Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

s (43.039-43.138)

  1. kdẹ̑kdẹ, adv. = tu in tam, Raič (Slov.).
  2. kdẹ̀r, adv. rel. = kjer, Mik., Levst. (Sl. Spr.).
  3. kdọ́, pron. I. interr. wer? kdo je? wer da? kdo ve, kaj počenja! wer weiß, was er treibt! kdo pameten se bo čudil? welcher vernünftige Mensch wird sich wundern? ta ustava ni kdo ve kako umetna, Zv.; tega ne dam iz rok, ko bi ne vem kdo prišel! jvzhŠt.; — II. indef. kdọ̀, irgendwer, jemand; če kdo ve, pa naj pove! vsaj nima kdo po njega iti, es ist ja niemand da, der ihn holen könnte; ima kdo nositi med, Levst. (Beč.); — III. rel. = kdor, na vzhodu.
  4. kdọ̀r, pron. rel. wer; kdor ne dela, je brez jela, Cig.; kdor koli, wer immer! kdor (si) bodi, wer es sei.
  5. kə̀, conj. 1) wenn: ke bi ... (okršeni kədər = kadar, namesto zdaj v knjigah sploh navadnega: ko bi ...), Guts.; prim. Škrab. (Cv. VI. 10. VII. 9.); — 2) = ker, Guts., C.
  6. kę́ba, f. 1) etwas Abgestutztes, Cig.; — kokoš brez repa, Lašče- Levst. (Rok.); — 2) die Zwergin, BlKr.
  7. kę̑bčək, -čka, m. dem. kebec; junger Vogel, das Küchlein, C.
  8. kę̑bəc, -bca, m. 1) ein Thier mit abgestutztem Schwanz, Cig.; — 2) kleiner, untersetzter Mensch, ein Zwerg, BlKr.; — 3) eine Art weiße Fisole, Lašče- Levst. (Rok.).
  9. kəbə̀l, -blà, m. das Schaff, Cig., Vrt., Dol.; vina ni maral piti iz kupice, morali so mu prinesti kebel, LjZv.; vodni kebli, Erj. ( Let.); pravi k. ("kebal") in mera, Krelj; — (kébəł, der Metzen, ogr.- C.); — prim. kabel.
  10. kę́bica, f. dem. keba; schwanzloses Huhn, Cig.
  11. kę́biti, -im, vb. impf. stutzen, den Schwanz abstutzen, Cig.
  12. kəbláča, f. der Kopf ( zaničlj.), SlGor.- C., Trst. (Let.); — prim. kebel.
  13. kəblár, -rja, m. der Schaffbinder, C., Svet. (Rok.).
  14. kəblę̑nik, m. kraj, kamor se postavljo škafi, BlKr.
  15. kəblíca, f. ein Schaff, Habd., Dol.; die Milchgelte, C.; Mleka dosti nam podeli, Dve čebrici, Dve keblici, Vrt.; — die Schöpfgelte, Notr.
  16. kebrščák, m. die größte Gattung Fisolen, vzhŠt.- C.
  17. kebzováti, -ȗjem, vb. impf. schauen, Acht haben: k. na koga, kaj, ogr.- M.; Acht geben, merken, ogr.- C., Valj. (Rad).
  18. kə̀c, kəcà, m. 1) der Schnabelhieb, der Pick, Jan. (H.); — der Hieb, Jan. (H.); — 2) kec ti bo, ako ti oče umrje, dein Loos wird sich nach dem Tode des Vaters zum Schlimmeren wenden, Z., GBrda; — 3) der Skis (im Tarokspiel), Cig.; — k. biti komu, jemandem gewachsen sein, Cig.; — (ni gotovo, ali te besede vse skupaj k enemu korenu spadajo).
  19. kə̀c, interj. s tem glasom mačke podijo, M., Dol., Notr.
  20. kəcáti, -ȃm, vb. impf. 1) berühren, Jarn.; — 2) k. se, schlecht gehen: keca se mi, GBrda; — prim. kec 2).
  21. kȇcmec, m. das Baumharz, Mur., C.; arabski k., das Gummi, Danj. (Posv. p.).
  22. kəcniti, -nem, vb. pf. berühren, Jarn.; — mit der Ruthe schlagen, Jan. (H.).
  23. kečíga, f. der kleine Stör, der Sterlet (acipenser ruthenus), Erj. (Z.), Mik.
  24. kę̑čka, f. dem. keka; der Haarschopf, das Haupthaar, Cig., Jan., C., Mik., na vzhodu; za kečko potegniti koga, ogr.- Valj. (Rad), jvzhŠt.; uže mi brezje v kečko sili, meine Haare werden schon grau, C.; = glava: imaš trdo kečko, SlGor.; — prim. kačka.
  25. kę̑čkati, -am, vb. impf. beim Schopf fassen, bei den Haaren zausen, Z., Prip.- Mik., jvzhŠt., vzhŠt.; že mnogokrat ste me kečkali in tepli, Cv.
  26. kədáj, adv. = kdaj (tako sploh pišejo v novejšem času); prim. Cv. X. 4.; — kedàj = k letu, künftiges Jahr, C., Lašče- Erj. (Torb.).
  27. kədánji, adj. einstig, künftig, SlN.
  28. kədọ́, * pron. interr. kədọ̀, indef. = kdo, Str., DSv. i. dr.; — prim. * Cv. II. 51. X. 4.
  29. kégəlj, -glja, m. der Kegel, Cig., Jan., Cig. (T.); tudi: kégəł; — iz nem.; pogl. stožec.
  30. kegljáč, m. der Kegelschieber, Jan.
  31. kegljáti, -ȃm, vb. impf. Kegel schieben.
  32. kèh, kę́ha, m. 1) = kih, das einmalige Niesen, der Nieser, ogr.- C.; — 2) das Husten der Pferde, vzhŠt.- C.
  33. kẹ̑ha, f. der Kerker, die Keiche, Cig., Kr.; — iz nem.; prim. srvn. kîche, Cv.
  34. 1. kę́həlj, -hlja, m. der Kropf bei Menschen und Thieren, Mur., V.-Cig.; — prim. kehlja.
  35. 2. kę́həlj, -hlja, m. der Schweinshauzahn, vzhŠt.- C.
  36. kehetáti, -etȃm, -ę́čem, vb. impf. keuchen, husten, lachen, C.; — prim. kehljati.
  37. kę̑hlja, f. der Kropf, Habd.- Mik., Guts., kajk.- Valj. (Rad).
  38. kehljáti, -ȃm, vb. impf. keuchen, Mur., C.; hüsteln, Z.; svinje kehljajo, geben röchelnde Laute von sich, Z.
  39. kę́hljav, adj. kropfig, Guts., Mur.
  40. 1. kę̑ka, f. 1) das reichliche Haupthaar, Z.; — 2) kleiner hölzerner Hammer, C.; — prim. kečka.
  41. kę̑kati, -am, vb. impf. leicht schlagen, C.
  42. kę̑kəc, -kca, m. der Schlägel, C.
  43. kę̑kica, f. dem. keka; 1) der Schlägel, der Hammer, C.; — 2) das männliche Glied, C.
  44. kę̑kič, m. mali skržat (cicada orni), Goriška ok.- Erj. (Torb.).
  45. kekljálọ, n. der Stotterer, M.
  46. kekljáti, -ȃm, vb. impf. stottern, Jarn., M., Jap. (Prid.), Valj. (Rad).
  47. kekljȃvəc, -vca, m. der Stotterer, Dict.
  48. kə̀l, klà, m. der Hauzahn (der Schweine), Cig., Jan., Cig. (T.); po drugih slovan. jezikih; prim. češ. kel gen. klu, der Hauer; kę̑l, dolge kelę̑ ima prasec, SlGor.
  49. kę̑ləc, -lca, m. dem. kel, SlGor.- C.
  50. kəlíti, -ím, vb. impf. leimen, Mur., Cig., Danj. (Posv. p.), BlKr.
  51. kę̑lj, m. utež pri uri, Srpenica pri Bolcu- Erj. (Torb.).
  52. kəljè, n. der Tischlerleim, Guts., Mur., na vzhodu; parklje potrebujejo, da iz njih kelje delajo, jvzhŠt.; — prim. klej.
  53. kę́łžuh, m. der Husten, die Druse, die "Kehlsucht" der Pferde, Cig., C., Nov.; — iz nem.
  54. kę́mbəlj, -blja, (-bəljna), m. 1) der Glockenschwengel, Mur., Cig., Jan.; — 2) das Laufgewicht an der Schnellwage, Cig. (T.), Nov.; — 3) das Uhrgewicht, Cig.; — 4) die Löffelente (anas clypeata), Frey. (F.).
  55. kēmičən, -čna, adj. chemisch, Cig., Jan., nk., kemične tvarine, Chemicalien, Jan.
  56. kę́ncəlj, -clja, m. die Klette (lappa), Josch.
  57. kengurūj, m. das Känguruh: velikanski k., das Riesen-Känguruh (halmaturus giganteus), Erj. (Ž.).
  58. kę́pa, f. 1) der Klumpen: kepa zlata, ila, Cig.; noga v kepo zrastena, der Klumpfuß, Pot.- Cig.; s prstenimi kepami metati, Dalm.; ognjena k., die Feuerkugel, Cig.; v kepah, klumpenweise, Cig.; — die Ackerscholle, Mur., Cig., Jan., C.; kepe tleči, Schollen zerschlagen, Z.; — der Schneeball; kepo zagnati v koga; — k. dlak, der Haarballen, Cig.; — 2) svoje ime ovci, Plužna pri Bolcu- Erj. (Torb.).
  59. kę́panje, n. das Bewerfen mit Schneeballen.
  60. kepàt, adj. klümperig, schollig, Cig., Jan.
  61. kę́pati, kę̑pam, vb. impf. 1) mit Schneeballen bewerfen: k. koga; k. se, sich mit Schneeballen bewerfen; — 2) volno k., die Wolle krämpeln und in große Flocken verwandeln, C.
  62. kę̑pəc, -pca, m. 1) der Bürzel, der Hühnersteiß, C.; — 2) der Zwerg, Cig., Jan.; ( hs.); — 3) die Kolbenhirse, Cig.
  63. kepę̑n, m. das große Wiesel, das Hermelin (mustelina erminea), Frey. (F.).
  64. kę́pica, f. dem. kepa; das Klümpchen.
  65. kę́piti, -im, vb. impf. 1) ballen, Cig.; k. se, sich ballen: sneg se kepi, Cig.; — ( pren.) k. se, sich patzig, wichtig machen, sich aufblasen, Lašče- Levst. (M.).
  66. kę̑r, m. der Fels, Z., Gor.; eine felsige Erhöhung, Savinska dol.
  67. kẹ̀r, I. conj. weil, da, denn; zato, ker —, deshalb, weil —; — II. pron. rel. = kir, ki, Krelj; — "ker entspricht wohl einem altslov. kъdeže", Mik. (V. Gr. IV. 129.).
  68. kerāt, m. das Hornsilber (Kerat), Cig. (T.).
  69. kerlę́jš, m. znamenje, pri katerem z mrličem postoje ter molijo pogrebci, Polj.; — prim. cerkveni: kyrie eleison!
  70. kērub, m. neka vrsta angeljev, der Cherub, Cig., Jan.
  71. keša, f. = torba, C., SlGor.; — prim. hs. kesa, Beutel, iz tur.
  72. kəšnjáti, -ȃm, vb. impf. = obotavljati se, počasno napravljati se (na kako delo), Krn ( Goriš.)- Erj. (Torb.).
  73. kę̑ta, f. eine aus Flechtwerk und Lehm (Koth) gemachte Winzerhütte, ob Muri- Trst. (Let. 1874. 69.).
  74. kətę́ri, pron. = kateri, Cv., DSv.; — prim. Cv. II. 5.
  75. kę́tina, f. die Kette; — iz stvn. chetina, Mik. (Et.); pogl. veriga.
  76. kę̑tiš, m. 1) der Bewohner einer keta, Trst. (Let.); — 2) der Mitwinzer, C.; — 2) der Gefährte, der Genosse, C.; — prim. keta.
  77. kę̑vkati, -am, vb. impf. verdrießliche Laute von sich geben, "penzen", Št.- Z., C.
  78. kę́vžih, m., Z., Strp., (kevžeh) Cig.; pogl. kelžuh.
  79. kəzmáti, -am, vb. impf. zausen, Z., jvzhŠt.; — prim. kosmati.
  80. keznȃnik, m. pol vagana, ali po nekaterih krajih četrt vagana; stara mera na Goriškem in Vipavskem, Erj. (Torb.), C.; — pogl. kaznenik.
  81. kì, pron. rel. indecl. v padežih, razen imenovalnika, z dotičnimi krajšimi oblikami osebnega zaimka 3. os.: ga, je, mu, ji, itd.; der, welcher; mož, ki nas je videl, žena, ki smo jo videli; predlog stoji pri zaimku 3. os.: prijatelji, ki smo pri njih bili, Levst. (Sl. Spr.); oči, ki nebeško veselje igra po njih, Ravn.- Mik.; — prim. ker, kir.
  82. kí, ka, ko, pron. = kateri, Krelj, na vzhodu; ki vrag! wer Teufel! Mur.; ki vrabec je to prel! Vrt.; ki ti je vran! jvzhŠt.; v ko selo prišla, na to kolo prela, Ist.- Jan. (Slovn.); s kem — s tem, je — desto, Mik. — prim. stsl. kyj.
  83. kı̑bla, f. der Kübel, die Döse, Cig., Jan.; posoda za mast ali maslo, BlKr.; — iz nem.
  84. kı̑čma, f. die Pferdehaare an der Stirne, kajk.- Valj. (Rad); — prim. 1. kika 1).
  85. kidáč, m. der Mister, der Mistlader; der Schneeschaufler.
  86. kidȃłnica, f. die Mistgabel, Z.; = pl. kidalnice, Cig.
  87. kídanje, n. das Wegräumen (des Mistes, Schnees).
  88. kídati, kı̑dam, vb. impf. herauswerfen, aus dem Wege werfen, wegräumen; gnoj iz hleva, izpod živine k., ausmisten; pojdi kidat; sneg s ceste k., Schnee von der Straße wegschaufeln; — kopo k., einen Kohlenmeiler ausladen (ausstoßen), Cig.; — sveča (se) kida, die Kerze rinnt, Cig.
  89. kídavəc, -vca, m. der Räumer, der Schaufler, der Mister, Cig., Jan.
  90. kı̑h, m. 1) das einmalige Niesen, der Nieser, Cig., Jan., SlN.; na kih reci: Bog pomagaj! C.; — 2) die Niesesucht, der Schnupfen, Jan., Prip.- Mik., Svet. (Rok.).
  91. kiháč, m. der Nieser, Cig.
  92. kiháłən, -łna, adj. Niese-: kihȃłni prah, das Niesepulver, Cig.
  93. kihȃłka, f. der Schnupfen, Krn- Erj. (Torb.).
  94. kihálọ, n. 1) das Niesemittel, das Niesepulver, Cig., Jan.; — 2) der Nieser, Cig.
  95. kíhanje, n. das Niesen.
  96. kíhati, kı̑ham, -šem, vb. impf. niesen; — prusten, Cig.; polh kiha, jvzhŠt.
  97. kíhav, adj. niesesüchtig, Cig., Jan.
  98. kíhavəc, -vca, m. der Nieser, Mur., Cig., Jan.
  99. kíhavica, f. 1) die Niesesucht, der Schnupfen, Mur., Jan., C.; — 2) die Nieswurz (helleborus), C.
  100. kíhavka, f. 1) die Nieserin, Cig.; — 2) die Nieswurz, Danj., Mur., Cig., Jan.

   42.539 42.639 42.739 42.839 42.939 43.039 43.139 43.239 43.339 43.439  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA