Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

s (53.501-53.600)

óče, -ę́ta, m. der Vater; stari o., der Großvater; duhovni o., der geistliche Vater (eines primicierenden Priesters), Št.; krušni o., der Pflegevater; cerkveni očetje, die Kirchenväter, Cig., Jan., nk.; veliki o. = starejšina, C.; krstni o. = boter, ogr.- C.
ọ̑čəc, -čca, m. der Zahntrost, rother Augentrost (euphrasia odontites), Cig., Medv. (Rok.).
očę̑dək, -dka, m. 1) die Reinigung, Mur.; — 2) die Entleerung, Cig.; prst se bo sprijemala s telesnimi očedki, Cv.; — 3) očedki, der Schmutz, C.
očę́diti, -čę̑dim, vb. pf. 1) säubern, putzen, reinigen; — 2) o. se, sich der Excremente entledigen, sich entleeren, sich erleichtern, Cig., Jan.
očedı̑tva, f. die Säuberung, die Reinigung, C.
očéhati, -am, vb. pf. = očesati, Habd.- Mik.
očę́jati, -am, vb. impf. ad očediti; säubern, C.
očejeváti, -ȗjem, vb. impf. = očejati, säubern, Jan., M.
ọ̑čək, -čka, m. das Äuglein, Kr.
očȇlje, n. die Stirngegend, Cig. (T.); — die Fronte, Jan.; die Façade, Nov.
očemę́riti, -ę̑rim, vb. pf. 1) vergiften, Dalm.- M.; — verbittern, vergällen, Cig. (T.), M.; — 2) o. se, aufgebracht werden, Mur.
1. ọ̑čən, -čna, adj. = očesen, Jan., C.
2. óčən, -čna, adj. väterlich, Meg.; na očnem stolu sedeti, Zv.
očenàš, -náša, m. 1) das Vaterunser; — 2) das Paternoster, der Rosenkranz, Notr.- M., Z., Ist..
očenȃšək, -ška, m. dem. očenaš; — tudi: das Paternoster, der Rosenkranz, BlKr.- M.
očę́tən, -tna, adj. Vater-, väterlich, V.-Cig.; očę̑tna dežela, Preš.; očetna hiša, LjZv.; v očetnem jeziku, Levst. (Zb. sp.); očetna ("očetina") ljubezen, Krelj; pod očetno ("očetino") oblastjo, Dict.; — nam. očetnji. (?)
očetína, f. das väterliche Erbe, C., Z.
očetnína, f. 1) das väterliche Erbe, M.; — 2) das Vaterland, M.
očetnjȃva, f. das Vaterland, Cig., Jan., M., Valj. (Rad).
očę̑tnji, adj. des Vaters, väterlich, (očetji) Mur.; — prim. očeten.
očę́tov, adj. des Vaters.
očetovína, f. das väterliche Gut, Z.; — = domačija, C.
óčev, adj. = očetov, C., Gorenja Soška dol.- Erj. (Torb.), Štrek.; očevi črevlji, Cig.
očevína, f. 1) das väterliche Erbe, das Patrimonium, Cig., Jan., C., ogr.- M., Zora; — 2) die Heimat, C.
očice, n. dem. oko, pogl. očce, očesce.
očih, m. der Stiefvater, M., C.
ǫ́čim, m. der Stiefvater.
óčin, adj. des Vaters, Mur., V.-Cig., Jan., Mik., Trub., Dalm., Plužna pri Bolcu- Erj. (Torb.), Tolm.; Prva duša očina, Npes.-Vraz; očina ljubezen, Skal.- Let.; na očine domove, Vod. (Izb. sp.); besede očine, Jurč.
očína, f. das väterliche Haus, die Heimat, C.; — das Vaterland, Cig., C., Jurč. (Tug.).
očı̑nəc, -nca, m. das Edelweiß (gnaphalium leontopodium), Jan.
očiščalíšče, n. der Reinigungsort, Cig., Jan.
očiščálọ, n. das Reinigungsmittel, Cig.
očíščanje, n. das Reinigen.
očíščati, -am, vb. impf. ad očistiti; reinigen, läutern, raffinieren.
očiščávati, -am, vb. impf. = očiščevati: gobavci se očiščavajo, Ravn.- Valj. (Rad).
očiščeváłən, -łna, adj. reinigend, Reinigungs-: očiščevȃłna moč, Navr. (Let.).
očiščevalíšče, n. der Reinigungsort, ZgD.
očiščevȃłnica, f. die Reinigungsanstalt, Jan. (H.); die Raffinerie, DZ.
očiščeválọ, n. das Reinigungsmittel, C., Ravn.
očiščevȃnje, n. das Reinigen.
očiščeváti, -ȗjem, vb. impf. ad očistiti; reinigen, läutern, raffinieren.
očı̑t, adj. offenbar, Cig., Jan., Cig. (T.); kar svet ima zdaj skrito, bo enkrat vse očito, Mur.; očito izpričevati, Dalm.; — augenscheinlich, evident, deutlich, Mur., Cig., Jan.; očito pravi sv. B., Jsvkr.; — öffentlich, Mur., Cig., Jan.; nikar po noči ni skrivaje, temuč očito pri belem dnevi, Trub.; očito na znanje dati, Trub.
očítanje, n. das Vorwerfen.
očı̑tar, -rja, m. der Kritikaster, Cig. (T.); der Glossenmacher, Cig., Preš.
1. očítati, * očı̑tam, vb. impf. 1) vorwerfen, vorhalten; v zobe komu kaj o., einem etwas in den Bart werfen, Cig.; — 2) očitati koga = svariti, Dalm.; — prim. ošteti.
očı̑tək, -tka, m. der Vorwurf, die Ausstellung, Cig., Jan., Cig. (T.), C., Bes., Nov., Let.; storjeni očitki, die gemachten Einwendungen, Levst. (Pril.); o. izreči, bemängeln, Levst. (Nauk); očitke požirati, Vorwürfe hinnehmen müssen, Levst. (Zb. sp.).
očítən, -tna, adj. 1) in die Augen fallend, ansehnlich, stattlich, Cig., Gor.; ni kaj očiten človek, er ist ein unansehnlicher Mann, Cig.; zelo očitna krava, eine recht stattliche Kuh, Ig; kmetska prebivališča, očitna kakor nekdaj grajske pristave, LjZv.; najočitnejša krasotica, LjZv.; — 2) öffentlich; očı̑tna izpoved, die öffentliche Beichte; očiten grešnik, ein öffentlicher Sünder; — 3) offenbar, unverkennbar, evident, augenscheinlich; očitna resnica, die helle Wahrheit, Cig.; o. sovražnik, ein abgesagter Feind, Cig.; očitno gre na dan, es geht ganz deutlich hervor, Navr. (Kop. sp.); očitno je, kakor beli dan, es liegt klar am Tage, Cig.; — 4) offen, aufrichtig, Svet. (Rok.); očitno povedati, Kr., vzhŠt.
ǫ́čiti, -im, vb. impf. = z očesom (popkom) cepiti, oculieren, Tuš. (B.).
očítiti, -ı̑tim, vb. impf. 1) kund thun, Z.; — o. se, sich zeigen, prangen, V.-Cig.; — 2) versinnlichen, V.-Cig.
očítnica, f. die öffentliche Sünderin, Valj. (Rad).
očı̑toma, adv. 1) öffentlich, Mur.; — 2) augenscheinlich, Mur., C.; — 3) offen, C.
očitovȃnje, n. die Äußerung, die Demonstration, Jan.
očitováti, -ȗjem, vb. impf. 1) äußern, offenbaren, Dict., C., Zora; svoje misli o., Cig.; vero o., Krelj; — demonstrieren, Jan.; — 2) bekannt machen, ogr.- C.; o. zapoved, kajk.- SlN.
očivídən, -dna, adj. augenscheinlich, offenbar, Cig., Jan., nk.
očkà, m. das Väterchen; tudi: óčka.
ọ̑čkọ, n. 1) das Äuglein, C.; — 2) das Gänseblümchen (bellis perennis), C.
očlovẹčeváti, -ȗjem, vb. impf. ad očlovečiti; humanisieren: odgoji je namen "očlovečevati" človeško stvar, Str.
očlovẹ́čiti, -ẹ̑čim, vb. pf. humanisieren, Z.
óčman, m. = očim, Štrek., Kras, Ip., Ist.- Erj. (Torb.).
očníca, f. 1) die Augenhöhle, Jan., Žnid.; — 2) das Augenglas, Vrtov. (Km. k.), DZ.; pl. očnice, Augengläser, Mur., Cig., Jan., DZ.; pogl. naočniki; — 3) zelena o., das grüne Augenthierchen (euglena viridis), Erj. (Ž.); — 4) das Vergissmeinnicht (myosotis sp.), Žabče ( Tolm.)- Erj. (Torb.); — das Edelweiß (gnaphalium leontopodium), za Krnom- Erj. (Torb.).
očofáti, -ȃm, vb. pf. besudeln: z blatom o., Cig.
očofováti, -ȗjem, vb. impf. besudeln, ZgD.
očonkljáti, -ȃm, vb. pf. zustutzen, ogr.- M.; — verstümmeln, ogr.- C.
očrẹ̑pnica, f. die Schädelhaut, Cig.
očrẹ̑vje, n. das Netz um das Gedärm, Cig., C.; loj od očrevja, Dalm.
óčrn, adj. etwas schwarz, Dict., C.
očrnẹ́ti, -ím, vb. pf. schwarz werden, Cig., C.
očŕniti, -im, vb. pf. 1) schwarz machen, abschwärzen, Mur., Cig.; — 2) anschwärzen, in üblen Ruf bringen; o. koga pri kom a. komu.
očr̀t, -čŕta, m. der Umriss, die Contour, Cig. (T.), C.; koščeni očrti pri očesu, Zv.; — der Abriss, Cig., Jan.; — eine übersichtliche Darstellung: krajepisen očrt, Levst. (Nauk); očrt potovanja, eine Reiseskizze, Cig.
očŕtati, -čȓtam, vb. pf. 1) umstricheln, Cig.; — durch Striche, Linien abgrenzen, C.; — contourieren, skizzieren, Cig., Jan., Cig. (T.); — umschreiben: krogu očrtan mnogokotnik, Cel. (Geom.); — 2) mit Rissen versehen, bekratzen: drevo o., Cig.
očȓtək, -tka, m. der Umriss, Cig., Jan., Cig. (T.), Vest.; prvi o., die Skizze, C.
očŕtiti, -čȓtim, vb. pf. 1) o. se, einen Zauberkreis um sich ziehen, C.; — 2) drevo o., den Baum aufhacken, C.; z nožem o. drevo, mit dem Messer den Baum verletzen, GBrda; — o. se, sich die Haut beschinden, Cig.
očúhniti, -čȗhnem, vb. pf. 1) in sich zusammensinken, geringer werden: zelje očuhne, rana očuhne, Z., C.; — 2) bolečina očuhne, der Schmerz gibt nach, Z.
očȗməc, -mca, m. die Zeitlose (colchicum autumnale), Vrsno- Erj. (Torb.); — prim. močunec.
2. očȗn, m. die Herbstzeitlose, ogr.- C.; — prim. okun.
očútən, -tna, adj. empfindbar, sinnenfällig, Cig. (T.).
očuténje, n. petero o., die fünf Sinne, Krelj.
očúvati, -am, vb. pf. bewahren: o. od česa, Cig. (T.).
očvrščeváti, -ȗjem, vb. impf. ad očvrstiti, Cv.
òd, I. praep. c. gen. kaže 1) pri besedah, ki pomenjajo kako ločenje, to, od česar se kdo (kaj) loči: von; duša se loči od telesa; od doma iti; šel je od nas; od sebe iti z voli, nach rechts die Ochsen lenken, jvzhŠt.; od strehe kaplja; delo gre od rok (geht vonstatten); odvrni vse hudo od nas; pritrgati si od ust, an seinem Munde ersparen, Cig.; od sebe dati glas, pismo, einen Laut von sich geben, eine Urkunde ausstellen; — rešiti od zlega, Met.- Mik.; očistiti od pregrehe, Ravn.- Mik.; nehati od dela, Ravn.- Mik.; n. od tožbe, Meg.- Mik.; n. od greha, Levst. (Rok.); od bolezni okrevati, Levst. (Rok.); — prostost od poštarine, Levst. (Nauk); — od kod (odkod)? woher? od tod, von hier; od tamtod, dort her, Cig., Jan.; od onod (ondod), von dorther; od daleč, von ferne her; vstane od kjer je sedel (= od tam, kjer), Levst.- M.; — 2) od česar je kaj oddaljeno: von; tri milje od Ljubljane; od šuma in napak sveta živeti, ferne vom Lärm und den Verkehrtheiten der Welt leben, Ravn.- Mik.; od rok, abwegs; unbequem gestellt oder gelegen; — 3) osebo, od katere kaj zahtevamo, dobimo, zvemo i. t. d.; von; izprositi od koga kaj; to imam od očeta; — 4) v prostoru, kje se začenja kaj: von; od prvega do zadnjega; od konca do kraja; od enega kraja do druzega; od kraja začeti, von neuem anfangen; — od hiše do hiše; od besede do besede; — 5) v času, kje se kaj začenja: von; od začetka, anfänglich; od mladih nog, von Jugend an; od petih do šestih, von fünf bis sechs Uhr; od zdaj, od sih dob (odsihdob), von nun an; od nekdaj, von jeher; od kar (odkar) svet stoji, seitdem die Welt besteht; — 6) primerjano osebo ali reč za komparativom: als; solnce je večje od zemlje; eden od druzega lepši, Cig.; večkrat od enok (= enkrat), ogr.- C.; letos smo bolj zdravi od lani, Z.; — 7) izvor kake reči: von; otroci od prve žene; ne jẹ́ se meso od vsake živali; duh od sena; izvirati od hudodelstva, DZ.; privolitve od deželnega zbora je treba, Levst. (Nauk); troški od občinskega užitka, Ausgaben, welche für das Gemeindegut zu bestreiten sind, Levst. (Nauk); — 8) tvarino, iz katere je kaj narejeno: von, aus, nk.; venec od trnja, Levst. (Rok.); od železa se jeklo izdeluje, Erj. (Min.); premog je nastal od organskih tvarin, Erj. (Min.); — 9) predmet govorjenju (v narodnem govoru): von; govoriti, pripovedovati od česa (v književnem jeziku: o čem); — 10) pri trpni obliki osebo, katera provzročuje dejanje: von; bil je od očeta tepen; — 11) posredni ali neposredni vzrok: von, vor; od lakote konec jemati; od ognja voda vre; drevo se šibi od sadja; od veselja, od strahu; od dolzega časa se mu zdeha; od starosti ne vidi, od žalosti ne spi, Levst. (Rok.): od toče, od paleža je sad tako slab, Levst. (Rok.); — sam od sebe, aus eigenem Antriebe, von selbst; — 12) način: von; od srca želeti kaj; von Herzen, herzlich wünschen; od škode biti komu; zum Schaden gereichen, Cig.; to je od sile, das ist zu arg; — 13) celoto, h kateri kak del spada: von; od nas nihče ni padel; pet od sto, fünf Procente; — pos. pri stvareh, ki so deli kake celote, takrat, kadar so ločeni od celote: ključ od vrat, kamba od jarma, osnik od kolesa, brada od sekire, Levst. (Zb. sp. IV. 132.); — 14) kraj, kjer se kaj godi; pojem oddaljevanja in oddaljenosti se je izgubil: od spodaj, od zgoraj, unterhalb, oberhalb (— nav. odspodaj, odzgoraj); meč od obeju platu oster, Trub.- Mik.; pišejo imena sv. treh kraljev na velika vrata od zunaj in od znotraj, Navr. (Let.); — II. praef. znači 1) oddaljanje, ločenje: oditi, weggehen, odvezati, losbinden, odgristi, abbeißen, odzebsti, abfrieren, odpreti, aufmachen, odkriti, aufdecken, odvaditi se, sich entwöhnen; — odžvižgati, odpiskati, = žvižgaje, piskaje oditi; — 2) nehanje, končanje: odkositi, odvečerjati, das Mittagsmahl, das Nachtmahl beenden; odcvesti, verblühen; zvon je odpel, die Glocke hat aufgehört zu tönen; — 3) vračanje dejanja z enakim dejanjem: odgovoriti, antworten; odpevati, respondieren; odpisati, schriftlich antworten; — postavljanje v prejšnji stan: odvihniti hlače, die aufgestreifte Hose wieder zurückstreifen; odviti, aufwickeln.
ōda, f. vzvišena lirska pesem, die Ode.
odbáviti, -bȃvim, vb. pf. abthun: o. posle; zdaj sem vse odbavil, jvzhŠt.; — o. koga, abfertigen, BlKr., jvzhŠt.
odbəcníti, -bácnem, vb. pf. wegstoßen, C.
odbẹ́gniti, -bẹ̑gnem, vb. pf. entfliehen, M.; — überlaufen: k sovražniku o., Cig.; — od poti o., vom Wege abweichen, Cig.
odbę̑rək, -rka, m. der Auswurf, C.; le odberki ljudi so taki, Ravn.
odbijáč, m. 1) kdor svinjko odbija (pri igri), Kr.; — 2) kamen o. = odrivač, Levst. (Cest.).
odbijáłən, -łna, adj. zurückschlagend: odbijȃłni udar, der Prellschlag, Cig.; odbijalna moč, Let.; — reflectierend ( phys.), Cig.; — defensiv, Jan.
odbijȃłnik, m. 1) der Abschlaghammer, Jan.; — 2) der Reflector ( phys.), Cig. (T.).
odbíjanje, n. das Wegschlagen, M.; — das Zurückschlagen: o. žarkov, die Reflexion der Strahlen, Cig.; — das Zurückweisen, die Protestation, Cig.
odbíjati, -am, vb. impf. ad odbiti; 1) wegschlagen, abschlagen; z betičem rudo o., Erz hauen, Cig.; — od cene o., rabattieren, Cig.; — (Bittenden) etwas abschlagen; — hindern: o. od dela, opravki so me odbijali, da nisem mogel priti, BlKr.- M.; — 2) zurückschlagen; sovražnike, sovražne napade o., Cig.; parieren, Jan.; krivico od sebe o., die Schuld von sich schieben, Cig.; — žarke, svetlobo, glas o., reflectieren, Cig., Jan., Cig. (T.); — o. se od česa, von einem Gegenstande reflectiert werden, Žnid.; — o. prošnje, zurückweisen, Cig.; o. darilo, nicht annehmen wollen, Cig.; — 3) entnageln, entschlagen (odbija se, kar je zabito); kišto o., čep, ki je v sod zabit, o.
odbíjavka, f. die Bundhacke, Savinska dol.
odbı̑ra, f. die Sichtung, die Auswahl, Cig., C.
odbiráč, m. der Ausklauber, der Sichter, Cig.
odbiráłən, -łna, adj. Aushebungs-: odbirȃłni okraj (za konje), DZ.
odbiralíšče, n. der Assentplatz (für Pferde), DZ.
odbirȃłnica, f. die Scheidestube (beim Bergbau), Cig.
odbíranje, n. das Aussondern, das Sichten.
odbírati, -bı̑ram, vb. impf. ad odbrati; auslesen und absondern, aussondern, sichten, sortieren.
odbíravəc, -vca, m. kdor odbira, der Scheider, Cig.
odbíravka, f. die Scheiderin, die Sichterin, Cig.

53.001 53.101 53.201 53.301 53.401 53.501 53.601 53.701 53.801 53.901

Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani

Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU

Iskalnik: NEVA