Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

s (54.739-54.838)

  1. oglę̑nəc, * -nca, m. der Kohlenstoff, Cig. (T.).
  2. oglenẹ̑nje, n. der Verkohlungsprocess, Cig. (T.).
  3. oglenẹ́ti, -ím, vb. impf. zu Kohle werden, verkohlen, Cig., Jan.; pod kamenenimi plastmi pokopano rastje je polagoma oglenelo, Erj. (Min.).
  4. oglę̑nič, m. dem. oglen; ein Stückchen Kohle, Z.
  5. 2. oglẹ́niti, -im, vb. pf. mit Schlamm bedecken, Cig., SlGradec- C.; oglenjena paša, Vrtov. (Km. k.).
  6. oglę̑nje, n. coll. Kohlen, SlGor.- C.
  7. oglę̑nka, * f. die Glühpfanne, das Feuerbecken, Mur., Cig., Jan.
  8. oglę́štati, -am, vb. pf. die Wartung besorgen; o. živino = opraviti vsa potrebna dela pri njej; tudi: otroke o., die Kinder besorgen; Gor.
  9. oglẹ́vən, -vna, adj. latschig: oglevno je vse, kar je v ustih neprijetno, vlečno, plehko, Vrsno- Erj. (Torb.); — prim. gleviti.
  10. oglína, f. der Coaks, Jan. (H.).
  11. oglı̑nək, -nka, m. der Rist, Bes.; črevlje si prerezati na oglinkih, Andr.; črevlji so me ožulili po členkih in oglinku, Glas.
  12. oglíti, -ím, vb. impf. in Kohle verwandeln, Cig.; o. se, zu Kohle werden, Cig.
  13. ǫ̑glje, n. coll. = ogelje, Kohlen; črn kakor oglje, kohlenschwarz, Cig.; živo oglje, glühende Kohlen, Cig.; o. žgati, Kohlen brennen, Cig.; = o. kuhati, Erj. (Izb. sp.); oblikasto o., die Zapfenkohle, V.-Cig.; kopano o., die mineralische Kohle, DZ.
  14. ogljemę̑rəc, -rca, m. tisti, kateri oglje meri, der Kohlenmesser, Cig., Jan.
  15. ogljevodík, m. der Kohlenwasserstoff, Cig. (T.); — češ.
  16. ogljíčən, -čna, adj. ogljı̑čni vodík, der Kohlenwasserstoff, h. t.- Cig. (T.).
  17. ogljičı̑t, adj. kohlenstoffhältig, Cig. (T.).
  18. ogljík, m. der Kohlenstoff, h. t.- Cig. (T.), Sen. (Fiz.); — prim. hs. ugljik, češ. uhlík.
  19. ogljíkov, adj. Kohlenstoff-, Jan. (H.).
  20. ogljikovodík, m. der Kohlenwasserstoff, h. t.- Cig. (T.); lahki, težki o., Sen. (Fiz.).
  21. oglobíti, -ím, vb. pf. mit einer Geldstrafe belegen, Levst. (Nauk).
  22. oglǫ́dati, -dam, -jem, vb. pf. benagen; o. kost; — abwetzen, Cig.; črevelj me je oglodal, der Stiefel hat mich wund gerieben.
  23. oglǫ̑dək, -dka, m. das Abgenagte, C.
  24. oglokàz, -káza, m. der Winkelweiser (bei den Markscheidern), Cig.
  25. oglomèr, -mę́ra, m. der Winkelmesser, das Goniometer, Cig., Jan., Cig. (T.).
  26. oglomę́rən, -rna, adj. goniometrisch, Cig. (T.); oglomę̑rni križ, das Winkelkreuz, Cig. (T.).
  27. 1. oglovı̑t, adj. eckenreich: oglovita streha, das Polygondach, Cig. (T.).
  28. ǫ̑glovnica, f. das Kohlenbehältnis, die Kohlengrube, Jan., Burg. (Rok.).
  29. oglušẹ́ti, -ím, vb. pf. 1) taub werden, ušesa so mi oglušela od kriča, ich war vom Geschrei betäubt, Cig.; — 2) gefühllos werden: vsi vnanji udje mu ogluše in otrpnejo, LjZv.; prsti so mi na mrazu oglušeli, Polj.
  30. ogluševáti, -ȗjem, vb. impf. ad oglušiti; — o. se, sich taub stellen, nicht hören wollen, Erj. (Izb. sp.).
  31. oglušíti, -ím, vb. pf. 1) taub machen, betäuben, Mur., Cig., Jan., Jsvkr.; — o. se, sich taub stellen, Erj. (Izb. sp.); — 2) = oglušeti, Cig., M.; oglušili so bili od same starosti, Jurč.
  32. ognèt, -gnéta, m. die Quetschung, Rib., Mik.; eine vom Druck herrührende Schwiele oder Wunde, Polj.
  33. ogníti, ǫ́gnem, vb. pf. 1) biegen, beugen, Cig. (T.), Ščav.- C.; — 2) o. se, aus dem Wege gehen, ausweichen; o. se koga (česa) in: o. se komu (čemu); ne ogni se mojega šatora! Ravn.- Mik.; David se sulici ogne, Ravn.- Mik.; pijanca (pijancu) se ogni s senenim vozom, Npreg.- Jan. (Slovn.); o. se česa, vermeiden, Cig.; ogni se hudobe, Schönl.; tudi: ógniti se, ǫ́gnem se.
  34. ognjár, -rja, m. der Feuerkünstler, Cig.; — der Feuerwerker (bei der Artillerie), Cig., Jan.; — računski o., der Rechnungsfeuerwerker, DZ.
  35. ognjȃva, f. die Feuermasse, Cig.
  36. ognjebljȗvəc, -vca, m. der Feuerspeier, Cig.
  37. ognjebljúvən, -vna, adj. feuerspeiend, Cig., Jan., M., Nov.- C., nk.; ognjebljuvna gora, Cig.
  38. ognjebljȗvnik, m. feuerspeiender Berg, Nov.- C.
  39. ognjebràn, -brána, m. der Feuerschirm, Cig., Jan.
  40. ógnjəc, -gnjəca, (-gənjca), m. 1) das St.-Antonifeuer (eine Schweinskrankheit), Hal.- C.; ( prim. pereči ogenj); — 2) = ognjič 3), C.
  41. ognjegrìv, -gríva, adj. feuermähnig: konji ognjegrivi, Levst. (Zb. sp.).
  42. ognjemèr, -mę́ra, m. der Feuermesser, das Pyrometer, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.).
  43. ognjemę́tən, -tna, adj. feuerspeiend, Cig., Jan.; ognjemetne gore, Cv.
  44. ognję̑n, adj. Feuer-, feurig; ognjena kepa, der Feuerball; ognjena elektrika, die Pyroelektricität, Cig. (T.); ognjeni meč, das Flammenschwert; ognjena gora, der Vulcan, Cig., Jan.; ognjena barva, die Feuerfarbe, Cig.; — eifrig, hitzig, Cig., Jan., nk.
  45. ognję́nəc, -nca, m. 1) der Karfunkel, Jan.; — 2) der Haarstrang (peucedanum oreoselinum), Rihenberk- Erj. (Torb.); — = goreča ljubezen (rastlina), C.
  46. ognję̑nica, f. 1) die Fieberhitze, Kras; das hitzige Fieber, der Typhus, Habd.- Mik., Cig., Slom., Dol., Št.; — = tudi pereči ogenj pri svinjah, Št.; — 2) praznik matere božje (v 25. dan sušca), "ker tega dne pade na zemljo nebeški ogenj, ki prešine vsako semensko zrnce, da more kaliti in rasti", Rodik (Kras)- Erj. (Torb.); prim. glavnjenica; — 3) die Becherblume (poterium sanguisorba), Ben.- Erj. (Torb.).
  47. ognję̑nik, m. 1) der Feuerstein, M.; — 2) ein feuerspeiender Berg, Cig. (T.), C.
  48. ognję̑niški, adj. vulcanisch, Jes.
  49. ognję̑nščak, m. der Typhus, vzhŠt.- C., SlN.
  50. ógnjev, adj. Feuer-, des Feuers, Mur.; "ognjeva gorkota", pravi kmet, Levst. ( Glas.).
  51. ognjevína, f. der Feuerstoff, C.
  52. ọ̑gnjica, f. 1) hitziges Fieber, Notr.- Z.; — 2) der Doppelsame (diplotaxis sp.), Povir (Kras)- Erj. (Torb.); tudi: der Ackersenf (sinapis arvensis), Štrek.
  53. ognjìč, -íča, m. 1) dem. ogenj, ein kleines Feuer, M.; — 2) = pereči ogenj, das Antoniusfeuer (eine Krankheit der Schweine), C.; — 3) die Ringelblume (calendula arvensis), SlGor.- Erj. (Torb.).
  54. ognjík, m. der Feuerstein, Mur., Cig.
  55. ognjílọ, n. 1) das Feuerzeug, der Feuerstahl, Meg., Habd., Dict., Cig., C.; — 2) die stählerne Spitze, mit welcher der Mäher die Sense abzieht, bevor er sie schleift, der Sensenstahl, Cig., M., Dol., Erj. (Torb.).
  56. ognjíšče, n. 1) der Feuerherd; na ognjišču kuhati; železno o., der Sparherd, LjZv.; — kovaško o., die Feueresse, Cig., Jan., C.; — eine Feuerstätte unter freiem Himmel, Celovška ok.; — 2) = dom, ZgD., Zora; svoje ognjišče imeti, eigene Haushaltung führen, Cig.; — 3) = gorišče, der Brennpunkt ( phys.), Cig. (T.); — 4) "prisojen in gnojen prostor, kamor na vzpomlad sejejo kapus za vso vas," Tolm.- Erj. (Torb.).
  57. ognjíščəce, n. dem. ognjišče, das Herdchen, Cv.
  58. ognjı̑ščnica, f. das Glas, das sich auf dem Herde der Glashütte ansammelt, das Herdglas, Cig., DZ.
  59. ognjı̑vka, f. das Zündhölzchen, C.
  60. ognjı̑vọ, n. das Feuerzeug, Jarn., Mik.
  61. ognọ̑jək, -jka, m. die Eiterstelle, Jan.
  62. ognójən, -jna, adj. eiternd, schwärend, Cig.
  63. ognojíti, -ím, vb. pf. eitern machen, Cig.; o. se, in Eiterung übergehen, schwären, Cig., Jan.
  64. ognúšati, -am, vb. impf. ad ognusiti, Mur.; svoj stan o., seinen Stand beflecken, Burg.
  65. ogodrnjáti, -ȃm, vb. pf. o. kaj, etwas (brummend) tadeln, C.
  66. ogǫ̑ł, f. ein abgeästeter Baum, Svet. (Rok.); prim. gol.
  67. ogolíti, -ím, vb. pf. entblößen, Mur.; enthaaren, kahl machen, Cig., Dalm.; ogoljena glava, Krelj; ogoljeno sukno, kahles Tuch, Cig.; ogoljena obleka, abgewetzte Kleidung, Erj. (Izb. sp.); ogoljen kožuh, LjZv.; — o. se, die Haare verlieren, kahl werden, abhaaren, Cig.; po leti se severni jelen ogoli, Vrt.; — sich mausen, Cig.; — o., entblättern, Jan.; o. se, die Blätter verlieren, Jan.; — o. koga, jemanden ausziehen, ihn des Seinigen berauben, ausmausen, Cig.
  68. ogoljufáti, -ȃm, vb. pf. betrügen, hintergehen; o. se, sich täuschen.
  69. ogolúniti, -ȗnim, vb. pf. mit Alaun versehen oder zubereiten, Cig.
  70. ogolúzniti, -ȗznem, vb. pf. abrinden: palico o. (= obeliti), Dol.; — o. koga, jemanden ausziehen ( fig.), ausmausen, Mur., jvzhŠt.
  71. ogòn, -gǫ́na, m. das Ackerbeet, Mur., Cig., Jan., Polj., jvzhŠt.; ógon, -gǫ́na, vzhŠt.
  72. ogǫ̑nčək, -čka, m. dem. ogonek; ein kleines Ackerbeet, jvzhŠt.
  73. ogǫ̑nək, -nka, m. dem. ogon; ein kleines Ackerbeet, Mur., Cig.
  74. ogonobíti, -ím, vb. pf. beschädigen, Slom.- C.
  75. ogǫ̑noma, adv. ackerbeetweise, Cig.
  76. 1. ogǫ́r, -ǫ́rja, m. der Aalfisch (anguilla fluviatilis) Jan., M., Štrek., Goriš.- Erj. (Torb.); električni o., der Zitteraal (gymnotus electricus), Erj. (Ž.).
  77. ogorčíca, f. das Älchen, Jan. (H.).
  78. ogǫ́rčiti, -im, vb. pf. erbittern, ogorčen, erbittert, SlN.
  79. 1. ogǫ́rəc, -rca, m. dem. 1. ogor; pisani o., der Buntaal, Cig.
  80. 1. ogǫ́rək, -rka, m. dem. 1. ogor; der Aal, Trst. (Let.).
  81. 2. ogọ̑rək, -rka, m. ein abgebranntes Stück Holz, živ o., der Feuerbrand, Cig.; = žerjav o., Fr.- C.; = tleč o., Slom.; prime ogorek in si tobak zažiga, Jurč.; z dolgo gorjačo je porival ogorke v ogenj, Erj. (Izb. sp.); — tudi: ogȏrek, Valj. (Rad).
  82. ogorẹ̑łčək, -čka, m. dem. ogorelec; das angebrannte Knabenkraut (orchis ustulata), C.
  83. ogorẹ̑łəc, -łca, m. ein von der Sonne Gebräunter, Valj. (Rad).
  84. ogorẹlína, f. die Bräunung von der Sonne, Fr.- C.
  85. ogorẹ́ti, -ím, vb. pf. 1) anbrennen ( intr.), M.; ogorelo poleno = glavnja, C.; — 2) von der Sonne verbrannt o. gebräunt werden, Cig., Jan.; gospoda na solncu ogori, Polj.; ogórẹł, von der Sonne gebräunt.
  86. ogǫ́rič, m. dem. 1. ogor; ein kleiner Aalfisch, C.
  87. ogọ̑rje, n. die Gebirgsgruppe, Cig. (T.), Jes.
  88. ogǫ̑rnik, m. ein magerer Ochs, Cig., M.
  89. ogórniti, -gǫ̑rnem, vb. pf. 1) bitter, säuerlich, dumpfig werden (o moki), Fr.- C.; — 2) vermodern (o gnoju), Fr.- C.
  90. ogovȃrjanje, n. 1) das Anreden, M.; — 2) die üble Nachrede, die Verleumdung, die Ehrabschneidung, Mur., Cig., Jan., kajk.- Valj. (Rad).
  91. ogovȃrjati, -am, vb. impf. ad ogovoriti; 1) = obgovarjati, anreden, M., Let., Npes.-K.; haranguieren: zbrano ljudstvo o., Cig.; — o. koga, jemandem freundlich zusprechen, Cig.; — 2) Übles nachreden, ausrichten, verleumden: o. koga, Mur., Cig., Jan., Dol., jvzhŠt.
  92. ogovárjav, adj. verleumderisch, Jan.
  93. ogovȃrjavəc, -vca, m. der Verleumder, der Ehrabschneider, Cig., Jan., M.
  94. ogọ̑vor, m. 1) = obgovor, die Anrede, Cig., Jan., M.; — kakršen ogovor, takšen odgovor, Cig.; die Ansprache, die Allocution, die Harangue, Cig., Jan., Cig. (T.); — 2) die üble Nachrede, die Verleumdung, Mur., Cig., Jan., kajk.- Valj. (Rad).
  95. ogovoríti, -ím, vb. pf. 1) anreden, ansprechen, haranguieren; Jezus ju ogovori: kaj bi rada? Ravn.; — 2) verleumden, verunglimpfen, Mur., Cig.
  96. ogovorljìv, -íva, adj. verleumderisch, ogr.- C.
  97. ogovorljı̑vəc, -vca, m. ein verleumderischer Mensch, kajk.- Valj. (Rad).
  98. ogràb, -grába, m. die Heuscheibe, Fr.- C.
  99. ogrȃbək, -bka, m. 1) das Abgerechte, Cig., Jan.; kar se z naloženega voza ali stoga ograbi, Gor., BlKr.; das kürzere Stroh, das vom ausgedroschenen Getreide oben abgerecht wird, der Abrechling, Cig.; — 2) etwas Zusammengerechtes, C.; pokošeno seno na eno mesto zgrabljeno, da se vkupe suši, Erj. (Torb.); der Schoberfleck, Cig.; — o. ljudi, eine Gruppe von Menschen, Lašče- Erj. (Torb.).
  100. ográbiti, -grȃbim, vb. pf. rings abrechen, berechen; o. kopo, plast, seno na voz naloženo; krajšo slamo (pri mlačvi) ograbijo po vrhu, Ravn. (Abc.).

   54.239 54.339 54.439 54.539 54.639 54.739 54.839 54.939 55.039 55.139  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA