Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

s (43.901-44.000)

koláčək, -čka, m. dem. kolač; 1) ein kleines radförmiges Osterbrot; — 2) der Oelkuchen, C.; — 3) = kravajec, C.
kolȃčnik, * m. majhen hlebec, ki se daje v dar ( n. pr. krojaču, kadar delo dogotovi), Gor.
koláda, f. die Biestmilch (pri človeku in živinčetu), Dict., C., Vreme- Erj. (Torb.); — pogl. koljada.
kolȃjna, f. die Denkmünze, die Medaille, Cig. (T.), DZ.; — hs.
kolaríca, f. die Wagnersfrau.
koları̑ja, f. = kolarstvo.
koláriti, -ȃrim, vb. impf. das Wagnerhandwerk betreiben, Cig., Jan.
kolárna, f. = kolarnica 1), Zora, Bes.
kolárnica, f. 1) die Wagnerwerkstätte; — 2) der Wagenschoppen, die Wagenremise; — 3) neka priprava v precejanje mleka, Krn- Erj. (Torb.).
koláš, m. 1) der Anführer beim Kolo-Tanze, C.; — 2) kolaši, Scheibenquallen, Cig. (T.), Erj. (Z.).
kolavtrati, -am, vb. impf. hinabrollen: sodi kolavtrajo, Zilj.- Jarn. (Rok.).
kōlba, f. 1) die Keule: kolba mesa, C.; zadnji konec mesa pri zaklani živini, C., BlKr.; — 2) der Schädel, C.; — iz nem. Kolbe.
kōlbati, -am, vb. impf. k. koga, jemandem die Haare kurz schneiden, SlGor.- C.; — prim. kolba 2) in bav. kolben, C.
kòłc, kółca, m. der Schluchzer, Cig.; na kolc reci: Bog me oskrbi, Št.- C.
kółcanje, n. krampfhaftes Aufstoßen, der Schluchzen.
kółcati, -cam, vb. impf. 1) schlagen: srce kolca, Raič ( Let.); — 2) kolca se mi, ich habe den Schluchzen (das Schlucksen); kolca se mi: nekdo na-me misli; po tem se nikomur ne bo kolcalo, darnach wird kein Hahn krähen, Cig.
kółcavəc, -vca, m. der den Schluchzen hat, Jan.
kǫ́lce, n. 1) das Rädchen; radförmiges Scheibchen, der Ring; kolce iz lecta, jvzhŠt.; — 2) pl. kolca, dem. kola; zweirädriger Handwagen oder Karren, Cig., Jan., ogr.- C.; — das vordere Pfluggestell mit den Rädchen: gredelj in kolca, Erj. (Torb.); — das Spinnrad, C.
kółcniti, kȏłcnem, vb. pf. schluchzen, C.; nav. k. se: kolcnilo se mi je, ich habe einmal geschluchzt, Cig., M., C.
kȏłč, -ı̑, f. der unbewurzelte Rebensetzling, C., Nov., Ip.- Erj. (Torb.); kolči rezati, Goriš.; od neznanih ljudi ne bo kolči ali sajenic kupovati, Vrtov. (Vin.).
kȏłč, m. 1) = kolčaj, Trst. (Let.); — 2) der Stößel, Mur.
kȏłča, f. das Büschel, der Schopf, die Quaste, (kuča) SlGor.- C., Trst. (Let.).
kolčȃj, m. ein Büschel Flachs, Mur., C., Mik.; Vehtra-baba, dežja daj! Lanu ti dam debel kolčaj, (kučaj) Npes.- Glas.
kolčè, -ę́ta, n. der Butterfassstempel, Mur., Cig.
kǫ́lčəce, n. dem. kolce; das Rädchen, Cig.; — pl. kolčeca, dem. kolca, das Wägelchen, ogr.- Valj. (Rad).
2. kółčək, -čka, m. dem. kolec; kleiner Pfahl, Stecken; tudi: kolčə̀k, -čkà, Valj. (Rad).
kōlčən, -čna, adj. Stempel-, (kolečen) DZ.
kołčę̑vnica, f. das Werg, (koč-) Jan.; nav. pl. kolčevnice, C., jvzhŠt.
kółči, kółčem, vb. impf. = tolči, Mur., SlGor.
kołčíca, f. lopatična k., die Schulterhöhe, Erj. (Som.).
1. kolčjè, -à, n. der Butterfassstempel, (kolčè) Lašče- Erj. (Torb.).
2. kȏłčje, n. coll. die Radspeichen, C.; — prim. kolč 2.
kołčníca, f. 1) das Hüftbein, Erj. (Ž.), Cig. (T.); — 2) der Druckstempel, Cig.
kołčník, m. = kolčnica 1), das Hüftbein, vzhŠt.- C.
kolčnína, f. die Stempelgebür, C.
kolduš, m. der Bettler, ogr.- C.; — prim. madž. koldus.
kolebȃj, m. der Schwung, Telov.; — die Schwankung ( z. B. des Barometers), Cig. (T.).
kolę́banje, n. das Schwingen, das Schwanken, Cig.
kolę́bati, -am, vb. impf. schwingen: k. z glavo, s trupom, z rokama, den Kopf, den Rumpf, die Hände schwingen, Telov.; — k. se, schwanken, schwingen, Cig.; — hs.
kolę́bav, adj. schwankend, Jan. (H.).
kolę̑bljaj, m. die Schwingung, C.
kolebljìv, -íva, adj. schwankend, Cig. (T.).
kolę́bniti, -ę̑bnem, vb. pf. eine schwankende, schwingende Bewegung machen: naprej k., Telov.; k. z roko, Nov., Bes.
kółəc, -łca, m. dem. kol; der Pfahl, der Stecken.
kǫ́ləčka, -čək, n. pl. der Schiebkarren, Senožeče- Erj. (Torb.); — prim. kolca, (kolce).
kolę́da, f. 1) der von Musik und Gesang begleitete (um die Weihnachtszeit herum stattfindende) Umgang von Hans zu Haus, wobei Gaben gesammelt werden, Mur.; iti v koledo, Gorenja Soška dol.- Erj. (Torb.); — pl. kolede, Weihnachten, ogr.- C.; — 2) (psovka) das Schreimaul, Zilj.- Jarn. (Rok.); — prim. gr. καλάνδαι, lat. calendae, Mik. (Et.).
kolę̑dar, -rja, m. 1) kdor hodi v koledo, Gorenja Soška dol.- Erj. (Torb.); — 2) nav. koledár, der Kalender, Cig., Jan., Cig. (T.), nk.
kolę́dən, adj. Weihnachts-: kolę̑dni svetki, C.; koledni post = dan pred božičem, Hal.- Vest.; na koledno, zu Weihnachten, ogr.- Valj. (Rad).
kolę̑dnica, f. 1) pesem, katero koledniki pojo, Mur., vzhŠt.- Vest.; — 2) koledujoča ženska, C.
kolę̑dnik, m. 1) der an den Weihnachtsumzügen theilnehmende Sänger, Mur., vzhŠt.- Vest., jvzhŠt., Lašče- Erj. (Torb.); — 2) dan pred božičem, Hal.- Vest.
kolę̑dniški, adj. kolednikov se tičoč, M.; koledniške pesni, Npes.-K.
kolę̑dovanje, n. die weihnachtlichen Umzüge mit Gesang und Spiel.
kolę̑dovati, -ujem, vb. impf. 1) zur Weihnachtszeit von Haus zu Haus ziehen, Lieder singen und dafür milde Gaben sammeln; — 2) betteln, C., Vest.
kolę̑drati, -am, vb. impf. herumschwärmen, herumstreichen, Mur.
1. kolẹ́hati, -am, vb. impf. 1) schütteln, zerren, C., Z.; k. pijanca, = na noge ga spravljati, C.; k. tele prek plota, C.; — k. se, sich auf der Erde herumwälzen, ogr.- C.; sich auf die Beine zu stellen suchen, C.; — sich recken, Dol.; — k. se, das Krankenbett verlassen haben, C.; — 2) mühsam kriechen: po vseh štirih sem moral kolehati v vas, Bes.; — prim. rus. kolyhatь, bewegen, schaukeln.
2. kolẹ́kati, * -am, vb. impf. rund ausschneiden, Mik. (Et.).
kolẹ́ja, f. das Wagengeleise, Mur., Cig., Šol., Met., Mik., DZ., Levst. (Cest.); po izvoženih kolejah, Zv.
kolẹ̑jnica, f. die Eisenbahnschiene, Jan. (H.).
kolə̀k, -lkà, m. dem. kol; 1) das Pfählchen, kleiner Stecken, Valj. (Rad); kólək, Mur.; — 2) kōlək, -lka, der Urkundenstempel, Cig., Jan., nk.; (po češ.: kolek, -lku).
kǫ́lən, -lna, adj. 1) = kolesen: kǫ̑lno pešče, Mik.; — 2) Wagen-, C.
kolẹ́nce, n. dem. koleno; 1) kleines Knie; — 2) der Halmknoten, das Gelenk ( bot.), Cig., Jan., Cig. (T.); kolence na žitnem steblu, Mik.; rž v kolenca gre, Vrtov. (Km. k.); — der einjährige Trieb, die Lode beim Schwarzholze, Cig.; — 3) der Rücken des Quercanals an einer abschüssigen Straße, Gor.; — 4) v kolencu smo si, wir sind Vertraute, C.
kolẹ́nčati, -am, vb. impf. 1) (einem Thiere mit einer Vorrichtung) die Knie klemmen und es dadurch bändigen, k. kravo, C., Z.; — krumm schließen, Cig.; — 2) k. se, Knoten, Gelenke ansetzen: žito se kolenča, BlKr.
kolẹ̑nče, -eta, n. das Schoßkind Z.; — = kolenček 1), M.
kolẹ̑nčək, -čka, m. 1) ein Kind, das der Braut, wenn sie in das Haus des Bräutigams kommt, auf den Schoß gelegt wird, Valv.; — 2) die Dotterblume (caltha), vzhŠt.- C.
kolẹ̑nčnik, m. 1) pri statvah prečna palica pod prsnim vratilom, Bolc- Erj. (Torb.); — 2) = kolenič, Bolc- Erj. (Torb.).
kolẹ́nəc, -nca, m. 1) = kolence, Jan.; — das Fingergelenk, Mur., C.; — 2) der Rainkohl (lapsana communis), Tolm.- Erj. (Torb.); — der Spark (spergula), Cig., C., Medv. (Rok.).
kolẹ́nica, f. 1) voda do kolen segajoča, Koborid- Erj. (Torb.); — 2) = kolenka 2), Npes.-Vraz.
kolẹ́nič, m. iz prota zvita gož, katero pasočemu se konju ali bravcu natikajo na zganjeno prednjo nogo, da ne zaide predaleč, Bolc- Erj. (Torb.).
kolẹník, m. der Spark (spergula arvensis), Josch.
kolẹ́niti, -ẹ̑nim, vb. impf. 1) = kolenčati 1), kolenčiti, Z.; — 2) nach Art des Rindviehes auf den Knieen liegen, V.-Cig.
kolẹ́nji, adj. Knie-: k. upogib, Telov.; nad kolenjo zgibo, Levst. (Zb. sp.).
kolẹ́nka, f. 1) eine Art Geranium, C.; — 2) kolenke, eine Art Weiberstrümpfe, BlKr.
kolẹ́nọ, n. 1) das Knie; na kolenih, kniefällig; kolena mu utripljejo, seine Knie wanken, Cig.; = se šibijo, jvzhŠt.; pl. kolena, der Schoß; na kolena vzeti, na kolenih imeti otroka; — 2) das Kniestück, Cig.; — der Kniehebel, Cig. (T.); das Knieeisen, DZ.; — 3) der Halmknoten, Cig.; pogl. kolence; — 4) die Generation, Cig. (T.); šestnajst kolen slovečih pradedov, Jurč.; — der Verwandtschaftsgrad, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.); — die Abstammung, Z., Jan. (H.).
kolę́r, m. 1) der Kragen, Mur., Cig., Jan., Mik., vzhŠt.; (kōler, Gor.); — 2) kōler, der obere Balken des Ochsenjoches, jvzhŠt.; — prim. nem. Koller, it. collare, fr. collier.
kōlerən, -rna, adj. Cholera-; — cholerakrank: ponudil se je v postrežbo kolernim, Cv.
koléričən, -čna, adj. vročekrven, cholerisch, Cig. (T.).
kolešę̑vka, f. 1) lijasta, globoka, nav. skalnata dolina, Notr.- SlN.
kolę̑štra, f. 1) der Schneeschuh, C.; — 2) psovka nerodnemu človeku, Levst. (Rok.); — prim. kleštra.
koleštráti, -ȃm, vb. impf. nerodno hoditi: jazbec koleštra navzdol, Glas.; — nerodno delati, Z.
kolēt, m. poleten na lehko roko narejen svinjak, Plužna- Erj. (Torb.).
kọ̀li, adv. 1) wie viel auch, wie sehr auch, Boh.; koli sem majhen, pa se te vendar ne bojim Dol.- Levst. (Sl. Spr.), C.; — koli — toli, wie sehr — so sehr, C.; — 2) za relativnimi besedami: immer, auch: kdor koli, wer immer, kolikor koli, wie viel immer, itd.; — 3) ziemlich, Z.; koli slaba letina, ziemlich magere Ernte, Z., C.; še koli dobro, noch ziemlich gut, Dol.; zna še koli brati, jvzhŠt.
kolíbica, f. dem. koliba; das Hüttchen, Z., nk.; k. na vrtu, Zora.
kolībrij, m. der Kolibri, Cig., Jan.; navadni k., gemeiner Kolibri (trochilus colubris), rubinasti k., der Rubintopas-Kolibri (trochilus mosquitus), Erj. (Ž.).
kolìč, -íča, m. 1) dem. kol; kleiner Pfahl, Stecken; der Zaunpfahl, Cig., M., Vest.; — tudi kǫ́lič; kólič, -íča, die Korbrippe (tisti kol pri košu, okrog katerega gredo vitre), Tolm., Cerkljansko- Štrek. (Let.); — 2) kolíč, der Arbeiter, der die Rebenpfähle in die Erde steckt, der Bestecker, jvzhŠt.
kolíčati, -am, vb. impf. mit Stecken, Pfählchen versehen, pflöcken, Cig.
kolı̑čək, -čka, m. dem. količ, = kolček, kleiner Stecken, Cig., Jan., Valj. (Rad).
kọ̑ličək, -čka, pron. indef. irgendwie groß: količko, ein bisschen, C., Zora; količko kaj, irgend eine kleine Menge, količko kdo, irgend jemand, C.
količína, f. das Quantum, die Quantität, Cig., Jan., Cig. (T.), C.; die Quote, Cig., DZ.; die Größe ( math.), Cig. (T.); prostorna k., die Raumgröße, Cel. (Geom.); pretržna k., unstetige Größe, Cig. (T.); k. prožnosti, die Elasticitätsgröße, Cig. (T.).
kǫ́ličje, n. coll. Stecken, Pfähle ( pos. o slabem kolju), (kol'čje) Dol.
kọ̑ličkaj, pron. indef. irgend eine kleine Menge, ein bisschen, ein wenig; da mi je le količkaj dal; če me imaš le količkaj rad.
kolı̑čkati, -am, vb. impf. neko igro za solde in gumbe igrati, Kneža ( Tolm.)- Erj. (Torb.).
kọ́lik, pron. interr. wie groß? koliko, wie viel? k. veder vina? k. časa, wie lange? k. vojakov, ljudi? wie viel Soldaten, Menschen? — koliko še imam dela! koliko bolj bomo veseli, če sam prideš! um wie viel mehr wird es uns freuen, wenn du selbst kommst!
kọ̑likaj, pron. indef. irgend eine kleine Menge, ein bisschen, Cig., Trub., Kr.; to danes pokosim, če mi kolikaj pomoreš, če mi kolikaj vina daš, Levst. (Rok.).
kọ̑likanj, pron. I. interr. wie viel, ( nav. v vzkliku); kolikanj dobrot smo od njega prejeli! — II. (redko) rel. = kolikor: kolikanj je duš, tolikanj je milosti božjih, Jsvkr.
kọ̑liki, pron. interr. der wievielte? Jan.; koliki dan je danes? C.
kọ̑likor, * pron. rel. wie (so) viel; (z rodilnikom) wie (so) viele; kolikor je mogoče, so viel als möglich; kolikor glav, toliko misli, Cig.; k. koli, k. si bodi, soviel nur immer, wie viel immer; kolikor — toliko, je — desto; kolikor toliko, immerhin eine gewisse Quantität (wenn auch eine geringe); dal ti bom kolikor toliko; k. me je, k. me je pod klobukom, so groß ich bin, Jan.; k. jaz vem, meines Wissens; k. pomnim, so weit ich mich erinnere; — insoferne, Cig., Jan., nk.; le Bogu posvečen človek, kolikor svetu odmrje, je pravi dar, Burg.
kọ̑likorkrat, adv. rel. so oft; k. koli, so oft auch.
kọ́likrat, adv. = kolikokrat, Cig., Jan., Levst. (Sl. Spr.).
kọ̑likršən, -šna, adj. wie (so) groß ( rel.); tolik (tolikšen) je, kolikršen mora biti.
kọ́likšən, -šna, adj. wie groß?: kolikšne velikosti? DZ.; s kolikšno muko! Levst. (Nauk).

43.401 43.501 43.601 43.701 43.801 43.901 44.001 44.101 44.201 44.301

Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani

Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU

Iskalnik: NEVA