Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

s (43.401-43.500)

  1. klẹ̑ščar, -rja, m. 1) der beim Pflügen die Pflugnarbe (klešče) hält, Cig., Kr.; tudi: klẹščár; — 2) = rogač, der Hirschkäfer, Cig., Jan., Bolc- Erj. (Torb.); — 3) = rak, Erj. (Izb. sp.).
  2. klẹ̑ščarica, f. der Ohrwurm (forficula), Goriška ok.- Erj. (Torb.); — die Scherenassel, Cig.
  3. klẹ́šče, f. pl. 1) die Zange; beraške k., die Biegzange, V.-Cig.; — v kleščah biti, in der Klemme sein; — die Krebsschere; — die Fresszange, Cig.; — 2) das Charnier an der Sägemühle, V.-Cig.; — 3) "ona lesena kamba, s katero navadno kak dečak mej oranjem navrača plužna kolesca, da prav teko po jamljišči (razoru)", Erj. (Torb.); die Pflugnarbe, Cig.
  4. klẹ̑ščəc, -əca, m. neka vinska trta: der Ortlieber, Vrtov. (Vin.), Rihenberk, Hal.- Erj. (Torb.); beli ali drobni k., Trumm.; rumeni, modri k., C.
  5. kleščək, -čka, m. = lešnikar, der Nusshäher, C.; — prim. klesk.
  6. klẹščenína, f. abgehackte Reiser, C.
  7. klẹ́ščenje, n. das Behacken, das Abästen.
  8. klẹščevína, f. der Wunderbaum (ricinus), Cig.
  9. klẹ́ščice, f. pl. dem. klešče; 1) kleine Zange; — 2) der Kloben in der Uhr, Cig. (T.), C.; — 3) eine Art Falleisen, vzhŠt.- C.
  10. klẹ̑ščje, n. das Abholz, Z., BlKr.
  11. klẹ̑ščman, m. der Hirschkäfer (lucanus cervus), Notr.- Cig., Idrija- Štrek. (LjZv.).
  12. klẹ̑ščnik, m. 1) großer Vorderzahn, Cig., M.; mlečni kleščniki, Nov.; — 2) = dlesk, C.; — 3) oni kolček na plužni, za katerega drži pri oranju kleščar, Gor.; — prim. klešče 3).
  13. klẹ̑štra, f., Cig., Erj., C.; nav. pl. kleštre, das Kummetholz, die Kummetklammer, Mur., Cig., C.; lesena kamba v konjskem homotu, Kr.- Erj. (Torb.); — kleštra, psovka za nerodnega človeka, Kr.- Erj. (Torb.), ali živinče, C.; — prim. bav. klöster, ki je iz slov.; prim. klešče, Erj. [Torb.].
  14. 1. klẹštráti, -ȃm, vb. impf. abschlagen, abästeln, Jarn., BlKr.; — prim. klestiti.
  15. 2. klẹštráti, -ȃm, vb. impf. ungeschickt gehen, Z., Gor.; — prim. kleštra.
  16. klẹ́štriti, -im, vb. impf. = klestiti, ogr.- C.
  17. klẹ̑t, -ı̑, f. der Keller; — der oberirdische Keller, vzhŠt.- C.
  18. klẹtánja, f. ein schlechter Keller, C.
  19. klẹtár, -rja, m. der Kellermeister, C.; — der Kellner, Guts., Mur., Cig., Jan., C., nk.; (naglaša se tudi: klẹ̑tar).
  20. klẹtaríca, f. die Kellnerin, Guts., Mur., Cig., Jan., C., nk.; (naglaša se tudi: klẹ̑tarica).
  21. klę̑tba, f. das Fluchen, Jan.; kletbo hočejo odpraviti, jvzhŠt.
  22. 1. klẹ̑tən, -tna, adj. Keller-; klẹ̑tni oddušek, das Kellerloch, Jan.
  23. 2. klę́tən, -tna, adj. fluchenswert, Cig.
  24. klę̑təv, -tve, f. das Fluchen; der Fluch, die Verwünschung; strašna k.
  25. klę́ti, kółnem, vb. impf. 1) fluchen; eden moli, drugi kolne; k. s hudičem, s šentom, itd., solche Worte aussprechend fluchen, C.; k. koga, jemanden verfluchen, fluchend schelten; očeta, mater k.; — 2) k. se, schwören, schwörend betheuern, Dict., Cig., C.
  26. klę́tje, n. das Fluchen.
  27. klẹ̑tka, f. 1) der Käfig; k. polna vrabcev, Dalm.; — der Vogelschlag, Meg., C.; ptiče v kletko loviti, Dol., jvzhŠt.; — 2) eine Art Weinpresskasten, C.
  28. 1. klẹ̑tnik, m. = kletar, Guts., Cig.
  29. klę̑tvica, f. das Fluchwort, der gesprochene Fluch.
  30. klę̑tvina, f. das Fluchen, Cig., Šol.; med največe grehe šteje naš narod kletvino, LjZv.; — der Fluch, Mur., Cig., Jan.; s strupom kletvine sebe ubiti, Valj. (Rad); tudi: kletvína.
  31. kleveta, f. = obrekovanje, Zora; — stsl.
  32. klevetáti, -ȃm, vb. impf. = obrekovati, C., nk.; — stsl.
  33. klevetljìv, -íva, adj. obrekljiv, Vrt.; — stsl.
  34. klevetnik, m. = obrekovavec, nk.; — stsl.
  35. klíca, f. der Keim, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.); zobova k., der Zahnkeim, Erj. (Som.); pren. nova k. izprijenosti, Zv.; — der Keimtrieb, Cig., Jan., C.
  36. klicȃj, m. das Ausrufungszeichen, Cig., Jan., nk.
  37. klicáłən, -łna, adj. klicȃłni sklon, = klicalnik, Mur.; klicalno povelje, die Einberufungsordre, DZ.; klicalni rok, der Einberufungstermin, Cig.
  38. klícanje, n. das Rufen; k. na Boga, die Anrufung Gottes, Krelj; k. na boj, die Herausforderung zum Kampfe, Cig.
  39. klicár, -rja, m. der Rufer, der Ausrufer, der Herold, der Verkündiger, Cig., Jan., C., Ravn., Zora, Navr. (Let.), Bes.
  40. klicáriti, -ȃrim, vb. impf. = za klicarja biti, Bes.
  41. 1. klícati, klı̑čem, vb. impf. rufen; na pomoč, na pomaganje k., um Hilfe rufen; pijače k. v krčmi, ein Getränk verlangen, Jurč.; po imenu k., beim Namen rufen, nennen; — anrufen: Boga k., duhove k.; anrufen: v Boga k. ob sili, Ravn.; na Boga k., Krelj, Trub., Dalm.; na svetnike k., Z.; na boj k., zum Kampfe herausfordern; pod orožje k., das Aufgebot ergehen lassen, Cig.; k. koga na pravico, zur Verantwortung ziehen, Z.; namestnika k., den Ersatzmann einberufen, DZ.; — laden, Cig.; na pir k., Z.; — locken, Cig.; sovo klicati s čovinkom, jvzhŠt.; — aufrufen: po vrsti k., Cig.; — verkündigen, verlautbaren, Cig.; k. po občinah zakon, Levst. (Nauk); ure k., die Stunden abrufen, Cig.; — nennen, k. se, heißen, Cig., Jan.; Pravi Bog se kliče Bog ljubezni, Preš.; (menda po it. chiamarsi).
  42. klicȃvəc, -vca, m. der Rufer, Mur., Cig., Jan.; glas klicavca v puščavi, C.
  43. klı̑č, m. das Rufen, C.; — die Versteigerung: na klič staviti, öffentlich versteigern, C., Ist.- Nov.; če bodeš tako gospodaril, prideš hitro na klič, (= propade ti, kar imaš), Vrsno- Erj. (Torb.).
  44. klíčica, f. dem. klica; das Keimchen, ogr.- C.
  45. klı̑čje, n. coll. 1) Keime, C.; — 2) belo kličje, das Täschelkraut (thlaspi perfoliatum), Medv. (Rok.).
  46. klı̑čnica, f. das Keimloch, Cig. (T.), Tuš. (B.).
  47. klı̑čnik, m. das Keimbläschen: iz mehurčiča se razvije klica, zato ga imenujemo kličnik, Erj. (Izb. sp.).
  48. 1. klíka, f. der Keimtrieb ( z. B. des Getreides), C., Z.
  49. 2. klīka, f. svojat, die Clique, nk.
  50. klíkniti, klı̑knem, vb. pf. ausrufen, Jan., nk.
  51. kliktáti, -ȃm, vb. impf. schreien (vom Adler), Mik. (Et.).
  52. klīmat, m. podnebje, das Klima, Cig. (T.); — rus.
  53. klimātičən, -čna, adj. podnebja se tičoč, klimatisch, Cig. (T.), nk.
  54. 1. klìn, klína, m. 1) = zagozda, der Keil, C., Cig. (T.), Sen. (Fiz.); — 2) der Pflock, der Döbel, der Holznagel, der Bolzen; klin s klinom, = ein Keil treibt den andern; klin se s klinom izbija, Jurč.; na klin obesiti, auf den Nagel hängen; — die Leitersprosse.
  55. klı̑nar, -rja, m. der Pflock- oder Nagelschneider, Cig.
  56. klinčȃłnica, f. die Klöppelmaschine, DZ.
  57. klı̑nčək, -čka, m. dem. klinec; 1) das Pflöckchen, das Holznägelchen, ein kleiner Bolzen; — klinčki, Zündhölzchen; = netilni klinčki, Jan.; = užigalni klinčki, Cig.; — der Rechenstift, Jan.; — 2) die Nelke (dianthus), Mur., Cig., Jan.; — klinčki, Gewürznelken, Mur., Št.
  58. klı̑nčevje, n. coll. = klinci: die Klöppel (bei der Verfertigung von Spitzen gebraucht), SlN.
  59. klı̑nčič, m. die Nelke (dianthus), Tuš. (B.).
  60. klı̑nčka, f. neko kiselo jabolko, C.
  61. klínčkovəc, -vca, m. der Nelkenstock, Jan.
  62. klı̑nčnica, f. 1) das Nelkengewächs, Jan., Cig. (T.), Nov., Tuš. (B.); — 2) neka hruška, Mariborska ok.- Erj. (Torb.).
  63. klı̑nəc, -nca, m. dem. klin; 1) das Pflöckchen, der Stift, der Holznagel; — der Griffel, Jan.; — der Klöppel (bei der Verfertigung der Spitzen), Cig., Jan.; — 2) die Nelke, Cig., C.; divji (rdeči in beli) k., C.; pasji k., C.; die Lichtnelke (lychnis), C.; — 3) klinci, Gewürznelken, Mur., Cig., Jan.
  64. klīničən, -čna, adj. h kliniki spadajoč, klinisch.
  65. klīnika, f. zavod, v katerem se dejansko uči zdravljenje bolnikov, die Klinik.
  66. klíniti, klı̑nim, vb. impf. 1) Pflöcke setzen, Z.; — 2) = siliti: klinijo nas, da bi delali cesto, Gorenja Soška dol.- Erj. (Torb.); — 3) keilen, spitzen, Cig.; — (Getreide) schroten, Mur.; beim Verzehren des Kernobstes die Kerne wegwerfen, Mur., C.; — k. se, sich auskeilen ( min.), Cig. (T.).
  67. klínja, f. die Klinge, Cig., DZ.; das Blatt einer Säge, Cig.; der Blockmeißel der Schmiede, Cig.; — iz nem.
  68. klinkèt, -ę́ta, m. das Geklingel, C.
  69. klinktáč, m. der Schreiadler (aquila naevia), C.
  70. klinktáti, -tȃm, vb. impf. schreien wie der Adler: orel klinkta, C.; — prim. kliktati.
  71. klinolìk, -líka, m. das Sphenoid, h. t.- Cig. (T.).
  72. klinovina, f. die grüne Nussschale, C.; — pogl. 2. glinja, klenovec.
  73. klíp, m. der Maiskolben, Tuš. (R.), SlN.- C., kajk.- Valj. (Rad).
  74. klı̑pka, f. der Stockfisch (gesalzen und getrocknet), Erj. (Ž.); — prim. hs. klipka, der Kolben.
  75. klíti, klíjem, vb. impf. keimen, hervorsprießen; vijolice klijejo iz zemlje.
  76. klítje, n. das Keimen, C.
  77. klı̑vcati, -am, vb. impf. = klivkati (o psu), Poh.- Glas.
  78. klı̑vkati, -kam, -čem, vb. impf. stöhnen, ächzen, C.; schluchzen, M.; winseln, keifen, C.; pes, pura klivče, ogr.- Valj. (Rad).
  79. kljəváti, kljújem, vb. impf. = kljuvati, Cig., Jan., Levst. (Sl. Spr.).
  80. kljúbəčen, -čna, adj. trotzend, Dol.- Levst. (Rok.).
  81. kljȗbemu, adv. mit Fleiß (im guten und schlechten Sinne), C.; — zum Trotz, zum Possen, Fr.- C.; — prim. kljubu.
  82. kljubę̑t, f. der Trotz, Guts., Jarn., Mur., Cig., Jan., Poh.- C.; h kljubeti, zum Trotz, Guts., vzhŠt.- C.
  83. kljubę̑tən, -tna, adj. = kljubesten, Guts., C.; kljubetni otroci, Slom.
  84. kljubę̑tnica, f. die gerne einem etwas zum Trotze thut, Fr.- C.
  85. kljubę̑tnik, m. der gerne einem etwas zum Trotze thut, Guts., Fr.- C.
  86. kljubetováti, -ȗjem, vb. impf. trotzen, Guts., Mur., Cig., Jan., Poh.- C.
  87. kljubę̑zən, -zni, f. der Trotz, Cig.; prej (pred ženitvijo) ljubezen, potlej kljubezen, Z., Dol.- Levst. (Rok.).
  88. kljubežljìv, -íva, adj. = kljubesten, C.
  89. kljubováłən, -łna, adj. trotzend, trotzig, Jan.; kljubovȃłni ponos, Zv.
  90. kljubovȃnje, n. das Trotzen, Cig., Jan., M., C.
  91. kljubováti, -ȗjem, vb. impf. trotzen: k. komu; vsemu svetu k.; — kljúbovati, Jap. (Prid.)- Valj. (Rad).
  92. kljȗbu, adv. zum Trotz, zum Possen, Cig., Jan., Fr.- C.; njim kljubu, Krelj; k. delati = kljubovati, Cig.; na kljubu, zum Trotz, (na kljubo) Cig.; Bogu na kljubu, Jap.- C.; tebi na kljubu, Preš.; h kljubu = kljubu, Jan.; pri kljubu ne, erst recht nicht, KrGora; — iz nem. zu Liebe, Levst. (Rok.).
  93. kljúč, m. 1) der Haken: der Widerhaken, damit Stroh oder Heu aus einem Haufen zu raufen, Aeste an sich zu ziehen u. dgl.; požarni k., der Feuerhaken, DZkr.; — 2) etwas Hakensartiges; die Schlüsselrebe: trtna mladika tako odrezana, da se je še košček stare rozge, iz katere je zrasla, drži; tudi sploh: der Rebensetzling; — der Zuganker ( mont.), V.-Cig.; — der Rahmen beim Pfluge, V.-Cig.; die Stuhlsäule am Dachgerüste, Krn- Erj. (Torb.); — = cestni ovinek, Kras- Štrek. (Let.); ključi, Serpentinen, Notr., Rihenberk- Erj. (Torb.); cesta čez Ljubelj gre v ključe, Z.; — ključi, vezi pri košu na vozu, Sv. Peter- Erj. (Torb.); — ključ žerjavov, ein Zug Kraniche, Cig.; — 3) der Schlüssel; pod k. dejati, einsperren; pod ključem imeti, unter Schloss verwahren; k. od vrat, od veže, der Thürschlüssel, der Hausthorschlüssel, Levst. (Zb. sp.); meni luč, tebi ključ, ali: v roko luč, iz roke ključ (= po smrti prehaja posest v druge roke), Npreg.; — das Schränkeisen zum Schränken der Säge, Cig.; — der Schraubenschlüssel; — der Reiber oder Wirbel (pri pipi), DZ.; — das Orgelregister, C.; — der Stempel oder Kolben der Handspritze, Malhinje na Krasu- Erj. (Torb.); — ključi, die Schlusssteine bei Wölbungen und Kalköfen, Cig., Notr.; — sv. Petra ključ, neko ozvezdje, Pjk. (Črt. 259.); — "rimskega ključa iskati" = neka pastirska igra, Vest. I. 126.; — der Molo, Vrt.; — 4) die Schlüsselblume (primula), C.; — das Schneeglöckchen (galanthus nivalis), Zemon (Notr.)- Erj. (Torb.); — sv. Petra k., der Erdrauch (fumaria), C., Tuš. (B.), Strp.; die Himmelskerze (verbascum thapsus), C.
  94. ključȃłnica, f. 1) das Schloss; — viseča k., das Vorlegeschloss, Cig., Jan.; — 2) das Schneeglöckchen (galanthus nivalis), Vas Krn- Erj. (Torb.).
  95. ključȃłničar, -rja, m. der Schlosser, Mur., Cig., Jan.; ključalničar dela ključalnice, Ravn. (Abc.).
  96. ključȃłničarica, f. die Schlossersfrau, Cig.
  97. ključȃłničən, -čna, adj. Schloss-, Cig.
  98. ključȃłničica, f. dem. ključalnica, kleines Schloss.
  99. ključȃnica, f. das Schloss, Meg., Alas., Dict., Mur., Cig., Dalm., Hip. (Orb.), Štrek., Št.- Svet. (Rok.), Vrt., DZ., BlKr.; s ključanico zapreti, Jsvkr.; zaškriplje k., Jurč.; viseča k., das Vorlegeschloss, DZ.; — kljúčanica, vzhŠt.
  100. ključȃničar, -rja, m. der Schlosser, Levst. (Nauk), Vrt.

   42.901 43.001 43.101 43.201 43.301 43.401 43.501 43.601 43.701 43.801  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA