Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

s (48.139-48.238)

  1. mẹhənı̑čje, n. coll. Beerenhäutchen, Traubenhülsen, C., Št.
  2. mehənj, -hnja, m. = mah, das Moos, ob Dravi- C. ( Vest.).
  3. mẹhína, f. die Hülse des Hirsekornes u. dgl., Mur., Cig.; das Häutchen von Beeren, vzhŠt.- C.
  4. mẹhír, -rja, m. = mehur, 1) die Blase, die Blatter; mehirje delati, Blasen ziehen, Cig.; — 2) das Raupennest, C.
  5. mẹhírčək, -čka, m. dem. mehirec; = mehurček, das Bläschen; — das Hitzbläschen, Mur., Cig.
  6. mẹhírjevəc, -vca, m. das Zugpflaster, das Vesicatorium, V.-Cig., Jan.
  7. mẹhı̑rnat, adj. blasig, Mur., Cig., Jan.
  8. mehkáč, m. der Krebs gleich nach der Häutung, Cig., Mik.
  9. mehkȃvka, f. weiches, feines Gras, Svet. (Rok.).
  10. mehkóba, f. 1) die Weiche, die Weichheit; — die Weichlichkeit, C.; v mehkobi in lenobi živeti, C.; — die Empfindsamkeit, Jan.; — 2) das Weiche, der Weichtheil, DZ.
  11. mehkočȗtje, n. das Zartgefühl, Cig., nk.
  12. mehkokǫ̑žnica, f. neka hruška, Mariborska ok.- Erj. (Torb.).
  13. mehkokǫ̑žnik, m. der Zärtling, Guts.- Cig.
  14. mehkonǫ́žən, -žna, adj. weichfüßig, C.; mehkonožni voli se radi zbadajo v noge, Gor.
  15. mehkoplúta, f. mehkoplute, die Weichflosser (malacopteri), Erj. (Ž.).
  16. mehkopȏłtnik, m. der Weichling, SlN.
  17. mehkorę̑pəc, -pca, m. der Weichschwanz, Cig.
  18. mehkóta, f. 1) die Weiche, die Weichheit; — die Weichlichkeit, Cig., Jan., C.; — v mehkotah in sladkotah živeti, C.; — die Empfindsamkeit, Jan.; — die Milde, C.; — 2) = mehko, mehkužno bitje: take mehkote! Levst. (Zb. sp.); — tudi: mehkọ̑ta, Valj. (Rad).
  19. mehkȏtnica, f. weicher, nasser Boden, M., Cig.; na mehkotnicah premehka vinca pridelujejo, Vrtov. (Vin.).
  20. mehkoȗdnik, m. = mehkȗžnik, Levst. (Zb. sp.).
  21. mehkovǫ́ljən, -ljna, adj. willensschwach, nachgiebig, Bes.
  22. mehkúž, m. 1) der Krebs gleich nach der Häutung, Cig., Jan.; — jajce brez trde lupine, Vest.; — 2) der Weichling, der Zärtling, Mur., Cig., Vrtov., ZgD.
  23. mehkúža, f. jajce brez trde lupine, Vest.
  24. mehkúžəc, -žca, m. 1) = mekužec, das Weichthier, Cig., Jan., Cig. (T.), Žnid.; — 2) der Weichling, Cig., Jan.
  25. mehkúžən, -žna, adj. weichlich, verzärtelt, Guts., Mur., Cig., Jan., nk.
  26. mehkúžika, f. ein verweichlichtes Mädchen, Vrtov.
  27. mehkȗžnica, f. ein verweichlichtes Weib, Z., Valj. (Rad).
  28. mehkȗžnik, m. der Weichling, der Zärtling, Guts., Jarn., Mur., Cig., Jan., nk.
  29. 1. mẹhníca, f. 1) = mehunica, die Weinbeerhülse, jvzhŠt.; — 2) vzbočen krog pod očesom, der Augenring, Cig., Lašče- Levst. (M.); — 3) die Strieme: roke z mehnicami, C.
  30. 2. mehníca, f. mehka hruška, Temljine ( Tolm.)- Štrek. (LjZv.), Bolc, Podkrnci- Erj. (Torb.); — neka breskva, GBrda- Erj. (Torb.); — prim. mehan, Štrek. (LjZv.).
  31. mẹ̑hov, adj. vom Blasebalg, Balg-; mehov pihalnik, das Balgrohr, Cig.; mehova platnica, das Balgbrett, Cig.
  32. mẹ̑hovəc, -vca, m. mehovci, die Schlauchthiere (coelenterata), Erj. (Ž.).
  33. mẹhǫ̑vje, n. coll. das Balgwerk, die Blasebälge, Cig., M.; — die Schläuche, M.; mehovjè, ogr.- Valj. (Rad).
  34. mẹhovlẹ̀k, -vlẹ́ka, m. der Blasebalgtreter, Cig., Levst. (Zb. sp.).
  35. mẹhúlja, f. die leere Weinbeerhülse, SlGosp.- C.
  36. mẹhúna, f. = mehulja, Mariborska ok.- C.
  37. mẹhúr, -rja, m. die Blase; die Harnblase; der daraus gemachte Tabak- oder Geldbeutel; — žolčni m., die Gallenblase, Erj. (Som.); srčni m., der Herzbeutel, Cig., Jan.; — die Blatter; m. se naredi tam, kjer se človek opeče, po koži se mehurji spustijo; stekleni m., die Glasblase, Jan.
  38. mẹhȗrčarica, f. = mehurnjak, der Blasenwurm, Cig., Z.
  39. mẹhúrčək, -čka, m. dem. mehur; das Bläschen; — zračni mehurčki, die Luftblasen, Sen. (Fiz.).
  40. mẹhúrəc, -rca, m. dem. mehur, das Bläschen; plučni m., das Lungenbläschen, Erj. (Som.); tolščni m., das Fettbläschen, Erj. (Som.); vodeni m., die Wasserblase, Cig., Jan.
  41. mẹhúrən, -rna, adj. 1) Blasen-, Cig.; — 2) blasenziehend, Cig.
  42. mẹhúrjevəc, -vca, m. = mehirjevec, das Vesicatorium, Z., Jan. (H.).
  43. mẹhúrka, f. 1) die Seeblase: modra m. (physalia caravella), navadna m. ( phys. Arethusa), Erj. (Z.); — 2) der Blasenstrauch (colutea arborescens), Jan., Tuš. (R.).
  44. mẹhȗrnat, adj. blasig.
  45. mẹhȗrnik, m. das Blasenpflaster (vesicatorium), Cig., Jan., C.
  46. mẹhurnják, m. der Blasenwurm, Jan., Erj. (Ž.).
  47. mẹhúta, f. die leere Haut der Insectenpuppe, Kr.
  48. mèj, praep. = med, Levst. (Sl. Spr.), Trub., Dalm., Krelj, Dol., BlKr., nk.
  49. méja, f. 1) die Grenze; na meji, an der Grenze; črez mejo uiti; — 2) meja ali živa meja, ein lebendiger Zaun, die Hecke; mejo klestiti; — 3) das Gebüsch, das Gehölz, niederer Wald, der Hain, BlKr.- M., Mik., Cirk.- Baud., Ip., Idrija- Erj. (Torb.), Polj.; v mejo iti, Tolm.; — 4) Klarina m., neka vinska trta, Ip.- Erj. (Torb.), Vrtov. (Vin.).
  50. mejáčiti, -ȃčim, vb. impf. m. s kom, jemandes Grenznachbar sein, Cig.
  51. meják, m. 1) der Grenznachbar, Mur., Cig., Jan., Mik.; Ne vrag, le sosed bo mejak, Preš.; — 2) = mejnik, Jan.
  52. mejáš, * m. 1) der Angrenzer, der Grenznachbar, Mur., Cig., Levst. (Cest.), Slom., Št.; — 2) = mejnik, Cig., C., BlKr.- Navr. (Let.), DZkr.
  53. mejášenje, n. das Angrenzen, Cig.
  54. mejášiti, -ȃšim, vb. impf. angrenzen, Cig., BlKr., jvzhŠt.; najina trtja mejašijo, unsere Weingärten grenzen aneinander, BlKr.; — tudi: m. se, Zora.
  55. mejȃštvọ, n. die Grenznachbarschaft, Št.
  56. mejı̑čnik, m. der Riesenklee (melilotus albus), Z.; (meječnik) Cig., Medv. (Rok.).
  57. mejíłən, -łna, adj. begrenzend, scheidend, Cig.; mejı̑łna gorstva, Scheidegebirge, Cig. (T.); = mejilno pogorje, Jes.
  58. mejı̑łnica, f. (črta) m., die Grenzlinie, die Demarcationslinie, Cig.
  59. mejína, f. das Buschheu, das Buschgras, M., Z.
  60. mejíti, -ím, vb. impf. 1) begrenzen, Grenzen setzen; — beschränken, Cig., Jan.; — 2) intr. grenzen; m. s čim, s kom, an etwas grenzen, jemandes Nachbar sein, Cig., Jan.; m. s kraljevstvom, Ravn.; meječa dežela, angrenzendes Land, Cig.; — 3) m. se, angrenzen, anrainen, Guts., Cig., Jan., Fr.- C.
  61. mejmȃšnica, f. der Ruhralant (inula dysenterica), Medv. (Rok.).
  62. mejníca, f. die Scheidelinie, Cig., Jan.; — gore mejnice, das Grenzgebirge, Cig. (T.).
  63. mejníčiti, -ı̑čim, vb. impf. 1) mit Grenzsteinen versehen, abmarken, Cig., Jan., C.; — 2) m. se, = mejiti, grenzen, Jarn.
  64. mejník, m. das Grenzzeichen, der Grenzstein, der Grenzpfahl, die Grenzsäule; mejnike staviti, Grenzsteine setzen; mejnike prestavljati, Grenzsteine versetzen; mejniki, die Gemarkung ( geogr.), Cig. (T.).
  65. mejnı̑ški, adj. die Grenzzeichen betreffend: mejniške bukve, das Flurbuch, Cig.
  66. mejpalȗbje, n. = medpalubje, das Zwischendeck, DZ.
  67. mę̑k, m. ein feuchter Weideplatz an einem Flusse: gnati na m., vzhŠt.- C.
  68. 1. mę́ka, f. der durch Anschlagen weich gewordene Theil, der Anschlag (beim Obste), Cig.
  69. 2. mę́ka, f. = beka, Šaleška dol. ( Št.)- C., Trst. (Let.).
  70. mekáč, m. 1) neki oreh, Sv. Jakob na Savi- Erj. (Torb.); prim. mehnjač; — 2) mekači, weichleibige Käfer (malacodermata), Erj. (Ž.).
  71. mekèt, -ę́ta, m. das Meckern, Cig., Jan.
  72. 1. meketȃnje, n. das Meckern.
  73. 2. məkətȃnje, n. das Rütteln, Cig.; — die Zuckung, Cig.
  74. 2. məkətáti, -ətȃm, -áčem, vb. impf. 1) rütteln, beuteln, Cig., Jan., C., Mik.; meketali ("makatali") in gazili so ga, Trub.; mrzlica ga meketa, das Fieber schüttelt ihn, Cig.; — 2) intr. zittern (von erhitzter Luft), flimmern, C.
  75. məkətávica, f. das Zucken, die Zuckung, Cig.
  76. məkę́təc, -tca, m. das Beutelsieb, Hal.- C.
  77. məkətíniti, -ı̑nim, vb. impf. schütteln, rütteln, quälen, plagen, Hal.- C.
  78. məkətljáti, -ȃm, vb. impf. sanft rütteln, (makat-) Mur.
  79. mekína, f. die Getreidehülse: reso noseči mešiček (luščina), v katerem tiči žitno zrno, Tolm.- Štrek. (Let.); nav. pl. mekine, die Kleien: luščine od žita, ki se v stopah pha, posebno od prosa, Kr.; tudi: luski od lanenih glavic, SlGor.
  80. məkíniti, -ı̑nim, vb. impf. schütteln, bewegen, Cig., M., Št.- Vest.: m. se, sich bewegen: drevo se mekini, Vest.
  81. mekínovəc, -vca, m. das Hirsekleienbrot, M., C.
  82. meklẹ̀n, -klẹ́na, m., Mur., Cig., Jan., Josch; méklẹn, -klẹ́na, Kamnik- Levst. (M.), Valj. (Rad); məklẹ̀n, Cv.; pogl. maklen.
  83. meklẹ́novəc, -vca, m. = meklen, Josch.
  84. 2. məkníti, máknem, (mę́knem), vb. pf. 1) = makniti, rücken, einen Ruck geben, Mur., Cig., Jan., C.; Plug na ogon meknem, Danj. (Posv. p.); proč m., Dalm., Trub.; — 2) zucken, Meg., Guts.; bewegen ( phys.), Cig. (T.); m. se, rücken, Cig., M.; makni se! rühre dich! Cig.; — to ga je maknilo (meknolo), das hat ihm Kosten verursacht, C.
  85. mekóta, f. eine Ackerfläche von einer bestimmten Größe, etwas kleiner als ein Joch, vzhŠt.; — prim. hs. mekota, aufgelockerte Erde, Brachacker.
  86. mekotníca, f. eine nasse Ader in einem Acker, Cig.
  87. məktȃnje, n. das Rütteln, (makt-) Mur.
  88. məktáti, -ȃm, vb. impf. schütteln, rütteln, Mur., C., Mik.; mrzlica me mekta, Z.; to ga je mektalo! (o jeznem človeku), Mik.; — schwingen: palico m., C.; sulico m., Vod. (Pes.).
  89. mekúza, f. der Armleuchter, der Host (chara vulgaris), Cig.; razne mehke trave, rastoče po Cerkniškem jezeru, Erj. (Torb.).
  90. mekúž, m. 1) der Weichling, M.; zapravljivci so pridni in mekuži, kaj-li? Jurč.; človek, mekuž na duši in telesu, Zv.; — 2) = mehkuž, der Krebs gleich nach der Häutung, Jarn., Cig., Jan., Krelj- Mik.; rak m., Erj. (Izb. sp.); — 3) še mehko jajce brez trde lupine, Kras; — 4) die Weizengerste, Notr.
  91. mekúžəc, -žca, m. mekužci, die Weichthiere (mollusca), Erj. (Ž.).
  92. 1. mę̑ł, m. 1) das Mahlen: moka od prvega mela, das Mehl vom ersten Gange, Cig.; — 2) das Staubmehl, Guts., Jarn.; — der Schlich: kamenje se stolče v stopah, in iz stolčenega mela se izloča zlato, Erj. (Min.); — 3) eine mergelartige Erde, C.; — 4) die Abrutschung von Sand oder bröckeligem Erdreich: mel je potegnil, Št.; — die abschüssige Stelle einer solchen Abrutschung, Mik., St. Sedlo- Erj. (Torb.), Trst. (Let.), Gor.; po melu hoditi, Gor.
  93. mę̑ł, melı̑, f. 1) das Mahlen, Cig., Met.; — 2) das Mahlgetreide, Cig., Jan.; — 3) der Flugsand, Jan.; die dadurch gebildete Sandbank, UčT., KrGora; — 4) die Riese: Kdo b' se po meli Drknit' bal? Vod. (Pes.).
  94. mę́la, f. die Mistel (viscum), Z.; — prim. melje.
  95. melanhōličən, -čna, adj. težkokrven, klavrn, melancholisch, Cig. (T.).
  96. melce, v reku: v melce iti, hoditi, zappeln, unruhig hin- und hergehen, ungeduldig sein, in der Klemme sein, Cig.; (v meljce) Črni Vrh- M.
  97. meləc, -lca, m. der Kehrwisch, Fr.- C.
  98. mę́łək, -łka, adj. zerreiblich, milde: lojevec je melek, rekše, pod nožem ne škriplje in stružine ostanejo na nožu, Erj. (Min.).
  99. melek, * m. schlecht gemahlenes Mehl, C.; das Wurmstichmehl, C.
  100. mə̀lək, -lka, m. neka drobna živalca, morebiti: pajek; če kdo vpraša, kaj se mu poda v plačo za kakovo delo, reče mu se šalivo: dam ti jajce od melka, Dornberg- Erj. (Torb.); — prim. malek.

   47.639 47.739 47.839 47.939 48.039 48.139 48.239 48.339 48.439 48.539  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA