Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar

s (43.001-43.100)

  1. kazȃvəc, -vca, m. 1) der etwas zeigt, Cig., Valj. (Rad); — 2) der Zeigefinger; — 3) = kazalo, kazalnik, der Zeiger ( mech.), Cig. (T.); — 4) der Exponent ( math.), Cig. (T.), Žnid.
  2. kȃzəc, -zca, m. = kazavec, der Zeigefinger, Guts.
  3. kazemāta, f. bombenfestes Gewölbe (in Festungen), die Casematte, Cig.
  4. 1. kȃzən, -zni, f. 1) die Strafe; božja k., die Strafe Gottes; smrtna k., die Todesstrafe; pod veliko kaznijo, bei hoher Strafe, Cig.; s kaznijo je prepovedano, es ist bei Strafe verboten, Levst. (Nauk); — 2) eine Abgabe an die Herrschaft, wie sie einst eingeführt war, Jan., Mur., Cig., Jan., Fr.- C.; žitna k., das herrschaftliche Zinsgetreide, Jarn., Fr.- C.; — 3) der Zins, KrGora- DSv.; — v kazen dati = v najem dati, Rož.- Glas.
  5. 2. kȃzən, -zni, f. der Schein, Dol.- Mik. (Et.); na k. imeti, zur Schau tragen, C.
  6. kȃzən, -zna, m. = 1. kazen f. 2), Guts., Mur., Gor.- Mik., jvzhŠt.
  7. 1. kázən, -zna, adj. 1) kazno je, es hat den Anschein, es ist wahrscheinlich; ni kazno, da bi on bil to storil, Svet. (Rok.); kakor je bilo kazno, wie es den Anschein hatte, Gor.- Let.; — 2) gute Aussichten bietend: žito je kazno, Mik.; vreme je kazno, = dobro kaže, Dol.; — ni kazno, es ist nicht angezeigt, passend, C.; — 3) ansehnlich: k. človek, stattlicher Mann, Dol.; vrt ni kazen, Litija- Svet. (Rok.); naj ima kazno ali nekazno ime, Jurč.; — 4) ni kazno = ni za pokazanje, Svet. (Rok.).
  8. 2. kázən, -zna, adj. verdorben: kazen (kazȃn) kostanj, krompir, Gor.- DSv.; — prim. kaz, kaziti.
  9. kazíłən, -łna, adj. verderbend, verderblich, Cig., nk.; entstellend, nk.
  10. kazíti, -ím, vb. impf. verderben, verhunzen; to ga kazi, das entstellt ihn; to nič ne kazi, das schadet nichts, Cig., C.; veselje komu k., jemands Freude stören; srečo si k., sich sein Glück verderben, Ravn.; zapeljive reči srce kaze, Jap. (Prid.); — kazi se mi delo, es will mir nicht gerathen, Cig.
  11. kaznę̑n, adj. 1) = kazenski, DZ.; — 2) mit Abgaben belastet: tiste stare hiše so bile kaznene, Gor.
  12. kazníłən, -łna, adj. 1) strafend, Straf-; kaznı̑łna oblast, die Strafgewalt, Cig., DZ.; — 2) kaznilno dejanje, strafbare Handlung, DZ.
  13. kaznilíšče, n. der Strafort, Cig., DZ.
  14. kaznı̑łnica, f. das Strafhaus, Cig., Jan., nk.
  15. kaznína, f. das Strafgeld, C., DZ.
  16. kaznı̑telj, m. der Strafer, C.
  17. kazníti, -ím, vb. impf. strafen, Cig., Jan.; vse prestopke te vrste kazni sodišče, Levst. (Nauk); govori se tudi: kázniti.
  18. kaznìv, -íva, adj. strafbar, Mur., Cig., Jan., nk.
  19. kaznı̑vəc, -vca, m. der Strafer, Cig.
  20. kaznı̑vka, f. die Straferin, Cig.
  21. kaznję́nəc, -nca, m. der Sträfling, der Züchtling, Cig., Jan.; — kaznjénec, Levst. (Nauk); sicer tudi: káznjenec.
  22. kaznjénje, n. das Strafen.
  23. kaznję́nka, f. weiblicher Sträfling, Cig., Jan.; — prim. kaznjenec.
  24. kaznjeváti, -ȗjem, vb. impf. = kaznovati 1), DZ.; kdor bi se tako molče hotel splaziti mimo zakona, kaznjujejo ga za obrtovnega prestopnika, Levst. (Nauk); (kažnjevati, DSv.).
  25. kaznováłən, -łna, adj. strafend, Straf-, Cig., Jan., nk.
  26. kaznovalíšče, n. der Strafort, Jan., C.
  27. kaznovȃłnica, f. das Strafhaus, Cig., Jan., C.
  28. kaznovȃnje, n. das Strafen.
  29. kaznováti, -ȗjem, vb. impf. 1) strafen, Mur., Cig., Jan., nk.; kar je hudega, črti in kaznuje Bog, Ravn.; — 2) den herrschaftlichen Zins entrichten, Guts.; prim. 1. kazen f. 2).
  30. kaznovȃvəc, -vca, m. der Strafer, Mur., Cig., Jan., nk.
  31. kaznovȃvka, f. die Straferin, Cig., nk.
  32. kāzuar, -rja, m. der Kasuar (casuarius indicus), Erj. (Ž.).
  33. kažè, -ę́ta, m. cestni k., der Wegweiser (aus Holz, Stein), Cig., M.
  34. kažénje, n. das Verderben, das Verhunzen, das Entstellen.
  35. kážimed, m. der Honigkuckuck (cuculus indicator), Erj. (Ž.).
  36. kážipot, m. der Straßenzeiger, der Wegweiser, Mur., Cig., Jan., nk.; — k. komu biti, jemandem den Weg weisen, Anleitungen geben, nk.; — prim. hs. kažiput.
  37. kdáj, adv. I. interr. wann? od kdaj (odkdaj)? seit wann? do kdaj? bis zu welcher Zeit? do kdaj si mu denar posodil? — II. indef. kdàj, jemals, irgendwann; nimam kdaj, ich habe (nie eine) keine Zeit (etwas zu thun); če sem ti kdaj kaj dobrega storil, wenn ich dir je eine Wohlthat erwiesen habe; — zuweilen: vaščanje ga kdaj po ves teden niso videli, LjZv.; kdaj in (pa) kdaj, zuweilen; — III. rel. = kadar, jvzhŠt.; — pogl. kedaj.
  38. kdẹ́, adv. = kje, C., Mik., Levst. (Sl. Spr.); — ("gdi", [ rel.], Trub.).
  39. kdẹ̑kdẹ, adv. = tu in tam, Raič (Slov.).
  40. kdẹ̀r, adv. rel. = kjer, Mik., Levst. (Sl. Spr.).
  41. kdọ́, pron. I. interr. wer? kdo je? wer da? kdo ve, kaj počenja! wer weiß, was er treibt! kdo pameten se bo čudil? welcher vernünftige Mensch wird sich wundern? ta ustava ni kdo ve kako umetna, Zv.; tega ne dam iz rok, ko bi ne vem kdo prišel! jvzhŠt.; — II. indef. kdọ̀, irgendwer, jemand; če kdo ve, pa naj pove! vsaj nima kdo po njega iti, es ist ja niemand da, der ihn holen könnte; ima kdo nositi med, Levst. (Beč.); — III. rel. = kdor, na vzhodu.
  42. kdọ̀r, pron. rel. wer; kdor ne dela, je brez jela, Cig.; kdor koli, wer immer! kdor (si) bodi, wer es sei.
  43. kə̀, conj. 1) wenn: ke bi ... (okršeni kədər = kadar, namesto zdaj v knjigah sploh navadnega: ko bi ...), Guts.; prim. Škrab. (Cv. VI. 10. VII. 9.); — 2) = ker, Guts., C.
  44. kę́ba, f. 1) etwas Abgestutztes, Cig.; — kokoš brez repa, Lašče- Levst. (Rok.); — 2) die Zwergin, BlKr.
  45. kę̑bčək, -čka, m. dem. kebec; junger Vogel, das Küchlein, C.
  46. kę̑bəc, -bca, m. 1) ein Thier mit abgestutztem Schwanz, Cig.; — 2) kleiner, untersetzter Mensch, ein Zwerg, BlKr.; — 3) eine Art weiße Fisole, Lašče- Levst. (Rok.).
  47. kəbə̀l, -blà, m. das Schaff, Cig., Vrt., Dol.; vina ni maral piti iz kupice, morali so mu prinesti kebel, LjZv.; vodni kebli, Erj. ( Let.); pravi k. ("kebal") in mera, Krelj; — (kébəł, der Metzen, ogr.- C.); — prim. kabel.
  48. kę́bica, f. dem. keba; schwanzloses Huhn, Cig.
  49. kę́biti, -im, vb. impf. stutzen, den Schwanz abstutzen, Cig.
  50. kəbláča, f. der Kopf ( zaničlj.), SlGor.- C., Trst. (Let.); — prim. kebel.
  51. kəblár, -rja, m. der Schaffbinder, C., Svet. (Rok.).
  52. kəblę̑nik, m. kraj, kamor se postavljo škafi, BlKr.
  53. kəblíca, f. ein Schaff, Habd., Dol.; die Milchgelte, C.; Mleka dosti nam podeli, Dve čebrici, Dve keblici, Vrt.; — die Schöpfgelte, Notr.
  54. kebrščák, m. die größte Gattung Fisolen, vzhŠt.- C.
  55. kebzováti, -ȗjem, vb. impf. schauen, Acht haben: k. na koga, kaj, ogr.- M.; Acht geben, merken, ogr.- C., Valj. (Rad).
  56. kə̀c, kəcà, m. 1) der Schnabelhieb, der Pick, Jan. (H.); — der Hieb, Jan. (H.); — 2) kec ti bo, ako ti oče umrje, dein Loos wird sich nach dem Tode des Vaters zum Schlimmeren wenden, Z., GBrda; — 3) der Skis (im Tarokspiel), Cig.; — k. biti komu, jemandem gewachsen sein, Cig.; — (ni gotovo, ali te besede vse skupaj k enemu korenu spadajo).
  57. kə̀c, interj. s tem glasom mačke podijo, M., Dol., Notr.
  58. kəcáti, -ȃm, vb. impf. 1) berühren, Jarn.; — 2) k. se, schlecht gehen: keca se mi, GBrda; — prim. kec 2).
  59. kȇcmec, m. das Baumharz, Mur., C.; arabski k., das Gummi, Danj. (Posv. p.).
  60. kəcniti, -nem, vb. pf. berühren, Jarn.; — mit der Ruthe schlagen, Jan. (H.).
  61. kečíga, f. der kleine Stör, der Sterlet (acipenser ruthenus), Erj. (Z.), Mik.
  62. kę̑čka, f. dem. keka; der Haarschopf, das Haupthaar, Cig., Jan., C., Mik., na vzhodu; za kečko potegniti koga, ogr.- Valj. (Rad), jvzhŠt.; uže mi brezje v kečko sili, meine Haare werden schon grau, C.; = glava: imaš trdo kečko, SlGor.; — prim. kačka.
  63. kę̑čkati, -am, vb. impf. beim Schopf fassen, bei den Haaren zausen, Z., Prip.- Mik., jvzhŠt., vzhŠt.; že mnogokrat ste me kečkali in tepli, Cv.
  64. kədáj, adv. = kdaj (tako sploh pišejo v novejšem času); prim. Cv. X. 4.; — kedàj = k letu, künftiges Jahr, C., Lašče- Erj. (Torb.).
  65. kədánji, adj. einstig, künftig, SlN.
  66. kədọ́, * pron. interr. kədọ̀, indef. = kdo, Str., DSv. i. dr.; — prim. * Cv. II. 51. X. 4.
  67. kégəlj, -glja, m. der Kegel, Cig., Jan., Cig. (T.); tudi: kégəł; — iz nem.; pogl. stožec.
  68. kegljáč, m. der Kegelschieber, Jan.
  69. kegljáti, -ȃm, vb. impf. Kegel schieben.
  70. kèh, kę́ha, m. 1) = kih, das einmalige Niesen, der Nieser, ogr.- C.; — 2) das Husten der Pferde, vzhŠt.- C.
  71. kẹ̑ha, f. der Kerker, die Keiche, Cig., Kr.; — iz nem.; prim. srvn. kîche, Cv.
  72. 1. kę́həlj, -hlja, m. der Kropf bei Menschen und Thieren, Mur., V.-Cig.; — prim. kehlja.
  73. 2. kę́həlj, -hlja, m. der Schweinshauzahn, vzhŠt.- C.
  74. kehetáti, -etȃm, -ę́čem, vb. impf. keuchen, husten, lachen, C.; — prim. kehljati.
  75. kę̑hlja, f. der Kropf, Habd.- Mik., Guts., kajk.- Valj. (Rad).
  76. kehljáti, -ȃm, vb. impf. keuchen, Mur., C.; hüsteln, Z.; svinje kehljajo, geben röchelnde Laute von sich, Z.
  77. kę́hljav, adj. kropfig, Guts., Mur.
  78. 1. kę̑ka, f. 1) das reichliche Haupthaar, Z.; — 2) kleiner hölzerner Hammer, C.; — prim. kečka.
  79. kę̑kati, -am, vb. impf. leicht schlagen, C.
  80. kę̑kəc, -kca, m. der Schlägel, C.
  81. kę̑kica, f. dem. keka; 1) der Schlägel, der Hammer, C.; — 2) das männliche Glied, C.
  82. kę̑kič, m. mali skržat (cicada orni), Goriška ok.- Erj. (Torb.).
  83. kekljálọ, n. der Stotterer, M.
  84. kekljáti, -ȃm, vb. impf. stottern, Jarn., M., Jap. (Prid.), Valj. (Rad).
  85. kekljȃvəc, -vca, m. der Stotterer, Dict.
  86. kə̀l, klà, m. der Hauzahn (der Schweine), Cig., Jan., Cig. (T.); po drugih slovan. jezikih; prim. češ. kel gen. klu, der Hauer; kę̑l, dolge kelę̑ ima prasec, SlGor.
  87. kę̑ləc, -lca, m. dem. kel, SlGor.- C.
  88. kəlíti, -ím, vb. impf. leimen, Mur., Cig., Danj. (Posv. p.), BlKr.
  89. kę̑lj, m. utež pri uri, Srpenica pri Bolcu- Erj. (Torb.).
  90. kəljè, n. der Tischlerleim, Guts., Mur., na vzhodu; parklje potrebujejo, da iz njih kelje delajo, jvzhŠt.; — prim. klej.
  91. kę́łžuh, m. der Husten, die Druse, die "Kehlsucht" der Pferde, Cig., C., Nov.; — iz nem.
  92. kę́mbəlj, -blja, (-bəljna), m. 1) der Glockenschwengel, Mur., Cig., Jan.; — 2) das Laufgewicht an der Schnellwage, Cig. (T.), Nov.; — 3) das Uhrgewicht, Cig.; — 4) die Löffelente (anas clypeata), Frey. (F.).
  93. kēmičən, -čna, adj. chemisch, Cig., Jan., nk., kemične tvarine, Chemicalien, Jan.
  94. kę́ncəlj, -clja, m. die Klette (lappa), Josch.
  95. kengurūj, m. das Känguruh: velikanski k., das Riesen-Känguruh (halmaturus giganteus), Erj. (Ž.).
  96. kę́pa, f. 1) der Klumpen: kepa zlata, ila, Cig.; noga v kepo zrastena, der Klumpfuß, Pot.- Cig.; s prstenimi kepami metati, Dalm.; ognjena k., die Feuerkugel, Cig.; v kepah, klumpenweise, Cig.; — die Ackerscholle, Mur., Cig., Jan., C.; kepe tleči, Schollen zerschlagen, Z.; — der Schneeball; kepo zagnati v koga; — k. dlak, der Haarballen, Cig.; — 2) svoje ime ovci, Plužna pri Bolcu- Erj. (Torb.).
  97. kę́panje, n. das Bewerfen mit Schneeballen.
  98. kepàt, adj. klümperig, schollig, Cig., Jan.
  99. kę́pati, kę̑pam, vb. impf. 1) mit Schneeballen bewerfen: k. koga; k. se, sich mit Schneeballen bewerfen; — 2) volno k., die Wolle krämpeln und in große Flocken verwandeln, C.
  100. kę̑pəc, -pca, m. 1) der Bürzel, der Hühnersteiß, C.; — 2) der Zwerg, Cig., Jan.; ( hs.); — 3) die Kolbenhirse, Cig.

   42.501 42.601 42.701 42.801 42.901 43.001 43.101 43.201 43.301 43.401  


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA