Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar
s (44.101-44.200)
-
komáriti, -ȃrim, vb. impf. 1) = komarati, Jan.; delal in komaril je okrog svoje hiše, Vrt.; — 2) ubožno in slabo živeti, Tolm.- Erj. (Torb.); — 3) beim Kartenspiel zusehen, LjZv., Kr.
-
komárjevəc, -vca, m. die Ragwurz (ophrys), Medv. (Rok.).
-
komárnica, f. pastirska koča v senožetih gorskih, Krn- Erj. (Torb.).
-
komárnik, m. das Netz zur Abwehr der Mücken, Fliegen u. dgl., Mur.
-
komȃšna, f. die Gamasche; — krompir v komašnah, Erdäpfel im Schlafrock, Zora.
-
komȃt, m. = homot, das Kummet; — iz nem.; prim. srvn. komat, Levst. (Rok.).
-
komatár, -rja, m. 1) der Kummetmacher, Dict.; — 2) die größte Art Hummel, Gor.; — 3) komȃtar, die Ringdrossel (turdus torquatus), Cig., Valj. (Rad).
-
komatáti, -ȃm, vb. impf. k. konja, dem Pferde das Kummet anlegen, Valj. (Rad).
-
kǫ̑mba, f. 1) kamba, Rihenberk- Erj. (Torb.); — 2) die Kuppel, Navr. (Let.); — prim. hs. kuba, Kuppel.
-
kombinácija, f. sestava ( math.), Cel. (Ar.); — sklepanje, die Combination, Cig. (T.); po kombinacijah (sklepanju) kaj najti, etwas combinieren, Cig. (T.).
-
komę́dija, f. 1) vesela igra, die Komödie; — 2) Possen; to je komedija!
-
komelíca, f. = gomilica, Jan.; komelíce = gomilice, Josch.
-
kǫ́men, m. 1) der Kamin, Jan.; — 2) der Feuerherd, Mur., Cig., Jan., SlN., Pjk. (Črt.), vzhŠt.; — 3) ein Vorsprung beim Ofen, auf welchem die Kinder zu sitzen pflegen, um sich zu wärmen, BlKr.
-
komēnda, f. die Ordenspfründe, die Commende, Cig.
-
komēndnik, m. der Vorsteher einer Commende, der Comthur, Cig., Jan.
-
kōmičən, -čna, adj. komisch, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.
-
komı̑zg, m. das einmalige Zucken mit der Achsel, Jan.
-
komízgati, -am, vb. impf. die Achsel zucken, Jan.; na vse le kratko odgovarjaš, ali pa z ramo komizgaš, Glas.
-
komọ̑ł, adj. 1) hörnerlos, ("komul") C.; — 2) in Trauerkleidung: hči obrobljena ali komola ("komula") hodi po materi, Guts.; — prim. rus. komolyj, hörnerlos, stvn. hamal, mutilus, C.
-
komọ̑łcati, -am, vb. impf. mit den Achseln zucken, Jan.
-
komọ̑łəc, -łca, m. 1) der Ellbogen; s komolcem koga suniti; — der Theil des Armes von dessen mittlerem Gelenke bis zur Handwurzel, Cig.; als Längenmaß, = laket, C.; = ein einhalb Fuß, Z.; šestdeset komolcev dolg, Dalm.; — v komolce so si, sie sind sehr verträglich, Notr.- Cig.; do komolca biti komu prijatelj: sehr befreundet sein, nk.; — 2) der Bug (bei Thieren), Cig.; zadnji k., das Sprunggelenk, C.; — 3) das Band (bei den Zimmerleuten), Cig.; — 4) der Hügel, ogr.- M., C.; po solnčnih komolcih, Ahac.
-
komónika, f. der Beifuß (artemisia), Valj. (Rad), Mik. (Et.).
-
komǫ̑ra, f. die Kammer, kajk.- Valj. (Rad); (als Behörde), Habd.- Mik., Cig. (T.); višja računska k., die Oberrechnungskammer, DZ.; ( nav. kǫ̑mora).
-
komoráč, m. 1) der Fenchel (foeniculum officinale), Cig., Jan., C.; Jej, jej komorač, Da te ne pikne pisan kač, Dolenji Kras- Erj. (Torb.).
-
komoráčev, adj. Fenchel-: komoračevo seme, Pjk. (Črt.).
-
komoráčevlje, n. das Steckenkraut (ferulago galbanifera), Škrbina (Kras)- Erj. (Torb.).
-
komorȃčnica, f. das Fenchelwasser, Cig.
-
komoríka, f. die Steinlinde (phillyrea media), Lošinj- Erj. (Torb.), ( hs.); — divja k., die Kermeseiche (quercus coccifera), Medv. (Rok.).
-
komp, m. das Mühlschiff, vzhŠt.- C.; — prim. nem. der Kumpf, Kumpen = etwas Vertieftes, C.
-
kompanı̑ja, f. oddelek vojaštva, stotnija, die Compagnie.
-
kompȃva, f. die stengellose Eberwurz (carlina acaulis), Cig., Jan., Tuš. (R.); tudi: kǫ́mpava, Kr.- Valj. (Rad); — kompȃva = kostanjeva ježica, Tolm.- Štrek. (Let.); — prim. popava.
-
kǫ̑mpəc, -pca, m. = klopotec; schlechtes Ei, Sv. Jakob na Savi- Erj. (Torb.).
-
kǫ́mper, -rja, m. = srakoper; veliki in mali k., Bolc- Erj. (Torb.).
-
kǫ́mperica, f. = komper, Staro Sedlo- Erj. (Torb.).
-
1. kompę̑ta, f. ein zänkisches Weib, C.
-
kǫ́mplje, -pəlj, f. pl. die Fessel, C.; v komplje mu deno roke, Levst. (Rok.); — prim. lat. compes, Fessel. (?)
-
kompor, m. die Braunwurz (scrophularia), Medv. (Rok.), Tuš. (Št. l. č.).
-
kompōt, m. zavarjeno sadje, das Compot.
-
kǫ́mrica, f. neka necepljena hruška, Mariborska ok.- Erj. (Torb.).
-
1. komȗn, m. eine Vertiefung im Wasser, Mur., Met., Štanga (Gor.)- Valj. (Rad); — prim. tolmun.
-
komúza, f. slab klobuk, DSv.
-
konáti, -ȃm, vb. pf. endigen: = do kraja dotirati, Nov.; pravdo k., schlichten, C.
-
kǫ́ncəlj, -clja, (-cəljna), m. entkernter Maiskolben, C.; = prim. 1. kocelj 1).
-
koncentrácija, f. usredba, die Concentration, Cig. (T.).
-
koncēntričən, -čna, adj. sosreden, istosreden, concentrisch, Cig. (T.), Cel. (Geom.).
-
koncēpt, m. osnutek spisa, das Concept, Jan., Cig. (T.).
-
koncēptən, -tna, adj. Concepts-, Jan.
-
koncȇrt, m. glasbena produkcija, das Concert.
-
koncljáti, -ȃm, vb. impf. hin und her reißen, Tržič- Štrek. (LjZv.); — prim. kanclati se.
-
končȃj, m. 1) = pika, der Schlusspunkt, Cig.; — 2) = končnica, die Endung, Jan.
-
končàn, -ána, m. = končar: gornji in spodnji končani, Zv.
-
končár, -rja, m. der am Ende eines Dorfes, Marktfleckens Wohnende, ogr.- C.; ene vasi zgoranji in spodnji končarji, ogr.- Valj. (Rad).
-
končáti, -ȃm, vb. pf. 1) beenden; pravda je bila z lepo končana, wurde gütlich beigelegt, Cig.; — k. se, enden, ein Ende nehmen; kako se je končala pravda? — 2) zugrunde richten; pijančevanje ga je končalo; — z delom se k., sich zu Tod arbeiten, Cig.; sam se je končal, er hat Hand an sich selbst gelegt; — končaj ga! dass ihn doch! M.; končana reč! eine verzweifelte, arge Sache, V.-Cig.
-
končȃva, f. 1) die Beendigung, das Ende, C.; — 2) die Zugrunderichtung, C.
-
končávati, -am, vb. impf. ad končati; 1) beenden, M., Z.; schließen, Cig.; Nemec govor končava z glagolom, Levst. (Zb. sp.); — k. se, enden, Jan.; — 2) vernichten: lažnike končavaš, Dalm.; končavaš te, kateri lažejo, Trub.
-
kónčək, -čka, m. 1) das Endchen, das Endstückchen (eines Fadens, einer Kerze u. dgl.); konček motvoza, sveče; — 2) der Faden, Levst. (Zb. sp.).
-
kȏnčema, adv. = konči, Št.- Cig., Jan., Bes., Vest. (I. 6.).
-
kónčən, -čna, adj. 1) End-, Schluss-, Mur., Cig., Jan., nk.; kȏnčni zlog, die Endsilbe, Mur., Cig.; končna brzina, die Endgeschwindigkeit, Cig. (T.); — schließlich, nk.; endgiltig, nk.; — 2) endlich, Mur., Cig., Jan., Cel. (Ar.).
-
končeváti, -ȗjem, vb. impf. 1) im Beendigen begriffen sein; k. se, enden, Jan.; — endigen, ausgehen, Jan., nk.; — 2) zugrunde richten.
-
kȏnči, adv. wenigstens, Mur., Jan., C., DZ.; konči ti bi me naj pustil pri miru, BlKr.; naj gre, konči bo mir, jvzhŠt.
-
končíca, f. das Schwartenbrett, C., Z.
-
končína, f. 1) der äußerste Theil einer Sache; pl. končine, die Extremitäten, Jan., Cig. (T.); k. prstov, die Fingerspitzen, C.; — končine, die Ausläufer, Cig.; die Grenzen, C., Nov.; iz vseh krajev in končin, SlN.; — 2) der Endpunkt, DZ.; — 3) die Endung, der Ausgang ( gramm.), C.
-
končníca, f. das Endtheil (einer Sache: z. B. das Webertrumm), Cig.; das End- oder Fußbrett eines Bettes, Cig.; das Endbrett am Bienenstock, Valj. (Rad), Navr. (Spom.); prednja, zadnja k., Gol.; — die Endung, der Wortausgang, Cig., Jan., Cig. (T.); — = končnik 1), Jan.; — tudi: kónčnica, Valj. (Rad).
-
kónčnik, m. 1) der Afterdarm, der Mastdarm, Cig.; — 2) = končnica, das Endbrett am hölzernen Bienenstock, C., Tolm.- Štrek. (Let.); — 3) der Endlaut, Jan. (H.).
-
končnína, f. der schlechtere Tuchrand, die Anschrote, Cig.
-
kōndor, -rja, m. der Condor (sarcorhamphus gryphus), Cig., Jan., Erj. (Ž.).
-
kondrčı̑ja, f. = kodrčija (tudi kondrcija), Lašče- Levst. (Rok.).
-
kondūktor, -rja, m. der Conductor (an elektrischen Maschinen), Cig.
-
kónəc, -nca, m. 1) das Aeußerste eines Dinges, das Ende; sprednji, zadnji, zgornji, dolnji k., das vordere, hintere, obere, untere Ende; volkodlak je v sprednji konec volk, v zadnji konec človek, LjZv.; prednji, zadnji k., das Vorder-, Hintertheil; — die Spitze, k. prsta, jezika; der Zipfel; — pl. konci, das Kopfholz, die Rüste (bei den Köhlern), V.-Cig.; das Trumm, das Zettelende (bei den Webern), Cig.; Reststücke (vom Zeuge), Cig.; sami konci so! Gor., jvzhŠt.; — brez konca in kraja, ohne Ende; — zlo smo si v konce, wir sind einander abgeneigt, Cig., Z.; — po koncu (konci), aufrecht; po koncu se držati; lasje mu stoje, stopijo po koncu (zu Berge); po koncu biti, sich aufbefinden, nicht im Bette liegen; na konec, aufrecht, C.; — črez konec pasti, kopfüber fallen, C.; — na konec mi je prišlo, ich erinnere mich, C.; črez konec bežati, über Hals und Kopf fliehen, C.; — 2) der Anfang; od konca, anfangs, zu Anfang; od konca začeti, von neuem beginnen; od konca do kraja (konca), vom Anfang bis zum Ende, von A bis Z; nima ne konca ne kraja, ist unendlich, Cig.; — 3) das Ende; do konca, bis zum Ende; brez konca, ohne Ende; gänzlich, gründlich, Cig., Jan., C.; do konca neznan, vollständig unbekannt, Erj. (Torb.); do konca predrugačiti, Levst. (Nauk); do konca len, grundfaul, Cig.; do konca kaj razumeti, etwas aus dem Grunde verstehen, Cig.; vsaki reči trdo do konca iti, jeder Sache auf den Grund zu kommen suchen, Ravn.; s konca, am Ende, Z.; zum Beschlusse, Cig.; — die Beendigung, der Schluss; tako stori, pa bo konec, mache es so, und das Lied hat ein Ende, Cig.; pri koncu biti, zu Ende sein; na koncu, zum Beschluss, Cig.; na konec, zuletzt, C.; na konec konca, zu allerletzt, ogr.- C.; — der Ausgang; kakšen konec bo to imelo? — 4) das Ende, die Vernichtung; k. sveta, der Untergang der Welt; saj te ne bo k., es kostet dich ja nicht den Kopf; ne bo vsega k., če —, die Welt wird deshalb nicht zugrunde gehen, wenn —; ravno tak k. vas bo, ihr werdet dasselbe Ende nehmen, mesta je bilo k., die Stadt ward zerstört, Ravn.- Mik.; k. vzeti, jemati, ein Ende nehmen, vergehen, zugrunde gehen; od suše vse konec jemlje, jvzhŠt.; od žalosti k. jemati, vor Leid vergehen, Cig.; k. dati, zugrunde richten, C.; — 5) der Zweck, das Ziel, Cig., Jan.; iz tega konca, in dieser Absicht, C.; — 6) der Zwirn, Cig., Jan., BlKr.; klobko domačega konca, Malhinje na Krasu- Erj. (Torb.); pl. konci, der Zwirn, Mur., Cig., Met.
-
kónəc, praep. c. gen. am Ende; k. vasi; k. jezika se rado opotika, Npreg.- Jan. (Slovn.); konec oči te ne morem videti, ich kann dich durchaus nicht leiden, Senožeče- Erj. (Torb.); — prim. skonec.
-
konferēncija, f. posvetovanje, die Conferenz, Cig. (T.).
-
konflı̑kt, m. spor, navzkrižje, der Conflict, Cig. (T.).
-
konglomerāt, m. labora, das Conglomerat, Cig. (T.).
-
kongruēncija, f. skladnost, die Congruenz, Žnid.
-
kongruēntən, -tna, adj. skladen, congruent, Cig. (T.).
-
koníca, f. 1) die Spitze, Cig. (T.), DZ., Erj. (Min.), Gor.- Mik.; die Messerspitze, Bes.; — končni hrustanec med rebri, der Schwertfortsatz, Erj. (Som.); — 2) = končica, končnica, C.
-
kōničən, adj. conisch, kegelförmig, Cig. (T.).
-
kònj, kónja, m. 1) das Pferd; vozni, vprežni k., das Zugpferd, Cig.; priročni, odročni k., das links, rechts gehende Pferd, Z.; k. pod sedlo, das Sattelpferd, Mur., Cig.; k. kraj ruda, das Pferd neben dem Sattelpferde, Mur., Cig.; = vnanji k., Cig.; k. na vojko, k. kraj vojke, das vordere Pferd links, rechts beim Viergespann, Mur., Cig.; ježni k., das Reitpferd, Cig., Jan.; področni k., das Handpferd (das dem Reiter nachgeführt wird), Cig., Jan.; tovorni k., das Saumpferd, Cig., Jan.; na konju, zu Pferde; na konju biti, alle Schwierigkeiten überwunden haben; zdaj sem na konju; močen kakor konj; dela kakor konj; ni ne na konja ne na osla = es ist weder gehauen noch gestochen, Cig.; — 2) verschiedene Vorrichtungen: k. na ognjišču, der Feuerbock, Cig.; — strojarski k., der Falzbock, Cig.; — der bewegliche Futtertrog vor den Wirtshäusern, C.; — das obere Gestell einer Weinpresse, Št.- C.; — = bik, locenj, der Rebenbogen, Cig., C.; — der Hammer an der Thüre, Cig.; — der Heftelhaken, C.; — konji, die Dachsparren, Kras- Erj. (Torb.); — der Buckel an einem Holzstamme, Cig.; les po konju cepiti, Cig.; — der Pferdesattel (sella equina) ( anat.), V.-Cig.; — 3) povodni k., das Flusspferd (hippopotamus amphibius), Jan., C., Erj. (Ž.); — 4) die Akelei (aquilegia sp.), vas Soča- Erj. (Torb.); — rusi konj, die Stechpalme (ilex aquifolium), Stara Gora (pri Gorici)- Erj. (Torb.).
-
konjáč, m. 1) der Pferdeknecht, C., Z.; — 2) der Wasenmeister, der Abdecker, Cig., C., Nov.- ZgD., Notr.
-
konjačı̑ja, f. die Behausung des Abdeckers, V.-Cig.
-
konjȃčka, f. die Wasenmeisterin, Notr.
-
konják, m. 1) der Pferdestall, Cig., Jan., C.; iskri konji so jim stali v konjaku, Zv.; le urno zapri kobilo v konjak, Levst. (Zb. sp.); — 2) der Pferdehufnagel, Tolm.- Štrek. (Let.).
-
konjár, -rja, m. 1) der Rosshirt, der Pferdeknecht, der Pferdefuhrmann, vzhŠt.; — 2) der Pferdehändler, Mur., Cig., Jan., Valj. (Rad); — 3) eine Art Schuhnagel, Kr.- Valj. (Rad).
-
konjaríca, f. 1) die Rosshirtin, Valj. (Rad); — 2) das Weib des Rosshändlers, Valj. (Rad).
-
konjarı̑ja, f. = konjarstvo, Cig.
-
konjarína, f. das Rittgeld, C.
-
konjárjenje, n. das Betreiben des Pferdehandels, Mur., Cig.
-
konjárnica, f. der Pferdestall ( z. B. eines Pferdehändlers), Cig.; der Marstall, Mur.
-
konjȃščnica, f. die Behausung des Abdeckers, Cig.
-
konjȃštvọ, n. das Abdeckergewerbe, Cig.
-
kónjcəlj, -clja, m. = konjec 2), kobilica, die Heuschrecke, Zilj.- Jarn. (Rok.), Bes., KrGora.
-
kǫ̑njcer, -rja, m. die Felsenspitze, Tolm.- Štrek. (Let.).
-
kǫ̑njčar, -rja, m. = slegur, der Steinröthel, GBrda.
-
kónjče, -eta, n. dem. konj, das Pferdchen.
-
kónjəc, -njca, m. dem. konj; 1) das Pferdchen; lesen k., Zv.; — der Gaul, Zilj., Jarn. (Rok.); — 2) = kobilica, die Heuschrecke, C.
-
konjedę̑rəc, -rca, m. der Abdecker, der Schinder.
-
konjedę̑rka, f. die Abdeckersfrau, die Abdeckerin.
-
konjedę̑rnica, f. die Abdeckerei, das Schinderhaus, Cig., Jan., DZ.
-
konjə̀k, -njkà, m. dem. konj; das Pferdchen, Valj. (Rad); kónjek, Mur.
-
konjekòv, -kǫ́va, m. der Hufschmied, Levst. (Zb. sp.).
43.601 43.701 43.801 43.901 44.001 44.101 44.201 44.301 44.401 44.501
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani