.539 56.639  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani