s (53.539-53.638)

53539. očiščeválọ, n. das Reinigungsmittel, C., Ravn.
53540. očiščevȃnje, n. das Reinigen.
53541. očiščeváti, -ȗjem, vb. impf. ad očistiti; reinigen, läutern, raffinieren.
53542. očı̑t, adj. offenbar, Cig., Jan., Cig. (T.); kar svet ima zdaj skrito, bo enkrat vse očito, Mur.; očito izpričevati, Dalm.; — augenscheinlich, evident, deutlich, Mur., Cig., Jan.; očito pravi sv. B., Jsvkr.; — öffentlich, Mur., Cig., Jan.; nikar po noči ni skrivaje, temuč očito pri belem dnevi, Trub.; očito na znanje dati, Trub.
53543. očítanje, n. das Vorwerfen.
53544. očı̑tar, -rja, m. der Kritikaster, Cig. (T.); der Glossenmacher, Cig., Preš.
53545. 1. očítati, * očı̑tam, vb. impf. 1) vorwerfen, vorhalten; v zobe komu kaj o., einem etwas in den Bart werfen, Cig.; — 2) očitati koga = svariti, Dalm.; — prim. ošteti.
53546. očı̑tək, -tka, m. der Vorwurf, die Ausstellung, Cig., Jan., Cig. (T.), C., Bes., Nov., Let.; storjeni očitki, die gemachten Einwendungen, Levst. (Pril.); o. izreči, bemängeln, Levst. (Nauk); očitke požirati, Vorwürfe hinnehmen müssen, Levst. (Zb. sp.).
53547. očítən, -tna, adj. 1) in die Augen fallend, ansehnlich, stattlich, Cig., Gor.; ni kaj očiten človek, er ist ein unansehnlicher Mann, Cig.; zelo očitna krava, eine recht stattliche Kuh, Ig; kmetska prebivališča, očitna kakor nekdaj grajske pristave, LjZv.; najočitnejša krasotica, LjZv.; — 2) öffentlich; očı̑tna izpoved, die öffentliche Beichte; očiten grešnik, ein öffentlicher Sünder; — 3) offenbar, unverkennbar, evident, augenscheinlich; očitna resnica, die helle Wahrheit, Cig.; o. sovražnik, ein abgesagter Feind, Cig.; očitno gre na dan, es geht ganz deutlich hervor, Navr. (Kop. sp.); očitno je, kakor beli dan, es liegt klar am Tage, Cig.; — 4) offen, aufrichtig, Svet. (Rok.); očitno povedati, Kr., vzhŠt.
53548. ǫ́čiti, -im, vb. impf. = z očesom (popkom) cepiti, oculieren, Tuš. (B.).
53549. očítiti, -ı̑tim, vb. impf. 1) kund thun, Z.; — o. se, sich zeigen, prangen, V.-Cig.; — 2) versinnlichen, V.-Cig.
53550. očítnica, f. die öffentliche Sünderin, Valj. (Rad).
53551. očı̑toma, adv. 1) öffentlich, Mur.; — 2) augenscheinlich, Mur., C.; — 3) offen, C.
53552. očitovȃnje, n. die Äußerung, die Demonstration, Jan.
53553. očitováti, -ȗjem, vb. impf. 1) äußern, offenbaren, Dict., C., Zora; svoje misli o., Cig.; vero o., Krelj; — demonstrieren, Jan.; — 2) bekannt machen, ogr.- C.; o. zapoved, kajk.- SlN.
53554. očivídən, -dna, adj. augenscheinlich, offenbar, Cig., Jan., nk.
53555. očkà, m. das Väterchen; tudi: óčka.
53556. ọ̑čkọ, n. 1) das Äuglein, C.; — 2) das Gänseblümchen (bellis perennis), C.
53557. očlovẹčeváti, -ȗjem, vb. impf. ad očlovečiti; humanisieren: odgoji je namen "očlovečevati" človeško stvar, Str.
53558. očlovẹ́čiti, -ẹ̑čim, vb. pf. humanisieren, Z.
53559. óčman, m. = očim, Štrek., Kras, Ip., Ist.- Erj. (Torb.).
53560. očníca, f. 1) die Augenhöhle, Jan., Žnid.; — 2) das Augenglas, Vrtov. (Km. k.), DZ.; pl. očnice, Augengläser, Mur., Cig., Jan., DZ.; pogl. naočniki; — 3) zelena o., das grüne Augenthierchen (euglena viridis), Erj. (Ž.); — 4) das Vergissmeinnicht (myosotis sp.), Žabče ( Tolm.)- Erj. (Torb.); — das Edelweiß (gnaphalium leontopodium), za Krnom- Erj. (Torb.).
53561. očofáti, -ȃm, vb. pf. besudeln: z blatom o., Cig.
53562. očofováti, -ȗjem, vb. impf. besudeln, ZgD.
53563. očonkljáti, -ȃm, vb. pf. zustutzen, ogr.- M.; — verstümmeln, ogr.- C.
53564. očrẹ̑pnica, f. die Schädelhaut, Cig.
53565. očrẹ̑vje, n. das Netz um das Gedärm, Cig., C.; loj od očrevja, Dalm.
53566. óčrn, adj. etwas schwarz, Dict., C.
53567. očrnẹ́ti, -ím, vb. pf. schwarz werden, Cig., C.
53568. očŕniti, -im, vb. pf. 1) schwarz machen, abschwärzen, Mur., Cig.; — 2) anschwärzen, in üblen Ruf bringen; o. koga pri kom a. komu.
53569. očr̀t, -čŕta, m. der Umriss, die Contour, Cig. (T.), C.; koščeni očrti pri očesu, Zv.; — der Abriss, Cig., Jan.; — eine übersichtliche Darstellung: krajepisen očrt, Levst. (Nauk); očrt potovanja, eine Reiseskizze, Cig.
53570. očŕtati, -čȓtam, vb. pf. 1) umstricheln, Cig.; — durch Striche, Linien abgrenzen, C.; — contourieren, skizzieren, Cig., Jan., Cig. (T.); — umschreiben: krogu očrtan mnogokotnik, Cel. (Geom.); — 2) mit Rissen versehen, bekratzen: drevo o., Cig.
53571. očȓtək, -tka, m. der Umriss, Cig., Jan., Cig. (T.), Vest.; prvi o., die Skizze, C.
53572. očŕtiti, -čȓtim, vb. pf. 1) o. se, einen Zauberkreis um sich ziehen, C.; — 2) drevo o., den Baum aufhacken, C.; z nožem o. drevo, mit dem Messer den Baum verletzen, GBrda; — o. se, sich die Haut beschinden, Cig.
53573. očúhniti, -čȗhnem, vb. pf. 1) in sich zusammensinken, geringer werden: zelje očuhne, rana očuhne, Z., C.; — 2) bolečina očuhne, der Schmerz gibt nach, Z.
53574. očȗməc, -mca, m. die Zeitlose (colchicum autumnale), Vrsno- Erj. (Torb.); — prim. močunec.
53575. 2. očȗn, m. die Herbstzeitlose, ogr.- C.; — prim. okun.
53576. očútən, -tna, adj. empfindbar, sinnenfällig, Cig. (T.).
53577. očuténje, n. petero o., die fünf Sinne, Krelj.
53578. očúvati, -am, vb. pf. bewahren: o. od česa, Cig. (T.).
53579. očvrščeváti, -ȗjem, vb. impf. ad očvrstiti, Cv.
53580. òd, I. praep. c. gen. kaže 1) pri besedah, ki pomenjajo kako ločenje, to, od česar se kdo (kaj) loči: von; duša se loči od telesa; od doma iti; šel je od nas; od sebe iti z voli, nach rechts die Ochsen lenken, jvzhŠt.; od strehe kaplja; delo gre od rok (geht vonstatten); odvrni vse hudo od nas; pritrgati si od ust, an seinem Munde ersparen, Cig.; od sebe dati glas, pismo, einen Laut von sich geben, eine Urkunde ausstellen; — rešiti od zlega, Met.- Mik.; očistiti od pregrehe, Ravn.- Mik.; nehati od dela, Ravn.- Mik.; n. od tožbe, Meg.- Mik.; n. od greha, Levst. (Rok.); od bolezni okrevati, Levst. (Rok.); — prostost od poštarine, Levst. (Nauk); — od kod (odkod)? woher? od tod, von hier; od tamtod, dort her, Cig., Jan.; od onod (ondod), von dorther; od daleč, von ferne her; vstane od kjer je sedel (= od tam, kjer), Levst.- M.; — 2) od česar je kaj oddaljeno: von; tri milje od Ljubljane; od šuma in napak sveta živeti, ferne vom Lärm und den Verkehrtheiten der Welt leben, Ravn.- Mik.; od rok, abwegs; unbequem gestellt oder gelegen; — 3) osebo, od katere kaj zahtevamo, dobimo, zvemo i. t. d.; von; izprositi od koga kaj; to imam od očeta; — 4) v prostoru, kje se začenja kaj: von; od prvega do zadnjega; od konca do kraja; od enega kraja do druzega; od kraja začeti, von neuem anfangen; — od hiše do hiše; od besede do besede; — 5) v času, kje se kaj začenja: von; od začetka, anfänglich; od mladih nog, von Jugend an; od petih do šestih, von fünf bis sechs Uhr; od zdaj, od sih dob (odsihdob), von nun an; od nekdaj, von jeher; od kar (odkar) svet stoji, seitdem die Welt besteht; — 6) primerjano osebo ali reč za komparativom: als; solnce je večje od zemlje; eden od druzega lepši, Cig.; večkrat od enok (= enkrat), ogr.- C.; letos smo bolj zdravi od lani, Z.; — 7) izvor kake reči: von; otroci od prve žene; ne jẹ́ se meso od vsake živali; duh od sena; izvirati od hudodelstva, DZ.; privolitve od deželnega zbora je treba, Levst. (Nauk); troški od občinskega užitka, Ausgaben, welche für das Gemeindegut zu bestreiten sind, Levst. (Nauk); — 8) tvarino, iz katere je kaj narejeno: von, aus, nk.; venec od trnja, Levst. (Rok.); od železa se jeklo izdeluje, Erj. (Min.); premog je nastal od organskih tvarin, Erj. (Min.); — 9) predmet govorjenju (v narodnem govoru): von; govoriti, pripovedovati od česa (v književnem jeziku: o čem); — 10) pri trpni obliki osebo, katera provzročuje dejanje: von; bil je od očeta tepen; — 11) posredni ali neposredni vzrok: von, vor; od lakote konec jemati; od ognja voda vre; drevo se šibi od sadja; od veselja, od strahu; od dolzega časa se mu zdeha; od starosti ne vidi, od žalosti ne spi, Levst. (Rok.): od toče, od paleža je sad tako slab, Levst. (Rok.); — sam od sebe, aus eigenem Antriebe, von selbst; — 12) način: von; od srca želeti kaj; von Herzen, herzlich wünschen; od škode biti komu; zum Schaden gereichen, Cig.; to je od sile, das ist zu arg; — 13) celoto, h kateri kak del spada: von; od nas nihče ni padel; pet od sto, fünf Procente; — pos. pri stvareh, ki so deli kake celote, takrat, kadar so ločeni od celote: ključ od vrat, kamba od jarma, osnik od kolesa, brada od sekire, Levst. (Zb. sp. IV. 132.); — 14) kraj, kjer se kaj godi; pojem oddaljevanja in oddaljenosti se je izgubil: od spodaj, od zgoraj, unterhalb, oberhalb (— nav. odspodaj, odzgoraj); meč od obeju platu oster, Trub.- Mik.; pišejo imena sv. treh kraljev na velika vrata od zunaj in od znotraj, Navr. (Let.); — II. praef. znači 1) oddaljanje, ločenje: oditi, weggehen, odvezati, losbinden, odgristi, abbeißen, odzebsti, abfrieren, odpreti, aufmachen, odkriti, aufdecken, odvaditi se, sich entwöhnen; — odžvižgati, odpiskati, = žvižgaje, piskaje oditi; — 2) nehanje, končanje: odkositi, odvečerjati, das Mittagsmahl, das Nachtmahl beenden; odcvesti, verblühen; zvon je odpel, die Glocke hat aufgehört zu tönen; — 3) vračanje dejanja z enakim dejanjem: odgovoriti, antworten; odpevati, respondieren; odpisati, schriftlich antworten; — postavljanje v prejšnji stan: odvihniti hlače, die aufgestreifte Hose wieder zurückstreifen; odviti, aufwickeln.
53581. ōda, f. vzvišena lirska pesem, die Ode.
53582. odbáviti, -bȃvim, vb. pf. abthun: o. posle; zdaj sem vse odbavil, jvzhŠt.; — o. koga, abfertigen, BlKr., jvzhŠt.
53583. odbəcníti, -bácnem, vb. pf. wegstoßen, C.
53584. odbẹ́gniti, -bẹ̑gnem, vb. pf. entfliehen, M.; — überlaufen: k sovražniku o., Cig.; — od poti o., vom Wege abweichen, Cig.
53585. odbę̑rək, -rka, m. der Auswurf, C.; le odberki ljudi so taki, Ravn.
53586. odbijáč, m. 1) kdor svinjko odbija (pri igri), Kr.; — 2) kamen o. = odrivač, Levst. (Cest.).
53587. odbijáłən, -łna, adj. zurückschlagend: odbijȃłni udar, der Prellschlag, Cig.; odbijalna moč, Let.; — reflectierend ( phys.), Cig.; — defensiv, Jan.
53588. odbijȃłnik, m. 1) der Abschlaghammer, Jan.; — 2) der Reflector ( phys.), Cig. (T.).
53589. odbíjanje, n. das Wegschlagen, M.; — das Zurückschlagen: o. žarkov, die Reflexion der Strahlen, Cig.; — das Zurückweisen, die Protestation, Cig.
53590. odbíjati, -am, vb. impf. ad odbiti; 1) wegschlagen, abschlagen; z betičem rudo o., Erz hauen, Cig.; — od cene o., rabattieren, Cig.; — (Bittenden) etwas abschlagen; — hindern: o. od dela, opravki so me odbijali, da nisem mogel priti, BlKr.- M.; — 2) zurückschlagen; sovražnike, sovražne napade o., Cig.; parieren, Jan.; krivico od sebe o., die Schuld von sich schieben, Cig.; — žarke, svetlobo, glas o., reflectieren, Cig., Jan., Cig. (T.); — o. se od česa, von einem Gegenstande reflectiert werden, Žnid.; — o. prošnje, zurückweisen, Cig.; o. darilo, nicht annehmen wollen, Cig.; — 3) entnageln, entschlagen (odbija se, kar je zabito); kišto o., čep, ki je v sod zabit, o.
53591. odbíjavka, f. die Bundhacke, Savinska dol.
53592. odbı̑ra, f. die Sichtung, die Auswahl, Cig., C.
53593. odbiráč, m. der Ausklauber, der Sichter, Cig.
53594. odbiráłən, -łna, adj. Aushebungs-: odbirȃłni okraj (za konje), DZ.
53595. odbiralíšče, n. der Assentplatz (für Pferde), DZ.
53596. odbirȃłnica, f. die Scheidestube (beim Bergbau), Cig.
53597. odbíranje, n. das Aussondern, das Sichten.
53598. odbírati, -bı̑ram, vb. impf. ad odbrati; auslesen und absondern, aussondern, sichten, sortieren.
53599. odbíravəc, -vca, m. kdor odbira, der Scheider, Cig.
53600. odbíravka, f. die Scheiderin, die Sichterin, Cig.
53601. odbı̑rək, -rka, m. was ausgeschossen wurde, die Ausschussware, der Schofel, pos. pl. odbirki, Cig., Jan., M., C.
53602. odbı̑tək, -tka, m. der Abschlag, der Abzug im Rechnungswesen, Cig., Jan., Nov.; plačevanje na o., Abschlagszahlungen, Cig.; — der Disconto, der Rabatt, Cig., Jan., Cel. (Ar.); pod o. kupovati in prodajati, escomptieren, DZ.
53603. odbítən, -tna, adj. Abzugs-: odbı̑tni postavek, der Abzugsposten, Cig.; — subtractiv, h. t.- Cig. (T.).
53604. odbíti, -bı̑jem, vb. pf. 1) durch einen Schlag trennen, wegschlagen, abstoßen; kipu roko o.; o. si roge; — ab-, wegstoßen, Cig.; o. koga, jemanden loswerden, C.; — verhindern: kaj te je od tega dela odbilo? BlKr.- M.; — in Abzug oder Abschlag bringen, Cig., Jan.; odbivši dva odstotka, nach Abschlag von 2%, Cig.; od kupa o., vom Preise abhandeln, Str.; — 2) aufhören zu schlagen: ura je dvanajst odbila; odbije tudi njegova ura, auch seine Stunde wird schlagen, Cig.; — 3) abprellen, reflectieren, Cig., Jan., Cig. (T.); odbita svetloba, Reflexionslicht, Cig. (T.); o. se, abprallen, Cig.; reflectiert werden, Jan. (H.); — den Schlag erwidern, zurückschlagen, sovražnika, silo s silo o., Cig.; o. naskok, den Angriff abwehren, Šol.; udarec o., parieren, Cig., Jan.; o. sum od sebe, den Verdacht von sich ablenken, Cig.; — abschlagen: o. prošnjo, Cig., Jan.; ausschlagen, o. ponudbo, Cig., Jan.; o. komu kaj, jemanden zurückweisen, Cig.; — 4) o. kar je zabito: durch Schlagen öffnen: o. pokrov zaboju, eine Kiste entnageln, Cig.; o. veho sodu, ein Fass aufspunden, Cig.
53605. odbitkováti, -ȗjem, vb. impf. escomptieren, discontieren, C., DZ.
53606. odblebetáti, -etȃm, -ę́čem, vb. pf. das Plappern beenden, Cig.
53607. odblìšč, -blíšča, m. = odblesk, Cig.
53608. odbòj, -bója, m. der Widerschlag, der Rückstoß, der Abprall, Cig., Jan.; die Abstoßung, Cig. (T.), C.; — die Reflexion ( phys.), Cig. (T.), C.; popolni o., totale Reflexion, Sen. (Fiz.), Žnid.; — die Abwehr, der Widerstand, Jan., C., DZ.; zveza za boj in o., Schutz- und Trutzbündnis, Cig. (T.); naskoki in odboji, LjZv.
53609. odbójən, -jna, adj. Abstoßungs-, repulsiv, rückwirkend, Cig., Jan.; odbǫ̑jna moč, Cig.; — Reflexions-: odbojni kot, odbojna ravnina, der Reflexionswinkel, die Reflexionsebene, Cig. (T.); — defensiv, Cig., Jan.; odbojna zveza, Cig.
53610. odbòr, -bóra, m. der Ausschuss, das Comité, Cig., Jan., nk.; deželni o., der Landesausschuss, Cig., Jan., nk.; občinski o., der Gemeindeausschuss, Cig., Jan., nk.; čitalnični o., das Lesevereinscomité, Cig., Jan., nk.; izvršilni o., das Executivcomité, DZ.
53611. odbórən, -rna, adj. 1) = izboren, C.; — 2) = odborski, Cig.
53612. odbǫ̑rnik, m. das Ausschuss-, das Comitémitglied, Cig., Jan., nk.; deželni odbornik, das Mitglied des Landesausschusses, nk.
53613. odbǫ̑rništvọ, n. 1) das Amt eines Ausschuss- oder Comitémitgliedes; o. vzprejeti, prevzeti, nk.; — 2) = odborniki, Jan. (H.).
53614. odbǫ́titi, -bǫ̑tim, vb. pf. jemanden quitt und los zählen, bezahlen, Cig.
53615. odbránəc, -nca, m. der Auserwählte, SlN.; — der Delegierte, der Verordnete, Cig.; sodni o., der Gerichtsabgeordnete, DZ.
53616. odbráti, -bérem, vb. pf. auslesen und absondern; kar je boljšega, za-se odbere; — ausersehen, auserwählen, Cig.; delegieren, designieren, Cig.; — ausmustern, ausscheiden, Mur., Cig., Jan.
53617. odbŕcati, -am, vb. pf. mit Fußstößen wegschaffen, M.
53618. odbremeníti, -ím, vb. pf. = razbremeniti, entlasten, Cig.
53619. odbrę́nčati, -ím, vb. pf. 1) summend entfliegen, entsummen; — 2) aufhören zu summen.
53620. odbríti, -brı̑jem, vb. pf. wegrasieren.
53621. odbrnẹ́ti, -ím, vb. pf. entsummen, Cig.
53622. odbrúšati, -am, vb. impf. ad odbrusiti, Vrt.
53623. odbúčati, -ím, vb. pf. 1) = bučeč se oddaliti; — 2) = nehati bučati.
53624. odbúriti, -im, vb. pf. stürmend sich entfernen, davon tosen, Bes.
53625. odbúrkati, -bȗrkam, vb. pf. = odburiti, entstürmen, Cig.
53626. odbútniti, -bȗtnem, vb. pf. durch einen Stoß aufschlagen: o. vrata, Cig.
53627. odcẹ̑dək, -dka, m. kar se odcedi, der Abguss, Cig., Jan.
53628. odcẹdíti, -ím, vb. pf. kleinweise abrinnen lassen, abseihen; vodo o. od česa, Cig.; — o. se, langsam abrinnen: povezniti škaf, da se odcedi voda.
53629. odcẹ́janje, n. das Abseihen, M.; — das Abrinnen, Nov.
53630. odcẹ́jati, -am, vb. impf. ad odcediti; kleinweise abrinnen lassen, wegseihen; — voda se odceja; das Wasser fließt langsam ab, Levst. (Močv.); — jed se mu je pričela odcejati (= v slast iti), Zv.
53631. odcẹ́javəc, -vca, m. der Abflusscanal, C.
53632. 1. odcẹ̀p, -cẹ́pa, m. 1) das Wegspalten, Navr. (Let.); — 2) das Weggespaltene, das Bruchstück, C.
53633. 2. odcèp, -cę́pa, m. das Abfallen (der Frucht), Cig.
53634. odcę́pati, -cę̑pam, vb. pf. abfallen (vom Obst).
53635. 1. odcẹ̑pək, -pka, m. 1) das Abgespaltene, ein Spalt (Holz), Cig.; — 2) die Abzweigung, der Zweig: odcepki južne slovanščine, Levst. ( LjZv.); — die Secte, Jan.
53636. odcẹ́piti, -im, vb. pf. durch Spalten trennen, wegspalten; — o. se, sich abspalten; — sich lostrennen: o. se od krdela, od družbe.
53637. odcẹ̑pkati, -am, vb. pf. absplittern, Cig.
53638. odcẹ́pljati, -am, vb. impf. ad odcepiti: wegspalten; — abzweigen: strelna konica kaže, kam se odceplja stranska koleja, DZ.

   53.039 53.139 53.239 53.339 53.439 53.539 53.639 53.739 53.839 53.939  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani