Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

s (44.501-44.600)

  1. košȃtəc, -tca, m. untersetzter Mensch, Valj. (Rad).
  2. košáti, -ȃm, vb. impf. ajdo k., to je, ajdove snope ob dno prevrnjenega koša otepati, Gor.; tudi: ob tla otepati snope, Cig., Gor.
  3. košatíca, f. 1) košata mlada jela, Kr.- Valj. (Rad); sploh: košato drevesce: zarod mladih košatic, Str.; košato cvetje: Iskrice, ve košatice, Vod. (Pes.); — 2) stolzes Weib: prevzetna košatica! SlN.
  4. košatı̑ja, f. die Aufgeblasenheit, die Hoffart, Nov.; košatija visoko hodi, Kr.- Valj. (Rad).
  5. košatljàt, -áta, adj. nekoliko košat: Iskrice, vseh cvetov hvala, Vidim, da ste košatljate, Vod. (Pes.).
  6. košatorèp, -rę́pa, adj. mit buschigem Schwanz: košatorepa veverica, kuna, Zv., Zora; košatorepi lisjak, Str.
  7. košatorę̑pəc, -pca, m. ein Thier mit buschigem Schwanz: lisjak k., Str.
  8. kóšav, adj. mit dichtem, zerrauftem Haar, C.; k. pes, ein dichtzottiger Hund, ogr.- C.
  9. koščák, m. 1) die Steinnuss, der Steinnussbaum (juglans cinerea); — 2) der Steinkrebs, Jarn., Cig.; malovredni koščaki, Zv.
  10. koščánəc, -nca, m. die Steinnuss, Jarn., Z.
  11. kǫ́ščəc, -čəca, m. = kosček, Valj. (Rad).
  12. kǫ́ščək, -čka, m. = kosček.
  13. koščę̑n, adj. 1) beinern; — Bein-, Knochen-, Cig., Jan.; koščena zemlja, die Knochenerde, Cig. (T.); koščena moka, das Beinmehl, Cig.; koščeni pepel, die Knochenasche, Cig. (T.); — 2) knochig, Nov.; k. obraz, Jurč.; hager, Cig.
  14. koščeníca, f. 1) eine nicht vom Kerne gehende Pfirsich, Cig., Štrek., GBrda- Erj. (Torb.); — 2) das Knochenmehl, Jan.; — 3) das Beinhaus, die Todtenkammer, M., Dol.; — 4) das Knochenweib ( fig.): tri revne koščenice: bolezen, starost, smrt, Cv.
  15. koščenják, m. 1) = koščak, die Steinnuss, Bolc- Erj. (Torb.); — 2) der Knochenhecht, Cig.
  16. koščę́nka, f. nicht vom Kerne gehende Pfirsich, Cig.
  17. koščíca, f. 1) das Beinchen; slušne koščice, die Gehörknöchelchen, Erj. (Som.); — der Beinsplitter; s koščico se zadaviti; — ribja k., die Gräte, Zilj.- Jarn. (Rok.), Jan.; — = kocka, der Würfel, Rez.- C.; — 2) der Obststein; slive s koščicami vred jesti: sadne peške in koščice, Pirc; — der Kürbiskern, C.; — 3) der Merk (sium), Cig., Medv. (Rok.).
  18. koščìč, -íča, m. = krhelj, nav. pl. koščíči, Dürrobst, Ročinj- Erj. (Torb.).
  19. koščı̑čar, -rja, m. rilčkar k., der Steinobst-Rüsselkäfer (curculio pruni), Nov.
  20. koščı̑čevje, n. der Hartriegel (ligustrum vulgare), Dol.- Erj. (Torb.).
  21. koščı̑čje, n. coll. 1) = koščice, Obststeine, Jarn. (Sadj.); — 2) = koščičevje, Dol.- Erj. (Torb.).
  22. koščı̑čnat, adj. = koščičast 2), Jan. (H.).
  23. koščı̑čnica, f. koščičnice, Steinfrüchtler (drupaceae), Jan., Cig. (T.), Tuš. (R.).
  24. košə̀k, -škà, m. dem. koš; 1) das Rückenkörbchen; — das Obstpflückkörbchen, C.; — das Armkörbchen, Dol.- Cig.; — 2) cvetni k., die zusammengesetzte Blüte, der Blütenkorb, Cig. (T.), Tuš. (R.); — 3) der Mostkuchen bei Weinpressen, C.; — tudi: kóšək.
  25. kóšəlj, -šlja, m. 1) die nicht einen Krautkopf bildende Kohlpflanze, C.; — 2) der Moosbusch, C.; — 3) der Halskamm des Pferdes, BlKr.- M.
  26. košeníca, f. kraj, kjer trava tolika zrase, da se ne popase, ampak pokosi, BlKr.; die Heuwiese, Dict., Jan., C., Rib.- M., LjZv.; — die Bergheuwiese, Cig.
  27. košeníčica, f. 1) dem. košenica; — 2) der pfeilförmige Ginster (genista sagittalis), Medv. (Rok.).
  28. košenīljka, f. die Scharlach-Schildlaus oder Cochenille (coccus cacti), Erj. (Ž.).
  29. 1. košenína, f. 1) das abgemähte Gras, Cig.; das Bergheu, Cig., Mik., Valj. (Rad); — 2) die Grasfläche, die zum Mähen bestimmt ist, das Wiesenland.
  30. 2. košenína, f. na kosce razrezana (razkošena) slanina = zaseka, Kras, Ip., Goriška ok.- Erj. (Torb.).
  31. košenı̑nar, -rja, m. die Wiesenschnecke (tipula pratensis), Erj. (Ž.).
  32. košénje, n. das Mähen.
  33. košeplèt, -plę́ta, m. der Korbflechter, DSv.
  34. koševàt, -áta, adj. = košat, Svet. (Rok.), Gor.
  35. koševína, f. die abgemähte Wiese, Mur., Cig., Jan.; — menda hs.
  36. košę̑vje, n. das Gestrüpp, C.
  37. košę̑vnica, f. 1) koševnice so "naopične palice pri košu na vozu", Sv. Peter (Goriš.)- Erj. (Torb.); — 2) das Flechtwerkzeug zum Flechten der Haare (eine hölzerne große Nadel), Rib. (V.)- Cig.; prim. 1. koša.
  38. košìč, -íča, m. dem. koš; — die Korbmuschel, Cig.
  39. košı̑čək, -čka, m. das Körbchen, Cig.
  40. košı̑rna, f. "podstava pri gnojnem košu, da vanjo vtikajo količe", Tolm.- Štrek. (Let.).
  41. košníca, f. 1) der Korb, Jan., Krelj; — der Bienenkorb, Cig., C.; na deske poveznjene slamnate košnice, Levst. (Beč.); — 2) der Weinpresskasten, C.; — 3) neka bekova trta, Ip.- Erj. (Torb.).
  42. košnják, m. der Matrose, der seinen Platz auf dem Mars hat, der Marsgast, Cig. (T.), DZ.
  43. košp, m. = košpa, Tolm.- Kres.
  44. kǫ́špa, f. 1) der Holzschuh, C., Erj. (Torb.), Gor.; — 2) nerodno spleten koš, GBrda; — prim. it. cospo, Holzschuh.
  45. kǫ̑špar, -rja, m. 1) kdor košpe nosi, Gor.; — 2) velik rak, (košper) Staro Sedlo- Erj. (Torb.).
  46. kòšt, kóšta, m. = kašta, kašča, die Getreidekammer, Rož. ( Kor.)- Navr. (Let.), Savinska dol.; polhno žita v koštu je, Npes.-Schein.
  47. kǫ̑šta, f. = hrana, die Kost; — iz nem.
  48. koštáti, -ȃm, vb. impf. = veljati, stati (kosten); — iz nem.
  49. kǫ̑štinge, f. pl. Unkosten, Mik.; — iz nem.; pogl. troški.
  50. koštrav, adj. = kuštrav, Mur., Mik., SlGor.
  51. koštríka, f. der Mäusedorn (ruscus), C., Medv. (Rok.).
  52. koštrȗn, m. 1) der geschnittene Schafbock (Hammel, Schöps); prim. it. castrone, der Schöps. — 2) usločena trta s čepi, jvzhŠt.
  53. koštrȗnov, adj. Hammel-, Schöpsen-; koštrunovo meso.
  54. koštrȗnovina, f. das Hammelfell, Cig., Jan.; — das Hammelfleisch, Cig.
  55. 1. košúlja, f. 1) der Korb, Z.; — okrogel, iz srobotine spleten košek z majhno odprtino, v katerega se lešniki, orehi i. t. d. spravljajo, C., M., Kras; — 2) ein Handwägelchen mit geflochtenem Wagenkorb, Idrija.
  56. 2. košúlja, f. = srajca, Jan., Mik., Zora, Jurč., BlKr.
  57. košúljica, f. dem. 1. košulja; — die Kronenspelze, der Kelch der Gräser, Cig.
  58. košúta, f. 1) die Hirschkuh; severna k., die Rennthierkuh, Cig., Jan.; — 2) Name einer hirschfarbenen Kuh, Cig.; "govedje ime", Tolm.- Erj. (Torb.).
  59. košȗtje, n. = rušje, die Zwergkiefer (pinus pumilio), Cig., Tuš. (R.), C.
  60. košȗtnik, m. 1) der Hirsch in der Brunstzeit, Mur., Cig.; — 2) der Bergenzian (gentiana lutea), Cig., Tuš., na Čavnu, pod Kaninom- Erj. (Torb.).
  61. košutnják, m. der Hirschpark, der Hirschzwinger, Cig., C., Vrt.
  62. 1. kǫ́t, m. 1) der Winkel; v kotu čepeti; vse kote preiskati, premesti; po vseh kotih iztikati — morski k., die Bucht, C.; — 2) die Auszüglerwohnung: imam k. v hiši; velik kos kruha si je izgovoril pa kot do smrti, Gor.; imel je izgovorjen kot, Jurč.; na kotu biti, im Ausgedinge sein, Dol.- M.; na kotu živeti, DZ.; brat mi mora kot dajati do smrti, Jurč.; — 3) der Winkel ( math., phys.): prav, oster, top k., rechter, spitzer, stumpfer Winkel, Cig. (T.), Cel. (Geom.); odbojni k., der Reflexionswinkel, odklonski k., der Ablenkungswinkel, Sen. (Fiz.); vidni k., der Sehwinkel, Erj. (Som.); dvogledni k., die Parallaxe, Cig. (T.); — pl. kota (poleg: koti), Mur., Mik. (V. Gr. IV. 24.); vsa kota iztekniti, Str.
  63. kòt, conj. = kakor, wie, Mur., Gor.; belo kot sneg, Met.; kot bi, gleichwie, wenn, Jan.; — = ko, als (za komparativom), C., Cig., Jan., Gor.; — als (in der Eigenschaft): jaz, kot oče tvoj, nk.; — iz: koti = kakoti ( prim. kakti), Mik.
  64. kōta, f. = volk, der geschmolzene Eisenklumpen im Hochofen, Gor., Vod. (Pes.); — prim. it. cotta, kar se enkrat žge ( n. pr. apna).
  65. kotáč, m. 1) das Rad, Habd.- Mik., Cig., C., vzhŠt.; kola na dva kotača, zweirädriger Karren, Zora; — 2) die Schlittenkufe, der Schlittenlauf: sani po kotačih drče, C.; — 3) das Halbrad der Wiege: po kotačih zibel teče, BlKr.
  66. kotáča, f. durch Querhölzer verbundene Bäume, um darauf Lasten zu wälzen, die Schrotleiter, C.
  67. kotáčək, -čka, m. dem. kotač, das Rädchen, Valj. (Rad).
  68. kotáčiti, -ȃčim, vb. impf. Unterschleif geben, Ip.- Erj. (Torb.).
  69. kotȃčka, f. 1) die Schiebtruhe, C.; — 2) die Winkelschlange (ilysia scytale), Erj. (Z.).
  70. kotalícati, -am, vb. impf. wälzen, Jan.; vehtro babo k., Tržič- Levst. ( LjZv. I. 345.), Pjk. (Črt. 2.).
  71. kotánəc, -nca, m. 1) die Spirale: kača se zvije v kotanec, Dol.; — 2) iz slame spleten kolut, ob katerem se noge smicajo, Dol.
  72. kotánja, f. die Vertiefung, die Grube, Cig., Jan., Erj. (Torb.), Dol.- LjZv.; die Vertiefung des Nestes, Vrt.; — obistna k., das Nierenbecken, Erj. (Som.); — die Mulde: dolina je polna malih gričev in kotanj ali drag, LjZv.; — die Schlucht, M., C.; — die Erdhöhle, Jan.
  73. kotȃnje, n. das Wälzen, das Rollen, Mur., Cig.
  74. kotánjica, f. dem. kotanja, das Grübchen, Jan.; das Wangengrübchen, Cig.; kotanjice na obrazu, C.; srčna k., die Herzgrube, C.
  75. 1. kǫ̑tar, -rja, m. der Auszügler, Svet. (Rok.).
  76. 2. kotár, -rja, m. der Bezirk, der District, Jan., C., DZ., ogr., kajk.- Valj. (Rad); — prim. madž. határ, C.
  77. kǫ̑tarka, f. die Auszüglerin, Jan. (H.).
  78. kotáti, -ȃm, vb. impf. rollen, kollern machen, wälzen, Mur., Cig., Jan.; Zdaj podseke kotam, Danj. (Posv. p.); sobota pogače vkup kota, Pjk. (Črt.); — k. se, sich wälzen, rollen, kollern, Cig., Jan., Cig. (T.); Svinja se v blatu kota, Danj. (Posv. p.); kjer se volk kota, tam dlako pusti, Npreg.- Jan. (Slovn.); — k. se s kom, sich balgen, ringen, Jan., Kres; vola se kotata = se bodeta, vzhŠt.; — tudi: kótati, Mur.
  79. kǫ̑tčək, -čka, m. dem. kotec, das Winkelchen.
  80. 1. kǫ́təc, -tca, m. 1) dem. kot; das Winkelchen, Jarn., Valj. (Rad); — 2) der Stockzahn, Mur.
  81. 2. kótəc, -tca, m. 1) eine Abtheilung im Stalle ( z. B. für Kälber), C.; — 2) der Schweinestall, Jarn., Jan., C., ogr.- Mik., Bolc, Klanec v Istri- Erj. (Torb.); — 3) der Hühnerkäfig, C., BlKr.; — der Vogelkäfig, nad Mariborom- C.; — 4) die Rübengrube, C.; — 5) der Presskuchen, jvzhŠt.; ( prim. koš); — prim. stsl. kotьcь, cella, stvn. chuti, Mik. (Et.).
  82. kǫ́tək, -tka, m. 1) dem. kot; das Winkelchen, Valj. (Rad); — 2) der Stockzahn, Mur.
  83. kótəł, -tla, m. 1) der Kessel; kotel se loncu smeje = ein Esel schilt den andern Langohr, Npreg.- Z.; parni k., der Dampfkessel, Sen. (Fiz.); — 2) die Pauke, Dict., Jan., C.; v kotle biti, die Pauken schlagen, Cig.; — 3) eine Vertiefung im Erdboden, der Bergkessel, Cig., Jan., M.; — tolmun v vodi, BlKr.; — prim. stsl. kotьlъ, got. katils, Mik. (Et.).
  84. kǫ́tən, -tna, adj. Winkel-: kotna daljina, die Winkeldistanz, Cig. (T.); kotni zob, der Backenzahn, Cig. (T.); razdrobi kotne zobe mladim oroslanom, ogr.- Valj. (Rad).
  85. kǫ́tər, -tra, m. = boter, Guts., Mur., Kor.- C.
  86. kotešnik, m., Guts., Jarn., Mur.; pogl. kotečnik, kočnik.
  87. kòti, conj. = kot, C., Levst. (Sl. Spr.).
  88. kotìč, -íča, m. dem. kot, das Winkelchen.
  89. kotı̑čək, -čka, m. dem. kotič; das Winkelchen; solzni k., der Thränenwinkel, Cig.
  90. kotiljōn, m. neki ples, der Cotillon, Cig.
  91. kotínati, -am, vb. impf. Verstecken spielen, Jan. (H.).
  92. kotíšče, n. der Winkel, entlegener Ort, Bes.
  93. kotíti, -ím, vb. impf. Junge werfen, Mur., Cig., Mik.; mačke, psice kotijo, Trst. (Let.); brüten, Mur., Cig., M., Cv.; — kótiti, Mur.
  94. kotiv, m. = hotiv, fotiv, der Bastard, SlGor.
  95. kótla, f. eine mit einem hohlen Baume eingefasste Wasserquelle, ein Wasserkessel (als Brunnen), Cig.; — die durch herabschießendes Wasser gemachte Grube, V.-Cig.; die Lache, Nov.- C.; — žaba rodi se v domači kotli, Nov.; — = vdrtina, Dol.- LjZv.
  96. kotlák, m. eine Art Zwergobstbaum, C.
  97. kotlánja, f. = kotlina, eine Vertiefung im Erdboden, Cig.; das Kesselthal, Let.; die Bergschlucht, C.
  98. kotlár, -rja, m. der Kesselschmied, der Kupferschmied, Dict., Mur., Cig., Jan., ogr.- Valj. (Rad); kotlar dela posodo iz medi ali kotlovine, Ravn. (Abc.); der Kesselflicker, V.-Cig., C.
  99. kotlaríca, f. die Kupferschmiedin, Mur., Cig.
  100. kotlárič, m. der Kesselflicker, Cig.

   44.001 44.101 44.201 44.301 44.401 44.501 44.601 44.701 44.801 44.901  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA