s (43.439-43.538)

43439. klicár, -rja, m. der Rufer, der Ausrufer, der Herold, der Verkündiger, Cig., Jan., C., Ravn., Zora, Navr. (Let.), Bes.
43440. klicáriti, -ȃrim, vb. impf. = za klicarja biti, Bes.
43441. 1. klícati, klı̑čem, vb. impf. rufen; na pomoč, na pomaganje k., um Hilfe rufen; pijače k. v krčmi, ein Getränk verlangen, Jurč.; po imenu k., beim Namen rufen, nennen; — anrufen: Boga k., duhove k.; anrufen: v Boga k. ob sili, Ravn.; na Boga k., Krelj, Trub., Dalm.; na svetnike k., Z.; na boj k., zum Kampfe herausfordern; pod orožje k., das Aufgebot ergehen lassen, Cig.; k. koga na pravico, zur Verantwortung ziehen, Z.; namestnika k., den Ersatzmann einberufen, DZ.; — laden, Cig.; na pir k., Z.; — locken, Cig.; sovo klicati s čovinkom, jvzhŠt.; — aufrufen: po vrsti k., Cig.; — verkündigen, verlautbaren, Cig.; k. po občinah zakon, Levst. (Nauk); ure k., die Stunden abrufen, Cig.; — nennen, k. se, heißen, Cig., Jan.; Pravi Bog se kliče Bog ljubezni, Preš.; (menda po it. chiamarsi).
43442. klicȃvəc, -vca, m. der Rufer, Mur., Cig., Jan.; glas klicavca v puščavi, C.
43443. klı̑č, m. das Rufen, C.; — die Versteigerung: na klič staviti, öffentlich versteigern, C., Ist.- Nov.; če bodeš tako gospodaril, prideš hitro na klič, (= propade ti, kar imaš), Vrsno- Erj. (Torb.).
43444. klíčica, f. dem. klica; das Keimchen, ogr.- C.
43445. klı̑čje, n. coll. 1) Keime, C.; — 2) belo kličje, das Täschelkraut (thlaspi perfoliatum), Medv. (Rok.).
43446. klı̑čnica, f. das Keimloch, Cig. (T.), Tuš. (B.).
43447. klı̑čnik, m. das Keimbläschen: iz mehurčiča se razvije klica, zato ga imenujemo kličnik, Erj. (Izb. sp.).
43448. 1. klíka, f. der Keimtrieb ( z. B. des Getreides), C., Z.
43449. 2. klīka, f. svojat, die Clique, nk.
43450. klíkniti, klı̑knem, vb. pf. ausrufen, Jan., nk.
43451. kliktáti, -ȃm, vb. impf. schreien (vom Adler), Mik. (Et.).
43452. klīmat, m. podnebje, das Klima, Cig. (T.); — rus.
43453. klimātičən, -čna, adj. podnebja se tičoč, klimatisch, Cig. (T.), nk.
43454. 1. klìn, klína, m. 1) = zagozda, der Keil, C., Cig. (T.), Sen. (Fiz.); — 2) der Pflock, der Döbel, der Holznagel, der Bolzen; klin s klinom, = ein Keil treibt den andern; klin se s klinom izbija, Jurč.; na klin obesiti, auf den Nagel hängen; — die Leitersprosse.
43455. klı̑nar, -rja, m. der Pflock- oder Nagelschneider, Cig.
43456. klinčȃłnica, f. die Klöppelmaschine, DZ.
43457. klı̑nčək, -čka, m. dem. klinec; 1) das Pflöckchen, das Holznägelchen, ein kleiner Bolzen; — klinčki, Zündhölzchen; = netilni klinčki, Jan.; = užigalni klinčki, Cig.; — der Rechenstift, Jan.; — 2) die Nelke (dianthus), Mur., Cig., Jan.; — klinčki, Gewürznelken, Mur., Št.
43458. klı̑nčevje, n. coll. = klinci: die Klöppel (bei der Verfertigung von Spitzen gebraucht), SlN.
43459. klı̑nčič, m. die Nelke (dianthus), Tuš. (B.).
43460. klı̑nčka, f. neko kiselo jabolko, C.
43461. klínčkovəc, -vca, m. der Nelkenstock, Jan.
43462. klı̑nčnica, f. 1) das Nelkengewächs, Jan., Cig. (T.), Nov., Tuš. (B.); — 2) neka hruška, Mariborska ok.- Erj. (Torb.).
43463. klı̑nəc, -nca, m. dem. klin; 1) das Pflöckchen, der Stift, der Holznagel; — der Griffel, Jan.; — der Klöppel (bei der Verfertigung der Spitzen), Cig., Jan.; — 2) die Nelke, Cig., C.; divji (rdeči in beli) k., C.; pasji k., C.; die Lichtnelke (lychnis), C.; — 3) klinci, Gewürznelken, Mur., Cig., Jan.
43464. klīničən, -čna, adj. h kliniki spadajoč, klinisch.
43465. klīnika, f. zavod, v katerem se dejansko uči zdravljenje bolnikov, die Klinik.
43466. klíniti, klı̑nim, vb. impf. 1) Pflöcke setzen, Z.; — 2) = siliti: klinijo nas, da bi delali cesto, Gorenja Soška dol.- Erj. (Torb.); — 3) keilen, spitzen, Cig.; — (Getreide) schroten, Mur.; beim Verzehren des Kernobstes die Kerne wegwerfen, Mur., C.; — k. se, sich auskeilen ( min.), Cig. (T.).
43467. klínja, f. die Klinge, Cig., DZ.; das Blatt einer Säge, Cig.; der Blockmeißel der Schmiede, Cig.; — iz nem.
43468. klinkèt, -ę́ta, m. das Geklingel, C.
43469. klinktáč, m. der Schreiadler (aquila naevia), C.
43470. klinktáti, -tȃm, vb. impf. schreien wie der Adler: orel klinkta, C.; — prim. kliktati.
43471. klinolìk, -líka, m. das Sphenoid, h. t.- Cig. (T.).
43472. klinovina, f. die grüne Nussschale, C.; — pogl. 2. glinja, klenovec.
43473. klíp, m. der Maiskolben, Tuš. (R.), SlN.- C., kajk.- Valj. (Rad).
43474. klı̑pka, f. der Stockfisch (gesalzen und getrocknet), Erj. (Ž.); — prim. hs. klipka, der Kolben.
43475. klíti, klíjem, vb. impf. keimen, hervorsprießen; vijolice klijejo iz zemlje.
43476. klítje, n. das Keimen, C.
43477. klı̑vcati, -am, vb. impf. = klivkati (o psu), Poh.- Glas.
43478. klı̑vkati, -kam, -čem, vb. impf. stöhnen, ächzen, C.; schluchzen, M.; winseln, keifen, C.; pes, pura klivče, ogr.- Valj. (Rad).
43479. kljəváti, kljújem, vb. impf. = kljuvati, Cig., Jan., Levst. (Sl. Spr.).
43480. kljúbəčen, -čna, adj. trotzend, Dol.- Levst. (Rok.).
43481. kljȗbemu, adv. mit Fleiß (im guten und schlechten Sinne), C.; — zum Trotz, zum Possen, Fr.- C.; — prim. kljubu.
43482. kljubę̑t, f. der Trotz, Guts., Jarn., Mur., Cig., Jan., Poh.- C.; h kljubeti, zum Trotz, Guts., vzhŠt.- C.
43483. kljubę̑tən, -tna, adj. = kljubesten, Guts., C.; kljubetni otroci, Slom.
43484. kljubę̑tnica, f. die gerne einem etwas zum Trotze thut, Fr.- C.
43485. kljubę̑tnik, m. der gerne einem etwas zum Trotze thut, Guts., Fr.- C.
43486. kljubetováti, -ȗjem, vb. impf. trotzen, Guts., Mur., Cig., Jan., Poh.- C.
43487. kljubę̑zən, -zni, f. der Trotz, Cig.; prej (pred ženitvijo) ljubezen, potlej kljubezen, Z., Dol.- Levst. (Rok.).
43488. kljubežljìv, -íva, adj. = kljubesten, C.
43489. kljubováłən, -łna, adj. trotzend, trotzig, Jan.; kljubovȃłni ponos, Zv.
43490. kljubovȃnje, n. das Trotzen, Cig., Jan., M., C.
43491. kljubováti, -ȗjem, vb. impf. trotzen: k. komu; vsemu svetu k.; — kljúbovati, Jap. (Prid.)- Valj. (Rad).
43492. kljȗbu, adv. zum Trotz, zum Possen, Cig., Jan., Fr.- C.; njim kljubu, Krelj; k. delati = kljubovati, Cig.; na kljubu, zum Trotz, (na kljubo) Cig.; Bogu na kljubu, Jap.- C.; tebi na kljubu, Preš.; h kljubu = kljubu, Jan.; pri kljubu ne, erst recht nicht, KrGora; — iz nem. zu Liebe, Levst. (Rok.).
43493. kljúč, m. 1) der Haken: der Widerhaken, damit Stroh oder Heu aus einem Haufen zu raufen, Aeste an sich zu ziehen u. dgl.; požarni k., der Feuerhaken, DZkr.; — 2) etwas Hakensartiges; die Schlüsselrebe: trtna mladika tako odrezana, da se je še košček stare rozge, iz katere je zrasla, drži; tudi sploh: der Rebensetzling; — der Zuganker ( mont.), V.-Cig.; — der Rahmen beim Pfluge, V.-Cig.; die Stuhlsäule am Dachgerüste, Krn- Erj. (Torb.); — = cestni ovinek, Kras- Štrek. (Let.); ključi, Serpentinen, Notr., Rihenberk- Erj. (Torb.); cesta čez Ljubelj gre v ključe, Z.; — ključi, vezi pri košu na vozu, Sv. Peter- Erj. (Torb.); — ključ žerjavov, ein Zug Kraniche, Cig.; — 3) der Schlüssel; pod k. dejati, einsperren; pod ključem imeti, unter Schloss verwahren; k. od vrat, od veže, der Thürschlüssel, der Hausthorschlüssel, Levst. (Zb. sp.); meni luč, tebi ključ, ali: v roko luč, iz roke ključ (= po smrti prehaja posest v druge roke), Npreg.; — das Schränkeisen zum Schränken der Säge, Cig.; — der Schraubenschlüssel; — der Reiber oder Wirbel (pri pipi), DZ.; — das Orgelregister, C.; — der Stempel oder Kolben der Handspritze, Malhinje na Krasu- Erj. (Torb.); — ključi, die Schlusssteine bei Wölbungen und Kalköfen, Cig., Notr.; — sv. Petra ključ, neko ozvezdje, Pjk. (Črt. 259.); — "rimskega ključa iskati" = neka pastirska igra, Vest. I. 126.; — der Molo, Vrt.; — 4) die Schlüsselblume (primula), C.; — das Schneeglöckchen (galanthus nivalis), Zemon (Notr.)- Erj. (Torb.); — sv. Petra k., der Erdrauch (fumaria), C., Tuš. (B.), Strp.; die Himmelskerze (verbascum thapsus), C.
43494. ključȃłnica, f. 1) das Schloss; — viseča k., das Vorlegeschloss, Cig., Jan.; — 2) das Schneeglöckchen (galanthus nivalis), Vas Krn- Erj. (Torb.).
43495. ključȃłničar, -rja, m. der Schlosser, Mur., Cig., Jan.; ključalničar dela ključalnice, Ravn. (Abc.).
43496. ključȃłničarica, f. die Schlossersfrau, Cig.
43497. ključȃłničən, -čna, adj. Schloss-, Cig.
43498. ključȃłničica, f. dem. ključalnica, kleines Schloss.
43499. ključȃnica, f. das Schloss, Meg., Alas., Dict., Mur., Cig., Dalm., Hip. (Orb.), Štrek., Št.- Svet. (Rok.), Vrt., DZ., BlKr.; s ključanico zapreti, Jsvkr.; zaškriplje k., Jurč.; viseča k., das Vorlegeschloss, DZ.; — kljúčanica, vzhŠt.
43500. ključȃničar, -rja, m. der Schlosser, Levst. (Nauk), Vrt.
43501. ključár, -rja, m. 1) dem die Schlüssel anvertraut sind: der Schlüsselbewahrer, nk.; der Haushälter, der Beschließer, Dict., Mur., Cig., Jan.; der Schenk, der Kellermeister, Meg., Cig., Jan., Dalm.; der Kämmerer, Mur., Cig., Jan.; cerkveni k., der Kirchenkämmerer, der Kirchenprobst, Cig., Jan., C.; — 2) der Schlosser, Alas., C., nk.; — kljȗčar, Valj. (Rad).
43502. ključaríca, f. die Beschließerin, die Haushälterin, die Schaffnerin, Dict., Mur., Cig., Jan.: Elizabete pestinja in ključarica, Trub. (Post.); za ključarico služiti, Jsvkr.
43503. ključáti, -ím, vb. impf. gebeugt sein, C.
43504. kljúčək, -čka, m. dem. ključ; 1) das Schlüsselchen; — 2) die Schlüsselblume, C.
43505. kljúčək, -čka, adj. krumm, C.; ključka in trnova pot, C.; na ključko, krumm, schief, ogr.- C.
43506. kljúčən, -čna, adj. Schlüssel-.
43507. ključenica, f. 1) Guts., Mur., Jan.; pogl. ključanica; — 2) ključeníca, magere Kuh, C.
43508. ključevína, f. etwas Krummes, C.
43509. kljúčica, f. 1) dem. kljuka; das Häkchen; lahko si ključico podasta, = oba sta enaka, nič ali malo vredna, Erj. (Torb.); ključico komu iztegniti, jemandem den Anschlag vereiteln, C.; ( prim. kljuko vleči); — 2) = ključ, die Schlüsselrebe, vzhŠt.- C.
43510. kljúčič, m. dem. ključ; 1) das Schlüsselchen; — 2) der Ranken ( z. B. an der Weinrebe), Cig.
43511. kljúčiti, * -im, vb. impf. biegen, krümmen, Cig.; k. se, sich krümmen, zusammenschrumpfen, Cig.; v starih letih se hrbet začenja ključiti, Cig.; zastavna in močna njegova postava jela se je ključiti, Jurč.
43512. kljȗčnica, f. das Schlüsselbein, V.-Cig., Cig. (T.), C., Erj. (Som.).
43513. kljȗčnik, m. die Kuckuckslichtnelke (lychnis flos cuculi), Soška dol.- Erj. (Torb.); — (= lučnik [verbascum], Hal.- C.).
43514. ključnína, f. das Schlüsselgeld, Cig.
43515. kljȗk, m. 1) das Klopfen, M.; — 2) die Rohrdommel (ardea stellaris), C.; = nočni k., Frey. (F.).
43516. kljúka, f. ein hakenförmig gebogener Gegenstand: z. B. der Wandhaken; na kljuko obesiti kaj, etwas auf den Nagel hängen; Sem obesil zavolj tebe Dokaj časa uk na kljuko, Preš.; der Heftelhaken, der Henkelhaken, der Fensterhaken, der Haken zum Heuraufen, u. dgl.; kljuka se kvake drži, gleich und gleich gesellt sich gern, C.; — das Knieholz, das Kniestück, Cig.; — = ključ, die Schlüsselrebe, der Rebensetzling, C.; — das Winkelholz (Winkelmaß), Cig., M.; = vogalna k., Hip. (Orb.); — die Zimmermannsklammer, C.; — die Sensenkrücke, Cig.; — die Kurbel, Cig., Jan.; — die Thürklinke; za kljuko prijeti, držati; — = sključen prst: na kljuko zažvižgati, Zv.; — kljuko vleči = za sključena prsta se vleči, Levst. (Rok.); ( prim. bav. hackel ziehen); — die Ranke, C.; — kljuke, hakenförmige, unförmliche Schriftzüge, Z.; kljuke delati, Krähenfüße machen, Cig.; — die röm. Fünf: kljuka pet, križ deset, pa kola dva, to stori sedemnajst, Jurč.; — meja na kljuko, scharfwinklige Grenze, Svet. (Rok.); — ein elendes Pferd, Lašče- Levst. (Rok.), oder Rind, Z.; — eine vom Alter gebeugte Frau ( zaničlj.), M.; — kljuka prediva, eine Knocke Spinnhaar, Andr.
43517. kljukáč, m. das Krummesser, Ben.- C.
43518. kljȗkanje, n. das Klopfen.
43519. kljȗkar, -rja, m. = brglez, der Grauspecht, C.
43520. 2. kljȗkati, -am, vb. impf. pochen; an die Thüre klopfen, Meg., Trub., Dalm.; Grenka smrt na duri kljuka, Npes.- Levst. (Rok.); na prsi se k., Trub., Krelj; kljukam in bijem na svoje grešno srce, Kast.; moje srce kljuka v meni, Trub.; — picken, Cig.; — = klenkati: zvonček žalostno kljuka, Slom.
43521. kljȗkavəc, -vca, m. 1) der Klopfer, Cig.; — 2) der Schwarzspecht (picus martius), C.
43522. kljȗkəc, -kca, m. 1) ein Gebeugter; — 2) der Dietrich: kljukec žabico (das Vorhängeschloss) odpira, Z.; — 3) = zakrivljen nož, GBrda- Erj. (Torb.); das Krummesser zum Abästen, Dol.; — das Taschenmesser, C.; — 4) der Schelm, Notr.- Z.; lažnjivi kljukec (v narodnih pravljicah); Jaz kljukec čuden sem v resnici, Levst. (Zb. sp.).
43523. kljúkica, f. = ključica, Cig., Jan.; — die Ellbogenspitze, Erj. (Som.).
43524. kljukičar, -rja, m. = svinjska glista, der Kratzer (echinorhynchus gigas), Erj. (Ž.).
43525. kljukljáti, -ȃm, vb. impf. schwach klopfen, C.
43526. 1. kljúkniti, kljȗknem, vb. pf. niederhocken, C.; — zusammenknicken ( z. B. vom überreifen Getreide), Z.
43527. kljȗn, m. 1) der Schnabel; — 2) das Maul des Hahnes am Flintenschlosse, Cig.; — der Schnabel des Stampfschlägels, C.; — 3) račji k., die gemeine Entenmuschel (lepas anatifera), Erj. (Ž.).
43528. kljunáč, m. 1) ein Vogel mit großem Schnabel, der Großschnabel, C.; — 2) die Schnepfe; kljunači, Schnepfen (limicolae), Erj. (Ž.); — 3) der Schiffshaken, C.
43529. kljunáča, f. die Keilhacke, Cig.; die Spitzhaue, Z.
43530. kljunáčev, adj. von der Schnepfe, Schnepfen-, Cig.
43531. kljunaríca, f. kljunarice, Schnabelkräuter (gruinales), Tuš. (R.).
43532. kljȗnáš, m. kljunaši, Schnabelthiere (monotremata), Cig. (T.), Erj. (Ž.); čudoviti k., das sonderbare Schnabelthier (ornithorhynchus paradoxus), Erj. (Ž.).
43533. kljunàt, -áta, adj. schnabelig, geschnäbelt, Cig.
43534. kljȗnčək, -čka, m. dem. kljunec; 1) das Schnäbelchen; — 2) die Tulpe, Mur.; divji k., die wilde Tulpe (tulipa silvestris), Z.
43535. kljȗnəc, -nca, m. dem. kljun; (kronasti) k. pri čeljusti, der Kronenfortsatz, Cig. (T.), Erj. (Som.).
43536. kljúniti, kljȗnem, vb. pf. mit dem Schnabel picken, hacken; — prim. kljuvati.
43537. kljȗnka, f. das Kopfgras (rhynchospora), Medv. (Rok.).
43538. kljunorı̑łčnik, m. = kljunaš, das Schnabelthier, C.

   42.939 43.039 43.139 43.239 43.339 43.439 43.539 43.639 43.739 43.839  

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani